Stopnjevanje napetosti med Iranom in Zahodom (zlasti Veliko Britanijo in Združenimi državami) je še vedno del strateškega pritiska na Iran, ki v morebitnem vojaškem spopadu ne bi imel prav dosti možnosti za zmago. V ozadju igre z zaplenjenimi tankerji je ameriški odstop od sporazuma z Iranom glede pridobivanja obogatenega urana, ki ga je sklenil Trumpov predhodnik, je pa moč opaziti še enega pomembnega igralca - Izrael. Judovski državi je revolucionarna hunta v Teheranu že večkrat zagrozila z uničenjem, zato je Izrael izjemno pozoren na kakršen koli napredek v iranskem jedrskem programu, ki bi lahko pripeljal do atomske bombe.
V teh dneh se že skoraj dnevno stopnjujejo napetosti v Perzijskem zalivu, zlasti v Hormuški ožini. Celotno območje Perzijskega zaliva je dobilo velik političen pomen že takoj po II. svetovni vojni zaradi ogromnih zalog nafte, svoje pa so prispevali tudi tradicionalno nasprotujoči si interesi velikih sil, ki so sicer želele svoj vpliv na tem prostoru že mnogo prej. Čeprav Iran v I. svetovni vojni ni bil formalni zaveznik Turčije, so ga Britanci v času hitrega prodora nekaj britansko-indijskih divizij iz Indije proti Ankari dejansko okupirali in si tako zagotovili popoln vpliv nad to veliko deželo. Do tega bržkone ne bi prišlo, če Perzijci v I. svetovni vojni ne bi odkrito simpatizirali z nemško zaveznico Turčijo. Če manj kot četrt stoletja se je v II. svetovni vojni scenarij le nekoliko modificirano ponovil: Iran so že v avgustu 1941 zasedle britanske in sovjetske čete, ki so prodirale iz juga in severa ter sredi septembra skupaj zasedle tudi Teheran. V Teheranu je bila novembra 1943 sklicana tudi ena najpomembnejših političnih konferenc zavezniških sil med II. svetovno vojno; Roosevelt, Churchill in Stalin so se na Teheranski konferenci pogovarjali o bodoči ureditvi povojne Evrope, razdelitvi poražene Nemčije in - kar je pomembno tudi za Slovence - priznali so partizansko vojsko Josipa Broza Tita kot edino legitimno vojaško silo na področju nekdanje Kraljevine Jugoslavije. Trije veliki voditelji so poleg tega sklenili, da bo po vojni Iran postal suverena in neodvisna država.
***
Razlogov, da so evropske velesile, zlasti Velika Britanija in Rusija, hitro začele zasedati območja Prednje Azije že v začetku 19. stoletja, je bilo precej. Najpomembnejši so bili:
- neodporne vladavine zaradi velike korupcije,
- nesposobni vladarji,
- verska nasprotja med suniti in šiiti,
- slaba organizacija državne administracije,
- splošna nerazvitost in tehnološka zaostalost ter
- geografsko izjemno pomembne, strateške prometne poti (ladijski prevoz, železnica).
Odnosi med Iranom in Zahodom so se nepopravljivo poslabšali po Homeinijevi revoluciji 1979.
Perzija (po letu 1935 se imenuje Iran) je bila že od srede 19. stoletja predmet spora med Anglijo in Rusijo, ki sta si jo 1907 razdelili na dve vplivni sferi. Dinastija Kadžarov je bila odstranjena leta 1925, ko šah postane Reza Khan, ki pa je moral na pritisk Velike Britanije odstopiti 1941 leta v korist sina Reze Pahlavija zaradi očitnih simpatij do Nemčije. Ko vlada premierja Mosadeka leta 1951 podržavi Anglo-iransko naftno družbo, pride do velike politične krize. Režim ministrskega predsednika Mosadeka zruši državni udar, ki ga podpre šah Reza Pahlavi. Iran leta 1955 pristopi k Bagdadskemu paktu, ustanovljenem predvsem zaradi zagotavljanja angleškega vpliva. Pahlavi ima popolno oblast, začne z reformami na vseh področjih, kar gre v nos zlasti islamski duhovščini. Zaradi nedoslednih reform in velikih socialnih razlik, kar je dodatno spodbudila tudi svetovna naftna kriza, se začnejo študentski protesti, ki kmalu prerastejo v vsesplošne proteste proti šahu. Leta 1979 se Iranu zgodi islamska revolucija pod vodstvom Ajatole Homeinija, ki razglasi še danes obstoječo islamsko republiko, šah pa mora zbežati iz države. Regionalno tekmovanje za vpliv v islamskem svetu z Irakom (kjer je na oblasti kasneje demonizirani, takrat pa na zahodu še priljubljeni Sadam Husein) privede leta 1980 do vojne, ki zelo izčrpa obe državi.
