Vrnitev britanskega veleposlanika Kima Darrocha v London z njegove spodletele ameriške misije so mnogi naivneži pozdravili kot še en dokaz, da je predsednik Trump egocentričen norec, ki ne prenese kritike izkušenega poklicnega diplomata. V tednih po izbruhu škandala "Darrochov memorandum" so vodilni mediji popolnoma napačno ugotavljali naravo razkola v ameriško-britanskih odnosih in prezrli najpomembnejši dokaz, ki so ga razkrila Darrochova sporočila. Razpredanje zgodbe je napačno prikazalo, da je veleposlanik zgolj kritiziral predsednika kot "nerodnega, diplomatsko nesposobnega, nepredvidljivega in disfunkcionalnega", zato ga je Trump po krivici napadel in povzročil, da je ubogi diplomat odstopil, rekoč, da je "v trenutni situaciji nemogoče nadaljevati z delom, kot bi si želel".
Nekdanji britanski zunanji minister Jeremy Hunt je šel v svoji izjavi celo tako daleč, da je Darrocha proglasil za "najboljšega v Britaniji" in spodbudil vse diplomate, naj še naprej "govorijo resnici oblasti". Mednarodni tisk na obeh straneh Atlantika je posnemal prikazovanje Darrocha kot heroja med moškimi.
Nesmisel. V resnici sežejo Darrochova sporočila britanskemu Forreign Officeu mnogo globlje in razkrivajo nekaj zelo umazanega, ki vzbuja najgloblje domneve o nedavni zgodovini in moderni geopolitiki.
Sir Darroch in nevidna britanska roka razkrinkana
Sir Darroch, odlikovan z redom vitez poveljnik velikega križa reda svetega Mihaela in svetega Jurija, ni tipičen britanski diplomat. Vitez, ki si je sam ustvaril svoje ime v času, ko je bil vodilni agent Tonyja Blaira in je deloval kot veleposlanik v Evropski uniji od 2007–2011, se je trudil, da bi dobil mednarodno podporo za spremembe režimov v Iranu, Siriji in Libiji. Blair in najvišja britanska oligarhija sta po enajstem septembru skozi celotni program sprememb na Bližnjem vzhodu ravnala z Ameriko kot s svojim "zabitim velikanom". Čeprav so mnogi označili to politiko kot "ameriško", bomo spoznali, da je bila le nadaljevanje izvajanja "Blairove doktrine", ki jo je oznanil leta 1999 v govoru v Chicagu, ko je pozival k podržavnemu povestfalskemu svetovnemu redu.
Pomembno se je spomniti, da je nepošteni dosje o orožju za množično uničevanje izdelal britanski Forreign Office, preden so ga uporabili takratni novi jastrebi kot John Bolton in Dick Cheney kot opravičilo za napad na Irak leta 2003. Že prej je bila taka tudi tajna anglo-savdska operacija, ki jo je sponzorirala družba BAE Systems Inc., vodil pa princ Bandar bin Sultan, ki je financiral in usmerjal 11. september. Kot ameriški veleposlanik, ki je začel na tem delovnem mestu januarja 2016, je bil Sir Darroch ključen pri preverjanju (nekdanjega britanskega vohuna) Christopherja Steela kot "absolutno pravega". Steelov "sumljivi dokument" o Trumpu so uporabili za opravičevanje največjega lova na čarovnice kateregakoli predsednika v zgodovini.
Pravi "oče" napada na Irak leta 2003 ni bil George Bush, pač pa britanski premier Tony Blair.
Ko jih pogledamo v isti luči kot britansko vodeno rusko vmešavanje v predsednika, ti memorandumi dragoceno osvetljujejo bizantinske metode, ki jih je britanska obveščevalna služba uporabljala za zelo dolgotrajno prefinjeno manipuliranje z Ameriko.
Trumpovi šepetalci in druga britanska orodja
V svojih memorandumih je Sir Darroch zahteval, naj "čimbolj obdelujejo" Trumpove šepetalce, ki lahko vplivajo na predsednikove predstave sveta in ga potiskajo v smeri britanskih namenov v zadevah, kot so dekarbonizacija, svobodna trgovina in vojna z Iranom. Sir Darroch je svojim nadrejenim rekel, da "smo dolga leta gradili naše odnose; oni so varuhi … posamezniki, na katere se zanesemo, da bodo zagotovili, da se bo glas Združenega kraljestva slišal v Zahodnem krilu". Kdo so ti glasovi, ki so jih izgrajevali skozi leta? Svetovalec za nacionalno varnost John Bolton je dolgoletni obiskovalec britanskega veleposlaništva, nekdanji šef osebja John Kelly je imel redne jutranje sestanke med zajtrkom. Po oceni Washington Posta je Darroch "zbral okoli sebe zaprt krog v sestavi Kellyanne Conway, Stephen Miller, Mick Mulvaney, Sarah Sanders in Trumpov zaveznik Chris Ruddy", ki so se srečevali na veleposlaništvu in "izmenjavali mnenja o predsedniku in njegovih odločitvah".
