O Borisu Johnsonu so svetovni mediji v teh dneh napisali, povedali in pokazali takorekoč vse. V New Yorku rojeni Britanec je z rojstvom pridobil tudi ameriško državljanstvo, po očetovi strani ima čerkeško-turške prednike, pa tudi nekaj kraljevske krvi (kralj Jurij II.), po materini pa judovske. Njegovo rojstno ime je sicer Alexander Boris de Pfeffel Johnson, obiskoval je Eton College, njegova alma mater pa je univerza Oxford. Pripada tisti generaciji konservativcev, ki bo dvajset let kasneje odločno posegla v angleško politiko. Njegovi sošolci so bili denimo William Hague, David Cameron, Michael Gove in Jeremy Hunt. Po koncu študija (antična literatura in klasična filozofija) je Johnson kariero začel kot novinar in njegova prva služba (pripravnika) je bila pri uglednem dnevniku The Times, kjer pa so ga zaradi izmišljenega citata odpustili in si je moral službo poiskati pri nekoliko manj uglednemu Daily Telegraphu. Očitno mu je sprememba koristila, stil pisanja pa je ugajal konservativnemu bralstvu. Do izraza je prišla njegova literarna žilica in arhaično izrazoslovje. Boris Johnson je bil potem več kot pet let dopisnik Daily Telegrapha iz Bruslja, kar je približno tako, kot če bi lisico postavili za čuvaja v kurniku. Kot poročevalec iz sedeža tedanje EGS si je Johnson lahko dajal duška po mili volji in tako silovito napadal Evropsko komisijo in evrobirokracijo, da je kmalu dobil etiketo najbolj evroskeptičnega novinarja v Bruslju, med njegovimi najbolj navdušenimi bralci pa so bili premierka Margaret Thatcher in večina njenega kabineta.

Nastopil tudi v tv seriji

Po vrnitvi iz Bruslja (1994), potem ko je urednik Daily Telegrapha zavrnil Johnsonovo zamisel, da bi postal vojni poročevalec, je postal pomočnik urednika in glavni komentator tega časnika, s čemer je v razmeroma kratkem času pridobil izjemen medijski in politični vpliv. Za nagrado so ga angažirali še kot kolumnista časnika The Spectator, ki je lastniško povezan z Daily Telegraphom, ter avtomobilističnega novinarja lifestye revije GQ. Postajal je medijska zvezda, sploh po tem, ko je nastopil v neki televizijski seriji, kjer je igral štorastega in komičnega možakarja iz aristokratskih krogov. Ker je ves ta čas hkrati tudi vztrajno poskušal kandidirati za poslanca pri konservativni stranki, mu je Lord Black, lastnik Daily Telegrapha in Spectatorja - verjetno po dogovoru z vrhom stranke - ponudili položaj glavnega urednika Spectatorja, če se odreče poslanskim ambicijam. Johnson je ponudbo sprejel. A zdržal je le dve leti - kar se izogibanja politike tiče.

Leta 2001 je uspel s kandidaturo in konservativcem prinesel zmago v svojem okraju. Postal je poslanec spodnjega doma britanskega parlamenta, v katerem se je izkazal kot glasen in retorično spreten govorec, precej aktiven pa je bil tudi v svojem volilnem okraju, s čemer se je prikupil ljudem. Ves čas je ostajal urednik Spectatorja, kar je bilo precej neobičajno in zato so mu mešanje politike in novinarstva tudi očitali. Johnsonov odgovor je bil, da je tudi Churchill počel več stvari hkrati in da to nikakor ni vplivalo na kvaliteto njegovega političnega delovanja.

Kot poslanec konservativcev se je Johnson sicer večinoma držal partijske linije, čeprav je večkrat glasoval tudi drugače in tako pokazal bolj liberalne, celo socialne tendence. Kasneje, ko je kandidiral za župana Londona, mu je prav to pomagalo do zmage. V neki interni anketi iz leta 2003 je bil Boris Johnson celo najbolj priljubljen politik konservativne stranke, ki je bila ravno v tistem obdobju ne le v globoki opoziciji, ampak tudi v hudi krizi vodenja. Johnson je dobil položaj podpredsednika stranke, kaj več pa mu zaradi negodovanja trdne struje niso dali.

5.000 evrov za kolumno

Leta 2005 je Johnson zlahka dobil še en mandat v svojem volilnem okraju, ni pa bila uspešna njegova stranka, ki je ponovno izgubila volitve. Njen novi predsednik David Cameron ga je vzel v vlado v senci in mu namenil resor za visoko šolstvo. Tega leta je izgubil položaj glavnega urednika časnika The Spectator, vendar so mu lastniki zagotovili denarno kompenzacijo, tako da je za vsako tedensko kolumno, ki jo je napisal, prejel kar 5.000 funtov honorarja, kar ga uvršča v enega najbolje plačanih kolumnistov vseh časov.

Skuštrani lasje so zaščitni znak Borisa Johnsona. Nekatere zato spominja na Donalda Trumpa.

