Za intervju z Marjanom Podobnikom se nismo odločili le zaradi tega, ker je ponovno postal predsednik Slovenske ljudske stranke (SLS) in v koaliciji s stranko SDS na volitvah v Evropski parlament uspel ubraniti en poslanski mandat (kar je glede na razmere, v katerih se je znašla SLS v zadnjih letih, pravzprav velik uspeh). Podobnik je zanimiv tudi zaradi uvodne ugotovitve, da je eden redkih, če ne celo edini politik in strankarski šef, ki se je po skoraj dveh desetletjih življenja izven politike odločil za vrnitev. Poleg tega se je že kot podpredsednik Drnovškove vlade (1997-2000) srečeval s t.i. globoko državo na področju infrastrukturnih projektov, tedaj zlasti gradnje avtocestnega križa, ki bo šel v zgodovino kot eden najbolj preplačanih gradbenih projektov v zgodovini Slovenije. Kako imenujemo kriminalne paradržavne strukture, ki jih je v začetku devetdesetih arhitekt Ravnikar poimenoval kot udbomafija, pokojni novinar in urednik Danilo Slivnik pa Kučanov klan, je danes pravzaprav vseeno. V vsakem primeru gre za zločinske združbe, ki so si po osamosvojitvi dobesedno sprivatizirale posamezne gospodarske panoge v Sloveniji. SLS je nekoč že poskušala opozoriti na ta fenomen; leta 1997, ko se je stranka pridružila Drnovškovi koaliciji, je svoj program ravno na področju boja proti korupciji in klientelizmu sestavila v sodelovanju s Civilno iniciativo Slovenije, kjer je bil ob Edu Ravnikarju najbolj aktiven Miha Burger, danes kolumnist in sodelavec našega portala. Zaradi tega smo se ob sestavljanju vprašanj za intervjuvanca seveda obrnili tudi nanj.

Gospod Podobnik, dolgo ste bili izven politike. Kaj ste v tem obdobju počeli, s čim ste se ukvarjali?

Dobrih 17 let nisem bil aktiven v stranki, sem pa tudi po letu 2000, ko nisem bil več predsednik SLS, precej let aktivno deloval v Slovenski narodni zvezi pri SLS in Zavodu 25. junij. Osnovni namen tega delovanja je bil narediti vse, kar je mogoče, da bi prišli do pravične meje s Hrvaško. Obžalujem, da je v trenutkih, ki so bili odločilni za prihodnost številnih delov slovenskega ozemlja in morja in za ohranitev teritorialnega stika z oprtim morjem, SLS povsem osamljena. Sicer pa sem po letu 2000 deloval v glavnem v tujini, zadnja tri leta pred ponovnim prevzemom vodenja SLS pa v Centru biotehnike in turizma Grm Novo mesto. Tu sem se največ ukvarjal s teoretičnimi vprašanji in praktično izvedbo vzpostavljanja kratkih verig med kmeti in potrošniki.

V oddaji Pričevalci pred skoraj natanko tremi leti (oddaja je bila predvajana 26.7.2016, op. uredn.) vas je novinar Jože Možina vprašal - potem ko ste opisovali, kako so vas medijsko linčali, kako ste bili blokirani od delujočih omrežij iz ozadja - ali ste razočarani. In vi ste mu enostavno odgovorili, da ne, sploh ne, da ste hvaležni, da ste lahko storili, kar ste ... Kako pa sedaj, ko ste ponovno vstopili v politiko na velika vrata, gledate na mainstream medije, na omrežja iz ozadja, na t.i. globoko državo?

Nobenih bistvenih razlik ni med mojem takratnim in sedanjim gledanjem na omrežja iz ozadja, ki tvorijo globoko državo. Dejstvo pa je, da je danes ljudem lažje govoriti kot pred dvajsetimi in več leti. Mnoge stvari od velikih preplačil pri sanaciji bank do malverzacij pri velikih infrastrukturnih projektih ali nabavah v zdravstvu so tudi zaradi možnosti, ki jih dajejo socialna omrežja, ljudem bolj blizu oziroma je javna polemika bolj odprta. Če teh novih medijskih možnosti ne bi bilo, bi tudi danes o zgoraj omenjenih okoriščanjih posameznikov na račun davkoplačevalcev vedeli bistveno manj, saj je večina tradicionalnih medijev v lasti ali odvisnih od predstavnikov omrežij iz ozadja oziroma od njihovih sredstev za oglaševanje. Zato verjamem, da se tudi doslej nedotakljivim in z denarjem ter politično zaščitenim omrežjem iz ozadja čas počasi izteka, če bodo državljani začutili možnost, priložnost in potrebo, da vstopijo v prostor kot aktivni državljani. Trenutno je še premalo zavedanja, da so pol nižje plače in pokojnine pri nas v primerjavi npr. z Avstrijo v največji meri neposredna posledica odtujevanja stomilijonskih zneskov na različnih področjih, posebej povezanimi z javnimi naročili v gradbeništvu, zdravstvu in drugod.

