Razkrivamo

Ilija Trojanow v odprtem pismu Evropi: "Evropski politiki govorijo kot doktor Jekyll, ravnajo pa kot gospod Hyde."

Letošnje Dneve poezije in vina na Ptuju otvarja Ilija Trojanow, v Bolgariji rojeni pisatelj, prevajalec, založnik in aktivist, ki trenutno živi in ustvarja na Dunaju. Njegova družina je v začetku sedemdesetiih pobegnila iz bolgarske komunistične diktature in dobila politični azil v Nemčiji. Kasneje je Trojanow, ki je študiral etnologijo, živel v Afriki, Indiji, Južni Afriki in Nemčiji. Piše v nemškem jeziku in je član nemškega združenja PEN. Doslej je prejel že več nagrad s področja literature (Bertelsmann, Marburg, Thomas Valentin, Adelbert von Chamisso in tudi nagrado knjižnega sejma v Leipzigu). Svojega aktivizma ni nikoli skrival. Leta 2013 so mu Američani prepovedali vstop v Združene države, potem ko je javno kritiziral njihovo agencijo za domovinsko varnost (NSA) zaradi prevelikih pooblastil glede nadzora nad državljani. Na Ptuj je prišel kot osrednji literarni gost. Z njegovim branjem pisma Evropi se bodo uradno začeli letošnji Dnevi poezije in vina, ki so že 23. po vrsti. Sodelovalo bo dvajset pesnikov in 16 držav, tokratna "osrednja država" festivala pa bo Nemčija.

21.08.2019 19:29
Piše: Uredništvo
Ključne besede:   Ilija Trojanow   Ptuj   Dnevi poezije in vina   festival   Evropa   migracije   Libija   Dr. Jekyll in gospod Hyde

Foto: Thomas Dorn

Evropa, natančneje Evropska unija, je dr. Jekyll oziroma gospod Hyde.

Drage Evropejke in Evropejci, dragi sostorilci, drage sožrtve, pred kratkim sem prejel e-pošto Ajše al Gadafi, edine hčerke nekdanjega libijskega diktatorja. Ne poznava se. Gospa Gadafi mi je kljub temu prav zaupljivo pisala, da bi mi rada zaupala 27 milijonov dolarjev in pol, če ji pomagam investirati denar v svoji državi. Kraljevsko mi bo povrnila, s povračilom v višini 30 odstotkov. Prosila me je, naj se nujno povežem z njo.

 

Seveda nisem verjel, da mi zares piše gospa Gadafi. Saj tudi ni bilo prvič, da se mi je kdo oglasil na tak način. Gotovo se je tudi vam vsaj enkrat v življenju zgodilo, da ste prejeli podoben dopis – nekdaj v obliki pisma, kasneje po faksu in zadnje čase po e-pošti. Naklepanje prevare. Nigerijci temu pravijo kar "419", po členu v svojem kazenskem zakoniku: nekdo se poveže z vami in trdi, da ima dostop do ogromne količine (poneverjenega) denarja, in ta nekdo bi rad pomoč, da ga spravi iz Nigerije (ali pa Rusije, Brazilije oziroma od kod drugod). Podjetni Nigerijci pošiljajo na milijone takšnih e-sporočil, in ko kdo od prejemnikov nasede, ga najprej prosijo za manjše administrativne zneske, nato izvedejo veliki udarec. Kdor pristane na srečanje, ga prepričljivo potegnejo za nos.

 

Evropejci govorijo ali pišejo o primerih 419 večinoma v povezavi z bajno korupcijo, kakršna vlada v deželah, kot je Nigerija, napol ogorčeno, napol s posmehom. Redkeje se ukvarjajo z vedenjem naslovnikov prevare, ki večinoma veljajo za žrtve, čeprav so pravzaprav sostorilci. Kako lahko pošiljatelji takšne pošte pridejo na absurdno misel, da bo kakšen Evropejec nasedel tako napihnjeni pravljici o zlatu in draguljih? Finta deluje samo zato, ker je za obe strani samoumevno, da bo Nigerijec, Libijec ali Iračan umazane denarce zaupal čistemu Evropejcu, da ga bo ta čuval in opral. Nikomur se ne zdi nenavadno, da je samoumevno slepo zaupati Evropejcu in da bo nakradene milijone varno shranil. Kakor da je to naše delo pri globalni delitvi zadolžitev:

 

Oni pokradejo, mi pa prikrivamo – dolar dolar pere. Vsako e-sporočilo 419 opozarja na to, da je korupcija na globalnem jugu možna samo zato, ker bo nakradeni denar prej ali slej pristal pri nas, v Londonu ali Zürichu, na Cipru ali v Liechtensteinu.

 

Ob tem smo pa še kako ogorčeni nad obsegom korupcije na globalnem jugu – vsako leto se poneveri približno 50 milijard dolarjev – in to v najrevnejših deželah sveta. Kapital pa se steka na globalni sever. Kdo je odgovoren za prevarantski podton globaliziranega kapitalizma, ni tako jasno, kot bi si kdo mislil. Pri Transparency International trdijo, da je Somalija najbolj skorumpirana država na svetu, Roberto Saviano, nadvse cenjeni italijanski pisatelj, ki se že desetletja ukvarja z mafijskimi strukturami, pa meni, da je najbolj skorumpirana država na svetu Velika Britanija. London se je spremenil v urbano igrišče lopovov vsega sveta. Drži oboje. Kot državljani Evrope pa se najprej pozabavajmo z našo lastno shizofrenijo: zahtevamo good governance in obenem peremo umazani denar. Obenem: s srcem v nebesih in z debelo ritjo na udobnem kavču.  

 

Konec 18. stoletja je v Edinburgu živel mož po imenu William Brodie, eleganten džentelmen, ki je vodil mizarsko delavnico in so ga someščani spoštovali. Čez dan je deloval v mestnem svetu in zanesljivo izpolnjeval vsa mizarska naročila, čez noč pa je vlamljal v domove svojih strank in jih ropal. Dokler ga nekega dne niso zasačili in obesili.  

 

Na Williama Brodieja bi že zdavnaj pozabili, če ne bi pisatelj Robert Louis Stevenson v njem prepoznal zunanjega simbola vznemirjujoče človeške lastnosti: razcepljene osebnosti. Stevenson se je Brodieja lotil trikrat, najprej dvakrat z neuspešnima gledališkima predstavama, tretjič pa mu je uspel bestseller s sijajno zgodbo Nenavadni primer doktorja Jekylla in gospoda Hyda.

 

"Rodil sem se kot dedič velikanskega premoženja, v zibel so mi položili krasne darove, po naravi sem bil nagnjen k marljivosti, deležen sem bil spoštovanja modrih in dobrih soljudi in sem imel zagotovljeno časti in spoštovanja vredno prihodnost." Takole piše doktor Jekyll na začetku svoje izpovedi v zadnjem poglavju romana. Ugleden zdravnik je, mož, ki zdravi, mož, ki ceni izobrazbo in znanje, pomemben član družbe.  

 

Obenem pa je brezčuten, brutalen zastopnik požrtnosti, možakar po imenu gospod Hyde.    

 

Ne obstoja doktor Jekyll na eni in gospod Hyde na nasprotni strani, temveč samo ena kreatura, ki je "zapadla prepričanemu dvojnemu življenju". Pa še: "Kadar sta se bitji v moji zavesti med seboj borili, ko so me imeli le za eno od obeh, je bilo to mogoče samo zato, ker sta bili obe zakoreninjeni v meni."  

 

Doktor Jekyll ni nedolžen, naiven ali slep. Prepoznava sovraga v svoji notrini. Tudi premagal bi ga rad. A se mu nazadnje vda. Pripoved vodi neposredno v sedanjost. Kar velja za posameznika, lahko velja za cele družbe: Evropa, natančneje Evropska unija, je dr. Jekyll oziroma gospod Hyde. 