Darroch je tudi razkril, da je bil Trumpov odpor proti britanskemu stališču do vojne z Iranom nesprejemljiv, ko se je odločil preklicati napad na Iran po sestrelitvi ameriškega drona. Nekaj trenutkov po Trumpovi odpovedi napada se je Darroch v memorandumu pritožil, da je bil Trump "nejasen in zmeden" in da bi lahko zašel v situacijo, v kateri je enkrat že bil – "obdan z bolj jastrebjo skupino svetovalcev … Samo še en iranski napad kjerkoli v regiji bi lahko sprožil nov Trumpov obrat za 180 stopinj".
Samo dva tedna po tem sporočilu je Britanija zrežirala krizo z zajetjem iranske ladje 5. julija, kar je za povračilo povzročilo iransko zaplembo britanskega tankerja in povečalo nevarnost spopada med Natom in Iranom. Največja zmešnjava, ki so jo razširili nadzorniki "uradno sprejetih pripovedk", ko presojajo 11. september, vojne za spremembe režimov ali trenutni polom v Iranu, se nahaja v navadni slepariji, ki zatrjuje, da Amerika ukazuje Britancem v posebnih odnosih. Ta vera v "ameriški imperij" izdaja globoko nerazumevanje zgodovine.
Varljiva zgodovina ameriško-britanskega "prijateljstva"
V večini 19. stoletja so imeli Američani na splošno boljše razumevanje o svojih protikolonialnih izvorih, kot ga imajo danes mnogi med njimi. Čeprav se je zadnja uradna vojna med Britanijo in Ameriko bíla med leti 1812 do 1815, je britanski neuspeh, da bi vojaško uničili Ameriko povzročil, da je britanska zunanja politika preusmerila svoje napore v spodkopavanje Amerike od znotraj; na eni strani z britansko sponzoriranimi ideologijami, ki so zastrupljale ameriški šolski sistem, in britanskimi bančnimi praksami vladajočega razreda z Wall Streeta na drugi. Ta napad od znotraj je zahteval več potrpljenja, vendar je bil uspešnejši in je leta 1860 pripeljal skoraj do propada Amerike, ko je lord Palmerston hitro prepoznal klic južnih sužnjelastniških držav po neodvisnosti in odcepitvi od Zveze. Prikrita britanska vojaška podpora Konfederaciji je bila razkrita proti koncu vojne, zaradi česar je Britanija leta 1872 plačala petnajst milijonov dolarjev poravnave kot del Alabamskih zahtev.
Dokumentarec The Special Relationship' is for Traitors je možno videti tukaj.
Kot je pokazal dokumentarec iz leta 2010 'The Special Relationship' is for Traitors [1], so v zgodnjem 20. stoletju vodilne ameriške vojaške osebnosti, npr. brigadni general Billy Mitchell, razumele britansko vlogo pri podpori Konfederacije in britansko manipuliranje z vojnami po svetu. General Mitchell se je na vso moč boril proti "posebnemu odnosu" in dosegel, da je vojska ustvarila Rdeči vojni načrt in Oranžni vojni načrt, s katerima bi porazili Britanijo v okviru dejanske vojne med angleško govorečimi silami. Ta dva načrta sta postala osnova ameriške vojaške doktrine leta 1930, vendar so ju odložili, ker se je Amerika odločila, da je pomembneje odstraniti londonsko fašistično frankensteinsko grožnjo, kot nadaljevati z bojem proti Britaniji v II. svetovni vojni.
Stvari prevzamejo Rhodesovi [2] učenci
Preden je "Churchillov trop" (ki je Stalina obtožil, da je zastrupil Roosevelta) lahko prevzel nadzor nad Ameriko, je Franklin Delano Roosevelt opisal svoje razumevanje britanskega vpliva na zunanje ministrstvo ZDA sinu Elliottu:
"Veš, dostikrat so mi ljudje v zunanjem ministrstvu poskušali prikriti sporočila, jih izročati z zamudo in na razne načine zadrževati samo zato, ker so vedeli, da se misli nekaterih kariernih diplomatov niso skladale z mojimi. Delali so za Winstona. Pravzaprav so veliko časa delali za Churchilla. Ne morem nehati misliti nanje: mnogi od njih so prepričani, da je prava pot za vodenje ameriške zunanje politike ugotoviti, kaj delajo Britanci in jih potem posnemati! Rekli so mi, pred šestimi leti, naj očistim to zunanje ministrstvo. Podobno je britanskemu Forreign Officeu …"
Po Rooseveltovi smrti so ti britanski operativci prevzeli ameriško zunanjo politiko, izbrisali preostale proameriške sile v zunanjem ministrstvu, razpustili OSS (Urad za strateške službe) in leta 1948 ponovno ustanovili ameriško obveščevalno službo CIA – po vzoru MI6.
