Razkrivamo

Napetosti v Perzijskem zalivu: Diplomacija brez verodostojne grožnje je zgolj prazno besedičenje

Stopnjevanje napetosti med Iranom in Zahodom (zlasti Veliko Britanijo in Združenimi državami) je še vedno del strateškega pritiska na Iran, ki v morebitnem vojaškem spopadu ne bi imel prav dosti možnosti za zmago. V ozadju igre z zaplenjenimi tankerji je ameriški odstop od sporazuma z Iranom glede pridobivanja obogatenega urana, ki ga je sklenil Trumpov predhodnik, je pa moč opaziti še enega pomembnega igralca - Izrael. Judovski državi je revolucionarna hunta v Teheranu že večkrat zagrozila z uničenjem, zato je Izrael izjemno pozoren na kakršen koli napredek v iranskem jedrskem programu, ki bi lahko pripeljal do atomske bombe.

06.08.2019 20:16
Piše: Ferdinand Blaznik
Ključne besede:   Iran   Perzija   Hormuška ožina   Teheran   Churchill   Roosevelt   Stalin   Nemčija   Velika Britanija   Reza Pahlavi   islamska revolucija   ajatola Homeini   Donald Trump

Po Kissingerjevem mnenju arabske države in Izrael mislijo, da je bila Obamova administracija pripravljena predati vodilni položaj v regiji še vedno revolucionarno zagnanemu Iranu. Predsednik Tramp seveda ukrepa popolnoma drugače.

V teh dneh se že skoraj dnevno stopnjujejo napetosti v Perzijskem zalivu, zlasti v Hormuški ožini. Celotno območje Perzijskega zaliva je dobilo velik političen pomen že takoj po II. svetovni vojni zaradi ogromnih zalog nafte, svoje pa so prispevali tudi tradicionalno nasprotujoči si interesi velikih sil, ki so sicer želele svoj vpliv na tem prostoru že mnogo prej. Čeprav Iran v I. svetovni vojni ni bil formalni zaveznik Turčije, so ga Britanci v času hitrega prodora nekaj britansko-indijskih divizij iz Indije proti Ankari dejansko okupirali in si tako zagotovili popoln vpliv nad to veliko deželo. Do tega bržkone ne bi prišlo, če Perzijci v I. svetovni vojni ne bi odkrito simpatizirali z nemško zaveznico Turčijo. Če manj kot četrt stoletja se je v II. svetovni vojni scenarij le nekoliko modificirano ponovil: Iran so že v avgustu 1941 zasedle britanske in sovjetske čete, ki so prodirale iz juga in severa ter sredi septembra skupaj zasedle tudi Teheran. V Teheranu je bila novembra 1943 sklicana tudi ena najpomembnejših političnih konferenc zavezniških sil med II. svetovno vojno; Roosevelt, Churchill in Stalin so se na Teheranski konferenci pogovarjali o bodoči ureditvi povojne Evrope, razdelitvi poražene Nemčije in - kar je pomembno tudi za Slovence - priznali so partizansko vojsko Josipa Broza Tita kot edino legitimno vojaško silo na področju nekdanje Kraljevine Jugoslavije. Trije veliki voditelji so poleg tega sklenili, da bo po vojni Iran postal suverena in neodvisna država.

 

 

***

 

Razlogov, da so evropske velesile, zlasti Velika Britanija in Rusija, hitro začele zasedati območja Prednje Azije že v začetku 19. stoletja, je bilo precej. Najpomembnejši so bili:

 

- neodporne vladavine zaradi velike korupcije,

 

- nesposobni vladarji,

 

- verska nasprotja med suniti in šiiti,

 

- slaba organizacija državne administracije,

 

- splošna nerazvitost in tehnološka zaostalost ter

 

- geografsko izjemno pomembne, strateške prometne poti (ladijski prevoz, železnica).

 

 

Odnosi med Iranom in Zahodom so se nepopravljivo poslabšali po Homeinijevi revoluciji 1979. 