 

Leta 2017 je bil predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker zgrožen nad razmerami v libijskih begunskih taboriščih. "Ne spim mirno ob misli na to, kar se v Libiji dogaja ljudem, ki so si zaželeli boljšega življenja in v Libiji naleteli na pekel." Evropa "ne sme biti tiho ob neverjetnih težavah, za katere se zdi, kot da prihajajo iz drugega stoletja". Juncker je bil "zelo šokiran" nad poročili, po katerih so v Libiji begunce preprodajali kakor sužnje. "Še pred dvema mesecema se nisem zavedal razsežnosti teh problemov. Postali so zares pereči." Junckerjevo ogorčenje je lahko razumeti. V Libiji zapirajo po 30 beguncev v celice, manjše od petih kvadratnih metrov. Sestradani so, ker dobijo hrano samo še vsak tretji dan. Poročilo človekoljubne organizacije Zdravniki brez meja navaja, da so se jim življenjske razmere močno poslabšale. V zaporu Sabaa v glavnem mestu Tripoliju je skoraj četrtina zapornikov podhranjenih in med njimi je veliko otrok.   

 

Po ocenah Mednarodne organizacije za migracije (IOM) je v Libiji trenutno okoli 670.000 beguncev. Nemško veleposlaništvo v Nigru je že leta 2017 v poročilu Uradu zvezne kanclerke opisalo, kaj se dogaja z zavrnjenimi begunci: "Na dnevnem redu so usmrtitve migrantov brez denarja, mučenja, posilstva, izsiljevanja in zapuščanja v puščavi. Priče iz enega od zaporov poročajo o petih ustrelitvah na teden – in to z napovedjo in vselej ob petkih, da naredijo prostor za nove."

 

Študija organizacije Women's Refugee Commission je prišla do sklepa, da je skoraj čisto vsaka ženska, ki beži prek Libije, žrtev spolnega nasilja. Preživeli poročajo o posilstvih s palicami, zažiganju genitalij, rezanju penisov, o moških, ki jih prisilijo, da posiljujejo lastne sestre. O nepredstavljivih grozotah. In vse to se dogaja samo v zadnjih dveh letih.   

 

In kaj je torej naredil Juncker zoper te neznosne razmere?

 

Nič!

 

Kaj pa bi lahko?

 

Marsikaj.

 

Kajti to, kar se dogaja v Libiji, ni le toleriranje, temveč kar stvar neposrednega financiranja EU. Libijski mejni organi naj bi namreč zaščite potrebnim migrantom preprečevali pobeg z vsemi sredstvi. Če torej begunci v Libiji trpijo in umirajo zaradi srhljivih razmer, je to direktna posledica namerne politike EU.

 

Narobe pa je, da zastopnikom te politike, Jeanu-Claudu Junckerju, očitamo licemerje. Njegovo ogorčenje je bilo gotovo iskreno. Juncker je zakoreninjen v evropski tradiciji, ki vse od francoske revolucije propagira solidarnost in empatijo, ki je odpravila suženjstvo in imela odločilen delež pri oblikovanju besedila Deklaracije o človekovih pravicah. Doktor Jekyll takole razlaga: "Navkljub globoki razdvojenosti pa nikakor nisem bil hinavec, saj sem z enim in drugim mislil smrtno resno. Bil sem pravi jaz, ko sem se otresel vseh zadržkov in se potopil v sramoto, kakor tudi podnevi, ko sem spodbujal znanstveno delo ali pomagal premagovati silo in bedo."

 

EU razlaga, da "podpira nacionalne upravne organe, da bi bili močnejši pri svojih prizadevanjih v borbi proti tihotapcem z ljudmi". V resnici pa je razlika med libijskimi organi in tihotapskimi bandami precej zabrisana.

