Razkrivamo

Stoletni pečat Zorka Simčiča (5. del): "Ne morem razumeti, kako ne slutijo, da bi bila odkritje in priznanje resnice v odrešitev, tudi njim in njihovim otrokom."

Pri založbi Beletrina je izšla knjiga Dohojene stopinje, ki jo podpisujeta France Pibernik in Zorko Simčič. Pogovor med literarnim zgodovinarjem Pibernikom in akademikom Simčičem, ki bo letos jeseni dopolnil častitljivih 98 let, ves čas potuje. Iz predvojnega časa in Maribora v medvojno Ljubljano, Celovec, Trst, Rim, po končani vojni in revoluciji pa seveda v emigracijo v Argentino (Buenos Aires) in naposled nazaj v domovino, v samostojno Slovenijo. Skozi dialog med avtorjema se bralcu pred očmi slikovito odvija bogato ustvarjalno življenje Zorka Simčiča, ki je pričevalec posebne vrste, saj je osebno doživljal najtežja obdobja slovenske zgodovine v 20. stoletju, srečeval pa se je tudi s ključnimi zgodovinskimi osebnostmi slovenske kulture, družbe in cerkve. Kot zaprisežen humanist, ki je kot mladenič izkusil vse laži, nasilje in zlo totalitarnih režimov, se je upiral vsem trem kugam prejšnjega stoletja, torej tudi komunizmu. Zaradi tega pedigreja je Zorko Simčič v slovenskem kulturnem establishmentu nežno, a opazno odrinjen nekoliko na rob. Na srečo je Beletrina, ki Simčiča ne izdaja prvič, ta grenak občutek s knjigo Dohojene stopinje več kot častno popravila.

19.07.2019 23:39
Piše: Uredništvo
Ključne besede:   Zorko Simčič   Beletrina   France Pibernik   intervju   Evropa   Buenos Aires     Argentina   Slovenija

Današnja Slovenija je mati ali mačeha ljudem v izseljenstvu?

 

Prav o tem sem govoril pri okrogli mizi, organizirani ob taboru organizacije Slovenija v svetu, na lanskem srečanju zdomcev [1]. Medtem ko so drugi – nekateri iz matice, nekateri kot zastopniki slovenskih skupnosti v raznih državah – razpravljali o svoj izkustvih, sem jaz poudarjal vprašanje odnosa domovine do intelektualcev po svetu. Do leta 1990 so bile oblasti v Sloveniji morda celo kaj hujšega kot samo mačehe, v smislu, da se za svojega pastorka niso zmenile. Še kako so se zmenile, toda vse prej kot iz simpatije. Danes je, razen morda prav v kulturnih krogih, kjer je več intelekta in tudi več srčne kulture, čutiti, da se uradna politika ne more otresti želje po dominaciji, in ne samo, da ni pretrgala korenin iz totalitaristične preteklosti, temveč se iz nje še vedno napaja. Čudim se, kako ne razumejo, da je – de Gaulle bi dejal – "njene četrt ure zgodovine mimo". Oblast je eno, denar je drugo, ampak – in to mi na misel prihaja še zlasti zdaj po newyorškem enajstem septembru – še tako vsemogoča tehnika ni nujno trdna skala, na kateri bi se dalo graditi, temveč gre, po svetopisemsko rečem za "zgradbo na pesku". Tudi denar ni nobeno jamstvo, kajti – kot je Komar večkrat citiral argentinskega bankirja: "El dinero es muy fugitivo." Denar je zelo begajočega značaja. Predvsem pa se čudim onim, ki mislijo, da razčiščenje naše zgodovinske polpreteklosti ni potrebno. Morda to komu zveni čudno, iz ust človeka, ki so mu komunisti ubili dva brata, ampak: ne morem razumeti, kako ne slutijo, da bi bila odkritje in priznanje resnice v odrešitev, tudi njim in njihovim otrokom. Ti res ne bodo krivi ničesar, ne pobojev ne kraje državne imetja, a jim vseeno ne bo lahko pri srcu, ko se bodo odkrivale zgodbe o njihovih očetih in dedih. Če pa bo v njih etični občutek zamrl do take stopnje, da jih zločini v preteklosti sploh ne bodo ganili, obremenjevali, jim ne moremo zavidati. Zgodovino res pišejo zmagovalci, toda resnica ostaja, in naj bo skrita še tako dolgo in globoko, vedno pride na dan. Misel nekega protestantskega teologa, češ da se v zgodovini ne da razbrati, kaj se je v resnici zgodilo, saj zakriva svoj smisel in se uresničuje zavita v skrivnost, je vedno bolj razumljiva, danes pa bi k temu lahko dodali še, da dandanes zgodovine ne pišejo več samo zmagovalci. Že pred desetletji je nemški filozof in kulturni kritik Walter Benjamin napisal, da bi bilo zgodovino treba pisati na novo, in sicer s stališča tistih, ki so zatirani in ki jim mogočniki ne pustijo do besede. In tako se zgodi, da še danes velja: "Vse, kar je skrito, ostane očito", potrjuje pa se tudi Evripidova misel o času, ki prej ali slej vse odkrije, saj je "blebetač: govori celo, kadar ga nihče nič ne vpraša". Tistim našim ljudem, ki danes gledajo na svojo preteklost ali kdaj celo na krvave roke svojih prednikov in ki se še vedno izgovarjajo na "nujnost zgodovine", bi srčno želel, da spoznajo resnico o naši tragični polpreteklosti. Smem povedati "utilitaristično"? Če že ne zaradi drugega – zaradi svojih potomcev [2].

