Komentar

V pričakovanju drugega migrantskega vala: Šarčeva vlada pa se še naprej hvali, da ima "razmere pod nadzorom"

Kolone migrantov se valijo iz severa proti jugu in na slovenskih (avto)cestah povzročajo dolge zastoje in kaos. Njihov cilj je jadranska obala, ciljna država v glavnem Hrvaška. Istočasno se neprimerno manjše skupine migrantov pomikajo iz juga proti severozahodu, vendar so za razliko od tistih prvih pohodniki. Potujejo namreč peš, z mobilnimi telefoni v rokah, nimajo kopalk ali napihljivih blazin, prtljage tudi ne, denar so jim večinoma pobrale kriminalne združbe, ki se ukvarjajo z nezakonitim preseljevanjem narodov Severne Afrike ter Bližnjega in Srednjega Vzhoda v Evropo. Dokumentov se najraje znebijo, saj jim lahko kvečjemo škodujejo. Vsi bi želeli biti vojni begunci, čeprav so vojne že končane. Nihče noče biti ekonomski migrant, čeprav so v bistvu vsi ekonomski migranti, ki se v Evropo Koromandijo prebijajo s podobnimi motivi, kot so se Evropejci pred stoletjem v tedanjo obljubljeno deželo, Združene države Amerike. Tu pa je podobnosti bržkone tudi konec ...

22.07.2019 19:00
Piše: Dejan Steinbuch
Ključne besede:   ilegalne migracije   Balkanska pot   Evropska unija   Slovenija   Hrvaška   Bosna in Hercegovina   Gadafi   ZDA   Asad   Sadam   Vučjak

Levica se obnaša, kot da smo vsi nekakšni migranti in da smo lahko veseli, da nas nihče ne nažene iz države, desnica pa bevska proti fantomskim migrantskim zombijem, ki da nas bodo vse posilili, pobili in na koncu še pojedli.

Tisoči in tisoči Evropejcev, ki so se konec 19. in v začetku 20. stoletja s trebuhom za kruhom odpravili v Ameriko, so se izkrcali na newyorškem otočku Ellis. V več kot petdesetih letih se je skozi to znamenito imigracijsko sito, ki je bila tudi nekakšna karantena, uspešno prelilo 12 milijonov bodočih Američanov. Podatka o tem, koliko jih ni imelo te sreče, ni. Prvi stik milijonov Evropejcev z ameriškimi imigracijskimi oblastmi je bil pogosto anekdotičen, saj so se zaradi jezikovnih nesporazumov spreminjala imena in priimki. Mario Puzo v svojem Botru denimo zapiše, da se je mali Vito iz vasice Corleone ob prihodu na Ellis Island zaradi uradniške pomote spremenil v Vita Corleoneja. Kdo ve, koliko podobnih, a resničnih zgodb je nastalo v tistih prostorih. Evropejci, ki so v obodbju 1892-1954 poskušali srečo na tej današnji newyorški turistični znamenitosti, so s seboj prinašali predvsem neskočno upanje, optimizem, ideje, željo po delu, nekaj denarja in - osebne dokumente. Brez teh so vrata obljubljene dežele ostala zaprta. O poskusih množičnih nezakonitih vstopov v Združene države se pred stoletjem ni veliko govorilo ali pisalo; težave na južni meji z Mehiko so se zares pojavile šele desetletja kasneje, tudi po zaslugi organiziranih kriminalnih kartelov, ki so poleg drog in orožja začeli v ZDA tihotapiti še ljudi.

 