Leta 1951 je Chicago Tribune objavil vrsto neverjetnih prispevkov novinarja Williama Fultona, v katerih je dokumentiral rakav prodor več sto v Oxfordu izšolanih Rhodesovih diplomantov, ki so prevzeli ameriško zunanjo politiko in usmerjali Ameriko v tretjo svetovno vojno. Štirinajstega julija 1951 je Fulton zapisal, da je ključne položaje v ameriškem zunanjem ministrstvu zavzela mreža ameriških Rhodesovih učencev. To so možje, ki so dosegli dodatno izobrazbo in indoktrinacijo na Univerzi v Oxfordu v Angliji, šolnino jim je plačal sklad Cecil John Rhodes, graditelj britanskega imperija. Rhodes je pisal o svojih ambicijah, da bi sprožil "dokončno ozdravitev ZDA kot enotnega dela britanskega imperija". Pokojni tajkun diamantnih in zlatih rudnikov je meril na svetovno federacijo, ki bi ji vladali Anglo-Sasi.
Sir Kissinger na široko odpre vrata
Najboljši študent Williama Yandella Elliota (vodilni Rhodesov štipendist, ki je izhajal s Harvarda), je bil mladi nemški ljudomrznik po imenu Henry Kissinger. Desetletje preden je postal vitez britanskega imperija, je imel Kissinger maja 1981 izjemen govor o britansko-ameriških odnosih v Londonskem kraljevem institutu za mednarodne zadeve. Ob tej priložnosti je opisal nasprotujoče si svetovne poglede Churchilla in Roosevelta in vzhičeno izjavil, da mu je veliko ljubše povojno Churchillovo stališče. Spregovoril je tudi o času, ko je kot zunanji minister delal za britanski Forreign Office: "V svojem bivanju v Beli hiši sem britanski Forreign Office bolje obveščal kot ameriško zunanje ministrstvo … to je bilo simptomatično."
Na Bavarskem rojeni Kissinger (96) je še vedno siva eminenca neokonservativnih krogov.
Med Kissingerjevim govorom so drugega anglofilskega izdajalca nastavili kot podpredsednika Amerike. George Bush st. ni bil samo sin svetovalca na Wall Streetu, ki je financiral naciste, in nekdanji direktor CIE, ampak je leta 1993 prejel tudi viteško odlikovanje kraljice Elizabete (Knight of the Grand Cross and Order of Bath). Najbolj katastrofalni zunanji politiki, ki jo je izvajal Reagan v osemdesetih letih, je lahko slediti do teh dveh možakov.
Možna oživitev "prave" Amerike
O Donaldu Trumpu si lahko mislite, kar hočete. Dejstvo je, da ni sprožil nobene vojne, ki bi jo Jeb ali Hillary z veseljem začela. Preklical je program režimskih sprememb, ki je aktiven od 11. septembra. Trudil se je postaviti Ameriko v kooperativen položaj z Rusijo. Odprl je vprašanje večdesetletne svobodne trgovine med Svetovno trgovinsko organizacijo in londonskim Cityjem. Z oživitvijo zaščitnih carin je zahteval prenovo proizvodne industrije. Poleg tega je bil več kot tri leta v vojni z britansko vódeno globoko državo in preživel. Zdaj ko se je Bolton izkazal za Darrochovega zaveznika, je že znano, da bo Trump zamenjal tega neokonservativca. Trump ima veliko težav, ampak britanske dobrobiti ni med njimi.
Če ste prišli do sem, vas ne bi smelo presenetiti, da je propad posebnega odnosa zelo dobra stvar, kajti Amerika ima zdaj zares dobro priložnost, da ponovno odkrije svoj resnični protiimperialistični značaj v sodelovanju z Rusijo, Kitajsko, Indijo in drugimi državami v novem kooperativnem okviru raziskovanja vesolja in pobude En pas, ena pot (Belt and Road Initiative).
________________
[1] Leta 2019 je Youtube prenehal predvajati film. Ogled je mogoč tukaj oziroma na https://vimeo.com/348616013.
[2] Rhodesova štipendija je mednarodna nagrada študentom za podiplomski študij na Univerzi Oxford. Ustanovljena leta 1902 je postala prvi obsežni program mednarodnega štipendiranja.