V zadnjih letih je gospodarska rast v Sloveniji vplivala tudi na višje prihodke Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS), saj je bilo več zaposlovanja, kar je posledično pomenilo večjo socialno in finančno stabilnost prebivalstva, tako da se je zbralo vsako leto več prispevkov od plač. Česar povprečen posameznik niti ne opazi, saj se obvezno zavarovanje procentualno plačuje od bruto plače. Zaradi višjih prilivov ima lahko ZZZS vsako leto višje odhodke. Ker je na obvezno zavarovanje vezano tudi dopolnilno zdravstveno zavarovanje (plačevanje od 10–90 % cen zdravstvenih storitev), se povečujejo tudi ti prihodki, saj temu zavarovalnice sledijo z višanjem premije.

Modra barva ponazarja obvezno zdravstveno zavarovanje (ZZZS), rdeča pa dopolnilno.

Od leta 2008 do danes smo v Sloveniji sredstva za zdravstvo povečali kar za milijardo evrov. Oziroma z 2,5 milijarde v letu 2008 na 3,6 milijarde, kar naj bi bil plan v letošnjem letu (in sicer skupaj obvezno in dopolnilno zavarovanje). Ocene zavarovalnic sicer kažejo, da bo poraba letos še večja.

Primerjalna analiza kakovosti javnega zdravstva (EHCI – European Health Consumer Index) posameznih evropskih držav – Slovenija zadnja leta nazaduje.

Če smo torej davkoplačevalci v zadnjem desetletju za približno tretjino povečali "investicije" v naše (javno) zdravstvo, se je logično vprašati, kaj smo za ta denar dobili nazaj. So se skrajšale čakalne dobe? Se je povečala dostopnost zdravstvenih storitev? So postale storitve kakovostnejše? Teh podatkov nimamo, imamo le primerjalne mednarodne študije, iz katerih pa je jasno razvidno, da na lestvicah kakovosti zdravstvenih sistemov v Evropi padamo. Zadnji podatki, ki so bili objavljeni na začetku letošnjega leta, in sicer EHCI indeks za leto 2018, nam pokažejo nič kaj razveseljivo sliko. Med 35 evropskimi državami se je Slovenija tokrat uvrstila šele na 21. mesto, izgubila je kar pet mest glede na prejšnjo raziskavo. Zakaj je naša država kljub nekaterim pozitivnim premikom na področju javnega zdravstva nazadovala? Zaradi premajhnega napredka na področju uvajanja e-zdravstva, zaradi nekonsistentega financiranja bolnišnic ter zaradi absolutno predolgih čakalnih dob.

V razpravi, ki je pri nas že nekaj časa politična, saj se premierji in najvišji vladni politiki pridušajo, da je "ureditev zdravstva" med njihovimi prioritetami (to področje je obvezno vključeno tudi v vsakokratno koalicijsko pogodbo), se običajno spregleda vlogo ključnega plačnika, organizatorja in odločevalca v našem zdravstvu - Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Mentaliteto in poslovno logiko tega sistema je pred leti v kolumni na Siolu odlično opisal ekonomist dr. Janez Šušteršič s sintagmo "socialistično planiranje zdravstvenega sistema". Ob ministrstvu za zdravje in izvajalcih zdravstvenih sistemom je prav ZZZS ključni faktor pri vseh odločitvah glede obsega in cen zdravstvenih storitev v Sloveniji kot tudi glede plač in drugih prejemkov zaposlenih. Vsemu, kar ti trije deležniki odločijo oziroma določijo, rečejo Splošni dogovor.

Ta "splošni dogovor" pa ni nič drugega kot formula, po kateri bodo letos razdelili 3,6 milijarde evrov za naše zdravstvo. Ob tem ni odveč omeniti manjše, a zato nič manj pomembne podrobnosti: ministrstvo za zdravje, izvajalci in ZZZS odločajo tudi o denarju, ki ga v imenu svojih zavarovancev v naše javno zdravstvo plasirajo zavarovalnice z dopolnilnim zavarovanjem, pri čemer slednje v teh pogovorih, ki pripeljejo do Splošnega dogovora, sploh ne smejo sodelovati. Tako cene kot obseg storitev brez njih določi ZZZS, ki pa je le transmisija politike.