 

Da se vrnem k začetku: ob vrnitvi nisem imel nobenih težav, nisem doživljal kakšne krize. Če bi bil politik, bi najbrž tudi jaz kdaj slišal prijazno vabilo, naj se kot "starejši gospod vendar vrnem v Ameriko" in pustim Slovenijo pri miru ali pa da bi mi kdo v parlamentu dejal, da sem tujec in naj se torej nikar ne vtikam v slovensko politično življenje.

 

 

Kaj pa domotožje po Argentini, kjer ste preživeli skoro petdeset let, zlasti domotožje vaših, žene in hčerk?

 

Tam so ostali prijatelji in vsa pisma ne premostijo daljav. Nenadoma se ti prikrade pred oči tudi ta ali ona nepozabna pokrajina, vendar na srečo je tako, da ti ne čas ne kraj ne dopuščata umika v preteklost. Kar se žene tiče, je pač tako, da je dobro vedela, kam se podajava – in to ne samo geografsko, v sebi sva čutila nekakšen dolg. Dolg do živih, še bolj dolg do mrtvih. Neko poklicanost. Hujši problemi bi lahko nastali pri ženi, ki je bila tam rojena in je v Buenos Airesu kot študentka filozofije že imela ustaljen kulturni krog. Veliko stvari je, ki ti lahko branijo, da bi tvegal tako veliko spremembo, toda ko se odločiš za tak korak, se odločiš tudi za vse, kar prinaša s seboj. Najslabše je, če se ne moreš odločiti radikalno in imaš potem po Grillparzerju: "Tujini dve, domovine pa nobene." Verjetno mnogi ostajajo v zdomstvu zaradi sorodstvenih vezi, gospodarske navezanosti na novo domovino in tudi zato, ker se ne morejo odločiti za vrnitev oziroma selitev v deželo svojih prednikov [3]. Naša država ničesar ne stori, da bi olajšala vrnitev ali prihod tistim, ki bi si to želeli. Celo več – s širjenjem negativnih odnosov do političnih emigrantov, do "golazni, ki bi jo bilo treba pobiti!", nekateri ustvarjajo negativno klimo. To kaže, kako globoko smo še vedno zasidrani v preteklosti.

 

Otroka? Na srečo sta prišla še v času, ko je bila presaditev drevesc še relativno možna brez hujših travm, gotovo pa je imel ta prehod za njiju posledice, ne nujno samo pozitivne. Sem pa ponosen nanju. In hvaležen. Tudi zato, ker otrokom starša, kakršen sem jaz, ni lahko. Sicer pa do njunega stika z Argentino vsaj posredno večkrat pride: obiski prijateljev iz dežele pod Južnim križem, kakšno pismo. V šoli morata kdaj kaj povedati o tej čudoviti, danes iz hude krize izvijajoči se deželi, ki bo nekoč – o tem ne dvomim – marsikomu več kot samo "žitarica", ampak tudi dežela, o kateri bodo imeli ljudje na svetu kaj povedati, čeprav je "daleč od rok".

