Predlagane rešitve imajo svoje zagovornike in nasprotnike. Zagovorniki zaostrovanja zakonodaje glede sovražnega govora opozarjajo, da se predvsem na socialnih omrežjih vse bolj širi nesprejemljivo razpihovanje sovraštva, ki bi lahko imelo tudi resne družbene posledice. Na drugi strani pa zagovorniki statusa quo svarijo, da bi lahko zaostrovanje zakonodaje prineslo tudi nedemokratičnom prakso, podobno tisti iz časov socializma. Na to je nedavno opozorila tudi Delova urednica Ženja Leiler: "Si želimo živeti v državi, ki ima v ustavi zapisane pravice do svobode izražanja, sodnega in pravnega varstva, sprejeti pa namerava zakon, ki bo te tri pravice, milo rečeno, kompromitiral? Za ljubezen do drugega bosta torej še naprej skrbela Rdeči križ in Karitas, za presojo sovraštva do drugega pa po novem inšpektor za medije in novinarska združenja."

Pri tem je pravzaprav upravičeno opozorila, da želi Ministrstvo za kulturo sprejeti zakon, s katerim naj bi omejili sovražni govor - ki dejansko sploh ne obstaja, kot je večkrat opozoril že Boštjan M. Zupančič, profesor prava in nekdanji sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice. Ob tem pa hkrati vsi pozabljajo, da imamo kazensko zakonodajo, ki prav takšno izražanje že danes ustrezno sankcionira.

***

Osebno skrajnih, "sovražnih" oblik govora ne podpiram, toda ker pripadam generaciji, ki je cenzuro zelo neposredno doživela na lastni koži, imam do tega vprašanja nekoliko uravnotežen pristop. Svoj čas – še v socializmu – sem kot odgovorni urednik mariborske Katedre v rokah držal odredbo javnega tožilca o zaplembi vseh spornih izvodov študentskega časnika, ki mu je bilo zaradi napadov na družbeno ureditev nato odrejeno uničenje. In to se je večkrat ponovilo. Tega – pa tudi pregonov novinarjev in urednikov po sodiščih – človek ne pozabi kar tako. Mladim generacijam te izkušnje ne privoščim. Zato pri sprejemanju takšne zakonodaje svetujem restriktiven pristop. 

Kajti če že imamo zakonodajo, ki omogoča pregon kršitev svobode izražanja, potem bi bilo bolj smiselno usposobiti pravosodje za takšen pregon in morda tudi prakso dosedanjih mizernih odškodnin, ki ne pokrijejo niti stroškov odvetnikov, dvigniti na primerno raven, tako da se takšne kršitve nikomur ne bodo več splačale, ne pa da se medijsko področje prepušča presoji slabo podkovanih medijskih inšpektorjev ali celo (v primeru popravkov itd.), da se takšno presojo prepušča arbitrarno določenim novinarskim organizacijam (Društvo novinarjev Slovenije), ki sploh niso reprezentativni predstavniki vseh novinarjev in medijev v Sloveniji. Za kaj takega bi Slovenija potrebovala nekakšen Medijski svet – ki pa ga slovenski novinarji, medijska industrija in država (kulturno ministrstvo) že tri desetletja niso sposobni postaviti na noge. Kar je posebna zgodba. 

Vendar pa ostale slovenske dileme glede uravnavanja delovanja medijev sploh niso nove in prav tako niso izven svetovnih trendov. Poglejmo torej na vse skupaj malo drugače. Včasih lasten položaj bolje razumemo, če ga pogledamo iz druge perspektive. Na primer francoske. In nemške.

Tudi francoski predsednik Macron in njegova vlada poskušata prav v tem trenutku omejiti predvsem "sovražni govor" na internetu. Francoski parlament je pred kratkim sprejel kontroverzni zakon, ki bo podjetjem, kot so npr. Facebook, dal na voljo 24 ur da odstranijo domnevni "sovražni govor", sicer se lahko soočijo s kaznijo do 1,25 milijona evrov (vir).

Nemčija je sprejela podoben zakon že lani in predvidene kazni so vse do 56 milijonov dolarjev – Facebook pa so že kaznovali z dvemi milijoni dolarjev težko kaznijo. Ponovitve kršitev bi podjetja lahko stala do 4 odstotke njihovih prihodkov. Tisti, ki o prekrških ne bi poročali, bi lahko bili kaznovani s 15.000 evri kazni in letom dni zapora. S tem so v Franciji in tudi Nemčiji odstopili od poskusov, da za skupno akcijo pridobijo tudi ZDA. Prepričani so, da bodo z dovolj visokimi kaznimi omenjena podjetja prisiljena sama cenzurirati vsebino na svojih platformah in to na zelo majavih temeljih, na podlagi slabo definiranih standardov. 

