Vse, kar so nam do sedaj pokazali v zvezi s planetom, na katerem živimo, so, kot kaže, čisto navadne slikanice, produkti CGI (Computer-Generated Imagery), torej računalniško ustvarjene podobe. V najboljšem primeru gre za sestavljanke fotografij, dobljenih z nizkih višin. Te sestavljenke so nato prilepljene na okroglo podlago. Seveda so vse te "risanke" in sestavljanke izdelane precej kakovostno, čemur se ne gre čuditi, 53 milijonov dolarjev na dan ni majhen denar. Toliko bolj se gre čuditi velikim napakam, res diletantskim posegom, ki so si jih vmes privoščili.

Blue Marble iz leta 2002 (vir: Nasa)

Znamenita Blue Marble je ena najbolj poznanih in razširjenih podob našega planeta. Po zagotovilu Nase gre za najpodrobnejšo true–color (!) sliko Zemlje do danes in jo priporoča oziroma daje na razpolago učiteljem, znanstvenikom, muzejem in javnosti nasploh. Nastala je leta 2002, ko je Nasin grafični oblikovalec Robert Simmon računalniško obdelal "originalno fotografijo" iz leta 1972, ki naj bi jo naredila posadka Apolla 17 na razdalji približno 45.000 kilometrov (spomnimo, inženir Smith in astronavt Virts sta poteptala njeno verodostojnost). Simmon je, kot je sam priznal, delo opravil s programom Photoshop, a kot kaže precej na hitro in malomarno. To je najhitreje opazno pri oblakih. Da se pri njihovem dodajanju (prav ste razumeli!) ne bi predolgo mudil, je določene oblike kar kopiral ...

S tem priznanjem in to obrazložitvijo je Simmon posredno poteptal ne le verodostojnost svojega dela, temveč tudi avtentičnost "originalne fotografije" iz leta 1972. Tudi črno ozadje pri Blue Marble ni ravno vesolje, je točno in zgolj to, kar besede povedo - črno ozadje. Nasploh se je nagibal k intenzivnejšim, bolj živim barvam; temno modro za morske globine, živo zeleno, kjer naj bi bila vegetacija na kopnem … Vso to svoje delo pa je v enem od intervjujev upravičil s stavkom, ki si nedvomno zasluži citat:

"Brez teh sprememb slika ne bi izgledala dovolj zemeljsko."

Blue Marble: Malo Photoshopa in copy-paste ... pa dobimo kopije oblakov ... (vir: Aplanetruth)

Vse skupaj je precej groteskno. Glede na to, da nihče od nas nima možnosti leteli v vesolje in tako dejansko videti celotne Zemlje, smo obsojeni na podobe, ki nam jih posredujejo vesoljske agencije z Naso na čelu. In slednja nas namesto s fotografijami Zemlje zalaga z risbami, za katere njeni grafični oblikovalci (ne astronavti!) menijo, da izgledajo "dovolj zemeljsko". Pri tem pa vzklikajo: "Glejte, Zemlja!" Podobno argumentirano Nasa in astrofiziki nasploh vzklikajo glede ostalih planetov, galaksij, črne luknje, pristankov na Luni in podobnega. 

A problem je še hujši. Na Blue Marble montažo so vezane tudi vse fotografije, ki naj bi jih vsake deset minut opravil satelit Himawari 8, ki ga je oktobra 2014 izstrelila Japonska meteorološka agencija. Fotografije nam prenaša ameriška Nacionalna uprava za oceane in ozračje (NOAA). Čeprav naj bi bile narejene z oddaljenosti 35.000 kilometrov, ravno pravšnje torej za pogled na celotno Zemljo, so, kot kaže, v resnici le kompozicija meteoroloških podatkov s celega sveta, prilepljena na Nasino podatkovno bazo Blue Marble, ta pa je, kot smo že ugotovili, grafično obdelan ponaredek, celo ponaredek ponaredka. Skratka, spet ne gre za dejanske posnetke našega planeta iz vesolja, temveč zgolj za kompozicijske slike oziroma sestavljanke, zloženke.

Nasini strokovnjaki se vsake toliko trudijo biti strogo znanstveni v klasičnem smislu. Uporabijo torej znanstveno metodo, ki temelji na ponovitvenem eksperimentu. Tako so nam leta 2002, z že omenjeno sliko Blue Marble, pokazali, kako izgleda Zemlja. Čez deset let (2012), so nam pokazali še en pogled na naš planet, menda pridobljenega s pomočjo satelita Suomi NNP. Primerjava obeh slik pokaže, da so se ZDA v tem času za okoli dvakrat povečale. Nato so nam leta 2015 pokazali še eno sliko Zemlje, naredili naj bi jo s pomočjo satelita DISCOVR, na kateri pa je očitno, da so se ZDA v triletnem obdobju, od 2012 do 2015, za okoli trikrat zmanjšale.