 

"Evropske vlade in ustanove vedno znova zagotavljajo, da se zavzemajo za prenehanje samovoljnega zapiranja beguncev, niso pa uporabile nobenih učinkovitih prijemov, da bi to res zagotovile," pravi Matteo de Bellis iz Amnesty International

 

Evropski politiki govorijo kot doktor Jekyll, ravnajo pa kot gospod Hyde. Nemški minister za pomoč deželam v razvoju Gerd Müller denimo vseskozi izumlja velike rešitve za svet, ob koncu njegovega delovnega dne se pa zgodi bore malo dobrega. Minister si želi, da bi zahodne družbe korenito spremenile življenjski slog: "Naše blagostanje ne sme več temeljiti na delu sužnjev in otrok ter izrabljanju okolja." V svoji knjigi Ni pošteno Müller piše, da moramo doseči stanje, "v katerem bodo vsi ljudje na planetu živeli dostojanstveno. Nujno je, da končno vsem ljudem zagotovimo osnovne potrebe po hrani, vodi, stanovanju in zaposlitvi, kar pomeni za industrijske dežele, ki so do tega blagostanja že prišle, da se bodo morale znova naučiti deliti. Nadaljnje rasti na stroške drugih ne sme in ne more biti." Pri nagovoru v čast katoliške dobrodelne organizacije Misereor je Müller dejal: "'Usmilim se' danes pomeni 'prevzemam odgovornost' za vse, kar je v moji moči. In kakšno moč imamo! Kot porabnice in porabniki. Kot podjetja, ki producirajo po vsem svetu. Kot oblikovalci politike velikih gospodarskih sil." 

 

Nato je z odobravanjem citiral zahtevek kardinala Fringsa, da je treba pihati na dušo tistim, ki določajo politične, ekonomske in socialne razmere. Vse to je častivredno, minister Jekyll nam nalaga jasno etično nalogo. Kakršno vsak od nas občuti kot svojo v trenutkih empatije. Moja hči se je v šoli učila, da neki premožen Švicar porabi toliko kot cela vas v Afriki. Če bi se z njim znašli na splavu, takšnega asocialnega parazita ne bi prenašali. 

 

Politična praksa pa je povsem drugačna. Vse mednarodne institucije preprečujejo nujno potrebno preureditev globaliziranega ekonomskega in finančnega sistema. Štiri desetletja poskušajo različni administrativni nivoji Združenih narodov povezati ekonomsko dejavnost s človekovimi pravicami in izdati obvezujoča pravila. Nazadnje je pred letom dni Meddržavna delovna skupina za gospodarstvo in človekove pravice (IGWG) objavila osnutek pogodbe o ekonomiji in človekovih pravicah. "Ničelni osnutek" te pogodbe, tako poimenovan zato, da je jasna njegova začasnost in spremenljivost, je bil plod dolgoletnega barantanja med referenti. Zdaj ga je treba "predebatirati", kar je evfemističen izraz za omilitev vseh strogih in pravno obvezujočih pravil o mnogokrat brutalnem in skoraj zmeraj izkoriščevalskem nastopanju svetovnih koncernov v revnejših deželah.  

 

Obenem pa so se izjalovila tudi prizadevanja globalnega juga, da bi bil sprejet v mednarodno komisijo za davčno politiko, ki ji dominira OECD, in to zaradi veta severa, tudi Nemčije. Sprejem v komisijo bi pomenil pot za "povečanje fiskalnih možnosti revnejših držav z regulativnimi prijemi na mednarodni ravni, denimo z zapiranjem davčnih oaz, bojem proti utajevanju davkov in tekmi za davčni dumping".  

 

Še pred dvema desetletjema je bilo odpisovanje davkov najrevnejšim državam upoštevana politična tema. Vse je kazalo na odpis dolgov deželam v razvoju – razen lastnega pohlepa in samoljubja. Danes s kremplji in čekani branijo lastne koristi. Ko je ciklon Idai pred kratkim uničil dobršen del Mozambika, so srce parajoče prošnje po oprostitvi davkov naletele na gluha ušesa. Po podatkih IWF spada Mozambik med tistih 35 držav, ki so ujete v eksistenčni zadolžitveni pasti: zamujajo s plačili in niso v stanju, da bi poravnavale kredite.    