Leta 2008 je s podporo Davida Camerona, ki je medtem konsolidiral konservativno stranko, kandidiral za župana Londona proti tedanjemu laburističnemu županu Kenu Livingstonu. Ta je Johnsona od vsega začetka podcenjeval, ga imel za neresnega kandidata, klovna itd. Toda Johnson je prepričljivo zmagal. Po štirih letih mu je uspelo doseči ponovno izvolitev. Anekdot iz osmih let njegovega župovanja je dovolj za nekaj knjig. Morda je zanimivo omeniti, da ga je bilo po izvolitvi za župana najbolj strah, kako bo lahko preživel s skromno župansko plačo, ki znaša 140.000 funtov na leto. Problem je rešil s pomočjo starih prijateljev iz medijev: dogovoril se je, da bo še naprej pisal kolumne, tokrat za Daily Telegraph, kar mu bo prineslo dodatnih 250.000 funtov letno ...

Londonski Janković?

Kot župan je bil pogosto obtožen klientelizma, morda bi njegov način delovanja lahko primerjali z Jankovićevim v Ljubljani. Ker je bil osem let na čelu britanske prostolnice, je imel dovolj časa, da je dobro premislil svoje naslednje korake. Že leto pred iztekom drugega mandata (2015) se je vrnil kot poslanec v spodnji dom in okrepil svoj vpliv v stranki, kjer je po referendumu o brexitu prišlo do hudega pretresa, kajti vodstvo stranke s primerjem Cameronom na čelu je vseeno zagovarjalo, da Britanija ostane v Evropski uniji. Johnson, jasno, je bil proti. Referendumski rezultat je bil tesen, vendar so prevladali zagovorniki odhoda. Cameron je odstopil, nasledila ga je Theresa May, čeprav ni bila prva izbira ona, pač pa - Boris Johnson. Ki pa se je tej "časti" taktično premišljeno odpovedal. Biti premier v takšnem obdobju je funkcija, podobna tisti, ki jo ima stečajni upravitelj.

Namesto tega je Johnson "dobrovoljno" sprejel ponujeno mesto zunanjega ministra v vladi Therese May in naslednji dve leti skrbel za manjše ali večje škandale po svetu in doma. Že njegovo imenovanje je sprožalo vzdihe in negodovanje, nekateri so vse skupaj vzeli kot "slabo šalo". Vodstvo konservativcev ga ni po naključju postavilo na položaj zunanjega ministra, saj so upali, da ga bo pogosta odsotnost politično oslabila, hkrati pa ga bodo (neuspela) pogajanja o brexitu stala tudi precej priljubljenosti. Na nek način so se do njega obnašali podobno kot do Winstona Churchilla v tridesetih letih 20. stoletja; nihče si ga ni upal nagnati, saj bi lahko "prebegnil" na drugo stran, hkrati pa so naredili vse, da bi ga v stranki čim bolj izolirali in politično onemogočili.

Vmes je podpisal novo pogodbo za pisanje kolumen s Telegraph Media Group.

In tako kot se je v času krize vrnil Churchill, se je čez noč v stranki iz eksila do vrha povzpel tudi Boris Johnson. Junija je dejal, da se bo potegoval za mesto naslednika Therese May in ob tem povedal: "Po treh letih in dveh zamujenih rokih moramo 31. oktobra zapustiti EU. Doseči moramo boljše rezultate od sedanjega sporazuma o odstopu, ki ga je Parlament trikrat zavrnil - in naj pojasnim, da ne želim doseči izida brez dogovora. Mislim, da ne bomo končali na tak način. Odgovorno je edinole, če se odločno in resno pripravimo na izhod brez pogodbe."

V torek, 23. julija, je brez težav prevzel predsedstvo stranke (edini protikandidat Jeremy Hunt - to je tisti, ki je med obiskom Ljubljane o Sloveniji govoril kot bivši sovjetski vazalni državi - bi bil neprimerno slabša izbira), včeraj, 24. julija, pa je na Downing Streetu 10 že prevzel ključe vladnega kabineta.

***

Boris Johnson je človek, ki si ga nikoli ne bi predstavljali na položaju premierja Velike Britanije. Tudi Winstona Churchilla si niso. Na nek način je Johnson prvi premier po legendarnem Winstonu, ki premore toliko karizme, da lahko Britanijo ponovno dvigne iz otopelosti in politične zmešanjave v obdobju iskanja poti iz EU. Njegov veliki politični povratek je tudi dober signal za vse tiste zmerno konservativne in liberalne politike, ki so zadnja leta v strahu pred izgubo podpore začeli tuliti v isti rog s skrajno levico ali nacionalističn desnico, predvsem pa si niso drznili imeti lastnega mnenja. Boris teh problemov nima. V eni zadnjih kolumen za Telegraph je komentiral prepoved zakrivanja muslimank na Danskem; ni sicer podprl tako restriktivnih ukrepov (stališča do LGTB, islama in narkomanije je iz razumljivih razlogo omilil že kot londonski župan), je pa zapisal, da ženska v burki ali nikabu spominja na poštni nabiralnik ...