Združitev dveh prvenstveno regionalnih časnikov, ljubljanskega Dnevnika in mariborskega Večera, ni niti včerajšnja novica. Pred desetimi leti, ko sem bil še svetovalec uprave graške medijske korporacije Styria, sva s tedanjim Dnevnikovim direktorjem Branetom Pavlinom poskušala prodreti s podobno, v bistvu pa še z ambicioznejšo idejo - trojno transverzalo, ki bi združila Dnevnik, Večer in Primorske novice. Pred desetletjem se je namreč na obzorju poleg finančne nakazovala tudi huda medijska kriza. Leta 2009, denimo, so imeli v teh treh medijskih hišah skupaj zaposlenih okoli 600 ljudi. V Ljubljani, Mariboru in Kopru so bile tri poslovne stavbe s tremi redakcijami, obstajali so trije marketingi, tri računovodstva, tri IT službe itd. S Pavlinom, ki se je kmalu zatem upokojil, meni pa je na Styrii potekel mandat, nisva uspela prepričati ne uprave Styrie ne vodstva družbe Dnevnik d.d., da bi bilo takšno ekonomsko, kadrovsko in logistično združitev smiselno izvesti čim prej in s čim manj pretresi. Jasno pa je bilo, da združena medijska hiša s sedežem v Ljubljani, ki bi imela dve močni regionalni izpostavi v Mariboru in Kopru (tam bi naredili svoje naslovnice in določen del vsebine, denimo 30 %, vse ostalo bi bilo enotno), ne bi potrebovala 600 zaposlenih, pač pa največ tretjino tega. Bržkone so lastniki še kako dobro vedeli, kaj bi to pomenilo za krhek sindikalni mir, zato niso podprli zamisli. Pa bi bilo to leta 2009 v bistvu še dovolj zgodaj, da bi vse te tri blagovne znamke - torej Dnevnik, Večer in Primorske novice - s takšno združitvijo dolgoročno najverjetneje preživele.

Uroš Hakl: Od Pristopovega lobista do medijskega lastnika, ki mu nekateri mirno pravijo tajkun.

Kaj pomeni združitev Dnevnika in Večera desetletje kasneje, ni treba posebej razlagati. Gre za improvizirano rešitev v zadnjem hipu, ki bo zdržala največ pet let. Po tem pa bo trg tiskanih medijev v Sloveniji tako ali tako le še vprašanje prestiža lastnikov oziroma strogo segmentiranih publikacij, kakršna je denimo National Geographic Slovenija. Na trgu tiskanih dnevnikov zagotovo ne bo več prostora za toliko medijev kot danes: Delo, Dnevnik & Večer, Slovenske novice, Svet24, Primorske novice, Finance itd. Bistveni podatek se skriva v generacijskem preskoku, kajti mladi digitaliziranci danes definitivno ne berejo več (iz) papirja, v bistvu niti ne vedo, kaj je to časopis oziroma dnevnik. Tudi če bi slovenski tiskani dnevniki uspeli životariti naslednjih pet let, nimajo niti najmanjše možnosti, da preživijo še naslednjih pet let. Solato lahko zavijamo tudi v kaj drugega kot v časopisni papir.

Bojan Petan: Po letih inkriminiranih poslovnih aktivnosti in čudežnim rešitvam v zadnjem hipu se vrača na medijsko sceno kot "združevalec", ki bi lahko rešil prihodnost našega dnevnega tiska.

A če se vrnem k pozni, v bistvu prepozni združitvi Dnevnika in Večera, potem so danes edini (poleg ekipe na Delu kajpak), ki na to potezo gledajo sumničavo, njuni zaposleni, predvsem novinarji. Nekateri med njimi bodo zagotovo izgubili službo. Najprej bodo šli tisti, ki stanejo veliko in ne ustvarjajo dovolj. Kapitalizem je krut, sploh ko se ga gredo slovenski medijski tajkuni, med katerimi sta tudi oba (so)lastnika Dnevnika oziroma Večera, torej Bojan Petan in Uroš Hakl.

