Pred dnevi je arabski moški v Stuttgartu z mečem sredi ulice umoril človeka. Menda duševno moteni Afričan (Eritrejec) je pahnil osemletnega otroka pod vlak v Frankfurtu, včeraj pa je v Londonu 17-letnik porinil dečka iz desetega nadstropja znamenite Tate Modern. Istega dne je policija v Madridu pravočasno obvladala moškega z mačeto ... To so samo nekateri "incidenti", ki so se zgodili v Evropi v zadnjih dneh in so dobili vsaj minimalno medijsko odmevnost; dejansko včasih zgolj zato, ker so po zaslugi socialnih omrežij informacije oziroma fotografije in videoposnetki dejanj viralno zaokrožili v javnosti in jih ne oblast ne "družbeno odgovorni mediji" pač niso mogli več ignorirati.
Za razliko od nekaterih uredniških kolegov še kako razumem logiko, ki stoji za pritiskom na medije ali celo posameznike, naj grozljivih videoposnetkov ali fotografij ne razširjajo po socialnih omrežjih. Posnetek iz Nemčije, na katerem moški z mečem v najbolj srednjeveškem, barbarskem stilu kolje človeka na ulici, je že sam po sebi dovolj šokanten, da lahko konkretno vpliva na ljudi. Če je ob njem še interpretacija - pa nikakor ne dvomim v njeno avtentičnost -, da gre za arabskega moškega, priseljenca, migranta, ki je s samurajskim mečem pokončal nemškega državljana, potem imamo lahko resne probleme. Ne zaradi tega, ker bi objavljali fake news, pač pa zaradi morebitih posledic. Predstavljajte si - in to nikakor ni nemogoče -, da se v Nemčiji (ali Franciji, Italiji, na Hrvaškem ali celo v Sloveniji, saj sploh ni pomembno) zgodi deset hudih, gnusnih krvnih deliktov, in to kar javno, na ulici, sredi belega dneva, storilci pa so v vseh primerih - Arabci. Kar bi se zgodilo, je moč predvidevati in tega se vsaka evropska demokratična vlada najbolj boji - namreč da bi ljudje vzeli stvari v svoje roke in obračunali z vsemi Arabci, muslimani v svoji bližnji in daljni okolici. Resda bi posledično na ta način iztrebili tudi dejanske vahabite in skrajne islamiste, ki jih v evropskih državah najbrž vseeno nekaj je, toda ob tem bi bili, predpostavljamo, v 99 % primerov kolateralne žrtve navadni, mirni, normalni državljani arabskega porekla, ki plačujejo davke, hodijo na volitve in so vsaj do določene mere asimilirani v svoje lokalne skupnosti.
Kolektivna krivda oziroma maščevanje nad celotno arabsko (muslimansko) skupnostjo bi bil kajpak hud zločin, primerljiv s holokavstom. Niso vsi muslimani, ki živijo v Evropski uniji, teroristi in zločinci. Predpostavljajmo, da bralci tega portala to veste, vendar lahko obenem domnevamo, da obstaja tudi določen odstotek ljudi med nami, ki mislijo drugače: da so vsi Arabci in muslimani, ki živijo med nami, negativci, ki bi jih bilo treba v najboljšem primeru in ob prvi priložnosti poslati nazaj, tja, od koder so prišli. V Trumpovem stilu "send them back, send them back". Obstajajo pa tudi precej radikalnejši pogledi.
Vsak zločin, še zlasti če je izrazito grozovit ali krut, storilec pa ustreza klišejski podobi arabskega negativca, ilegalnega migranta, je nov kamenček v mozaiku sovraštva in kolektivizacije krivde. Zaradi tega razumem bojazen oblasti, da bi ob posebej šokantnem zločinu, ko bi storilec ali storilci klišejsko ustrezal(i) pričakovanjem, prišlo do masovnega revolta Evropejcev, kar bi pripeljalo do linča vseh, tudi nič krivih Arabcev in muslimanov nasploh.
