Pred vami bom premišljeval lepoto eksperimentalne literarne umetnosti Gertrude Stein. Pariška Američanka, zbirateljica umetnin, je bila med prvimi literarnimi modernistkami sveta. Komentiral bom njen estetski avantgardizem, umetniški literarni eksperiment. Poizkusil bom čimbolj obzirno zaobiti njeno vichysko avanturo med drugo svetovno vojno in takoj po njej. Umrla je kmalu po zaključku druge velike vojne.

Vstopili bom v njeno pariško tkanje avantgardne literarne teksture kmalu po letu 1903, ko se je z bratom Leom, tudi strastnim zbiratelejm umetniških del, preselila iz ZDA v Pariz. V njeni fragmentarni literaturi nazorno vidim licemernost, ki je človeštvo pripeljala do tega, da je izumilo totalitarizem in diktatorje. Kdo bi si lahko sploh mislil, da bo zaporedje zgodovinskih dogodkov privedlo Francijo do izdajstva civilizacije, do Petainove zatohle dikature. Gertrude Stein, ki je v svojih tekstih primerjala okrutnosti iz različnih časov, ni videla okrutnosti Petainovega vladnja. Totalitarista in samodržca Petaina je na koncu življenja po nepotrebnem povzdigovala, namesto da bi ga pomilovala. V svoji literaturi pa je ravno obratno, oblastnike in militante je s paradoksi poniževala. Njena ironičnost do moškega sveta se je med drugo svetovno vojno na ravni resničnosti zelo slabo obnesla, v literaturi pa je bila nenadkriljiva.

Rad bi vas vsaj za nekaj trenutkov približal njenemu notranjemu avantgardnemu glasu, ki je donel iz njenega markantnega telesa. Umetnost nasploh je bila v XX. stoletju med drugim še vedno osmoza biografskih ali avtobiografskih fragmentov. Podobno je bilo tudi pri literaturi Gertrude Stein. Sedemsto let pretoka poetskega časa: če je bila srednjeveška, muslimanska Hafisova poezija lepa, je bila Bayronova romantična poezija še lepša, ameriško-evropska modernistična umetnost Gertrdue Stein pa nadvse lepa. Bila je polna evropskih globinskih frustracij in ameriških poenostavljenih reakcij. Konec časa.

Menim, da je že razvidno, da vam ne mislim analitično predstaviti literature Gertrdue Stein, temveč vam jo bom le fragmentarno osvetlil. Rad bi komentiral poezijo Gertrude Stein, ki mi je prišla meseca julija nasproti v ljubljanski Operi, na ljubljanskem poletnem festivalu v obliki recitativa glasbeno-scenskega dogodka z naslovom Pesmi vojn, ki sem jih videl (Songs Wars I have Seen). Malo več kot uro so njeni stavki svetili kot nadnapisi, še nikoli nisem nadnapisom namenil tolikšne pozornosti.

***

Moj danšnji komentar je bolj vabilo k poletnemu branju Čitanke Gertrude Stein, ki je izšla leta 2006 v študentski založbi Litera iz Maribora. Urednica knjige je bila Petra Vidali. Izvrstno konceptualno delo je z izborom, spremnim tekstom in prevodom knjige opravil Andrej E. Skubic.

Gertruda Stein se je preselila v svetovno umetniško prestolnico v najboljšem možnem času, preselila se je v internacionalni Pariz, napolnjen z elanom mestne energije Boemije. S svojim umetniškim salonom (kako se danes komično sliši ta meščanska oblika predstavljanja umetnosti) je stopila v bran najbolj radikalnim umetniškim praksam tedanjega časa, ki so artikulirale zapletene pojave na nerazumljiv način. Pariz je bil v tistem času poln napetosti in odklonov od tradicionalnih vrednot. Kubizem je postal duhovna vrednota novega sveta. Braque in Piccaso sta bila redna gosta njenega salona. To je bil čas obilnega preoblikovanja vseh zvrsti umetnosti.

Portreti in molitve: Če bi rekla (Dokončani portret Picassa):

____Je bilo tam je bilo tam je bilo tam kaj je bilo tam je bilo tam kaj je bilo tam je bilo tam je bilo tamtam je bilo tam____ (fragment, napisano 1923, objavljeno 1934; včasih Steinova ne upošteva ločil)

Najbolj je živela tam, kjer je ni bilo, izbruhnila je z radikalno poezijo. V hipu! Postala je znamenje ameriške in evropske ženske moči. Imela je sposobnost intenzivnega doživljanja in istovetenja. Bila je kritičarka in umetnica istočasno. Prepričljivo je zagovarjala umetnost, ki še danes ni skladna z vladajočimi kastami. Natančno se je zavedala, da v lepoti ni pojmovnega spoznanja. Najnovejši lepoti XX. stoletja je posvetila svoje življenje.