Današnja Evropa od Združenih držav ni uspela prenesti tehnologije nadzorovanih migracij. Resda so posredi tudi povsem objektivne okoliščine - težko si je predstavljati, da bi Maročani ali Afganistanci s čolni prepluli Atlantik  -, vendar so pri migracijah ključne politične, ekonomske in socialne razsežnosti. To, kar se Evropski uniji dogaja masovno, nenadzorovano in zadnje čase že tudi stihijsko, je posledica serije napačnih, pravzaprav katastrofalnih političnih odločitev v zadnjih dveh desetletjih. Odgovornost za to nosijo zlasti nacionalne vlade Velike Britanije, Francije, Italije, Španije in deloma tudi Nemčije. Bržkone je ključna letnica leto 2001, ko so Združene države Amerike zaradi 11. septembra uveljavile načelo kolektivne krivde in namesto Savdske Arabije začele svoj križarski pohod nad nekaj drugih, manj bogatih in pomembnih islamskih držav. Od A do S, od Afganistana do Sirije. V naslednjih letih, pravzaprav skoraj desetletju in pol, so Američani z nesebično pomočjo ključnih članic EU z oblasti spravile tri pomembne regionalne igralce, ki so dotlej skrbeli za "red in mir" na svojih fevdih: Sadama, Gadafija in skoraj tudi Asada. Za današnjo "migrantsko invazijo" na Evropo sta bili ključni prav likvidacija libijskega polkovnika, ki je v nekem intervjuju prostodušno priznal, kakšna je njegova vloga in zakaj naj ga Zahod pusti pri miru, in državljanska vojna v Siriji, ki je bila leta 2015 sprožilec prvega zares masovnega eksodusa proti Evropi (več kot milijon Arabcev se je podal na dolgi pohod proti Nemčiji in Švedski).

 

 

Odstranitev Gadafija se je Evropi izkazala kot bumerang.

 

 

Leta 2015 je svoje k migracijskemu kaosu prispeval še Erdogan Paša, ki si je na ta način zagotovil okoli tri milijarde evrov evropske "pomoči". Ker je v Turčiji še vedno več milijonov ljudi z neformalnim statusom razseljenih oseb, večina od njih - vključno s Kurdi, ki so jih pregnali iz njihovih prebivališč - pa bi z veseljem odšla v Evropo, lahko Erdogan kadar koli izvede reprizo migrantske premiere iz leta 2015, ki se je prav tako začela poleti. Ključno vprašanje, ki mora slediti temu nekoliko daljšemu uvodu, je seveda samo eno: ali se nam lahko ponovi leto 2015, ko je šlo skozi Slovenijo (po t.i. Balkanski migrantski poti) skoraj milijon ljudi?

 

 

***

 

Evropska unija ima to smolo, da je nastala izključno kot projekt nemško-francoske sprave, ki se mu je priključil večji del povojne svobodne Evrope, po padcu železne zavese pa so v imenu zgodovinskega dolga in načela pravičnosti v to ekskluzivno družbo povabili še deseterico držav t.i. Nove Evrope (med njimi tudi Slovenijo). Samo še dvakrat potem so se vrata nekoliko odškrtnila: za Bolgarijo in Romunijo ter nazadnje še za Hrvaško. Potem pa so se spet zapahnila in kot vse kaže, utegne status quo trajati naslednje desetletje.

 

Razen širitve, ki je imela zagotovo tudi svojo ekonomsko logiko (novi trgi, privatizacija ipd.), se bruseljsko uradništvo nikoli ni zares lotilo naslednje velike etape - federalizacije Unije oziroma formiranja Združenih držav Evrope, ki bi od Združenih držav Amerike prenesle vse, kar se je onkraj Atlantika v zadnjih 240 letih izkazalo kot pametno in koristno. Ne le skupne oborožene sile ali policija, pač pa tudi enotna migracijska politika. Slednja z bistveno dilemo: koliko ljudi lahko EU letno "uvozi" brez negativnih učinkov na obstoječo demografsko, socialno, kulturno in na koncu koncev tudi politično stanje. Tega velikega projekta se EU enostavno ni zmogla nikoli zares lotiti predvsem zaradi še vedno izjemno močnega nacionalizma posameznih članic. Po letu 2015, ko je EU skoraj razpadla zaradi "klica" Angele Merkel sirskim vojnim beguncem, da so dobrodošli "pri nas",  se je podrlo še zadnje upanje, da bomo kdaj dobili Evropo, ki bo kaj več od tega, kar imamo zdaj.

