Ponovno se je začela medijska gonja proti glavni sanacijski tarči - Svetu Banke Slovenije pod vodstvom Boštjana Jazbeca. V prvi bojni liniji pa se je tokrat pojavila Mojca Pašek Šetinc, ki je po šestih mesecih, kolikor je tudi trajala sanacija bank) dokončala svoj dokumentarec o sanaciji s predvidljivimi toni in znanimi sklepi. Med drugim si je prislužila intervju v reviji Zarja z dramatičnim naslovom "Največji rop v zgodovini Slovenije" (vir). Razsodba soproge znanega lobista Mileta Šetinca je zanimiva, saj je v javnost prišla precej pred uradnimi sklepi sodišč, ki do zdaj niso razsodila ničesar podobnega. Novinarka Mojca Pašek je na javni televiziji (in reviji Zarja) torej razsodila precedenčno, ob tem pa je vpletene funkcionarje Banke Slovenije obtožila tudi odgovornosti za samomor predsednika uprave Banke Celje, rekoč:

"Posebej tragičen je primer Dušana Drofenika, direktorja Celjske banke. Tudi njo so umetno bankrotirali, čeprav ni bila v rdečih številkah. Drofenik se je sicer odločno uprl, a so ga zamenjali in si je na koncu vzel življenje." (vir)

Ali je prav, da novinarji javne RTV opravljajo sodno funkcijo? Glede na stroge kriterije internega kodeksa naše nacionalke njeni novinarji (in uredniki) tako ali tako ne smejo niti komentirati svojih prispevkov, kaj šele da bi razsojali in se postavljali v vloge sodnikov. Takšna praksa je torej tudi formalno nedopustna. V primeru gospe Pašek Šetinc bi bržkone lahko hitro prišli tudi do konflikta interesov, saj je njen soprog Mile lobist.

Kakorkoli, v tej zgodbi je treba opozoriti na nekaj imen v ozadju, ki so bila s sanacijo bank v letih 2013 in 2014 prizadeta. Konkretno – na posameznike, ki so imeli podrejene obveznice ali delnice bank, ki so v sanaciji prenehale. S tem prenehanjem je bankam prenehala obveznost poplačila imetnikov delnic (podrejenih obveznic), in ti so tako prispevali k sanaciji bank ter zmanjšali prispevek davkoplačevalcev za sanacijo za okoli 600 milijonov evrov.

Primer Danilo Peteh

Eden od imetnikov podrejenih obveznic bank, ki se je javno izpostavil že aprila 2014 – med prvimi –, je bil Danilo Peteh. Nekdanji direktor Marlesa je na Nacionalni preiskovalni urad (NPU) oddal kazensko ovadbo zoper vodilna Banke Celje, Davorina Leskovarja in Aleksandra Vozla, ker naj bi po Petehu "odpisala obveznosti iz naslova podrejenih obveznic brez kakršnekoli pravne podlage, saj Banka Slovenije se ni sprejela nikakršnega sklepa" (vir). Kasneje se je gospod Peteh pojavil kot žrtev tudi na portalu 24ur.com (vir), kjer je izjavil, da je za svoje več deset tisoč evrov vredne podrejene obveznice v Banki Celje pričakoval kar 8-odstotne obresti, in je zdaj izgubil vse, a da bo na koncu denar dobil nazaj po sodni poti. In dodal, da lahko v nasprotnem primeru "Republiko Slovenijo primerjam edino z državami, kot so Mjanmar, Severna Koreja, Bocvana ... Eni smo bolj enaki, drugi so manj enaki, tretji smo najmanj enaki".

