Če je bilo pred meseci zaradi grozeče nove jedrske oboroževalne tekme med Američani in Rusi še slišati kakšen glas opozorila, pa se po 2. avgustu zdi, da to nikogar pretirano ne skrbi. Američane že zaposluje predvolilna mrzlica, oči ruske javnosti so uprte v moskovske protestnike, ki zahtevajo svobodne volitve, Evropejci pa so na počitnicah. Taisti Evropejci, ki so v osemdesetih letih 20. stoletja prav zaradi takšnih jedrskih raket tako goreče protestirali na ulicah in trgih zahodnoevropskih mest.
Drugega avgusta je prenehala veljati pogodba med Združenimi državami in Rusijo o nuklearnem orožju srednjega dosega (t.i. INF ali The Intermediate-Range Nuclear Forces Treaty). Leta 1987 sta jo podpisala ameriški predsednik Ronald Reagan in sovjetski generalni sekretar Mihail Gorbačov. To je bil velik dosežek, še posebno pomemben za nas Evropejce. Pogodba je bila namreč eden od temeljnih kamnov evropske varnosti. Obe velesili sta morala v skladu s sporazumom z evropskih tal še v času hladne vojne odstraniti in uničiti vse svoje rakete z dosegom od 500 do 5500 kilometrov. Sovjetskih je bilo za tisoč več kot ameriških. Vzpostavljen je bil tudi nadzor na terenu. Res pa, da pogodba ni zajela nuklearnega orožja na podmornicah in bombnikih.
Pogodbo je najprej odpovedal ameriški predsednik Donald Trump in ruski predsednik Vladimir Putin je s svoje strani z enakim korakom sledil takoj naslednji dan. Američani so kot formalni razlog navajali vztrajno rusko kršitev pogodbe. Obtožbe (več kot trideset skupaj) je bilo na ameriški strani slišati še posebno od leta 2014 dalje. Konkretno je šlo za rusko raketo SSC-8 oziroma 9M729, kot se tudi imenuje. Zaradi njene mobilnosti jo je težko odkriti.
Ruska stran, ki je v pogodbi INF - ta ji je bila trn v peti - nasledila Sovjetsko zvezo, je izdelavo in testiranje omenjenih raket sprva zanikala. Potem pa le priznala in pri tem poudarjala, da je njihov domet nekaj deset kilometrov manj od 500 kilometrov. Danes naj bi jih imela, in to razmeščenih, že okoli sto. Do svojih ciljev, evropskih mest, rabijo manj kot deset minut. Pri tem je Rusija s svoje strani za kršitev pogodbe obtožila Američane. Ti so namreč na evropskih tleh vzpostavili Natovo protiraketno obrambo pred iranskimi izstrelki. Po ruskem prepričanju bi se njena defenzivna raba lahko hitro prelevila v ofenzivno. Rusi so Američane za nameček, ker so pogodbo formalno odpovedali prvi, licemerno obtožili še za grobarje pogodbe. Očitno je tako Rusom kot Američanom kar pogodu, da imata v odsotnosti pogodbe proste roke pri modernizaciji svojih nuklearnih sil. Mimogrede: ta pogodba je zavezovala samo njiju, ne pa recimo Kitajske, kar je tako Američanom kot Rusom šlo že nekaj časa v nos.
Obstaja pa tudi bojazen, da ZDA in Rusija čez dve leti ne podaljšata veljavnosti nove START pogodbe (iz leta 2011), ki omejuje njune strateške nuklearne sile (vsaka ima po 1550 operativnih kosov). Tudi tu pogodba zavezuje samo njiju, ne pa preostalih sedem držav imetnic nuklearnega orožja. V primeru tudi njenega prenehanja ne bo obstajala nobena mednarodna pogodba, ki bi tako ali drugače omejevala nuklearne sile v krepitvi njihovih nuklearnih zmogljivosti!