 

Po drugi strani pa tudi mnoge članice niso sposobne jasno definirati svoje demografske oziroma migracijske politike. Slovenija ni nobena izjema in že pred nekaj leti sem v Financah ugotavljal, da bi že Statistični urad lahko mirno izračunal naslednje pomembne parametre:

 

1. koliko tujcev lahko Slovenija letno sprejme in jim podeli ustrezen status (kar vključuje tudi delovna dovoljenja);

 

2. kakšen profil zakonitih migrantov potrebujemo (spol, starost, koliko "fizikalcev", koliko kvalificiranih);

 

3. kakšno poreklo je najbolj ustrezno, komu dati prednost (morda uvesti nekakšne kvote: toliko Slovanov, toliko Azijcev, toliko Arabcev in Afričanov);

 

4. kakšne perspektive dati novim priseljencem, pod kakšnimi pogoji lahko ostanejo, pripeljejo s seboj družinske člane ipd.

 

 

Nič od tega nikoli ni slišati iz vladnih krogov. Le večno manipuliranje s podatki, sprenevedanje in bodisi zmanjševanje bodisi potenciranje dejanskih razmer. Levica se obnaša, kot da smo vsi nekakšni migranti in da smo lahko veseli, da nas nihče ne nažene iz države, desnica pa bevska proti fantomskim migrantskim zombijem, ki da nas bodo vse posilili, pobili in na koncu še pojedli.

 

Vsega je preveč, le treznega razmisleka ne.

 

 

***

 

Ker Evropska komisija že pred štirimi leti ni bila sposobna nobenega operativnega dejanja, ko je šlo za nenadzorovan pohod več kot milijona Arabcev iz Turčije prek Balkana proti Severu in Zahodu, si lahko mislimo, kaj bi se zgodilo letos jeseni, če bi se zgodil še en podoben dogodek tako epohalnih razsežnosti. V tolažbo nam je lahko ocena, da je ta trenutek zelo malo verjetnosti, da bi se ponovilo leto 2015 (kar pa se lahko v nekaj tednih ali mesecih spremeni). Tokrat je breme, ki ga glede ilegalnih migracij nosijo države t.i. Zahodnega Balkana, precej težje kot pred štirimi leti, kajti "promet" se ustavlja že na meji s Hrvaško, ki si je zastavila ambiciozne cilje glede vstopa v Schengen in 1011 kilometrov dolgo mejo z Bosno in Hercegovino zdaj dejansko tudi nadzira.

 

Po treh letih relativnega miru je Balkanska migrantska pot letos spet oživela. Za obstoječe članice EU - z izjemo Hrvaške, ki bo očitno "prva frontna črta" - je to podatek, ki sam po sebi ne pove dosti. Razumejo ga kvečjemu v Rimu in na Dunaju, kjer pa so na našo veliko nesrečo ocenili, da je najbolj preventivno zatesniti mejo s tamponskim območjem že zdaj, ne pa takrat, ko bo tam pet ali deset tisoč obupancev. Žal vlada v Ljubljani dolgo ni bila sposobna razmeti podtona italijanske in avstrijske "preventivne kontrole". Raje je mirila domačo javnost s floskulami, da ima "razmere pod nadzorom". Toda pravljica se je razblinila, ko so v gozdovih nedaleč od Ilirske Bistrice odkrili več začasnih "taborišč" ilegalnih migrantov, kar že močno spominja na razmere v zahodni Bosni zadnje mesece. Ali je takšnih oziroma podobnih taborišč po slovenskih gozdovih morda še več?

 

Za slovensko javnost pa je bilo že 123 odkritih Afganistancev in Arabcev dovolj hud šok, da je vlada za vsak primer na "prizadeto območje" napotila kar 35 vojakov ...

 

A če se vrnemo k Balkanski migrantski poti oziroma državam, skozi katere gre, potem je zagotovo najtežje odgovoriti na vprašanje, kako bodo ravnale vlade teh držav, ki vedo, da kljub prošnjam po članstvu v EU še dolgo dolgo ne bodo dobile vabila. V luči migrantskega vprašanja so nesojene kandidatke v hudi skušnjavi. Lahko denimo naredijo tisto, kar je počela pred štiri leti skrajno leva grška vlada v znak maščevanja "bogati protestantski Evropi" zaradi načina reševanja grške finančne krize: enostavno je odprla mejo proti severu in za dlje časa suspendirala svoj formalno-pravni status schengenske države. Cipras, ki je pred kratkim izgubil volitve, je posredno pomagal Erdoganu pri dvigovanju jezu, prek katerega je v Evropsko unijo naplavilo več kot milijon t.i. beguncev.