 

Ko gre za denar, za "naše" blagostanje, dvigne gospod Hyde svojo odurno glavo in sabotira boj za človeško dostojanstvo in lepo življenje vseh. Namesto obvezujočih pravil se EU z nemško vlado vred (ter z ministrom Müllerjem) naslanja na prostovoljne iniciative glede standardov okoljskega in socialnega varstva. Vzemimo za primer palmovo olje. Pred letom dni sem se polni dve uri vozil po severu Bornea in na obeh straneh ceste ves ta čas nisem videl drugega kot nasadov oljnih palm, kamor mi je seglo oko, kjer je še pred eno generacijo buhtela džungla. Pogled zdaj pa: kemično pognojena monokultura, rast v smeri smrti – v dveh desetletjih bodo tla izčrpana. Amsterdamska izjava spodbuja, naj trgovski, agrarni in prehranski koncerni, soodgovorni za desetletja uničevanja narave, prostovoljno pristanejo na strožje standarde in svoje poslovne modele prilagodijo trajnostnemu razvoju. Stara zamisel ima samo eno slabo plat – ne deluje. 

 

V poljedelstvu gospod Hyde pušča še posebno močan pečat. Četudi zadnje svetovno kmetijsko poročilo zahteva radikalno drugačen poljedelski model, EU in najmogočnejše države članice še naprej forsirajo gradnjo industrijskega poljedelstva z neomejeno uporabo gnojil, pesticidov in licenciranimi industrijskimi sadikami. Vse to koristi predvsem interesom profita udeleženih agrarnih koncernov. Trajnostne ekološko agrarne načine pridelave komaj kdo upošteva.  

 

Ob tej globoko zakoreninjeni shizofreniji bi se lahko prijeli za glavo, nekaj upanja pa vendarle ostaja. Konec 18. stoletja je bilo suženjstvo nekaj tako samoumevnega, kot so danes kontejnerski ladijski prevozi. Ko so v Angliji manjše skupine kritizirale sužnjelastništvo, so skomigovali nad etičnim aspektom, saj je bila čezatlantska trgovina s sužnji za Veliko Britanijo nadvse dobičkonosna. Pomenila je delovna mesta, omogočala ogromne zaslužke, zagotavljala potrošne dobrine. Bila je torej upravičena. Čisto tako kot danes vnebovpijoča socialna neenakost in uničevanje okolja. Argumenti gospoda Hyda se ponašajo z neverjetno kontinuiteto. A po polstoletnem političnem boju je bilo suženjstvo v Evropi vendarle odpravljeno.  

 

Tudi to je del evropske tradicije. V delu Crisis in Civilization pronicljivi obsodbi britanske vladavine v Indiji, se je pesnik Rabindranath Tagore trudil razločevati med imperializmom in odklanjanjem zahodne civilizacije. Po eni stran se Indija duši pod "lastno težo britanske vlade", po drugi pa ne nikoli ne sme pozabiti, koliko je pridobila s Shakespearjevimi dramami in Byronovo poezijo ter predvsem s "širokosrčnim liberalizmom angleške politike 19. stoletja". Tragedija je v tem, da "najboljše v tej civilizaciji, ohranjanje dostojanstva medčloveških odnosov, pri vladnih kupčkanjih ne igra nobene vloge"

 

Kot vemo, se zgodba doktorja Jekylla in gospoda Hyda slabo konča. Zavidljivo, kako dobro je Stevenson, Škot, ki je veliko prepotoval, dojel dvojno naravo Evrope:

 

"Občasno se je Henry Jekyll v grozi zazrl v dejanja Edwarda Hyda. A za to situacijo niso veljali navadni zakoni in glas vesti je bil zahrbtno utišan. Nazadnje je bil Hyde in to Hyde sam edini krivec. Jekyll ni bil zato nič slabši, vedno spet se je predramil – na videz nespremenjen – z vsemi dobrimi lastnostmi in urno, kjer je le bilo mogoče, popravljal, kar je Hyde storil hudega. S tem si je uspaval vest."