Kot opozarja National Review (vir), bi rezultat lahko bilo največje omejevanje svobode govora na svetu. V ZDA je seveda drugače, saj svobodo govora tam varuje prvi amandma, ki vladi onemogoča sprejem ukrepov, ki bi omejevali svobodo govora. Vendar pa rezultat evropskih omejitvenih zakonov ne bo vplival na to, da bodo posamezna podjetja s kirurško natančnostjo odstranjevala posamezne neresnične ali sovražne zapise. Rezultat bo podoben primeru kalifornijske izjeme v ZDA. Omejitve v Franciji in Nemčiji bi lahko vplivale na ves svet. Gre za primer iz avtomobilske industrije, ki pa dobro ponazarja, kaj bi se lahko zgodilo s svobodo govora v svetu. 

V ZDA so namreč v zakonodaji omogočili, da Kalifornija sprejme tudi strožje ukrepe na področju okolja, če želi. Rezultat niso bili avtomobili, posebej narejeni za Kalifornijo – pač pa izdelovanje vseh avtomobilov v ZDA v skladu s standardi v Kaliforniji. Na ta način bi nove, strožje evropske omejitve v Nemčiji in Franciji lahko omejile svobodo govora tudi bistveno širše.

Na prvi pogled je seveda s tem vse v redu, kajti – le kdo bi bil lahko proti strožjim okoljskim zakonom? Toda dejstvo je, da na ta način lahko neka manjšina vsili svojo voljo večini, kar ni ravno demokratično, hkrati pa ima takšno vsiljevanje lahko povsem druge posledice, kadar so standardi takšni, da na primer pretirano omejujejo neko dobrino – v tem primeru svobodo izražanja. Toda v Nemčiji je danes samo 18 odstotkov Nemcev prepričanih, da lahko svobodno govorijo v javnosti. Več kot 31 odstotkov jih je prepričanih, da se ne morejo svobodno izraziti niti pred prijatelji. In samo 17 odstotkov jih je prepričanih, da se lahko svobodno izrazijo na spletu, 35 odstotkov pa jih meni, da je svobodna razprava omejena samo na zasebne kroge. To kaže na učinek ohladitve (chilling effect), ki je zelo nevaren.

Christophe Bigot, odvetnik, ki je specializiran za vprašanja svobode govora, opozarja v članku za Le Figaro, da bo odstranitev vsebine oziroma cenzura v tem primeru odrejena na podlagi odločitve zasebnega podjetja brez vpletanja sodnikov, ki so ustavni garanti temeljnih svoboščin.  In podjetja bodo imela veliko težav pri tem. Kako na primer odločiti, ali so spletne akcije za "bojkot, dezinvestiranje in sankcije proti Izraelu" antisemitske ali ne?

"Le kako lahko to analizo nekdo prepusti enemu samemu zaposlenemu na neki platformi, celo če ima najboljše interese. In seveda ne bodo tvegali, da izpostavijo svojega delodajalca kaznim, ki so enake štirim odstotkom njegovih prihodkov", opozarja odvetnik v članku v New York Times. (vir)

Boljša ideja je, opozarjajo mnogi, da se investira več sredstev in kadrov za izvajanje obstoječe zakonodaje. Vzpodbujanje terorizma ali zanikanje holokavsta sta kaznivi dejanji, ki se ju da povsem brez težav kaznovati še danes – brez inšpektorjev ali kaznovanja zasebnih podjetij. Istočasno pa Anne-Sophie Choné-Grimaldi, profesorica prava na pariški univerzi Paris Nanterre v članku, objavljenem v Le Monde opozarja, da je seveda res, da sovražnega govora na spletu ni mogoče tolerirati bolj kot v kakšnem drugem javnem prostoru. 

"Toda, kolikor vemo, so na cesti kaznovani tisti, ki žalijo druge ljudi ali kako drugače z govorjenjem kršijo zakonodajo, ne kaznujemo pa tistih, ki upravljajo s cestami. Na spletu so primeri kaznovanja še vedno redki, toda kljub temu imamo zakonodajo, ki omogoča iskanje identitete avtorjev sporočil, kadar niso znani ter njihovo kaznovanje z ostrimi kaznimi."

Povedano drugače: bo Slovenija sledila tem slabim vzgledom iz Evrope, ali pa bo tokrat ravnala drugače? In ali bomo, če se bo država odločila za francosko-nemški model, že jutri za cestno-prometne prekrške in tiste storjene na ulici – kaznovali vzdrževalce cest? Bo škodo nesreč na avtocestah po novem kril – DARS, na lokalnih pa ministrstvo za infrastrukturo? Verjetno ne. To bi se nam verjetno, vsaj večini, zdelo noro. 

Toda res, vprašajmo se – zakaj bi bilo potem nekaj, kar bi se nam na cesti zdelo povsem noro, že jutri sprejeli kot nekaj povsem normalnega na področju medijev in svobode govora?