 

 

***

 

Poleti 2019 je vseh vojn na Bližnjem vzhodu že konec, velika večina, praktično 99 % migrantov, ki poskušajo nezakonito vstopiti v EU, pa je mladih moških. Ta hip je zanje najtežja točka na ponovno vzpostavljeni Balkanski poti bosansko-hrvaška meja. Hrvaška policija je namreč vzpostavila neprimerno strožji nadzor svoje najdaljše meje (z Bosno in Hercegovino meri kar 1011 kilometrov) kot pred štiri leti. Vendar pa so obremenitve zaradi tega postale prehude. Skupina jeznih mejnih policistov je poslala pismo resornemu ministru v Zagreb, v katerem priznavajo tudi marsikaj, kar hrvaška vlada uradno sicer zanika. Gre predvsem za obtožbe glede maltretiranja in pretepanja zajetih ilegalcev. Hrvaški mejni policisti pravijo, da je prijetih ilegalcev enostavno preveč, da bi lahko z njimi postopali v skladu z zakonom: Vsakodnevno jih vračamo v Bosno brez dokumentov, brez procesuiranja, vseeno nam je, za koga gre - moške, ženske, otroke. Za nas ni azila, ne obstaja, zgolj v izjemnih primerih, ko je v ozadju medijski pritisk ... Vzamemo jim denar, razbijemo ali pomečemo stran mobilne telefone, ilegalce pa na silo vračamo v Bosno.

 

 

"Nastanitveni center" Vučjak v zahodni Bosni: razmere so izjemno slabe. (Foto: Radio Sarajevo)

 

 

Medijski šok v Sloveniji ob odkritju več gozdnih taborišč blizu meje s Hrvaško se zdi kot zapoznel odmev nečesa, kar se na širšem območju zahodne Bosne ob meji s Hrvaško (predvsem ob reki Uni) dogaja zadnje mesece. Še posebej je tragično, da se največ migrantov prebija proti obljubljeni deželi skozi področje, ki ga je opustošila vojna v začetku devetdesetih. Kljub temu, da je bil mirovni sporazum v Daytonu sklenjen že daljnega leta 1995, so kraji v zahodni Bosni še danes obubožani, prazni in brez prave perspektive. Ekipa Jutranjega lista je ugotovila, da so se v Slovenijo in Nemčijo izselile cele generacije, zato so tam ostali le še stari ljudje in tisti redki optimisti, ki niso obupali in verjamejo v turizem. Slika turistov iz Savdske Arabije, ki občudujejo lepote neokrnjene narave, je na nek način simbolična in dokazuje srednjeveško dihotomijo modernega islama; na eni strani bogati Arabci in njihove zakrite žene z mosta elegantno fotografirajo zeleneči pejsaž bosanske pokrajine, spodaj, dobesedno pod njihovimi nogami, pa se čez reko proti Zahodu skrivaj plazijo nesrečniki, ki so iste vere, vendar v domačih deželah nezaželeni, odveč ali celo preganjani.

 

Migranti, ki so obtičali v Bosni in Hercegovini pred mejo s Hrvaško, niso vsi tako dobro preskrbljeni z denarjem, da bi lahko plačali tihotapcem. Nekateri iščejo pot do meje kar s pomočjo navigacije na svojih mobilnih telefonih. Verjetno je to razlog, zakaj jim hrvaški policisti obvezno poberejo vse telefone, preden jih naženejo nazaj v Bosno. Ko se nesrečniki znajdejo tam, kjer so že bili, jih je strah samo enega: da bi jih prijela bosanska policija in strpala v begunsko taborišče Vučjak. To leži le šest kilometrov od meje s Hrvaško, razmere v njem pa so po pripovedovanju različnih virov zares katastofalne. Gre za nekdanje smetišče, deponijo, ki so jo spremenili v "nastanitveni center". zakaj jim oblasti ne uredijo namestitve, ki bi bila človeka vredna, je drugo vprašanje, ki običajno sovpada z enigmo, kam je poniknil ves denar, ki ga je federalna vlada v Sarajevu dobila za reševanje begunske problematike od Evropske unije ...