***
Številni konflikti, ki so zadnje čase pretresli to regijo (Perzijski zaliv, Hormuška ožina), časovno sovpadajo z odločitvijo ameriškega predsednika Trumpa, da enostransko odstopi od dogovora petih velikih sil z Iranom glede pridobivanja obogatenega urana. Bistvo nastajajočega vrtinca konfliktov je mogoče iskati po eni strani v širšem nasprotovanju zahodnih sli povečevanju privilegiranega kluba imetnikov jedrskih konic, kot tudi izjemno ostrem nasprotovanju Izraela kot najpomembnejšega ameriškega zaveznika na Bližnjem vzhodu (ki mu je Iran že večkrat grozil z uničenjem). Hkrati pa se napetosti povečujejo tudi zaradi nič manjšega nasprotovanja Savdske Arabije iranskemu vpletanju v interesne sfere in območja vojnih spopadov v Siriji, Iraku in Jemnu.
Satelitska slika Hormuške ožine: ladijski promet v določeni točki poteka skozi iranske teritorialne vode.
Zlasti Američani, Izrael in Savdska Arabija konstantno obtožujejo Iran neposredne udeležbe v praktično vseh sporih na Bližnjem vzhodu. Tako se dejansko jasno kažejo obrisi močne protiiranske koalicije, ki jo tvorijo ZDA, Velika Britanija, Izrael in Savdska Arabija. Veliko Britanijo je v to koalicijo očitno potisnilo ravnanje iranskih oblasti v zadnjih dnevih, ko je Teheran odgovoril na britansko zajetje njihovega tankerja v Gibraltarju z enako mero. Britanija je nemudoma pripravila načrt za varno plovbo v Hormoški ožini, za katerega je skušala pridobiti več evropskih držav, kar pa je večina, vključno s Francijo, zavrnila. Tako se zanimivo kažejo že pred brexitom velike razpoke v zunanji politiki Britanije in EU.
Po drugi strani pa se zdi, da se hitro krepi medsebojno sodelovanje in podpora med ZDA in Veliko Britanijo, ki sta se kmalu po 2. svetovni vojni kar nekajkrat medsebojno "pustili na cedilu" pri svojih pomembnih strateških projektih (Sueški prekop, Vietnam, Afganistan …). Obdobje odločnega Ronalda Reagana in Margaret Thatcher je ponovno vzpostavilo zaupanje obeh velikih sil, ki sta tudi demonstrativno pokazali odločenost zaščite svojih interesov na način, kot si ga težko zamišljamo ob drugih bledih naslednikih. Predsednik Reagan se ni obotavljal obstreljevati Gadafijeve palače sredi Tripolisa, ker je ta že preglasno vzpodbujal terorizem. Učinki so bili takojšni. Gadafi je priznal sabotažo letala Pan Am, ki ga je bomba raznesla nad škotskim mestecem Lockerbie, in pokazal hitro pripravljenost za plačila visokih odškodnin svojcem umrlih. Libijski polkovnik je razumel politiko palice in korenčka, zato je razmeroma kmalu kultiviral obnašanje Libije v odnosih z Zahodom.
Na drugi strani je predsednica britanske vlade s hitro ponovno zasedbo Falklandov prav tako odločno demonstrirala učinkovitost svoje mornarice; s sijajno zmago na drugem koncu sveta, daleč od britanskeg otočja, je posledično sprožila tudi padec osovražene vojaške hunte v Argentini. Toda niso bili vsi voditelji tako odločni; spomnimo se le neinventivne nemoči ameriškega predsednika Carterja, ki nikakor ni našel načina za osvoboditev talcev, ki jih je Islamska revolucionarna garda preko več kot eno leto zadrževala v ameriškem veleposlaništvu v Teheranu.