Gospod Petan se je ta teden po dolgem času celo nepričakovano pojavil na nacionalki, ko je v Odmevih skupaj s Haklom pojasnjeval združitev obeh časnikov. Očitno je ocenil, da so kazenske ovadbe zoper njega že dovolj utonile v pozabo, da si lahko znova privošči medijsko izpostavljenost. Manj zadržkov ima bivši Pristopov lobist Uroš Hakl, ki je pred leti s partnerjem izpeljal izjemno uspešen prevzem Večera, za katerega je plačal manj, kot je bila vrednost njegovih nepremičnin in drugega, tudi nestvarnega premoženja. Ne samo, da si je že v letu ali dveh povrnil milijon evrov investicije, pač pa je začel celo služiti. Toda Hakl je dovolj inteligenten, da se je zavedal, da ta "biznis" ne bo trajal večno in da je združitev z Dnevnikom, s katerim si Večer skoraj v ničemer ne konkurira, edino smiselna. 

Poročena Dnevnik in Večer, ki naj bi na oglaševalskem trgu (tiskanih medijev!) imela približno 40-odstotni delež, lahko še najbolj skrbita tretjega medijskega tajkuna v državi - Stojana Petriča. Ta je za Delo plačal ogromno denarja, celo sedemkrat več kot Hakl za Večer, pri čemer je Delova naklada zadnje mesece samo še za 15 % višja od Večerove. Drži sicer, da je novi odgovorni urednik Uroš Urbas (Franklova šola iz Financ je očitna) s svojo ekipo precej izboljšal vsebinsko in tudi grafično podobno nekoč "osrednjega časnika", vendar je naletel tudi na dve težavici: prva se imenuje Sobotna priloga in še vedno živi svoje, ločeno življenje, ki bi nujno potrebovalo spremembo ne le v vsebinskem in oblikovnem, pač pa predvsem uredniškem smislu. Ali Žerdin - z vsem spoštovanjem do njegovih predosamosvojitvenih zaslug - je utrujen in se mu ne ljubi več nič. Drugi problem, na katerega je naletela Urbasova pomlajena ekipa, pa je povezan s staro komunistično novinarsko kasto, ki si še vedno domišlja, da bere Ljudsko pravico ali celo Slovenski poročevalec. Ti ljudje so doživeli živčni zlom, ko je Igor Omerza predstavil knjigo o temni strani Dela. Izid knjige bi morda še preživeli - kljub temu, da njihova povprečna starost presega 80 let -, huje je bilo to, da je Delova urednica Ženja Leiler ob izidu knjige objavila zelo pozitivno kritiko, v kateri niti z besedico ni vzela v bran starih partijskih kadrov, ki so nekoč ustvarjali "novinarstvo" na Slovenskem. Kdo vse je telefoniral Stojanu Petriču po tem "spodrsljaju", ne vedo niti ključni ljudje na Delu.

Za razliko od Dnevnika in Večera je (bilo) Delo vedno na očeh partije: na sliki Stojan Petrič in Milan Kučan.

Dnevnik in Večer ta hip - za razliko od Dela - nimata posebnih političnih ali ideoloških tegob, saj oba veljata za levo profilirana. Zgodovinsko gledano sta imela vedno več sreče od Dela, ki je bilo po letu 1945 ves čas pod drobnogledom oblasti. Dnevnik, predvsem pa Večer sta bila v bivšem režimu neprimerno manj izpostavljena, posledično pa tudi manj referenčna od glasila SZDL. S tem, ko bosta odslej formalno povezana ("združena"), bržkone ne bodo prizadeti njuni bralci, saj gre vseeno za ideološko oziroma svetovnonazorsko zelo sorodna medija. Bolj me zanima, kako se bodo "združili" uredniki, še posebej oba glavna in odgovorna.

Na kupu gnoja je ponavadi prostora le za enega petelina.