Marsikoga od nas prevzame občutek velikega nelagodja, ko se spomni, kakšne vse zgodbe so nam prodali. Leta 1971 naj bi se na primer astronavti z avtomobilom vozili po Luni in tam celo igrali golf. In taista Nasa, skupaj z ostalimi vesoljskimi agencijami, ki so vse skrbno povezane, nam danes kaže podvige Mednarodne vesoljske postaje (MVP), ki prav tako požre ogromno denarja. Filmčki o delu astronavtov v in izven MVP, pravljični nočni in dnevni posnetki Zemlje, vse skupaj se zdi tako verodostojno, kot so se v sedemdesetih letih zdeli verodostojni posnetki pristankov na Luni (na YouTube odtipkajte "Nasa lies" in hitro boste našli kak prikaz Nasinih prevar tudi na MVP; npr. tukaj, potem tukaj in tukaj.

Oziroma – če smo aktualnejši – posnetki z MVP se zdijo tako verodostojni, kot se zdijo verodostojni lanski posnetki izstrelitve in pristanka rakete Falcon Heavy ter potovanje Starmana po vesolju. O vprašljivosti, bolje rečeno lažnosti tega podviga obstaja veliko gradiva, vse skupaj pa je dobro povzel sam Elon Musk, ko je dejal:

"I think it looks so ridiculous and impossible. You can tell it is real ... because it looks so fake, honestly."

(Izgleda tako smešno in nemogoče. Lahko rečete, da je resnično ... ker izgleda tako lažno))

Elon Musk, bodite pozorni na 5:17.

Je avtomobil Tesla res potreboval tovrstno reklamo? Nikola Tesla zagotovo ne – on se obrača v grobu. Ta tema je v kontekstu tega prispevka, a vseeno presega njegov okvir in jo bo potrebno obdelati posebej.

Vesolje: črna praznina ali sijoče prostranstvo

Na tem mestu velja izpostaviti še nekaj, kar ne le kompromitira temveč tudi smeši Naso – ter s tem vse tiste, ki ji zaupajo. Gre za izjave astronavtov o tem, kako izgleda vesolje, ko zapustiš zemeljsko atmosfero. Bodimo življenjski, resni ljudje ne bodo nikdar razpravljali o tem, ali je opoldan dan ali ne, ali je svetloba svetla in tema temna ipd. Stvari so jasne, razprava je nesmiselna. Podobno jasen bi nam že pol stoletja moral biti osnovni izgled vesolja. Pa nam ni! Opisi vesolja s strani Nasinih astronavtov so si tako nasprotujoči, da zgolj dodatno dokazujejo lažnost vesoljskih podvigov.

Pozorni bodite na čas 48:22 naprej.

Nekateri astronavti, vključno s pionirjem Neilom Armstrongom iz Apolla 11, zatrjujejo, da je vesolje ena velika tema (darkness), še huje, celo zastrašujoča, grozljiva črnina (blackness), poleg Sonca bi naj bili vidni le Zemlja in Luna. Povsem v nasprotju z njimi pa drugi prisegajo na svetleče vesolje ter ga tudi slikovito opisujejo.

Pozorni bodite na čas 0:22 in naprej.

Svetleče vesolje, torej vesolje kot čudovita paleta neštetih sijočih planetov, lun, zvezd, ozvezdij, galaksij ... ki se svetijo v desetkrat večjem številu in desetkrat intenzivneje, kot to lahko opazujemo v najbolj jasni noči v najbolj zakotnem kotičku na Zemlji (v vesolju je namreč izločen vpliv zemeljske atmosfere, ki zamegljuje pogled). In to sijočo 360-stopinjsko panoramo, pravijo nekateri astronavti, lahko v vesolju opazujejo vselej, torej ne glede na to ali letijo v območju zemeljskega dneva ali v območju zemeljske noči. 

Kdo torej laže, tisti prvi ali oni drugi ali morebiti oboji? Glede na zgoraj napisano, oboji. Sicer bi po neki logiki morali pritrditi opisu sijočega vesolja, vendar nam večina vesoljskega slikovnega materiala, tudi novodobnega, kaže vesolje kot globoko črnino. Na temo kontradikcij o vesolju je na internetu kopica filmskega materiala, za kratek uvid pa si lahko pogledate naslednji dve zloženki:

Ne, v vesolju ne morete videti zvezd.

Pozorni bodite od 19:57 naprej.

Primerjava z religijo se ponuja kar sama. Tako kot se kristjani delijo na katolike, pravoslavce in protestante, se astronavti ter skupaj z njimi astronomi in astrofiziki, kot kaže, delijo na privržence črnega in na privržence sijočega vesolja. Zanimivo bi bilo izvedeti, kam se uvrščajo vsi deklarativni strokovnjaki iz raznih fakultet in društev, ki imajo ob sedanjem jubileju polna usta hvalospevov o Nasi. Seveda pa bi se glede tega nujno in najprej morali izjasniti vsi kritiki tega članka.

Slikanice za 53 milijonov dolarjev na dan

Slika pove več kot tisoč besed. Zato je vizualizacija tudi piarovsko najučinkovitejša. Na Nasinih spletnih straneh lahko najdete obilo slik različnih planetov in vsega ostalega, kar naj bi bilo v vesolju. Čudoviti barvni odtenki in vzorci se prepletajo v fantastične podobe. Planeti in njihovi sateliti izgledajo kot kakšni futuristični okraski za na novoletno jelko.