Če ne bi bilo nobene druge informacije o Danilu Petehu, bi bralec članka v Financah ali na 24ur.com lahko dobil občutek, da so postopki v zvezi s sanacijo bank leta 2013 prizadeli nepoučenega vlagatelja, ki je z dobrimi nameni kupil podrejeno obveznico Banke Celje, da bi donosno naložil svoje prihranke, na koncu pa je ostal brez vsega. Gospod Peteh bi lahko bil medijska prispodoba žrtve bančne sanacije. Toda Danilo Peteh ni bil nepoučen vlagatelj. Nekaj mesecev kasneje se je znašel v sodni preiskavi, ki je petim fizičnim osebam očitala oškodovanje upnikov, pranje denarja in ponarejanje oziroma uničenje poslovnih listin v procesu privatizacije podjetja Liko Vrhnika. Eden izmed osumljenih, ki jih je preiskoval NPU, je bil prav omenjeni Peteh. Med petimi osumljenimi je bil tudi Igor Lah (vir).

Danilo Peteh je medijsko izjemno dobro skrit, na spletu skoraj ni njegovih fotografij. (Foto: Finance / Dnevnik)

Zanimiva in zgovorna je še ena podrobnost: na seznamu vseh, ki so bili z ukrepi Banke Slovenije izbrisani iz lastništva podrejenih obveznic, je bil Danilo Peteh na dan izbrisa lastnik zgolj ene same podrejene obveznice Banke Celje (BCE16) v nominalni vrednosti 100 evrov. Danilo Peteh je na seznamu lastnikov podrejenih obveznic, ki ga hranijo v Klirinško depotni družbi (KDD), zabeležen pod zaporedno številko 994 (vir). Drži, da je škoda izgube vsakega evra, vendar je na mestu vprašanje, ali je v tem primeru šlo res samo za 100 evrov vredno podrejeno obveznico Banke Celje, ki je pritegnila pozornost novinarjev časnika Finance in portala 24ur.com ter Petehu povzročila veliko materialno škodo in čustveno izgubo, zaradi česar je vložil ovadbe proti upravi Banke Celje? Na podlagi podatkov, ki smo jih pridobili od zanesljivega vira iz KDD, in ki razkrivajo vse transakcije v zvezi s podrejenimi obveznicami Banke Celje z oznako BCE16, smo razbrali, da naj bi Danilo Peteh začel kupovati omenjene obveznice šele 10. oktobra 2013, čeprav je Banka Celje ponudila podrejene obveznice v primarni izdaji že novembra 2012 (vir).  Od 10. oktobra 2013 pa do 14. aprila 2014 – torej tudi po 12. decembru 2013, ko so bile izbrisane podrejene obveznice NLB, NKBM, Factor banke, Probanke -, ko je vložil ovadbo zoper Banko Celje, je Danilo Peteh nakupil 1400 podrejenih obveznic z oznako BCE16 v nominalni vrednosti 140.000 evrov. Vse razen ene podrejene obveznice je isti dan prodal svojemu podjetju Mogvaj d.o.o. in do izbrisa (pri obveznicah Banke Celje in Abanke se je ta formalno zgodil šele novembra 2014) ostal lastnik ene obveznice. .

Zanimivo je, da je Danilo Peteh podjetje Mogvaj ugasnil (ga pripeljal do prenehanja) po skrajšanem postopku in je bilo 15. oktobra 2018 izbrisano iz poslovnega registra. Po podatkih GVin je imelo to podjetje zadnje leto poslovanja (tj. 2017) 26.490 evrov prihodkov, izkazalo je 140 evrov dobička.

Obveznica BCE16

A Danilo Peteh nikakor ni bil edini, ki je kupoval podrejene obveznice Banke Celje v času, ko je bila ta banka v procesu skrbnega pregleda in stresnih testov, ter po izbrisu podrejenih obveznic Factor banke, Probanke, NKMB in NLB. Torej po 12. decembru 2013. Ne glede na to dejstvo je trgovanje s podrejenimi obveznicami Banke Celje očitno dobivalo nov zagon v prvi polovici leta 2014 (trgovanju s podrejenimi obveznicami Abanke ne moremo slediti, ker je podrejena obveznica Abanke kotirala na luksemburški borzi).