Splošni dogovor se v nasprotju s poslovno in siceršnjo logiko ne podpisuje konec leta za prihodnje leto ali najkasneje v začetku leta za tekoče leto, pač pa se sprejema kar sredi tekočega leta z veljavnostjo za nazaj (!). Zaradi tega se tudi sredi leta mirno sprejemajo dodatni aneksi k Splošnemu dogovoru, ki prav tako veljajo za nazaj. To pomeni, da se v Sloveniji zdravstvene politike oziroma sistema javnega zdravstva ne načrtuje v naprej, tj. strateško, predvidljivo in dolgoročno, pač pa gasilsko, amatersko, "na horuk". Popravljamo stvari za nazaj in najhujše požare poskušamo sproti gasiti, je slikovito opisal dolgoletni insajder slovenskega zdravstva.

Očitno je ta diletantska politika tista, ki je v zadnjem desetletju povzročila to, da se v zdravstvo vrže milijarda evrov več denarja, rezultatov pa praktično nobenih. Če pa že so, so neotipljivi, saj Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ) očitno ni sposoben zagotoviti niti pravih podatkov o čakalnih dobah, kot smo lahko poslušali pred časom.

Strokovnjaki so dolga leta politiko opozarjali na te grozeče posledice, ki so danes tu. V prvi vrsti se bo moral z njimi soočiti resorni minister. Aleš Šabeder torej. Glede na to, da ZZZS ne odigra svoje vloge v imenu vseh zavarovancev, bi moral minister za mizo zbrati vse glavne akterje in tudi vse financerje, udariti po mizi in zastaviti zadeve precej drugače. Vendar pa to ni edina težava.

V obdobju zadnje finančne krize (2009 in naslednja leta), je bil v težavah tudi ZZZS - manjše zaposlovanje logično prinese manj zbranih prispevkov -, zato so javnozdravstvene finance (proračun ZZZS) z ZUJF-om in drugimi predpisi politiki reševali tako, da so povečali doplačila k zdravstvenim storitvam oziroma tisti delež cen, ki ga plača ali posameznik sam ali ga mora kriti dopolnilno zavarovanje. S tem pa so zmanjšali javna sredstva za zdravstvo in povečali zasebna, ki od takrat rastejo, delež javnih sredstev pa je vse manjši. Delež javnih sredstev bi lahko nemudoma povečali z vzpostavitvijo stanja na čas pred ZUJF-om. Tako pa Slovenija pada na lestvici držav z deležem javnih sredstev za zdravstvo (vir). To, da zasebni izdatki rastejo, je povezano tudi s tem, da si ljudje zaradi nedostopnosti javnega zdravstva storitve raje zagotavljajo samoplačniško oziroma imajo sklenjena prava dodatna zavarovanja, ki so se občutno razvila in razširila v času prejšnje ministrice za zdravje Milojke Kolar Celarc, za katero velja, da je bila naša daleč najslabša ministrica za zdravje v zgodovini.

Tako imamo poleg tistih 3,6 milijard v letošnjem letu - ocene so celo do 3,7 milijard!) še dobrih 400 milijonov zasebnih sredstev, ki so povezana s povsem samoplačniškimi storitvami, samoplačniškimi zdravili in drugimi plačili iz žepa. Skupno torej danes govorimo o več kot štirih milijardah sredstev za zdravstvo letno v Sloveniji. Zdravstvo se namreč povsod meri in gleda v celoti: javni izdatki (med katere štejemo prispevke, davke, proračunske prilive …) ter zasebni izdatki (zasebna zavarovanja, ki so lahko bodisi dodatna ali kot pri nas najbolj razširjena dopolnilna, ter samoplačniške storitve oziroma plačila ljudi neposredno iz žepa).

Za toliko denarja, kot ga Slovenci zmečemo v zdravstvo, bi upravičeno pričakovali boljše, hitrejše in kakovostnejše storitve javnega zdravstvenega sistema.