To je glavni razlog, ki nam onemogoča, da bi izkoristiti celoten razvojni potencial te čudovite Slovenije. Torej, dokler se ne bo slehernik zavedal, svojih možnosti, a tudi svoje odgovornosti za prihodnost svojih otrok, do takrat bodo omrežja iz ozadja, s pomočjo medijev in skoraj neomejenim kapitalom, postavljala vedno nove marionetne vlade, kakršno imamo tudi sedaj.

Ostre besede. Marionetna vlada, pravite.

Sam sem doživel neposredno izkušnjo poskušanja novačenja v vrste omrežij iz ozadja. Ko sem po velikem uspehu SLS na volitvah 1996 postal podpredsednik vlade, ki jo je vodil dr. Janez Drnovšek, me je takratni predsednik države Milan Kučan povabil v svojo pisarno in mi dal vedeti, da se mi lahko obeta uspešna kariera in njegova podpora, če bom spremenil nekatera svoja stališča, ki sem jih zagovarjal na volitvah in z njimi pripeljal stranko do skoraj 20 odstotkov volilnih glasov. Ker sem mu dal zelo neposredno košarico, je prišla kazen v obliki totalnega medijskega in političnega linča. Sproducirali so pravi filmski scenarij za diskreditacijo. Naročili so "krajo" službenega avtomobila, ki naj bi se zgodila v času, ko naj bi namesto doma prespal na drugem, napačnem mestu. Čeprav sem zaradi groženj z likvidacijami imel popolno osebno varovanje in nisem brez vednosti policistov – varnostnikov naredil niti 500 metrov, so uspeli v svojih medijih do konca predstaviti izmišljeno zgodbo, ki je bila pač potrebna za mojo diskreditacijo. Samo primer: čeprav sem bil podpredsednik vlade, vodstvo policije ni hotelo objaviti informacije, da v noči kraje službenega avtomobila nisem bil v Ljubljani, ampak v 70 kilometrov oddaljenem Cerknem.  

Ko sem naslednji dan v uradni izjavi o dogodku izrazil utemeljen sum o vpletenosti Kučanovega svetovalca Zdenka Roterja v mojo diskreditacijo, se kriminalisti pri Roterju in Kučanu niso upali niti potrkati. Če sem bil pred tem dogodkom leto dni na lestvicah priljubljenosti na tretjem mestu, za Drnovškom in Kučanom, sem v nekaj mesecih po diskreditaciji padel na dvajseto, zadnje mesto. In to s takim rezultatom, da če bi lestvica imela dvesto mest, bi pristal na dvestotem mestu. Sem pa po nekaj mesecih stopil do Kučana in mu povedal, da vem, da za tem medijsko političnem linčem stoji on.

V vašem govoru decembra lani na slavnostni akademiji ob 30. obletnici nastanka Kmečke zveze, ko ste prvič javno nastopili v vlogi novega-starega predsednika SLS (po skoraj dvajsetih letih), ste poudarili, kako to vlogo jemljete manj kot voditeljsko, ampak bolj kot povezovalno. Je to npr. mišljeno tudi s civilnimi iniciativami oz. različnimi aktivnimi državljani, še bolj natančno, kot sodelovanje z nestrankarskimi strokovnimi ali moralnimi avtoritetami?

Po letu 2000 je SLS kljub odgovornemu delovanju mnogih ljudi postajala drugačna stranka. Ne samo, da se je odrekla programu, ki smo ga naredili skupaj s Civilno iniciativo za Slovenijo leta 1996, ampak se ga do določene mere celo sramovala. Danes vsakemu, še posebej vsakemu mlademu, ki izrazi interes in pripravljenost za resno politično delovanje, kot eno od osnov priporočim v branje knjigo Eda Ravnikarja Udobomafija. To je abeceda za razumevanje slovenske tranzicije, zato je nujno, da jo tisti, ki želi in si upa odriniti na globoko, pozna.

Če omenim samo en aktualen primer. Že pri prvem javnem naročilu pri projektu Drugi tir, pri prvem mostu, kakor tudi pri drugi cevi karavanškega predora, smo povsod priča isti praksi, proti kateri smo se borili že pred več kot dvajsetimi leti pri gradnji avtocestnega križa. In ljudje – javnost brez kakršnega koli protesta to sprejema za razliko od nekaterih drugih držav. Dokler vse ni speljano tako, da dobijo posel pravi, so pritožbe.