 

(Prevedel Brane Čop)

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
12
Kolobocije z ratifikacijo sporazuma med Slovenijo in Unescom so trajale dolgih osem let
2
04.08.2020 02:24
Državni zbor je pred slabim mesecem, natančneje 9. julija 2020, končno sprejel Zakon o ratifikaciji Sporazuma med Republiko ... Več.
Piše: Tomaž Seljak
Intenzivno zavezniško bombardiranje Hitlerjeve vojaške industrije bi II. svetovno vojno lahko končalo že leta 1943
10
31.07.2020 23:00
Kaj bi se zgodilo, če bi zahodni zavezniki dve ali celo tri leta prej začeli masovno in sistematično bombardirati nemško vojaško ... Več.
Piše: Shane Quinn
Racionalizacija javne hiše: Primerjava poslovanja RTV Slovenije in Slovenskih železnic
13
30.07.2020 08:15
Razprava o medijskih zakonih je prvorazredna politična debata tega poletja. Kot običajno pri takšnih občutljivih temah so se ... Več.
Piše: Bine Kordež
Številke in dejstva: Koliko milijard "koronapomoči" je Slovenija zares dobila v Bruslju
12
26.07.2020 23:59
Voditelji članic Evropske unije so se vsi po vrsti hvalili z dosežki, z dodatnimi ugodnostmi ali popusti, ki da so jih dosegli ... Več.
Piše: Bine Kordež
Jazbinšek piše ministru za okolje Andreju Vizjaku: Plečnikov štadion za Bežigradu je okužen s korupcijo
11
23.07.2020 22:25
Plečnikov štadion je očitno pozabljen od Boga in slovenske države. Zaradi tega bo lahko še naprej v miru propadal, država pa ga ... Več.
Piše: Miha Jazbinšek
Venezuelske emigrantke v Čilu: "To je smrt, ki je nikoli zares ne preboliš ... Moje države ni več."
18
22.07.2020 22:30
Življenjske zgodbe mladih Venezuelk, ki so zaradi nevzdržnih razmer v nesojenem socialističnem paradižu emigrirale v Čile, do ... Več.
Piše: Tjaša Šuštar
Merili smo "nepristranskost" nacionalkinega TV Dnevnika: Vladne stranke imajo nekajkrat manj minutaže od opozicije!
18
17.07.2020 22:00
V javnosti potekajo burne razprave o novem zakonu o RTV. Zategnitev proračunskega pasu, ki ga načrtuje vlada, bržkone ne bo ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Dosje slovenski gozdovi, 5. del: Kako je Damjan Oražem poskrbel za streho v Kočevski Reki in na hiši svoje območne šefinje Katje Konečnik
4
16.07.2020 22:30
Direktor Zavoda za gozdove Slovenije (ZGS) Damjan Oražem je podpisnik pogodbe o obnovi strehe na stavbi v Kočevski Reki, ki je v ... Več.
Piše: Uredništvo
Univerza v Ljubljani se 100 let po svoji prvi doktorici znanosti Ani Mayer Kansky utaplja v absurdni obvezni rabi ženskega spola za vse spole
10
15.07.2020 21:30
Ob stoletnici podelitve prvega ženskega doktorata je na ljubljanski državni univerzi najaktualnejše vprašanje spoljenja v ... Več.
Piše: Saška Štumberger
Še vedno nepriznani nemško govoreči manjšini je ministrstvo za kulturo zaradi koronavirusa mirno zamrznilo 32.000 evrov subvencije
6
15.07.2020 00:30
Zapuščina klavrne zunanje politike zadnjega desetletja, ki sta jo poosebljala Karl Erjavec in Miro Cerar, dobiva konkretnejše ... Več.
Piše: Uredništvo
Križi in težave ministra za zdravje: Tomaž Gantar ne bi bil več minister, ta resor je zanj prenaporen!
13
13.07.2020 23:02
Ob zadnjih trenjih v upokojenski stranki, ko se je zdelo, da položaj nove predsednice Aleksandre Pivec le ni tako trden, na dan ... Več.
Piše: Uredništvo