Katera od teh slik je najboljši približek dejanskega stanja? Tega ne vemo, zagotovo pa je tista iz leta 2012 preveč ameriška – dobesedno in simbolno.

Modri planet leta 2002, 2012 in 2015.

Seveda bodo Nasini privrženci spet rekli, da primerjave zaradi uporabe različnih objektivov niso primerne. A tudi, če bi to bilo res, kdo pa je kriv za uporabo različnih objektivov, ki naj bi povzročali takšna in drugačna popačenja? So popačenja morebiti namerna? Čemu pri tisočih umetnih satelitih izdelovati popačene fotografije in jih javnosti predstavljati kot verodostojne prikaze našega planeta? Kaj še vse je potem popačeno? V vsem skupaj ni videti nobenega smisla. Na eni strani menda živimo v obdobju, ko lahko nekdo pošlje avtomobil na Mars oziroma vsaj proti Marsu, na drugi strani pa ne moremo dobiti nepopačenih fotografij Zemlje *. Zatorej je edini resen zaključek lahko le ta, da gre pri fotografiranju Zemlje klasična znanstvena metoda s ponovitvenim eksperimentom Nasi precej slabo od rok. Kar ta ponovitveni eksperiment potrjuje, je teza, da je vesolje globoko črno in ne zvezdnato sijoče.

Podobnih Nasinih neumnosti, kot smo jih videli zgoraj, lahko na internetu najdete na tone. Zadnja leta sicer prednjačijo montaže in risanke iz Mednarodne vesoljske postaje (MVP), a za konec izpostavimo zelo poveden Nasin podvig z Jupitrom.

Jupiter, kakršega je leta 2014 posnel Hubble (vir: Nasa)

Leta 2014 so nam na primer predstavili sliko Jupitra, ki naj bi jo naredil teleskop Hubble. Ker je, vsled visokega proračuna, ki ga Nasa nekako mora upravičiti, potrebno javnost servisirati z vedno novimi vesoljnimi podobami in zgodbami, so nam čez dve leti podali informacijo, da ima tudi Jupiter severni sij. Človek bi pričakoval, da bodo to potrdili s kakšno novo sliko Jupitra. Ne, ostali so zvesti svojim maniram in nam še enkrat pokazali sliko izpred dveh let (povsem enaki vzorci oblakov), na katero so severni sij preprosto dorisali.

Novi- stari Jupiter z dorisanim severnim sijem junija 2016 (vir: Nasa)

Mi pa jim moramo sedaj verjeti, da ta sij zares obstaja. Kot jim moramo verjeti, da tudi sama osnovna grafična podoba Jupitra ni izmišljena. Zakaj le, če pa jim še v podobo Zemlje ne moremo verjeti? Razen, če se sprijaznimo, da se velikost kontinentov z leti močno spreminja.

***

Izpostavljeni primeri nam razkrivajo novo podobo Nase. Podobo napihnjene ustanove, ki bogato trži ne le precej votle, temveč tudi povsem izmišljene vsebine. Sama Nasa nam to že nekaj časa govori, le poslušati jo je treba. Sama nas opozarja, kakšno pot prevar je prehodila. Pot, ki je tako dobro utirjena, da ji ni videti konca. Če damo na kup praktično neomejena proračunska sredstva, najboljše filmske studije, znanstveno fantastiko z vse bolj realistično računalniško vizualizacijo (tu je napredek strahoten), se njenim nadaljnjim prevaram res dobro piše. Ali pač?

Problem je v življenjskem pravilu, na katerega je opozoril že Mark Twain, in se v praksi vedno znova potrjuje, pravi pa takole: Ni problem ljudi prevarati, veliko večji problem, pogosto celo nemogoče, je ljudem dopovedati, da so bili prevarani. Z drugimi besedami, bolečina ob spoznanju lastne naivnosti je neznosna - znosneje je vztrajati pri neumnosti. Nasa se tega še kako dobro zaveda. Kot tudi avtor tega prispevka. A vredno je poskusiti.

(konec)

__________________

* Pazite, glede na ves vložek do sedaj, ne dobivamo iz vesolja praktično ničesar. A lahko kdo za katerikoli posnetek, filmski ali fotografski, dokaže, da je narejen v vesolju, da je avtentičen? Zakaj na primer ni nobenega posnetka v živo iz vesolja, ki bi najprej pokazal naš planet, nato pa s približevanjem velikopovršinske požare v ZDA? Namesto tega nam na primer raje kažejo, »kaj se dogaja na Marsu«.