 

 

Po vrnitvi ste se hitro vključili v kulturniško življenje, kajti vaš izrazit temperament vam ne pusti, da bi mirovali: kdaj ste po vrnitvi prvič nastopili v javnosti?

 

Začel sem dobivati vabila, marsikoga je zanimalo življenje v politični emigraciji ali ozadja literarne dejavnosti emigrantov po svetu in podobno. Moj prvi javni nastop po vrnitvi v domovino je bil v Radovljici, ob sedemdesetletnici rojstva pesnika Ivana Hribovška, ki je bil mlad ubit v revoluciji. Tisti večer je bila javnosti predstavljena knjiga Himna večeru, vaš izbor Hribovškove poezije. Prireditelje je zanimalo, kako je bilo z natisom prve zbirke Ivana Hribovška Pesem naj zapojem, ki jo je izdala Slovenska kulturna akcija v Buenos Airesu, pa tudi sicer življenje "na molk obsojenih". Že kmalu zatem sem dobival vabila na predavanja, sodelovanja pri okroglih mizah, pogovore na televiziji in podobno, od časa do časa sem napisal kaj za Družino, njen urednik dr. Janez Gril mi je lani za mojo osemdesetletnico ponatisnil knjigo Prepad kliče prepad.

 

 

Veliko ste imeli opravka z mediji, radiom, časopisi, izšla je vrsta intervjujev. Kaj pa osebni stiki s književniki?

 

Marsikoga poznam, kakšnih tesnejših, osebnih stikov pa ni. Kmalu po vrnitvi sem se večkrat dobil z Menartom, na cesti se kdaj pogovorim s Pavčkom, se srečam z Dragom Jančarjem, Danetom Zajcem, včasih z Jožetom Snojem, največkrat pa z Nikom Grafenauerjem, ko kaj objavim Novi reviji. Ali ko sem pripravljal knjigo Srečanja z Majcnom. Tu so še krajša srečanja z enim ali drugim ob kakšni prireditvi – prav v kakšen zaključen literarni krog pa ne zahajam.

 

_____________________

[1] 7. tabor Slovencev po svetu, Ljubljana, 17. junija 2000.

 

[2] V mislih sem imel vrstice iz Eksodusa, kjer Bog govori Mojzesu: "Jaz sem tvoj Bog, sem ljubosumen Bog, ki pokorim krivdo očetov na sinovih na tretjem in četrtem rodu tistih, ki me sovražijo." O tem piše Komar v razpravi S tokovi in proti tokovom: "Ljudska modrost je izrazila idejo zgodovinske kontinuitete s prepričanjem, da so grehi staršev kaznovani še v pozne rodove. Sveto pismo Stare zaveze da tej splošni veri zagotovilo božje besede. Istemu naziranju so dali pesniško obliko grški tragiki. Krivda staršev se ne izgubi, ampak odmeva med potomci". Gre za misel, ki jo najdemo že pri poganih Grkih, za katere Božji mlini meljejo počasi, a drobno, za pregovor, ki je postal last vseh evropskih jezikov. In tudi slovenski "Bog, [ki] ne plačuje vsako soboto", kaže v isto smer. Res pa je, kakor dodaja Komar, "da nas ta misel napolni z resnobo, kakor nas vzradosti gotovost, da pa tudi naša dobra dela ne bodo ostala brez sledu. Oboje nam narekuje hvaležnost in odpustljivost do prednikov in nam budi čut odgovornosti do potomcev ter tako daje zavest včlenjenosti v tok zgodovine in kontekst dogajanja."

 

