Precej razburjanja je povzročila nedavna objava podatka, da so nevladne organizacije v Sloveniji lansko leto zbrale "skoraj milijardo" evrov prihodkov. Za naše razmere nedvomno izjemno impresivna številka, pa četudi je ta "skoraj milijarda" v resnici 913 milijonov evrov, od česar je tretjina (333 milijonov evrov) proračunskih virov. A vseeno, treba je biti iskren - lanskoletni prihodki nevladnikov niso bili majhni, predstavljajo skoraj desetino državnega proračuna. Z nekaj manj kot 28.000 nevladnimi organizacijami, ki zaposlujejo 8300 ljudi, prav tako nismo med najbolj nevladnikom neprijaznimi okolji. Ta podatek nekoliko relativizira odstotek udeležbe države pri finaniciranju nevladnih organizacij, ki je v Sloveniji precej pod evropskim povprečjem. Lahko torej iz teh nekaj številk in dejstev pridemo do kakšnega zaključka? Posebej bi morali izpostaviti tiste nevladne organizacije, ki delujejo v javnem interesu in jim država zaradi tega namenja več denarja - denimo prostovoljnim gasilskim društvom, humanitarnim, karitativnim, filantropskim, veteranskim, otroškim, mladinskim ipd. organizacijam. Predstavljam si, da njihovo delovanje ne more biti sporno niti enim niti drugim skrajnežem, kajti ko gre za vprašanje nevladnih organizacij, pridemo na koncu dneva prav do tega: kdo dobiva od koga, koliko in za kakšen namen. Levičarji se običajno usajajo nad prostovoljnimi gasilci, skavti in Karitasom, na desnici pa je glavni negativec vseh nevladnikov tisti madžarski milijarder, ki sliši na ime George Soros. Žaljivkam z ene in druge strani ni videti konca.

Toda to verjetno ni bistvo zadrege z nevladnimi organizacijami, kajne? Dobro obveščeni bodo prikimali. Pravi problem nevladnikov, seveda ne vseh, pač pa le tistih, ki delujejo kot transmisija nečesa ali nekoga drugega oziroma tretjega, je po eni strani denarni tok, po drugi pa namen financiranja. Tu velja opozoriti na dva fenomena današnjega časa, ki se pogosto paralelno pojavljata v evropskih državah. Če se kdo spomni vznemirjenja, ki je nastalo pred leti zaradi odločitve ruskih oblasti, da ne bodo več dovolile financiranja svojih nevladnih organizacij iz tujine, je na dobri poti, da pride do naslednjega vprašanja: ali vemo, kdo financira množico društev, zavodov in ustanov, ki delujejo na ozemlju naše države, so zakonsko opredeljene kot nevladne organizacije, ukvarjajo pa se s specifičnimi dejavnostmi. Denimo verskimi. Koliko denarja je za financiranje verskih dejavnosti v Sloveniji doslej prišlo v obliki donacij iz bogatih islamskih držav (Katar, Kuvajt, Savdova Arabija)? Moji muslimanski prijatelji bodo odgovorili, da bistveno premalo. Najbrž res. Toda nas zanima namen donacij, torej cilj financiranja. Ali bi šlo lahko vsaj v enem ali dveh primerih za financiranje dejavnosti, ki so v nasprotju s slovenskim pravnim redom? Recimo delovanje vahabitske molilnice na Jesenicah. Je v javnem interesu? Predstavlja versko obogatitev države? Se tam spoštujejo svoboda vesti, veroizpovedi in ostali elementi 14. člena ustave?

Že omenjena ruska epizoda je zanimiva zaradi nečesa drugege. Jasno je, zakaj Vladimir Putin noče niti slišati o tem, da bi nevladnike na ruskih tleh financirali Američani, Britanci ali katera druga zahodna država. Sploh če je cilj demokratizacija Rusije, krepitev pravne države in človekovih pravic. Putinova paranoja, ki v resnici morda sploh ni paranoja, je v tem, da sklepa, da je pravi cilj financiranja tovrstnih nevladnikov v bistvu sprememba oblasti - da so ti ljudje tam zato, da škodujejo državi in njemu osebno. Takšni totalitaristični popadki za Putina niso nič novega, toda hkrati ni izključeno, da se vsaj v določenih primerih ne moti. Konec koncev pa sam najverjetneje počne podobno in plačuje saboterje in petokolonaše tudi drugod po svetu. Pri čemer ne financira samo nevladnikov, pač pa tudi politične stranke - sploh leve oziroma desne protievropske radikalne stranke v članicah Evropske unije. Človek bi rekel, da je to Putinova specialiteta.

Kolikokrat smo v preteklosti že videli nevladne organizacije in civilnodružbene skupine, ki so zagovarjale eno, v ozadju pa počele nekaj povsem drugega? Med nevladnimi aktivisti so bili pomešani operativci tujih držav (da ne uporabimo še kakšne hujše besede), ki so razpolagali s skoraj neomejenimi proračuni. Z enim samim ciljem: delovati v skladu s strateškimi interesi neke druge države, ergo proti interesom države gostiteljice.

Tu smo končno prišli do bistva zadrege z določeno vrsto nevladnih organizacij. Pustite Greenpeace ali Amnesty International (ki delujeta globalno in - vsaj kolikor je znano - menda res ne jemljeta denarja od držav oziroma vlad), resnična enigma so tisti nevladniki, za katerimi se skriva agenda nekoga drugega, denimo druge države ali celo multinacionalke. Ker delujejo proti interesom svoje države, se zdi resnično nerazumno, da so vsaj deloma financirani s strani taiste države oziroma njene vlade. Težko je razumeti, da bi vlada plačevala nekomu, ki škoduje bodisi njej oziroma državi bodisi njenim državljanom. Eno je intelektualna kritika, drugo pa so konkretna dejanja. Zaradi tega se zdi povsem na mestu zamisel po reviziji obstoječe slovenske zakonodaje, ki urejuje delovanje, predvsem pa način in vir financiranja tistih nevladnih organizacij, ki so ali tuje podružnice ali pa dobivajo donacije iz tujine, kontekst njihovega delovanja pa je verski, humanitarni, versko-humanitarni ali celo politični.