Pred kratkim so neznanci v središču Ljubljane izvedli performans in pobarvali in popisali nekaj veličastnih spomenikov, posvečenih revoluciji in NOB. Jasno je, da je nemudoma nastalo razburjenje. Vsi mediji so obveščali o nezaslišanem početju. Na noge se je dvignila policija. Na noge se je dvignilo tožilstvo in se podalo v lov za neznanimi storilci in skrunilci junaške zgodovine slovenskega naroda. Nezaslišana skrunitev pa je sprožila plaz komentarjev. Nekaj v rubrikah medijev, nekaj pa tudi na socialnih omrežjih. Razume se, da so bili komentarji na socialnih omrežjih bolj svobodni, tako da je možno dobiti široko sliko razmišljanja ljudi o tem nezaslišanem dejanju.

Pred leti, ko je bila še trdno v sedlu Komunistična partija, si takšnega performansa ni bilo mogoče niti v sanjah zamisliti. Sedaj je naletel v glavnem na zgražanje, sprožil pa je tudi resna razmišljanja, ali so takšni spomeniki v Ljubljani še potrebni in zaželjeni? Res je bilo takšnih vprašanj zelo malo, pa vendar se kaže razpoka v monolitu, ki še vedno slavi slavni NOB in uprizarja neskončne množice proslav, zdaj pri eni smreki, potem pri lipi in hruški, pa na kakšni planini - skratka povsod tam, kjer bi se naj bile slavne bitke in kjer so okupatorji doživljali poraz za porazom. dokler niso bili dokončno poraženi.

Opisani rituali se vlečejo še iz časov, ko je Slovenijo vodila ena in edina strankaa. Med rituali je majhna, skoraj neopazna razlika, namreč takrat, ko je bila na čelu nezmotljiva Komunistična partija, se je hkrati z osvobodilno borbo slavila tudi revolucija. Sedaj je revolucija nekako v drugem planu in se je skorajda ne omenja več.

Kljub takšni evforiji, ki jo podpira vladajoča koalicijska politika in prisiljuje vodilne politike, da se redno udeležujejo proslav vseh slavnih bitk in se pridušajo, da so lahko tam samo zato, ker so nam partizani prinesli svobodo. Kar do neke mere drži. Tam so res samo zato, ker slavijo partizane in NOB, ki je pognalo tako globoke korenine, da bo slavljeno še čez sto in več let, če se ne bo kaj premaknilo v Sloveniji.

A vrnimo se k performansu in razpravam, ki jih je povzročil. Ne glede na število razprav, razumljivo je bilo obsodb performans daleč največ, lahko razprave vsebinsko razdelimo v nekaj skupin:

1. Ene so bila za absolutno ohranitev spomenikov in zahtevajo celo bistveno več denarja za ohranjanja spomenikov NOB oziroma revolucije;

2. Drugi predlagajo, da se spomeniki odstranijo in prenesejo v spominski park.

3. In končno so takšni, ki bi spomenike preprosto odstranili, porušili

Pomembno pri vsem skupaj pa je, da je dopuščena možnost, da se o tej problematiki začne javna razprava. Pred leti o takšni možnosti ni bilo možno niti razmišljati. K takole razmišljam in ocenjujem ponujene možnosti, mi nobena ni preveč blizu. Ohranjanje spomenikov na vekom veke pomeni nekakšno neskončno restavracijo nekega obdobja, ki očitno razdvaja narod. Kar ni bilo dobro doslej, ne danes in tudi za prihodnost to ne bo dobro.

Prestavitev spomenikov  v spominski park je sicer rešitev, ki so jo izvedle nekatere države, ki jih je tlačil komunizem To pomeni, da so del svoje zgodovine dale malo "na stran". Vprašati se je potrebno, ali je to pošteno? Zamolčati zgodovino ni pošteno. Predvsem pa v Sloveniji to ne bi bilo dobro, saj Slovenci še sedaj nimamo svoje avtentične zgodovine, takšne, ki bi odsevala dejanska dogajanja. Še vedno je zgodovina plod ideoloških fikcij, ki so jo in jo v glavnem še vedno pišejo zmagovalci.

Slovenci se nismo borili le z okupatorji. Borili smo se tudi sami s seboj in eni so zmagali, drugi so bili poraženi. Zato smo razdvojeni in to razdvojenost je potrebno rešiti. Umik spomenikov v nek oddaljeni park te razdvojenosti ne bo rešil.

No obstaja še tretja možnost, to je porušitev in odstranitev spomenikov. Tudi to ni opcija. V skrajni sili pomeni zmago sedanjih poražencev nad zmagovalci in boj se lahko nadaljuje v neskončnost.

Za mene bi najsprejemljivejša rešitev bila ohranitev teh spomenikov z dodatnimi pojasnili. Konkretno bi ob mogočnega ukazujočega Borisa Kidriča postavil tablo in nanjo napisal, kaj je ta tovariš v zgodovini bil, kakšne dekrete je izdajal ... Poudaril bi, da je bil predsednik prve slovenske vlade in da je vladal v času, ko so njegovi boljševiki pobili nad 100.000 ljudi v Sloveniji in da je najzaslužnejši za števila množična grobišča.

S tem bi bil poplačan dolg vsem, ki jim je prizadejal zlo. Tistim, ki ga še vedno želijo slaviti in malikovati, pa bi bil dan premislek, ali je to res tisti idol, ki si zasluži slavljenje. Glede na monumentalnost figure in ob pojasnilu njegovih ukazov se bo verjetno kdo tudi vprašal, zakaj je bilo potrebno takšno malikovanje.

Na tak način bi Slovenci končno spoznali pravo zgodovino in performansi ne bi bili več potrebni.

Morda le iz čiste objestnosti.