[3] Danes, po toliko letih, je situacija hvala bogu drugačna. Možnosti povezave med domovino in tujino so pogoje za delovanje potomcev emigrantov spremenile, tako tudi odnosi med oblastjo in ljudmi v tujini. Pred desetletji v zdomstvu rojena zamisel o gospodarski in kulturni povezavi vseh slovenskih živih sil v organizaciji Slovenija v svetu – njen glavni pobudnik je bil Marko Kremžar – postaja zdaj še bolj izvedljiva. Pa tudi srečanja z rojaki ali z njihovimi potomci, še posebej pa simpoziji domačih in tujih znanstvenikov, zdravnikov, arhitektov in drugih, ki jih je doslej organiziral Svetovni slovenski kongres že kažejo sadove.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
18
Ponovno odkriti mojster (7. del): Se domovina sploh zaveda, kako ga ceni slovanska Praga in da ga osebno podpirata predsednik Masaryk in prva dama?
0
15.09.2019 11:00
Objavljamo zadnji del feljtona o Jožetu Plečniku, ki mu je Peter Krečič, njegovveliki raziskovalec, posvetil obsežno ... Več.
Piše: Uredništvo
Kitajska je danes za Združene države večja grožnja kot Japonska pred osemdesetimi leti
16
12.09.2019 23:15
Današnje Kitajske ne moremo primerjati z nekdanjim japonskim cesarstvom, četudi se včasih zdi, da so Združene države Amerike do ... Več.
Piše: Shane Quinn
Kot svinje z mehom: Vodstvo FIHO odgovarja sedmerici članov sveta te fundacije
0
12.09.2019 11:30
Skladno z določbami Zakona o medijih objavljamo odgovor vodstva Fundacije za financiranje invalidskih in humanitarnih ... Več.
Piše: Uredništvo
Dosje Makedonija: Kako so strmoglavili staro in vzpostavili novo, poslušno oblast in kakšna je bila pri tem vloga slovenskih diplomatov
9
08.09.2019 23:15
V torek naj bi bilo jasno, kako se bodo razdelili prihodnji resorji Evropske komisije in katerega bo dobila Slovenija. Ali bo ... Več.
Piše: Andrej Dočinski
Ali lahko Ali Milani, v Iranu rojeni Londončan, premierju Borisu Johnsonu odvzame poslanski stolček?
7
07.09.2019 00:00
V Iranu rojeni Ali Milani se je pri petih letih priselil v Veliko Britanijo. Kot kandidat laburistične stranke namerava odvzeti ... Več.
Piše: Uredništvo
Ponovno odkriti mojster (6. del): "Bodimo ljudje in se sosedje radi imejmo. To je najlepša ograja."
1
06.09.2019 00:37
Peter Krečič, veliki raziskovalec arhitekta Plečnika, je avtor velike monografije o tem mojstru. V knjigi ga spremlja osebnostno ... Več.
Piše: Uredništvo
"Mi se ne gremo več te preklete Evropske unije, mi gremo zdaj nazaj v partizane."
42
03.09.2019 23:00
Slovenija ne potrebuje več Evropske unije, kajti pri nas smo mi gospodar. Tujega nočemo, svojega ne damo. Pri nas se že od 1945. ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Ponovno odkriti mojster (5. del): "Prva dolžnost človeka je, da ostane pošten!"
0
01.09.2019 10:00
Peter Krečič, veliki raziskovalec arhitekta Plečnika, je avtor velike monografije o tem mojstru. V knjigi ga spremlja osebnostno ... Več.
Piše: Uredništvo
Afera Miro Prek: Za njegov sodniški stolček v Luksemburgu se brutalno lobira, tudi v Sodnem svetu
1
30.08.2019 23:59
31. avgusta formalno poteče mandat slovenskemu sodniku na Splošnem sodišču EU v Luksemburgu Miru Preku, ki je bil deležen obtožb ... Več.
Piše: Uredništvo
Razumeti Azijo: Dolgoletni ameriški pritiski na Japonsko so bili ključni za napad na Pearl Harbour
11
27.08.2019 19:00
Naivno je govoriti o tem, da leži naša prihodnost v Aziji, kajti težišče globalne ekonomije, financ in tudi geopolitike se je že ... Več.
Piše: Shane Quinn
Ponovno odkriti mojster (4. del): "Ljubljana je neznosno grda. Ali je ona izraz ljudske duše? Potem je čudno z nami."
0
24.08.2019 18:00
Peter Krečič, veliki raziskovalec arhitekta Plečnika, je avtor velike monografije o tem mojstru. V knjigi ga spremlja osebnostno ... Več.
Piše: Uredništvo