Med bolj znanimi kupci podrejene obveznice Banke Celje z oznako BCE16 je zagotovo Stanislav Valant. Takrat se njegova NFD1 je v primarni izdaji kupila za več kot 3 milijone EUR obveznic, toda Stanislav Valant ni sedel križem rok, ze 22. februarja 2013 je za svoj račun kupil 500 novih podrejenih obveznic in tako nadaljeval do poletja. Takrat je začel nakupljene obveznice prodajati svojemu podjetju VASIN d.o.o., ki je v času izbrisa imelo na računu za 210.000 EUR podrejenih obveznic BCE16 v njihovi nominalni vrednosti. Zakaj govorimo o nominalni vrednosti? Zato, ker je to vrednost, ki jo izbrisanci danes pričakujejo v poplačilo, čeprav so za podrejene obveznice plačali samo manjši del te cene.

Stane Valant, nekdanji šef NFD (na sliki z Janezom Kocijančičem), je še eden od starih tranzicijskih obrazov. Po propadu NFD se je uspešno izognil pretirani medijski pozornosti in poniknil "pod radarjem". (Foto: Mediaspeed)

Iz zgodbe o privatizaciji podjetja Liko Vrhnika je v nakupe podrejenih obveznic Banke Celje po tem, ko je bilo jasno, da bodo dokončno izbrisane, medijsko še najbolj znan eden najbogatejših Slovencev Igor Lah, ki je predvsem v marcu in aprilu 2014 nakupil za več kot 1000 podrejenih obveznic v nominalni vrednosti več kot 100.000 evrov. Nakupi so se dogajali nekaj dni preden je Danilo Peteh vložil ovadbo proti upravi Banke Celje, o čemer so se razpisali tudi nekateri mediji in Peteha predstavili kot žrtev, malega obveznicarja, ki je izgubil svoje prihranke.

Med bolj znanimi imeni, ki so na trgu kupovali podrejene obveznice Banke Celje tudi še po tem, ko je postalo jasno, da bodo obveznice izbrisane, so po javno dostopnih podatkih tudi Janez Rozman, ki je nakupil 3000 obveznic v nominalni vrednosti 300.000 evrov, nekdanja državna tožilka Dušanka Pipuš, ki je nakupila 87 obveznic, in njen mož, znani mariborski odvetnik Andrej Pipuš, ki je nakupil 1450 obveznic v februarju 2013. Zanimivo je predvsem dejstvo, da je taisti Andrej Pipuš tudi sodeloval s svojimi mnenji v obravnavi Zakona o sodnem varstvu (vir). Bi lahko prišli do zaključja, da je na ta način dobro poskrbel, da bodo zasčiteni njegovi interesi na račun davkoplačevalcev?

Kotnik in njegovi manevri

Najbolj zanimivo ime na seznamu kupcev podrejenih obveznic Banke Celje z oznako BCE16 pa je zagotovo Tadej Kotnik, ki je začel kupovati obveznice šele januarja 2014 - torej takoj po tem, ko so že bile izbrisane podrejene obveznice NLB in NKBM: prve je kupil 15. januarja, zadnje pa 14. aprila 2014 in počakal na izbris s 3347 podrejenimi obveznicami v nominalnem znesku več kot 330.000 evrov. Ko je opravil z vsemi nakupi, je gospod Kotnik začel z medijskim in političnim prepričevanjem, da je šlo pri sanaciji bank vse narobe. Za to, da je dobro pripravil teren skupaj s svojimi somišljeniki v Vseslovenskem združenju malih delničarjev (VZMD), ki ga vodi zaradi zlorabe insajderskih informacij na pogojno kazen pravnomočno obsojeni Kristijan Verbič, je potreboval nekaj mesecev. Februarja 2015 je v časniku Finance objavil reportažo o sumljivih rabotah na Banki Slovenije z naslovom "Banka Slovenije, laži in potvarjanja" (vir). Ker je članek Kotnik napisal kot svoj dialog z domnevnim virom, obstaja urbana legenda, da je dejansko šlo za intervju Kotnika s - Kotnikom.