 

 

Perzija (po letu 1935 se imenuje Iran) je bila že od srede 19. stoletja predmet spora med Anglijo in Rusijo, ki sta si jo 1907 razdelili na dve vplivni sferi. Dinastija Kadžarov je bila odstranjena leta 1925, ko šah postane Reza Khan, ki pa je moral na pritisk Velike Britanije odstopiti 1941 leta v korist sina Reze Pahlavija zaradi očitnih simpatij do Nemčije. Ko vlada premierja Mosadeka leta 1951 podržavi Anglo-iransko naftno družbo, pride do velike politične krize. Režim ministrskega predsednika Mosadeka zruši državni udar, ki ga podpre šah Reza Pahlavi. Iran leta 1955 pristopi k Bagdadskemu paktu, ustanovljenem predvsem zaradi zagotavljanja angleškega vpliva. Pahlavi ima popolno oblast, začne z reformami na vseh področjih, kar gre v nos zlasti islamski duhovščini. Zaradi nedoslednih reform in velikih socialnih razlik, kar je dodatno spodbudila tudi svetovna naftna kriza, se začnejo študentski protesti, ki kmalu prerastejo v vsesplošne proteste proti šahu. Leta 1979 se Iranu zgodi islamska revolucija pod vodstvom Ajatole Homeinija, ki razglasi še danes obstoječo islamsko republiko, šah pa mora zbežati iz države. Regionalno tekmovanje za vpliv v islamskem svetu z Irakom (kjer je na oblasti kasneje demonizirani, takrat pa na zahodu še priljubljeni Sadam Husein) privede leta 1980 do vojne, ki zelo izčrpa obe državi.

 

 

***

 

Številni konflikti, ki so zadnje čase pretresli to regijo (Perzijski zaliv, Hormuška ožina), časovno sovpadajo z odločitvijo ameriškega predsednika Trumpa, da enostransko odstopi od dogovora petih velikih sil z Iranom glede pridobivanja obogatenega urana. Bistvo nastajajočega vrtinca konfliktov je mogoče iskati po eni strani v širšem nasprotovanju zahodnih sli povečevanju privilegiranega kluba imetnikov jedrskih konic, kot tudi izjemno ostrem nasprotovanju Izraela kot najpomembnejšega ameriškega zaveznika na Bližnjem vzhodu (ki mu je Iran že večkrat grozil z uničenjem). Hkrati pa se napetosti povečujejo tudi zaradi nič manjšega nasprotovanja Savdske Arabije iranskemu vpletanju v interesne sfere in območja vojnih spopadov v Siriji, Iraku in Jemnu.

 

 

Satelitska slika Hormuške ožine: ladijski promet v določeni točki poteka skozi iranske teritorialne vode.

 

 

Zlasti Američani, Izrael in Savdska Arabija konstantno obtožujejo Iran neposredne udeležbe v praktično vseh sporih na Bližnjem vzhodu. Tako se dejansko jasno kažejo obrisi močne protiiranske koalicije, ki jo tvorijo ZDA, Velika Britanija, Izrael in Savdska Arabija. Veliko Britanijo je v to koalicijo očitno potisnilo ravnanje iranskih oblasti v zadnjih dnevih, ko je Teheran odgovoril na britansko zajetje njihovega tankerja v Gibraltarju z enako mero. Britanija je nemudoma pripravila načrt za varno plovbo v Hormoški ožini, za katerega je skušala pridobiti več evropskih držav, kar pa je večina, vključno s Francijo, zavrnila. Tako se zanimivo kažejo že pred brexitom velike razpoke v zunanji politiki Britanije in EU

 

Po drugi strani pa se zdi, da se hitro krepi medsebojno sodelovanje in podpora med ZDA in Veliko Britanijo, ki sta se kmalu po 2. svetovni vojni kar nekajkrat medsebojno "pustili na cedilu" pri svojih pomembnih strateških projektih (Sueški prekop, Vietnam, Afganistan …). Obdobje odločnega Ronalda Reagana in Margaret Thatcher je ponovno vzpostavilo zaupanje obeh velikih sil, ki sta tudi demonstrativno pokazali odločenost zaščite svojih interesov na način, kot si ga težko zamišljamo ob drugih bledih naslednikih. Predsednik Reagan se ni obotavljal obstreljevati Gadafijeve palače sredi Tripolisa, ker je ta že preglasno vzpodbujal terorizem. Učinki so bili takojšni. Gadafi je priznal sabotažo letala Pan Am, ki ga je bomba raznesla nad škotskim mestecem Lockerbie, in pokazal hitro pripravljenost za plačila visokih odškodnin svojcem umrlih. Libijski polkovnik je razumel politiko palice in korenčka, zato je razmeroma kmalu kultiviral obnašanje Libije v odnosih z Zahodom.

