Te dni smo postgravitacijski umetniki v Zvezdnem mestu fanatično oblikovali in preizkušali protokole za namestitev umetniškega satelita na zunanjo stran Mednarodne vesoljske postaje (MVP). Preizkušali smo gledališki satelit UMBOT::MM, ki nosi algoritme igralca Marka Mlačnika (MM). Prvega od njegovih treh algoritmov imenujemo BIO::grafika in ravno ta je tema ter motiv mojega današnjega komentarja. BIO::grafika bo prek zajemanja svetlobnih fotonov sprožala informacije o vlogah, ki jih je Marko Mlačnik odigral ali odplesal. V realnem času jih bo oddajal v kokpit galerije ali gledališča na Zemlji. Različna intenzivnost fotonov bo sprožala različne vizualne interaktivne informacije o Marku Mlačniku. 

Gledališka umetnost proizvaja izključno nastope v realnem času, v katerih je akcija natančno načrtovana, da proizvede skladen občutek dramske situacije oziroma drame. Zato ni nenavadno, da sem v Zvezdnem mestu reflektiral poetiko gledališke biografije igralca Marka Mlačnika. Na noben način ne morem pozabiti, da je najprej študiral matematiko. Na noben način se nisem mogel upreti temu, da ne bi ponovno opeval Slovenskega mladinskega gledališča (SMG), Plesnega teatra Ljubljana (PTL) in Neue Slowenische Kunsta (NSK). Vse skupaj povezuje igralec in plesalec Marko Mlačnik. Pred vami se bodo prek njegovih vlog opevala prelomna osemdeseta leta v gledališču, s katerimi se je začela demokratizacija vseh odrskih vsebin. Nič več ni bilo tabujev in prepovedanih tem, nastopila je umetniška svoboda!

Z Markom Mlačnikom sva najino umetniško sodelovanje začela leta 1982, s predstavo Pelleas in Melisanda dramatika Mauricea Maeterlincka. Te predstave nisva nikoli štela v najin poklicni repertoar, temveč k akademijskim študijskim raziskavam. Tako je Marko Mlačnik z vlogo Pelleasa pred sedemintridesetimi leti postal nosilec mojega retrogardističnega in leta 1995 postgravitacijskega gledališkega repertoarja.

Z vstopom v Slovensko mladinsko gledališče (SMG) je že na samem začetku svoje gledališke poti postal eden od osrednjih akterjev ljubljanskega gledališkega fenomena. Marko Mlačnik je postal nosilec pomembnih gledaliških vlog v institucionalnem kot alternativnem, opozicijskem, neodvisnem gledališču. Takrat je vstopil v novo ustanovljen PTL, ki je ga spodbudila Ksenja Hribar skupaj z izvrstnima Sinjo Ožbolt in Brankom Završanom. Verjetno sem še koga pozabil, naj mi bo oproščeno.

Svojo prvo večjo vlogo, pesnika Vladimirja Majakovskega, je Marko oblikoval v Slovenskem mladinskem gledališču v prelomni predstavi Missa in A minor v režiji Ljubiše Ristića. Takoj zatem pa je leta 1982 odigral vlogo Odrešenika v dionizničnem ludensu, v antologijski predstavi Janeza Pipana po dramskem besedilu Emila Filipčiča Ujetniki svobode. Ena najpomembnejših evropskih revij za gledališko umetnost Teaterheute (št. 1, letnik 1985), je takrat objavila vzneseno kritiko predstave. Recenziral jo je Heinz Kluncker odličen poznavalec vzhodnoevropskega gledališča. Dve leti kasneje pa je Marko Mlačnik v režiji Janeza Pipana odigral še vlogo Štefana v emancipatorni predstavi Strah in pogum Edvarda Kocbeka. Ta predstava je dokončno prelomila s tabujem zločinov vseh vrst na vseh frontah. Janez Pipan je poleg režije podpisal tudi dramatizacijo-montažo teksta Strah in pogum.