Tadej Kotnik je poskušal preko vseh kanalov povrniti svoje investicije v podrejene obveznice slovenskih bank. Poleg podrejenih obveznic Banke Celje v nominalnem znesku 334.700 evrov je Kotnik kupoval še:

- podrejene obveznice Banke Celje z oznako BCE11 v nominalnem znesku 11.000 evov;

- podrejene obveznice Factor banke z oznakama FB09 in FB22 v skupnem nominalnem znesku 58.000 evrov;

- podrejene obveznice NLB z oznako NLB26 v nominalnem znesku 120.000 evrov;

- podrejene obveznice NKMB z oznako KBM9 v nominalnem znesku 22.000 evrov ter

- podrejene obveznice Probanke z oznakama PRB11 in PRB09 v skupnem nominalnem znesku 50.000 evrov.

Poplačilo za vse razen špekulante

Gospod Kotnik je bil v času izbrisa lastnik podrejenih obveznic v skupnem nominalnem znesku 602.700 evrov, kot je razvidno iz spiska lastnikov podrejenih obveznic, kjer je zapisan pod zaporednimi številkami od 614 do 621 (vir). O nominalnem znesku govorimo zato, ker je Kotnik vse podrejene obveznice kupoval na sekundarnem trgu v času priprave njihovega izbrisa. Pri tem ne moremo mimo dejstva, da je bilo to povsem zakonito početje, o katerem je za medije spregovoril že sam (vir). Toda če je legalno, to še ne pomeni, da je tudi etično nesporno.

Tadej Kotnik, eden najbolj aktivnih lastnikov podrejenih obveznic. (Foto: Finance)

Kotnikova vloga pri sanaciji izbrisa je kontradiktorna, saj minira vse rešitve, ki ga kot nekoga, ki je kupoval na sekundarnem trgu, in je dejansko poučen vlagatelj, izključujejo. Podobno lobirajo tudi številni skriti imetniki podrejenih obveznic, ki so kotirale v Luksembourgu in Dublinu. Med njimi naj bi bila vrsta zanimivih imen.

Če bi samo prevedli zakonodaji Italije in Španije, ki sta omogočili delno poplačilo lastnikom podrejenih obveznic, ki so te kupili na bančnih okencih, potem bi bi poplačan številčno večinski del lastnikov podrejenih obveznic. Gre predvsem za podrejene obveznice NLB z oznako NLB26, prek katerih je NLB  zbrala nekaj potrebnega kapitala potem, ko vlada Boruta Pahorja kljub izrecni zahtevi Banke Slovenije leta 2010 ni želela dokapitalizirati NLB. Ključno je to, da niti italijanska niti španska zakonodaja ne predvideva poplačila tistega dela podrejencev, ki so kupovali podrejene obveznice na organiziranem trgu kapitala - tako kot Tadej Kotnik.

Skriti lastniki za skrbniškimi računi

Poleg Kotnika pa obstaja še pomembna skupina podrejencev, ki se skrivajo za skrbniškimi računi v Luksemburgu in Dublinu, katerih nominalna vrednost podrejenih obveznic znaša okoli 180 milijonov evrov. Ti lastniki podrejenih obveznic bi bili prav tako izvzeti, če bi se naša država odločila aplicirati rešitve italijanske ali španske zakonodaje, zato seveda nasprotujejo vsaki drugi logični rešitvi poplačila tistih investitorjev, ki so kupovali podrejene obveznice na bančnih okencih.

Zato je govoriti "pri sananciji bank leta 2013 je bilo vse narobe" navadna manipulacija in služi zgolj enemu interesu: poplačilu vseh tistih špekulantov, ki so kupovali podrejene obveznice v času njihovega izbrisa, kot tudi tistih, ki so z milijonskimi vsotami kupovali podrejene obveznice slovenskih bank na borzah v Dublinu in Luksemburgu. Če ne bi bank leta 2013 sanirali sami, bi jih namesto nas evropska "trojka" – in to po istem scenariju, le da bi povrhu dobili  še druge ukrepe, zaradi katerih bi Slovenci danes živeli mnogo mnogo slabše.