 

 

***

 

Slovenski odgovor na eskalacijo nezakonitega prehajanja državne meje oziroma tiptapljenja ljudi bi bil lahko tudi povsem formalističen. Za to so tudi konkretni razlogi, kajti kazenska zakonodaja (308. člen KZ) je relativno blaga, ko gre za to vrsto kriminalnih združb. Naj se ne bere kot opravičilo, vendar je razlog za to objektivne narave: ko so jo pisali, je bilo število nezakonitih prehodov državne meje neprimerno manjše kot zadnja leta.

 

 

Mar ne bi kazalo podvojiti višino kazni in s tem odvrniti ljudi od želje po tihotapljenju ljudi?

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
14
Teater je tisti, ki je dal Slovencem občutek, da so lahko kdaj tudi plemeniti
7
08.12.2019 08:52
Predstava Izreka je prisluškovanje tistemu, ki bo ravnokar zapelo in že v naslednjem hipu obnemelo. Izreka uprizarja ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Pisma iz emigracije: Kako je mala Ella preživela malomarnost in ignoranco slovenske pediatrije
20
06.12.2019 23:59
Ko gre za zdravje otrok in dojenčkov, ni kompromisov. Starši imamo pravico zahtevati, da so naši otroci deležni najboljše ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Dve leti po največjem ropu v zgodovini Slovenije: In cryptography we trust, zaupamo kriptografiji
7
05.12.2019 19:00
Čeprav se je v zadnjem desetletju na računalniškem področju pojavilo veliko prebojnih tehnologij, ki že zdaj na vaše življenje ... Več.
Piše: Marko Gašparič
Človek iz ozadja: Vse majhne in malo večje laži Dušana Kebra
8
04.12.2019 12:46
Gospod Keber ni kdorkoli. Gospod Keber je eden izmed ključnih ideologov, kreatorjev in strategov trenutnega zdravstvenega ... Več.
Piše: Krištof Zevnik
Dolg upokojencem se nič ne zmanjša z miloščino 6,50 evrov na mesec
8
01.12.2019 19:06
Danes se hvaliti, da je proračun uravnotežen, da celo izkazuje presežek, je neumestno, nepošteno, saj ni odpravljen mehanizem, ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Ema Kugler: "Fascinira me to, da nas nekaj, kar ne obstaja, tako trdo drži v svojih kremljih."
5
01.12.2019 10:24
Ema Kugler v gledalcu razbija idejo filma kot zabave za oči, koreografira kadre, biva v razpoki med umetnostjo v času in ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
"Cena, ki jo dobri ljudje plačajo za to, ker ne sodelujejo v javnih zadevah, je to, da jim vladajo pokvarjenci."
17
25.11.2019 21:00
Naj mi anonimni komentatorji na portalu+, pa morda še kdorkoli od ostale množice anonimnih komentatorjev tako pri nas kot ... Več.
Piše: Miha Burger
Kaj bo ostalo za Bertoncljevim proračunom, ko bo konec bogate pojedine?
3
24.11.2019 11:00
Potrjeni proračun je mogoče res Bertoncljeva računovodska mojstrovina. Tako rekoč brez napake. Pa vendar je to daleč, daleč od ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Hommage Antonu Mavretiču (1934-2019): Živimo na neznatnem delčku snovi sredi neverjetno prostranega vesolja
1
23.11.2019 22:00
To je moj zadnji In memoriam v mojem življenju. Preprosto nočem in ne zmorem več doživljati smrti. Še najbolj zaradi tega, ker ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
O dobrih in etičnih državnikih: Kratek esej o velikih političnih dilemah
10
20.11.2019 20:28
Namesto samorefleksije in samokritičnosti smo v nekaj več kot desetletju pometli naše glavne državne izzive in družbene probleme ... Več.
Piše: Igor Kovač
Letargija množic: Danes nikogar ne zanimajo "družbena vprašanja", ljudje se bodo zganili šele, ko jim bo zmanjkalo denarja
19
19.11.2019 20:00
Neresnice ne terjajo več figovih listov, cesarji so nemoteno nagi, zlorabe so enormno brezobzirne. Spirala pasivnosti množic in ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Morda so nove parlamentarne volitve vendarle bliže, kot se zdi neizkušeni večini v vladni koaliciji