 

Na drugi strani je predsednica britanske vlade s hitro ponovno zasedbo Falklandov prav tako odločno demonstrirala učinkovitost svoje mornarice; s sijajno zmago na drugem koncu sveta, daleč od britanskeg otočja, je posledično sprožila tudi padec osovražene vojaške hunte v Argentini. Toda niso bili vsi voditelji tako odločni; spomnimo se le neinventivne nemoči ameriškega predsednika Carterja, ki nikakor ni našel načina za osvoboditev talcev, ki jih je Islamska revolucionarna garda preko več kot eno leto zadrževala v ameriškem veleposlaništvu v Teheranu.

 

 

***

 

Posameznik potrebuje za uveljavitev pravice, na katero se sklicuje, določno zapisano pravno normo, iz katere ta izhaja (načelo zakonitosti). Država pa bolj kot konvencijsko ali pogodbeno klavzulo potrebuje za uveljavite svoje volje realno gospodarsko in predvsem vojaško moč. V ozadju tihe podpore Iranu bo gotovo čutiti vpliv Rusije in Kitajske, ki pa ne bosta tvegali preveč očitne podpore režimu, ki igra netaktno, vnaprej izgubljeno vlogo, saj heterogena koalicija štirih sil pomeni skupino, pri kateri bi že šibkejša člena, tj. Izrael in Savdska Arabija tudi sama lahko računala na zmago v vojni z Iranom.

 

 

Tehnološko precej zastarela iranska mornarica se ne more kosati z britansko, kaj šele ameriško.

 

 

V zvezi s sedanjim razvojem dogodkov, ko je Iran v nasprotju z mednarodnim pomorskim pravom zaplenil že tretji tanker, se zdi, da se ob vseh drugih potezah vpletenih petih akterjev razvoj dogodkov predvidljivo vrti v smer, ki za Iran ne pomeni dobrega razpleta. Takšne situacije je že dolgo tega nazorno opisal Henry Kissinger, ko je povedal, da se velike sile, a tudi manjše države pogosto neizbežno ujamejo v t.i. Tukididovo past, ko postane vojna neizogibna zaradi naraščajoče moči vzpenjajoče se izzivalke. Primeroma navaja za to past poslabšanje kitajsko-ameriških odnosov in prekinitev dobrih odnosov med Rusijo in Zahodom zaradi medsebojnega nerazumevanje, ki je pogojeno s sesutjem evropske moči in nevednosti novodobnih evropskih voditeljev, da je diplomacija brez verodostojne grožnje zgolj prazno besedičenje. Po Kissingerjevem mnenju arabske države in Izrael mislijo, da je bila administracija Barracka Obame pripravljena predati vodilni položaj v regiji še vedno revolucionarno zagnanemu Iranu. Predsednik Trump seveda ukrepa popolnoma drugače.

 

Pravzaprav je nenavadno, kako današnji svet vedno znova presenečajo podatki, ki jih težko dojamemo. Vzemimo kot primer Izrael, ki kot (geografsko) izrazito majhna država prednjači v znanstvenih in tehnoloških inovacijah. Od leta 1980 do 2000 je bilo v Izraelu registriranih 7652 patentov, medtem ko so jih vse arabske države skupaj registrirale 367. Izrael ima več znanstvenikov, inženirjev in strokovnih objav na prebivalca kot katerakoli druga država in daje največji delež BDP na svetu za civilne raziskave in razvoj.

 

Ne bi smelo biti pretežko ugotoviti, da imajo lahko le resnično veliki vladarji dovolj poguma, vere in odločnosti, da modro urejajo ključna vprašanja človekovega bivanja in razvoja. Pri tem pa ne uporabljajo pretirane sile, ampak subtilno dozirajo ukrepe, ki lahko preprečijo katastrofe. Eno takih glavnih vprašanj je nujnost prepovedi nadaljnjega jedrskega oboroževanja in širjenja že tako prevelikega atomskega kluba. Iran stoji na tej poti kot neke vrste tveganje; je problematična država, ki bi v doglednem času lahko prišla do lastnega jedrskega orožja.

 

V smislu teh spoznanj utegne zgodovina bistveno ugodneje oceniti predsednika Trumpa kot mnoge njegove predhodnike, vključno z Obamo. Problem slednjega so bili številni izzivi, ki jih sploh ni ustrezno zaznaval in zato niso bili prioritete njegove administracije (denuklearizacija Severne Koreje, preprečitev širitve jedrskega kluba na nove člane na čelu z Iranom, zaustavitev lahkotnega procesa prenašanja industrijskih gigantov v manj razvita okolja, nadzor nad nezakonitim doseljevanjem …).