Pred tem je Marko leta 1982 odigral vlogo Hitačija v naturalistični predstavi Razredni sovražnik avtorja Nigela Willemsa, v izvrstni režiji Vita Tauferja. Menim, da moram ob tej priložnosti nujno omeniti še igralce predstave Razredni sovražnik. To so bili Miloš Batelino, ki je odigral vlogo Buta, Vojko Zidar, ki je odigral Dripca, Plunka Jožef Ropoša, Faco Pavle Rakovec Rači, Mujota pa Željo Hrs. To je bila zagotovo ena od antologijskih predstav Mladinskega. To je bila surovo resna in nevarna predstava - simptom.

Tri leta kasneje je odigral Jakoba Levitana oziroma Vitomila Zupana osebno. Koreografijo predstave Levitan je podpisala izumiteljica koreo-drame Nada Kokotović, režijo pa Ljubiša Ristić. To je bilo prvič, da sem v dvorani gledal glavnega junaka predstave, ki je gledal samega sebe na odru. Marko Mlačnik je bil za Vitomila Zupana zagotovo odrešilen protagonist.

Osvetljevati tedanje Mladinsko gledališče in ne omeniti Dušana Jovanovića, Petra Joviča in Dušana Pernata bi bilo neokusno.

Nadaljujmo! Leta 1989 je Marko Mlačnik odigral še eno osrednjo vlogo v antologijski predstavi Mladinskega v Šeherezadi dramatika in pesnika Iva Svetine in v režiji Tomaža Pandurja. Marko Mlačnik je igralsko izoblikoval vlogo Šahzemana slepega, ki je bila tisto leto proglašena na gledališkem festivalu MES v Sarajevu za najboljšo moško vlogo leta. Seveda bi lahko še in še našteval vloge, ki jih je Marko Mlačnik odigral in odplesal, bilo jih je nekaj manj kot šestdeset. Samo v mojem gledališkem imaginariju je odigral Črtomirja, mladega Williama Shakespeareja, Jazona in nazadnje letos dramatika Daneta Zajca. Lahko bi našteval njegove izvrstne koreografije Nekaj za nič, Nižinski, Levi terorizem. Ogromo delo je za Markom Mlačnikom, ogromno transformacij in performacij je za njim. Predvsem pa še ni utrujen od gledališke obsedenosti!

Tako je krog sklenjen in algoritem Marka Mlačnika BIO::grafika bi se lahko v umetniškem satelitu sprožil. V resnici pa smo bili med treningom protokolov pozorni na popolnoma druge segmente umetniškega satelita. Predvsem na njegovo napajanje, na odrivno strukturo in na prostor, kjer bo nameščen na zunanjo konstrukcijo Mednarodne vesoljske postaje tri tedne preden bo ročno pod določenim kotom spuščen na nizko orbito in bo po določenem času dokončno zgorel v Zemljini atmosferi.

Za konec in za poznavalce.

Vsi gledališki umetniki v naši skupnosti smo izšolani z metodo istovetenja Konstantina Stanislavskega. Vse, kar mi je ostalo od njegove metode, je upravljanje z generalno idejo, s Sistemom, razumevanjem celostne sistematizacije gledališkega poklica. Vsa leta svojega umetniškega življenja sem se usmerjal v antipsihološko, gibalno, biomehansko metodo Vsevoloda Emiljeviča Meyerholda, učenca Stanislavskega. Preobrazil sem jo iz biomehanike v biomehatronično logiko gledališke vektorske igre. Če poenostavim: pri Stanislavskemu je vse podrejeno notranjim motivacijam, čustvenemu spominu, pri Mayerholdu pa zunanjim vektorjem, ki manifestirajo kolektivno dinamiko. Z Markom Mlačnikom sva od začetka povezovala obe metodi in skozi čas izoblikovala lastno biomehatronsko metodo igre, v evolucijski prehod iz teraformativnosti v breztežnost.

Marko Mlačnik je v svojem prvotnem gledališkem besedilu osvojil metodo Stanislavskega, da bi zelo hitro preskočil v svet sodobnih plesnih tehnik in z njimi dokončno zapustil Sistem, ter skupaj z mojo gledališko petdesetletno metodo vstopil v svet biomehatronskih gledaliških manifestacij. Tako je skupaj s svojimi vlogami in s plesalko Matejo Rebolj postal nosilec, informer postgravitacijske/biomehatronske gledališke prakse.

V vsem naštetem so nameščene krhke čustvene in biografske povezave. Tako je to bilo. Kdaj je že to bilo?