Pred vrhom skupine G7 v Biarritzu: Svet je na pragu nove globalne krize
4
23.08.2019 22:30
Eskalacija napetosti med ZDA in Kitajsko, upočasnitev globalne gospodarske krize, valute, finančni trgi ... Od začetka tega ... Več.
Piše: Uredništvo
Ilija Trojanow v odprtem pismu Evropi: "Evropski politiki govorijo kot doktor Jekyll, ravnajo pa kot gospod Hyde."
12
21.08.2019 19:29
Letošnje Dneve poezije in vina na Ptuju otvarja Ilija Trojanow, v Bolgariji rojeni pisatelj, prevajalec, založnik in aktivist, ... Več.
Piše: Uredništvo
Turistična okupacija Zgornjega Posočja: Nemških motoristov je več kot v času okupacije
5
18.08.2019 10:59
Domačini v Zgornjem Posočju izgubljajo potrpljenje: poplava turistov, posebej še motoristov, ki izkoriščajo zastonj in užitkov ... Več.
Piše: Uredništvo
Ponovno odkriti mojster (3. del): Selitev na Dunaj, Wagnerjev atelje in prve želje po osamosvojitvi
3
15.08.2019 23:59
Peter Krečič, veliki raziskovalec arhitekta Plečnika, je avtor velike monografije o tem mojstru. V knjigi ga spremlja osebnostno ... Več.
Piše: Uredništvo
V breznu insajderja: Česa vse ne veste o sanaciji bank in podrejenih obveznicah državnih bank
7
15.08.2019 00:05
Sedmega junija smo kot prvi in edini medij v državi doslej objavili kazensko ovadbo zoper celotno bivše vodstvo Banke Slovenije. ... Več.
Piše: Uredništvo
Velika Britanija in Združene države Amerike: Konec njunega "posebnega odnosa" je dobra novica!
9
12.08.2019 20:00
Prvič doslej objavljamo prevod članka iz ameriškega spletnega medija Zerohedge ( vir). Podpisani Tyler Durden je seveda ... Več.
Piše: Uredništvo
Ponovno odkriti mojster (2. del): Že pred koncem prvega letnika klasične gimnazije je postalo jasno, da bo Jože pogorel
1
11.08.2019 09:00
Peter Krečič, veliki raziskovalec arhitekta Plečnika, je avtor velike monografije o tem mojstru. V knjigi ga spremlja osebnostno ... Več.
Piše: Uredništvo
Tihi konec sporazuma o jedrskih raketah srednjega dosega (INF): Ali se nam obeta nova oboroževalna tekma?
4
08.08.2019 20:00
Če je bilo pred meseci zaradi grozeče nove jedrske oboroževalne tekme med Američani in Rusi še slišati kakšen glas opozorila, pa ... Več.
Piše: Božo Cerar
Diagnoza slovenskega zdravstva: ZZZS kot zavod za plansko razdeljevanje denarja
22
07.08.2019 22:00
Zakaj Zavod za zdravstveno zavarovanje (ZZZS) ni zavarovalnica? Zakaj obvezno zavarovanje v resnici sploh ni zavarovanje? ... Več.
Piše: Uredništvo
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Na dan, ko je pol slovenskega političnega vrha v Moskvi, nam v Bruslju dodelijo najmanj zaželeno komisarsko mesto
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2,105
02/
Slovenska sestavljanka (jigsaw puzzle*) ali obrazi predsednice Bratuškove
Dimitrij Rupel
Ogledov: 2,549
03/
Ideje komunizma ne da enačiti z odkloni (post)udbovskega vsakdana
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 1,803
04/
Dosje Makedonija: Kako so strmoglavili staro in vzpostavili novo, poslušno oblast in kakšna je bila pri tem vloga slovenskih diplomatov
Andrej Dočinski
Ogledov: 1,509
05/
Ali lahko Ali Milani, v Iranu rojeni Londončan, premierju Borisu Johnsonu odvzame poslanski stolček?
Uredništvo
Ogledov: 1,113
06/
"Mi se ne gremo več te preklete Evropske unije, mi gremo zdaj nazaj v partizane."
Dejan Steinbuch
Ogledov: 4,474
07/
Kitajska je danes za Združene države večja grožnja kot Japonska pred osemdesetimi leti
Shane Quinn
Ogledov: 928
08/
Intelektualne zlate ribice: Ne zaradi Pahorja, ampak zaradi Erdogana Turčija ne more računati na članstvo v EU
Božo Cerar
Ogledov: 1,023
09/
Novo orodje demokracije: Poslanec Jani Möderndorfer in problem konoplje
Miha Burger
Ogledov: 828
10/
Lov na čarovnice: Slabe terjatve kot ogledalo krivde družbe
Aleš Ahčan
Ogledov: 749