 

Danes je morda ključno vprašanje, koliko časa bo Zahod še lahko obdržal raziskovalno-znanstveno prednost, na kateri temeljita njegova (naša) gospodarska in vojaška premoč. Resnične grožnje prihodnosti niso vzpon Kitajske ali podnebne spremembe, še najmanj pa širjenje islama, temveč naša lastna izguba vere v civilizacijo, ki so nam jo zgradil predniki, ter diletantska neodzivnost naših aktualnih voditeljev na resnične probleme.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
9
Teta iz ozadja: Kako je tajnica Breda Oman "prevzela" Fundacijo za invalidske in humanitarne organizacije
3
23.09.2020 23:29
Pred desetimi dnevi smo objavili prispevek Elene Pečarič z naslovom Na invalidih se dobro služi: FIHO kot družinsko podjetje ... Več.
Piše: Elena Pečarič
Naših 20.000 pravnih predpisov, 1. del: Kako nam bo Simičev Strateški svet za debirokratizacijo poenostavil administriranje
5
22.09.2020 21:00
V senci politično oportunejših in populističnih aktivnosti je vlada že pozno spomladi ustanovila Strateški svet za ... Več.
Piše: Bine Kordež
Pet resnic o pokojninah in upokojencih, ki jih večina izmed nas verjetno ne pozna
9
17.09.2020 21:00
Med miti in legendami izstopajo zlasti prepričanje, da se nam bo vsak čas sesul pokojninski sistem, da imamo že skoraj dve ... Več.
Piše: Bine Kordež
Dosje ekstremisti, 3. del: Zakaj bi nas morale podobnosti med Levico in italijansko skrajno desnico CasaPound skrbeti
7
16.09.2020 22:34
V zadnjem delu bomo naredili primerjavo poudarkov programa CasaPound in Levice do evroatlantskih povezav ter razmišljanja o ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Zagovor svobode govora: Pismo o pravičnosti in odprti javni razpravi
5
14.09.2020 20:59
V slovenskih medijih in javnosti skoraj docela spregledano pismo o pravičnosti in odprti razpravi (A Letter on Justice and Open ... Več.
Piše: Uredništvo
Na invalidih se dobro služi: FIHO kot "družinsko podjetje" Omanovih
2
13.09.2020 21:45
Na invalidih se dobro služi, ugotavlja Elena Pečarič, ki se je lotila še ene anomalije znotraj Fundacije za financiranje ... Več.
Piše: Elena Pečarič
Dosje ekstremisti, 2. del: Socialna država, stranka Levica in italijanski neofašisti … isti, isti, isti
6
10.09.2020 21:02
V prvem delu Dosjeja ekstremisti smo si pogledali nekatere osupljive podobnosti med programom italijanskega neofašističnega ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Dosje slovenski gozdovi, 6. del: Počasi se kažejo obrisi ene največjih kriminalno-političnih afer pri nas!
9
09.09.2020 07:29
Zgodba o slovenskih gozdovih, ki smo jo na portalu+ začeli razkrivati že spomladi, se nadaljuje in postaja vedno zanimivejša, ... Več.
Piše: Uredništvo
Pobuda za milijon dolarjev: Kako normalizirati slovenski medijski trg, da se tranzicijski levici ne bo dokončno podrl svet?
10
06.09.2020 21:59
V javno razpravo o medijski zakonodaji, ki v teh časih precej vznemirja zagovornike statusa quo, se je vključila tudi ... Več.
Piše: Uredništvo
Kaj se nam letos zaradi Covid-19 dejansko dogaja v ekonomiji in javnih financah?
3
03.09.2020 20:17
Večine medijev sploh ne zanima več makroekonomski položaj Slovenije, čeprav se zaradi epidemije Covid-19 dogajajo zanimive ... Več.
Piše: Bine Kordež
Dosje ekstremisti, 1. del: Stranka Levica je programsko bližje italijanskim neofašistom kot "janšistična" SDS!
14
02.09.2020 22:30
V naslednjih treh tednih bomo v nadaljevanjih objavili poglobljeno analizo programov dveh strank, ki na prvi pogled nimata dosti ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Sporni nepremičninski posli upokojenskih "pravičnikov" na slovenski Obali
10
24.08.2020 23:59