Res fascinantno, kakšen "uvid" v vesolje ima Nasa - in preko nje vsi mi! Ne le podroben, tudi daljnosežen. S pomočjo teleskopa Hubble lahko menda vidimo trke in prepletanja različnih galaksij. Tudi slike galaksije, ki naj bi bila od Zemlje oddaljena več kot 13 milijard svetlobnih let, menda lahko vidimo (eno svetlobno leto je 9.461 milijard kilometrov!). Astrofiziki so nas letos obdarili celo s fotografijo črne luknje, oddaljene 55 milijonov svetlobnih let. Bo že res, je slišati naokoli, če pa je pri projektu sodelovalo več kot 200 znanstvenikov iz celega sveta, financirala pa ga je Evropska unija. Ko dežurni poznavalci danes premlevajo, kaj naj bi pomenil rumeno-oranžen obroč na črni podlagi (črna luknja?), so slabši od verskih gorečnežev, ki razpredajo o strukturi tkanine ogrinjala, ki ga je imel Jezus ob vstajenju. Slabši zato, ker se sklicujejo na znanost. Z vseh strani smo zasipani s strukturami in pojavi na gromozanskih razdaljah, ki si jih nihče ne zna zares predstavljati, zato smo nad odkritji toliko bolj navdušeni. 

Planeti, kot nam jih kaže Nasa (vir).

S pomočjo Nase ter astronomov in astrofizikov s celega sveta smo se tako znašli v paradoksalni situaciji, ko na eni strani buljimo v sliko neke neskončno oddaljene galaksije in črne luknje, na drugi strani pa ne moremo videti niti tega, kje sami živimo. Še danes namreč nimamo posnetka, ki bi pokazal, kako Zemlja izgleda iz vesolja, kako je videti njena resnična celotna podoba. Zares neverjetno. Pazite, v primeru direktnega prenosa kakšne še tako banalne večerne prireditve na prostem nam režiser praviloma pokaže tudi Luno - še najraje, ko je polna. Snemalec nam jo pogosto približa, da lahko precej podrobno občudujemo njeno površje, potem pa jo spet oddalji, da jo vidimo v celotnem obsegu.

Lune smo se res že nagledali. Po vseh dosedanjih vesoljskih avanturah, ki naj bi jih izpeljali, in spričo tisočih umetnih satelitov, ki naj bi jih poslali ne vemo kam, pa še danes nimamo enega samega samcatega filmskega posnetka, vsaj fotografije, v nasprotni smeri. In ta "neobstoj" dejanskega posnetka, ki bi pokazal pogled na celotno Zemljo iz vesolja, ne potrjuje le utemeljenega suma, da človek v resnici nikdar ni zapustil zemeljske orbite, temveč tudi odpira vprašanje, kako daleč od Zemlje so v resnici poslali vse rakete, umetne satelite ... 

Seveda se vsi spomnimo znamenitih slik astronavtov na Luni, ko se v temnem vesoljnem ozadju sveti majhna Zemlja. Inženir Smith in astronavt Virts nas opozarjata na lažnost teh slik. Na to nas opozarjajo tudi slike Lune in Zemlje, narejene s pomočjo satelita DSCOVR, ki naj bi ga Nasa izstrelila pred štirimi leti, ter slike Lune in Zemlje, ki naj bi jih pred kratkim naredili Kitajci med pristankom na Lunini zadnji strani (gledano s strani Zemlje). Seveda je vprašljiva verodostojnost tudi teh slik (npr. nobena od njih ne prikazuje sijočega vesolja; je torej vesolje res globoko črno?), a na tem mestu jih objavljamo zgolj zato, da opozorimo, do kakšnih neumnosti lahko pripeljejo prevare

Apollo 17 na Luni – v ozadju je Zemlja (Foto: NASA, vir)

Tako bi naj bili vidni Luna in Zemlja s satelita DSCOVR leta 2015 (vir)

Tako so Kitajci letos videli Luno in Zemljo (Foto: Xinhua, vir)

Poglejte najprej fotografijo, ki naj bi jo naredila posadka Apolla 17 leta 1972. Nato poglejte fotografijo, ki naj bi jo naredil DSCOVR leta 2015 in prikazuje Zemljo ter Luno hkrati. Sliki se izpodbijata. Če bi pristali na Luni, kot jo prikazuje DSCOVR, potem Zemlja ne bi bila videti tako (majčkena), kot nam jo je pokazala posadka Apolla 17. Tretja, kitajska fotografija, pa nam pokaže spet novo velikostno razmerje med Luno in Zemljo (SLIKA 6 C). Seveda se bodo takoj našli Nasini privrženci in rekli, da primerjave zaradi uporabe različnih objektivov in približevanja niso primerne. A to je tudi vse, kar lahko rečejo – in verujejo dalje.

Nam pa preostane kritičen razumski pogled, ki nas opozarja, da se slike izključujejo. Vsaj dve fotografiji sta torej prevara. Sami Nasini strokovnjaki nas danes opozarjajo, da je lažna tista iz leta 1972. A pazite, ker je avtor dveh fotografij isti, tj. Nasa, kako vemo, da tudi druga ni prevara? Pri lažnivcu namreč nikdar ne veš, pri čem si; ko reče, da laže in ko reče, da ne laže – to je ti. paradoks lažnivca. Kar pa se tiče kitajske fotografije, zakaj bi verjeli ravno tej? Kaj dela Kitajsko vesoljsko agencijo verodostojnejšo od Nase?