Če je bilo pred meseci zaradi grozeče nove nuklearne oboroževalne tekme še slišati kakšen glas opozorila, pa se po 2. avgustu zdi, da to nikogar pretirano ne skrbi. Američane že zaposluje predvolilna mrzlica, oči ruske javnosti so uprte v moskovske protestnike, ki zahtevajo svobodne volitve, Evropejci pa so na počitnicah. Slednji so bili v osemdesetih letih prejšnjega stoletja zaradi omenjenih raket z nuklearnimi glavami na ulicah.
Evropa dve leti pred začetkom konca komunizma: Jedrskih raket srednjega dosega ni manjkalo, med zvezo NATO in Varšavskim paktom pa so stale nevtralne Švedska, Finska in Avstrija ter neuvrščena Jugoslavija (vir).
Zadeva bi nas vendarle morala skrbeti, predvsem nas Evropejce. Prenehanje INF pogodbe ne pomeni nič dobrega za našo evropsko varnost in napore za brzdanje nuklearne oboroževalne tekme. Rusija bo na svoje zahodne meje lahko razporedila poljubno število omenjenih raket. To kaj lahko vodi k nadaljnjemu poslabšanju njenih odnosov z Natom. Po besedah generalnega sekretarja Nata Jensa Stoltenberga bo ta odgovoril (zaenkrat) s konvencionalnimi protiukrepi zračne in protiraketne obrambe in ukrepi na področju nadzora in obveščevalnih dejavnosti. Natova protiraketna obramba je bila do sedaj namenjena prestrezanju iranskih raket. Ne gre seveda izključiti tudi posodabljanja in preusmerjanja raketnih sistemov posameznih držav članic zavezništva. ZDA so s svoje strani že začele testirati rakete srednjega dometa. Da jih bodo razporedile na svojem kontinentu ni smiselno. V poštev prideta torej Evropa in Azija.
Pred Evropejci se bo torej prej ali slej pojavilo vprašanje, ali in kje jih gostiti oziroma kdo bo nosil stroške. Po vsej verjetnosti se bo s tem v zvezi zastavljalo vprašanje prihodnjih čezatlantskih varnostnih povezav sicer. Decembrski vrh Nata v Londonu bo mogoče pomembnejši, kot se je sprva zdelo. V interesu Evrope je vsekakor, da pride čim prej do novega dogovora o omejitvi nuklearnega orožja srednjega dosega oziroma še bolje - o njegovi odpravi.
Mednarodna skupnost bi se sicer morala pospešeno odločneje zavzemati za konstruktiven dialog med imetniki nuklearnega orožja (vsi skupaj razpolagajo z okoli 14.000 kosov), ki naj bi relativno hitro privedel do vseobsežnega dolgoročnega dogovora. Dogovora, ki bi omejil ali celo odpravil posamezne vrste nuklearnega orožja in preprečil nadaljnjo oboroževalno tekmo. Najbrž je utopično pričakovati, da bi prišlo do dogovora med prav vsemi (na kar denimo kažejo trenutni zapleti s Severno Korejo), vendar se zdi dogovor v trikotniku ZDA-Rusija-Kitajska bistven.
ZDA in Rusija (oziroma Sovjetska zveza) sta v preteklosti že dokazali, da je dogovor možen. Kitajska se v teh pogajanjih zaenkrat ne vidi. Njen arzenal naj bi bil po njenem mnenju daleč manjši od ameriškega in ruskega oziroma od njunega morebitnega dogovora. Kitajska naj bi tako trenutno imela na kopnem okoli sto medcelinskih raket, na katerih pa v mirnem času naj ne bi bilo nameščenih nuklearnih konic. Poleg 20 strateških bombnikov z nuklearno oborožitvijo ima še 48 nuklearnih raket na podmornicah. Več ima raket srednjega dosega (okoli 100), z nadaljnjo modernizacijo vojske naj bi jih imela v prihodnjih letih še več. Če gre za odgovorno članico mednarodne skupnosti, kot se predstavlja, potem se Kitajska svojemu sodelovanju v večstranski nuklearni pogodbi ne bo mogla izogniti.
Dr. Božo Cerar je veleposlanik v pokoju.