V tem kontekstu se zdi svojevrstna manipulacija dan za dnem poročati o kaznivih dejanjih, še posebej najhujših krvnih deliktih, ob tem pa ekshibicionistično izpostavljati poreklo oziroma veroizpoved storilca, kajti to ustvarja vtis, da so za večino kriminala v evropskih državah tako ali tako odgovorni Arabci oziroma - kar je zdaj najbolj popularno - ilegalni (ekonomski) migranti. Zgodba, ki lahko hitro preraste v tragedijo, ima podobne manipulativne nastavke kot tista o posilstvih v Indiji. Saj veste: po poročanju naših medijev je Indija svetovna rekorderka v številu posilstev, kar posledično ustvarja vtis mračne, ženskam sovražne dežele, kjer se posilstva žensk dogajajo takorekoč serijsko, sistematično. Toda Indija še zdaleč ni prva na tej neslavni lestvici, pač pa - Švedska.
***
Da bi se lahko racionalno in argumentirano lotili razprave o vlogi islama v moderni Evropi, bi morali najprej prenehati manipulirati z žrtvami. Hkrati pa ni razloga, da bi se sprenevedali glede modernega in naprednega islama, kajti resnica je precej bolj kompleksna in zaradi histeričnega vsiljevanja politične korektnosti o njej večinoma sploh ne govorimo. Pa bi morali, saj sta ravno javna razprava o religiji, njeni ločitvi od države na eni ter kritika nekaterih trendov, ki so si podredili muslimanske skupnosti v številnih evropskih državah, edini način, da bomo kdaj premagali strahove, predsodke in skrajnosti.
Brendan O'Neill je v angleški reviji Spectator objavil zgodbo (vir) o nenavadni reakciji ženske, ki je nosila nikab in naletela na homofobnega nasilneža, ki je želel fizično obračunati z udeležencem Parade ponosa (Pride March) v londonskem Walthamstowu. Nekdo je prizor posnel na kamero in posnetek je viralno zaokrožil po spletu: muslimanska ženska, skoraj povsem zakrita v nikabu, je glasno spodbujala homofoba, naj obračuna "s pedrom"; slednjemu je vpila vpila, naj ga bo sram ("shame on you") in da je Bog ustvaril Adama in Evo, ne pa Adama in Stevo ("God made Adam and Eve, not Adam and Steve").
Kakšno je simbolno sporočilo ženske v nikabu, ki izraža svojo podporo fizičnemu nasilju nad homoseksualcem? Ujema se z njenim srednjeveškim stilom oblačenja, ki je prepovedan celo v nekaterih muslimanskih državah. Ta ženska zagotovo ne nosi nikaba pod prisilo, pač pa zato, ker verjame, da ga mora in ker s tem svetu okoli sebe nekaj sporoča. Prav to sporočilo pa zanika temeljna načela moderne evropske demokratične in liberalne družbe, sicer načelno zelo naklonjene priseljevanju in sprejemanju beguncev oziroma (ekonomskih) migrantov. Eno izmed teh temeljnih načel je tudi spoštovanje različnost, strpnost oziroma toleranca. Vsak ima pravico biti, kar želi biti in dokler to počne v mejah svoje svobode, se nihče nima pravice vmešavati ali posegati v njegovo dostojanstvo. Niti gospa v nikabu ne. Svoboda veroizpovedi in spolne orientacije sta prav tako stvar osebne odločitve posameznika. V Evropi zagotovo. Ne pa tudi v celi vrsti držav, iz katerih izhajajo homofobna ženska v nikabu in glasni borci za pravice muslimanov.
Paradoks je res velik: če kje, potem imajo muslimani vse svoje človekove pravice in svoboščin ravno v Evropi, vendar se taisti državljani obnašajo skrajno sovražno do vseh tistih, ki ne delijo njihovih pogledov na življenje, človeka in svet. Popolnoma normalno je, če se ob tem vprašamo, kaj je narobe z vrednostnim sistemom ljudi, ki se oblačijo v skladu s nekimi srednjeveškimi šegami in kažejo na to, kako globok je prepad med našim in njihovim svetom. Ko gre za položaj muslimanov v Evropi, moramo politično korektnost pospraviti iz mize in vztrajati pri kritični in javi debati o islamu v 21. stoletju. O tem se enostavno moramo pogovarjati, dokler se še lahko.