9
18.11.2019 20:00
Kongresni val je zaenkrat zajel zgolj koalicijo - od SMC in SD, do upokojenske stranke -, a bo sčasoma zagotovo pljusknil tudi ... Več.
Piše: Anuša Gaši
Posledice vse bolj številnih nepismenih politikov bodo za Slovenijo vsak dan hujše
14
17.11.2019 09:00
Hrvaška politologinja Mirjana Kasapović je v Globusu začudeno napisala, da je Šarec politični amater za enkratno uporabo in da ... Več.
Piše: Tino Mamić
Vsak komentar je bolj ali manj teoretični hrup, ki niha med abstraktnim in narativnim
6
16.11.2019 22:00
Opozoriti vas moram, da je moje današnje besedilo bolj v območju teoretskega kot pripovednega. Komentirati samo zato, da ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Visco in Monigo: Sobotni izlet v preteklost
0
16.11.2019 11:00
Na občini v Viscu priznavajo, da je ime njihovega mesteca vFurlaniji, nekaj deset kilometrov od slovensko-italijanske meje, ... Več.
Piše: Božo Cerar
70. let zveze NATO: Če na srečanju v Londonu članice ne bodo stopile skupaj, se ponujajo črni scenariji
12
11.11.2019 20:00
Severnoatlantsko zavezništvo se sooča z najbolj kompleksno in nepredvidljivo varnostno situacijo od svojega nastanka pred 70. ... Več.
Piše: Božo Cerar
Meditacija o zidovih: Ugani, kdo pride danes na kosilo
15
10.11.2019 19:30
Kaj bi rekli v New Yorku, če bi kdo izjavil, da se je Svetovni trgovinski center leta 2001 podrl na dve strani: na ZDA in na ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Parlamentarna preiskovalna komisija v zadevi Kangler in nenavadno obnašanje ustavnega sodišča
8
10.11.2019 09:59
Močno dvomim, da bi ustavni sodniki kljub svoji vzvišenosti prezrli pričanje Franca Kanglerja pred preiskovalno komisijo, saj so ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Človeštvo se bo na koncu pobilo med sabo, navkljub vsemu pa smo v boju za lepoto sveta!
16
09.11.2019 20:00
Ljudje smo edini med živalmi, ki smo sposobni pogledati v svoje možgane, mogoče smo jih celo sposobni rekonstruirati in na novo ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Zbogom, Levica! Šarcu bo zdaj še težje vladati, a na srečo ima nekaj smisla za humor
20
08.11.2019 01:00
Na sklonjenih hrbtih koalicijskih partnerjev je v središče političnega dogajanja vkorakalaLevica. Brez ene resne odgovornosti, ... Več.
Piše: Anuša Gaši
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Človek iz ozadja: Vse majhne in malo večje laži Dušana Kebra
Krištof Zevnik
Ogledov: 3,886
02/
Neakademska razprava o spolu in jeziku: Ko aktivisti uporabijo vsa sredstva za dosego cilja
Saška Štumberger
Ogledov: 2,370
03/
Sveti muslimanski spisi in nasilje: "Ubijte nevernike, kjerkoli so, oblegajte jih, bojujte se z njimi z vsakovrstnimi pastmi …"
Milan Gregorič
Ogledov: 2,230
04/
Pisma iz emigracije: Kako je mala Ella preživela malomarnost in ignoranco slovenske pediatrije
Dejan Steinbuch
Ogledov: 1,948
05/
Zadnje dejanje spopada za Istrabenz: Na odru se pojavi nov igralec, železni Herman
Matija Ž. Likar
Ogledov: 1,858
06/
Dve leti po največjem ropu v zgodovini Slovenije: In cryptography we trust, zaupamo kriptografiji
Marko Gašparič
Ogledov: 1,138
07/
Spodleteli eksperiment: Levičarskim vladam v Latinski Ameriki ni uspelo izkoristiti družbenega napredka
Shane Quinn
Ogledov: 1,070
08/
Dolg upokojencem se nič ne zmanjša z miloščino 6,50 evrov na mesec
Angel Polajnko
Ogledov: 1,307
09/
(Prikaz nasprotnih dejstev) Dosje Slovenska vojska: Zakaj je Karl Erjavec res tempirana bomba Šarčeve vlade
Uredništvo
Ogledov: 2,325
10/
Kaj v resnici prinaša novi proračun za leto 2020
Bine Kordež
Ogledov: 1,207