Kako in s kom se temu zoperstaviti, kaj narediti?

Kot sem že dejal, dokler se ne bo slehernik zavedal ne le svojih možnosti, ampak tudi svoje odgovornosti za prihodnost svojih otrok tudi s tem, da v takih primerih protestira, gre na cesto – kot smo mi šli na cesto, da zaščitimo ljudi pred neodgovorno oblastjo, ki ne zaščiti podeželanov pred vsakodnevnimi napadi volkov - do takrat bo težko prišlo do spremembe. Drugo pa je politično delovanje v ožjem smislu. V SLS smo odprti za vsakršne pobude za sodelovanje tudi na volitvah, s stanovskimi, strokovnimi in drugimi skupinami, civilnimi iniciativami, lokalnimi strankami …  Na prihodnjih volitvah nameravamo nastopiti širše, med drugim skupaj z aktivnimi državljani. Najbolj aktivnim bomo omogočili, da bodo kandidirali. Svojo vlogo vidim kot koordinatorja, kot povezovalca med stranko in civilnimi skupinami ter posameznimi aktivnimi državljani.

Je koalicija, ki ste jo pred evropskimi volitvami sklenili s stranko SDS bolj ad hoc koalicija, ali računate, da boste podoben dogovor sklenili s to ali še kakšno drugo stranko tudi pred naslednjimi parlamentarnimi volitvami, morda kot nekakšen novi Demos?

Pred evropskimi volitvami smo v SLS najprej dali pobudo NSi za nadaljevanje sodelovanja SLS in NSi, nato pa sem Janši in Toninu dal pobudo za pogovor o možnosti skupnega nastopa vseh treh strank. Ker se je NSi odločila za samostojen nastop, smo se SLS in SDS odločili, da s skupno listo nastopita naši dve stranki. Mislim, da smo odlično sodelovali in dosegli skupaj zelo dober rezultat. Sodelovanje med našima strankama je izboljšalo tudi odnose marsikje na terenu. Za naprej pa je sodelovanje odvisno predvsem od volilnega sistema. Če ostane pri sedanjem, seveda ni logično da bi stranke, ki lahko same uspešno nastopijo, šle v oblikovanje skupne liste. Mi imamo sicer že konkretne dogovore s Kanglerjevo NLS in še z nekaterimi.

Ali delite mnenje, da je slovenska politika kadrovsko danes neprimerno slabše zasedena, če tako rečemo, kot pred dvajsetimi leti ali celo ob osamosvojitvi? Kje so po vašem glavni vzroki za to?

Takole bi rekel: če vzamemo na primer sedanjega kandidata za evropskega komisarja, gre po mojem mnenju za kakovostnega kandidata. Tudi posamezni ministri v sedanji vladi so po moji oceni kakovostni posamezniki. Povprečen nivo pa se žal res znižuje. Glavni vzrok je verjetno v sistematičnem negativnem predstavljanju politike in še posebno političnih strank, kar je privedlo tudi do negativne selekcije. Vse težje se zato ugledni posamezniki iz najrazličnejših področij odločajo za politično delovanje.

Imate kdaj občutek, da smo si do neke mere že zavozili državo, da smo kot nacija na dobri poti, da jo izgubimo? 

Slovenija je lepa, nadpovprečno čista, nadpovprečno varna, z mnogo uspešnih podjetnikov, znanstvenikov, športnikov … Toda neodgovorna pasivnost velikega dela državljanov in neodgovornost velikega dela vladajoče politike je tako velika, da se bojim, da če bo šlo z vodenjem Slovenije tako naprej, Slovenije čez 20 let ne bo več. Lahko se nam zgodi podobno razkosanje, kot je bilo v bližnji preteklosti. Zaskrbljujoč je tudi odnos do slovenstva, slovenskega jezika, slovenske kulture. Če je na primer na razpisu za učitelja v Velenju pogoj znanje albanskega jezika, potem se je treba vprašati, ali smo izgubili kompas. Ljudje, ki pridejo k nam, se morajo pač prilagoditi našem načinu življenja in vsaj osnovno znanje slovenskega jezika bi moral biti minimalni pogoj.

Kljub nekaterim zaskrbljujočim trendom pa verjamem, da bomo v bližnji prihodnosti znali ljudje, ki želimo živeti v urejeni in uspešni, gospodarsko močni in socialno pravični državi, stopiti skupaj, da bi ohranili dobro ter spremenili tisto, kar je treba v Sloveniji spremeniti.