V članku Migracije spreminjajo svet na boljše (portal Domovina, 4. avgusta 2019, vir) Žiga Turk odgovarja romantičnim in ne ravno dobrohotnim nasprotnikom: " … Uspešne migracije so tiste, kjer sposobnejša kultura izpodrine manj sposobno. Npr. evropska indijansko v Ameriki … Neuspešne pa tiste, kjer se domačini ubranijo osvajalcev. Npr. Otomanov v avstrijske dežele. 'Uspešnost' seveda nima nobene moralne konotacije. Če je nekaj uspešno, ne pomeni, da je prav." Med napadi na Turka se je znašla tudi pobuda, naj ljubljanska univerza zoper njega uvede nekakšno preiskavo oz. ga vrže iz službe. V osjem gnezdu menijo, da kakršnekoli migracije "spreminjajo svet na boljše", in da Turk "časti genocid nad Indijanci".

Argumenti Turkovih nasprotnikov vsebujejo nekaj zadreg.

1. Najprej zgodba o Indijancih. Če so migracije a priori koristne, potem je bilo koristno tudi priseljevanje Evropejcev v Ameriko. To priseljevanje je bilo zares neusmiljeno in za današnje razmere nesprejemljivo. Vendar naše izjave in kritike ne bodo spremenile zgodovinskih dejstev. Bolj smiselno je razmišljati o izzivih, s katerimi se sooča sodobna Amerika od ZDA do Mehike in Venezuele. Ni mogoče izključiti hipoteze, da se današnji Američani bojijo, da bi njim kdo naredil kaj podobnega, kot so oni storili Indijancem. S tem pa ni rečeno, da imajo migranti iz Južne ali Srednje Amerike a priori prav, in da Američani nimajo pravice varovati svojega ozemlja in premoženja na način, ki se jim zdi najbolj primeren in učinkovit. Američani so navsezadnje postavili nekatera bistvena merila za varovanje človekovih pravic, ki veljajo za ves svet in tudi zanje.

2. Majhni narodi in slabotna plemena se praviloma prilagodijo močnejšim, se asimilirajo, prevzamejo njihov jezik … Morda potuhnjeno čakajo, da bo z njihovimi nasprotniki obračunal kdo drug, postanejo revolucionarji, teroristi itn. Pred Indijanci so bili v srednjem veku subjekt in predmet priseljenskih valov slovenski predniki Karantanci. Kot beremo v znani Konverziji Bavarcev in Karantancev (870 n. št.), so se na ozemlje, kjer je danes Slovenija, priseljevala in na njem spodrivala različna ljudstva. Naval kristjanov proti starovercem in staroselcem je opisal France Prešeren v Krstu pri Savici ("kri prelita po Kranji Korotanji napolnila bi jezero"). Nekatere značajske poteze, kot je prilagodljivost oz. konvertibilnost, so Slovenci ohranili do današnjih dni, posebno tragično preizkušnjo pa je predstavljala komunistična revolucija med II. svetovno vojno. Tudi ali predvsem po njej so naši predniki omahovali med upornostjo in prilagodljivostjo, kar je rešitev slovenskega problema odložilo do osamosvojitve leta 1991. Takrat smo se dokončno zavedeli, da narodov, ki se niso uprli vdoru tujcev, ni več. Po vstopu v EU in Nato (2004) je bil dosežek dvojno zavarovan. Slovenska država je najboljša varnostna naprava zoper morebitne nove vdore in napade.

3. Pri Turkovi polemiki seveda ne gre za Indijance ali za človekoljubje. V nasprotju z uradnimi stališči in dojemanjem javnosti tudi ne gre za napad t.i. nevladnih organizacij in zunajparlamentarnih skupin na oblast. Slovenske nevladne organizacije, ki jih - mimogrede povedano - večinoma in bogato financira slovenska vlada, so zanjo zelo koristne, saj počnejo prav tisto, kar bi rade počele koalicijske stranke same (predvsem SD in Levica), vendar jih ovirajo različni zakoni, predpisi in evropske direktive. Pri tem je mogoče ugotoviti da Junckerjeva komisija na področju migracij ni bila najbolj uspešna in da je dopuščala ravnanje proti lastnim uredbam in zakonom, kot sta schengenski sistem in dublinska uredba. Za kaj torej gre? V zagovor nevladnim organizacijam je mogoče reči, da pogosto ne vedo, za kaj gre; da jih ženejo humanitarna čustva in ideološki vzor(c)i. Po drugi strani jih je mogoče zavrniti z ugotovitvijo, da postajajo nekakšna peta kolona svetovnega protizahodnega migrantskega gibanja, ki bi ga - zavedajoč se poenostavitve in za boljše razumevanje - lahko imenovali migrantski kalifat.

4. Če uporabimo besednjak, ki ga dobro razumejo zagovorniki migrantov, bi rekli, da posamezna dejanja in dejavnike migracijskega gibanja vodi oz. povezuje nevidna roka kalifata. Kalifat je metafora za dogodke od utapljanja migrantov iz severne Afrike v sredozemskem morju in obupanih ubežnikov/beguncev iz krajev, ki jih je prizadela bližnjevzhodna vojna; do podjetnih Afganistancev in Pakistancev, ki si obetajo udobno življenje na Zahodu. Kalifat je ime neformalne vojske organizatorjev nezakonitih transportov in prehodov, ki so med drugim odkrili ranljivosti schengenske meje med Slovenijo in Hrvaško.

5. Države, v katerih vladata blaginja in demokracija, seveda sprejemajo in spoštujejo tujce, ki želijo postati njihovi državljani, vendar so za ta namen predpisani posebni postopki. Od prosilcev za državljanstvo (ali zaščito), ki se praviloma oglašajo na konzularnih predstavništvih, zahtevajo dokazila o nevarnostih za njihova življenja, ponekod potrdila o izobrazbi in premoženju, različna priporočila … Države preskušajo upravičenost prošenj in pobud za prehod meja. Tujci so upravičeni do prehoda meje, azila, sprejema v državljanstvo in spoštovanja predstavnikov ciljne države, če upoštevajo njena pravila, ki jih v zadnjem času tako pogosto omenjamo: pravno državo.

6. Žigi Turku sem poslal kratek in spodbuden komentar. Menil sem, da je na stežaj odprl Pandorino skrinjico. Bistvena naloga staroselcev, sem napisal, je zdržati naval priseljencev. Slovenci, sem napisal, smo leta 1991 zdržali in zavrnili napad JLA. Zdaj se je peta kolona migrantskega kalifata tako okrepila (ker si obeta podporo na volitvah), da ne vem več. Nekoč mi je francoski kolega de Villepin rekel: Il faut durer. Treba je trajati.