Ko je bil Tomaž Gantar, ki je danes minister za zdravje in predsednik sveta Demokratične stranke upokojencev Slovenije (DeSUS), ... Več.
Piše: Uredništvo
80 let od Hitlerjevega "Blitzkriega" na Zahodno Evropo in sramotnega poraza Francije
5
19.08.2020 23:59
Pred osmimi desetletji, koncem poletja 1940, so generali nemške vojske na Hitlerjevo zahtevo začeli s pripravami za veliko ... Več.
Piše: Shane Quinn
Skoraj 22 milijard evrov depozitov v slovenskih bankah ni mrtev kapital
9
13.08.2020 21:56
Objava podatka, da imajo Slovenci kar 21,6 milijarde evrov depozitov v naših bankah in da se je obseg samo v zadnjem letu ... Več.
Piše: Bine Kordež
Ameriške predsedniške volitve: Zaradi Covid-19 Trumpu ne kaže najbolje, vse ankete za zdaj dajejo prednost dementnemu Bidenu
13
09.08.2020 23:57
Kaj obetajo novembrske predsedniške volitve v Združenih državah? Da se bosta pomerila Donald Trump in Joe Biden skoraj ni dvoma. ... Več.
Piše: Mitja Kotnik
Zlati časi Titovega socializma (1/3): Berlinski zid v naših glavah še ni povsem padel
22
05.08.2020 00:48
Zakaj to pišem, se bo kdo vprašal. Zato, ker me še danes ob vstopu na ljubljansko univerzo z visokega stebra nad notranjim ... Več.
Piše: Vili Kovačič
Kolobocije z ratifikacijo sporazuma med Slovenijo in Unescom so trajale dolgih osem let
3
04.08.2020 02:24
Državni zbor je pred slabim mesecem, natančneje 9. julija 2020, končno sprejel Zakon o ratifikaciji Sporazuma med Republiko ... Več.
Piše: Tomaž Seljak
Intenzivno zavezniško bombardiranje Hitlerjeve vojaške industrije bi II. svetovno vojno lahko končalo že leta 1943
13
31.07.2020 23:00
Kaj bi se zgodilo, če bi zahodni zavezniki dve ali celo tri leta prej začeli masovno in sistematično bombardirati nemško vojaško ... Več.
Piše: Shane Quinn
Racionalizacija javne hiše: Primerjava poslovanja RTV Slovenije in Slovenskih železnic
13
30.07.2020 08:15
Razprava o medijskih zakonih je prvorazredna politična debata tega poletja. Kot običajno pri takšnih občutljivih temah so se ... Več.
Piše: Bine Kordež
Številke in dejstva: Koliko milijard "koronapomoči" je Slovenija zares dobila v Bruslju
12
26.07.2020 23:59
Voditelji članic Evropske unije so se vsi po vrsti hvalili z dosežki, z dodatnimi ugodnostmi ali popusti, ki da so jih dosegli ... Več.
Piše: Bine Kordež
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Preveč permisivna Janševa klerofašistična diktatura med ulico in farso
Dejan Steinbuch
Ogledov: 3.425
02/
Tour de France in psihologija množice: Čestitke Pogačarju, škoda za Rogliča. Zakaj že?!
Edvard Kadič
Ogledov: 1.835
03/
Preskus demokratičnosti ali kako se boriti proti klišeju, da "desnica v Sloveniji preganja medije in novinarje"
Dimitrij Rupel
Ogledov: 1.911
04/
Pet resnic o pokojninah in upokojencih, ki jih večina izmed nas verjetno ne pozna
Bine Kordež
Ogledov: 2.001
05/
Dosje ekstremisti, 3. del: Zakaj bi nas morale podobnosti med Levico in italijansko skrajno desnico CasaPound skrbeti
Andrej Capobianco
Ogledov: 1.476
06/
Ko Američani umirjajo odnose med Beogradom in Prištino, Telekom Slovenije prodaja drugega največjega mobilnega operaterja na Kosovu?!
Aljoša Pečan
Ogledov: 1.545
07/
Naših 20.000 pravnih predpisov, 1. del: Kako nam bo Simičev Strateški svet za debirokratizacijo poenostavil administriranje
Bine Kordež
Ogledov: 1.144
08/
Teta iz ozadja: Kako je tajnica Breda Oman "prevzela" Fundacijo za invalidske in humanitarne organizacije
Elena Pečarič
Ogledov: 1.062
09/
Zagovor svobode govora: Pismo o pravičnosti in odprti javni razpravi
Uredništvo
Ogledov: 1.574
10/
Netflixove "Lepotičke" s tresenjem bokov pretresle svet
Simona Rebolj
Ogledov: 1.170