Počasi bomo vsakoletno poznojulijsko politično mašo pri Ruski kapelici lahko uvrstili ob bok bizarnostim, kakršne so proslava v Dražgošah, preboj na Menini planini ali noč slivniških čarovnic. Pri ceremoniji pod Vršičem sicer ne gre za izrazito ideološki fenomen, pač pa jo z Dražgošami in Menino planino povezuje manipulativni zgodovinski kontekst. Ruska kapelica je bila namreč prav toliko kot ruskim posvečena tudi ukrajinskim, beloruskim in drugim vojakom carske Rusije, ki jih je leta 1916 med gradnjo ceste čez vršiški prelaz zasul snežni plaz. Vendar to ni pomembno.
Zaradi tega slovenskega sprenevedanja, ki služi kot izgovor za slavljenje namišljene duhovne bližine z rusko dušo, povsem razumem mojega prijatelja, ukrajinskega veleposlanika pri nas. Mykhailo Brodovich lahko vsako leto zadnji julijski vikend nejevoljno spremlja monotoni medijski pomp okoli Ruske kapelice, narediti pa ne more nič. Ne pomaga, da je že neštetokrat opozoril vse mogoče "deležnike" v Sloveniji, da je bila nacionalna sestava carske vojske pisana in da je plaz pod Vršičem zasul tudi veliko ukrajinskih vojakov, ki so se borili v Nikolajevih uniformah. Ne pomaga, ker ga nihče noče slišati. Ko gre za odnose z matero Rusijo, pri dobršnemu delu slovenske politike razum odpove. Mislim seveda zlasti na t.i. levico, ki vsako leto roma v Kranjsko goro, da bi se od tam povzpela pod Vršič in prisluhnila razodetju. Pred leti sem šel enkrat ali dvakrat tja s svojim pokojnim prijateljem Demetrom Bitencem. Vzdušje je bilo zanimivo, najprej mi je v oči padla razlika med slovenskimi in ruskimi gardisti. Lahko ugibate, kateri so delovali prav zastrašujoče profesionalno. No, razlika je bila - in to očitna - tudi med slovenskimi in ruskimi udeleženci. K Ruski kapelici sicer iz Moskve vsako leto pošljejo uradno vladno in versko delegacijo, vendar ne vedno enako pomembno. Pred tremi leti, ko je bilo zaradi sankcij treba zasaditi meč v mehki trebuh Evrope, se je tja odpravil sam Vladimir Putin. Slovenci so stali ob cestah in mu mahali vse do prizorošča. Putka je bil vidno ganjen. Tako prisrčno ga ne pozdravljajo niti v Rusiji.
Julij 2016 si bom zapomnil. Na nacionalki sem komentiral Putinov obisk Ruske kapelice. Ruski predsednik je zamujal za več nekaj ur, v studiu smo bili že vsi na koncu z živci. A ko je kamera pokazala blažene obraze ljudstva - predvsem pa naše politične vrhuške pred Rusko kapelico -, sem ostal brez besed. Toliko naklonjenosti Rusiji, toliko ljubezni do Putina ... to je resnično fenomen. Pri čemer kakšne opazne vzajemnosti ni opaziti. Ruskih investicij ni v izobilju, politični stiki so sicer nadpovprečno pogosti in bi v zadrego spravili še Josipa Broza, ki je do Združenih držav in Sovjetske zveze vzpostavil politiko enake ekvidistance ... In če so slovenski gostje delovali servilno, skorajda osladno prijazno, so bili na drugi strani ruski udeleženci rahlo vzvišeni. Delovali so kot gospodje iz carske prestolnice, ki so prišli na provincialno povorko in tam komaj opazno vihajo nosove nad ubogo preprostostjo lokalnega življa.
V čem je kleč fenomena Ruska kapelica? Temeljni nesporazum je v ignoranci slovenskih levičarjev, ki še vedno niso dojeli, da je komunizma konec, da je Sovjetska zveza razpadla in da je Vladimir Putin imperialistični avtokrat, čigar cilj je restauratio imperii. Putin hodi v cerkev, je vernik in nima težav z javnim izkazovanjem svoje religioznosti - ob čemer bi se morali slovenski ateistični levičarji križati od groze, pa se ne. Ker je to pač Putin. In ker slika pove več kot tisoč besed, bomo za konec pokazali nekaj, kar simbolično potrjuje vse, kar smo zapisali. Naslov fotografije bi lahko bil Nasmešek za milijon rubljev ali radost ob gospodarju.
Ne spreglejte rdeče kravate.
Ruska kapelica bi se - če je ne bi "odkrili" kot imenitno poslovno in politično priložnost za prilizovanje Rusom - bržkone že pred leti podrla. Morda bi pripadniki romske skupnosti odtujili bakrene dele, morda bi jo po nesreči zakurili kranjskegorski džankiji ... kdo ve. V najboljšem primeru bi sicer še stala, vendar ne bi bila v bistveno boljšem stanju kot grobnica narodnih herojev tik ob zgradbi državnega zbora, ki je zaraščena in prekrita z golobjimi iztrebki. Pa saj so bile tudi Dražgoše do osamosvojitve tretjerazredna partijska proslava, na kateri so se dokazovali kvečjemo lokalni veljaki.
Hipokrizijo je postkomunistična levica izpilila do perfekcije. Prisegajo na partizane in NOB, zanemarjajo pa grobnico narodnih herojev. Vzdržujejo Rusko kapelico kot mavzolej slovensko-ruskega prijateljstva, niso pa sposobni slišati, da so bili "Rusi" tudi številni Ukrajinci. Sanjarijo o slovanskem bratstvu in zavezništvu z veliko in močno Rusijo, država pa je del Evropske unije in članica zveze NATO, ki je s Putinom de facto sredi (hladne) vojne ... Zavračajo avtoritativne in karizmatične voditelje, češ da ne delujejo "povezovalno" - sploh v primeru, da gre za Janšo -, ko pa slišijo za Putina, se stopijo od ljubezni. Postkomunistični levičarski mainstream sedi na dveh stolih; po eni, javno vidni strani hinavsko pametuje o miru, vrednotah in bratstvu med narodi, v resnici pa se požvižga na vse to, kajti edino, kar je pomembno, je denar. Če je od ruskih provizij, toliko bolje ...