***
Posameznik potrebuje za uveljavitev pravice, na katero se sklicuje, določno zapisano pravno normo, iz katere ta izhaja (načelo zakonitosti). Država pa bolj kot konvencijsko ali pogodbeno klavzulo potrebuje za uveljavite svoje volje realno gospodarsko in predvsem vojaško moč. V ozadju tihe podpore Iranu bo gotovo čutiti vpliv Rusije in Kitajske, ki pa ne bosta tvegali preveč očitne podpore režimu, ki igra netaktno, vnaprej izgubljeno vlogo, saj heterogena koalicija štirih sil pomeni skupino, pri kateri bi že šibkejša člena, tj. Izrael in Savdska Arabija tudi sama lahko računala na zmago v vojni z Iranom.
Tehnološko precej zastarela iranska mornarica se ne more kosati z britansko, kaj šele ameriško.
V zvezi s sedanjim razvojem dogodkov, ko je Iran v nasprotju z mednarodnim pomorskim pravom zaplenil že tretji tanker, se zdi, da se ob vseh drugih potezah vpletenih petih akterjev razvoj dogodkov predvidljivo vrti v smer, ki za Iran ne pomeni dobrega razpleta. Takšne situacije je že dolgo tega nazorno opisal Henry Kissinger, ko je povedal, da se velike sile, a tudi manjše države pogosto neizbežno ujamejo v t.i. Tukididovo past, ko postane vojna neizogibna zaradi naraščajoče moči vzpenjajoče se izzivalke. Primeroma navaja za to past poslabšanje kitajsko-ameriških odnosov in prekinitev dobrih odnosov med Rusijo in Zahodom zaradi medsebojnega nerazumevanje, ki je pogojeno s sesutjem evropske moči in nevednosti novodobnih evropskih voditeljev, da je diplomacija brez verodostojne grožnje zgolj prazno besedičenje. Po Kissingerjevem mnenju arabske države in Izrael mislijo, da je bila administracija Barracka Obame pripravljena predati vodilni položaj v regiji še vedno revolucionarno zagnanemu Iranu. Predsednik Trump seveda ukrepa popolnoma drugače.
Pravzaprav je nenavadno, kako današnji svet vedno znova presenečajo podatki, ki jih težko dojamemo. Vzemimo kot primer Izrael, ki kot (geografsko) izrazito majhna država prednjači v znanstvenih in tehnoloških inovacijah. Od leta 1980 do 2000 je bilo v Izraelu registriranih 7652 patentov, medtem ko so jih vse arabske države skupaj registrirale 367. Izrael ima več znanstvenikov, inženirjev in strokovnih objav na prebivalca kot katerakoli druga država in daje največji delež BDP na svetu za civilne raziskave in razvoj.
Ne bi smelo biti pretežko ugotoviti, da imajo lahko le resnično veliki vladarji dovolj poguma, vere in odločnosti, da modro urejajo ključna vprašanja človekovega bivanja in razvoja. Pri tem pa ne uporabljajo pretirane sile, ampak subtilno dozirajo ukrepe, ki lahko preprečijo katastrofe. Eno takih glavnih vprašanj je nujnost prepovedi nadaljnjega jedrskega oboroževanja in širjenja že tako prevelikega atomskega kluba. Iran stoji na tej poti kot neke vrste tveganje; je problematična država, ki bi v doglednem času lahko prišla do lastnega jedrskega orožja.
V smislu teh spoznanj utegne zgodovina bistveno ugodneje oceniti predsednika Trumpa kot mnoge njegove predhodnike, vključno z Obamo. Problem slednjega so bili številni izzivi, ki jih sploh ni ustrezno zaznaval in zato niso bili prioritete njegove administracije (denuklearizacija Severne Koreje, preprečitev širitve jedrskega kluba na nove člane na čelu z Iranom, zaustavitev lahkotnega procesa prenašanja industrijskih gigantov v manj razvita okolja, nadzor nad nezakonitim doseljevanjem …).
Danes je morda ključno vprašanje, koliko časa bo Zahod še lahko obdržal raziskovalno-znanstveno prednost, na kateri temeljita njegova (naša) gospodarska in vojaška premoč. Resnične grožnje prihodnosti niso vzpon Kitajske ali podnebne spremembe, še najmanj pa širjenje islama, temveč naša lastna izguba vere v civilizacijo, ki so nam jo zgradil predniki, ter diletantska neodzivnost naših aktualnih voditeljev na resnične probleme.