Zavedala se je, da lepote same po sebi ni, da je ta neheno v spreminjanju, v vsakem času se manifestira v drugačni obliki. Ko rečemo, da ima vsak čas svojo obliko lepote, to spoznanje izhaja iz dejstva, da ima vsak čas svoj ideal lepote, ki se mu želi približati. Takšnemu idealu so se približevali prijatelji salona Gertrude Stein.

Obožujem njeno knjigo Portreti in molitve, napisano 1923, objavljeno pa leta 1934. Manipulirala je z abstraktnimi oblikami. Utemeljevala se je v čisti praznini nerazuma. Kako pisati: Stavki in odstavki, stavek ni čustven, odstavek pa je (napisano 1929, objavlejeno pa leta 1931, fragment; Steinova vejic ne upošteva)

____Kako je hitel. To je odstavek zato ker pomeni ja. Kako je hitel. Zdaj pa stavek. Dobrodošel v naglici. To je bodisi stavek bodisi del stavka če je del stavka je del stavka on je dobrodošel v naglici. Dobrodošel je samo po sebi del stavka. Njej so ti ljubši. Povedala sem ji kje je prostor ki je mišljen. Dobrodošli ko pridejo. Ali so dobrodošli ko pridejo. Stavek namesto povečevanj._____

***

V modernistični lepoti nasploh je bodisi razkošen izraz ali minimalno potenciranje. Gertrude Stein je izbrala za svoj literarni izraz minimalno potenciranje. Bila je med prvimi, ki je izstopila iz kroga pretvarjanja in podobarstva. Besede je želela pogledati iz vseh zornih kotov, podobno kot kubisti svoje objekte poželenja. Sam sem občudovalec njenih besedil, vedno se nahajajo v absolutnem zdaj, kar mi je neskončno blizu. Nikjer na horizontu literarnega materiala ni včerajšnjega dne in ne obstaja gibanje proti jutrišnjem dnevu. Nenehoma se nahaja v estetskih prostorih, polnih poetskih nesmislov. Ti so poetski čas, ne pa dan in noč. Gertrude Stein se je natančno zavedala, da je lepota sila, ki oblikuje človeško, lepota ne potrebuje logičnega pretoka misli, dovolj ji je oblika. Predvsem pa je brez zadržkov zelo kmalu sprejela dejstvo, da smo ljudje nepopolni in polni varljivih pomenov. Zato je podobno kot kubisti uvedla v poezijo metodo mnogopogledov.

Vsi skupaj, z bratom Leom in njeno veliko ljubeznijo Alico, so se zavedali, da je umetnost poleg ljubezni najveličastnejši vir lepote. V neskončni raznolikosti lepote je nameščena plemenitost. S poetskimi občutki Gertrude Stein lahko doživimo veliko več kot z vsemi očmi sveta. Načrtno je zavračala resničnost, če že, jo je uporabljala za mitizacijo lastne pozicije.

Detajl: Dogodki v življenju nimajo nobene notranje logike. Samo če pogledamo, kaj se je zgodilo njenemu najboljšemu prijatelju Pablu Picassu. Med tem, ko je ona opravičevala diktatorja Petaina, je Pablo Picasso sprejel Stalinovo nagrado. Ravno on, ki je dosledno zavračal vse umetniške nagrade.

***

Gertrude Stein je znala prepoznati estetsko v odklonu do prevladujočega in povprečnega. Sama je bila odklon. Velikokrat podpovprečni vpijejo, da je njena umetnost razvpita, ne pa pomembna. Povejmo jim: v njeni poeziji je glasna usklajenost dvosmiselnega! Mogoče tega ne razumejo. Gertrude Stein je svetovna duhovna vrednota, ki jo je mogoče hermenevtsko razložiti. Toda morate priznati, da komentar ni najbolj primerna oblika za te vrste namenov. Priznajmo, da so tudi v lepem specifične omejitve, tudi to je res. Danes bi rad samo komentiral gorljivost lepote. Ne pozabimo, da je bila Gertrude Stein Američanka, ki je živela v evropskem umetniškem krogu.

Geografija in igre, Sveta Emily (fragment, napisano 1913, objavljeno leta 1922)

... Ostanite na sedežih./ Vse to, zaključi. / Tkalci in rudniki, tkalci in rudniki. / Tkalci in rudniki. / Obrezovanje. / Zlati prostor zlati prostor prstov. / Po dva, po dva. / Priboden po črki. / V spremljavi. / V spremlja v. / Sprejet.  / Mora. / Naravna čipka. / Porabi. / Porabi dolžino. / Porabi dolžino. / Dolžino temeljito. / Ličnost. / Ličnost Ličnost. / Imenitne nitke. / Imenitne nitke kratek zaključek. /...