Dolga pot domov: Stoletje začetka pomiritve med Slovenci in Italijani
9
12.07.2020 22:30
Po natanko stoletju, ki je minilo od barbarskega požiga, se tržaški Narodni dom končno vrača Slovencem v Italiji. Morda je ta, ... Več.
Piše: Iztok Mirošič
Hrvaška se bo verjetno znašla na t.i. rdečem seznamu, kar pomeni tudi zaprtje meje s Slovenijo
5
07.07.2020 11:15
Pandemija Covid-19 se očitno bliža novemu vrhuncu. Ali je ponovna rast okužb že napoved naslednjega, drugega vala, ali gre le za ... Več.
Piše: Uredništvo
Ali opozorilo predsednika vlade generalnemu državnemu tožilcu res predstavlja nedovoljen poseg v ustavo?
6
05.07.2020 11:00
Ali bi obseg in narava kršitev povezanih policijsko-tožilsko-sodnih struktur (kar zatrjuje predsednik vlade Janez Janša) tako ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Slovenski komunisti so v Beograd sporočali, da so za socializem, doma pa so govorili, da so za demokracijo
5
04.07.2020 07:00
Izid najnovejše knjigeIgorja Omerze Udba in Akcija Sever sovpada s prihajajočo trideseto obletnico osamosvojitveSlovenije. ... Več.
Piše: Igor Bavčar
Novinarski kodeks nacionalke je v komi že natanko 20 let, skrajni čas torej, da ga prebudimo iz nje
10
03.07.2020 14:30
Čeprav mainstream mediji občutno vlečejo v levo, je slovenska medijska scena pluralna. Zasebni mediji lahko izbirajo svojo ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Dame in gospodje, eni upajo, da "pada vlada" in da bo Marta Kos bodoča premierka
20
01.07.2020 00:25
Črni torek, kot bi lahko poimenovali včerajšnje dogajanje v Sloveniji, ni omejen le na policijske preiskave, aretacijo ... Več.
Piše: Uredništvo
Epidemija koronavirusa v neoliberalnem Čilu: Popolna karantena, kakršne si v Sloveniji ne znamo niti predstavljati
5
30.06.2020 08:30
Mesec in pol popolne karantene, ki so jo sredi maja razglasili za Santiago, pomeni, da lahko odidemo iz stanovanja samo z online ... Več.
Piše: Tjaša Šuštar
Muha proti Kosu: Neresnične navedbe Gregorja Kosa o delu AKOS
0
26.06.2020 22:39
Zaradi članka Gregorja Kosa, objavljenega na portalu+ 19. junija 2020 pod naslovom Skrajni čas bi bil, Tanja Muha poslovi z ... Več.
Piše: Uredništvo
Odprto pismo aktivnega državljana: Ali smo sploh zreli za demokracijo?
14
23.06.2020 22:00
Samo sprašujem. Najprej sebe samega, potem vse ostale: Ali smo sploh zreli, slovenski državljani, za demokracijo? Nekako me ... Več.
Piše: Miha Burger
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
I love Brda* ali kako se znebiti Janševe vlade
Angel Polajnko
Ogledov: 3.034
02/
Esej o nepozabnosti: Morda bomo nekoč za ježa imeli Janeza Janšo, za lisjaka pa Milana Kučana
Dimitrij Rupel
Ogledov: 2.270
03/
Socialdemokratska živalska farma: Narodni dom je bilo treba vrniti, lastnine maloštevilne slovenske judovske skupnosti pa ne?!
Keith Miles
Ogledov: 2.049
04/
Politična satira: Vojna zvezd 2020, odiseja skozi slovensko politiko od A do Ž
Andrej Capobianco
Ogledov: 1.769
05/
Številke in dejstva: Koliko milijard "koronapomoči" je Slovenija zares dobila v Bruslju
Bine Kordež
Ogledov: 1.607
06/
Slovenija, dežela piromanskih gasilcev
Simona Rebolj
Ogledov: 1.770
07/
Racionalizacija javne hiše: Primerjava poslovanja RTV Slovenije in Slovenskih železnic
Bine Kordež
Ogledov: 1.397
08/
Intenzivno zavezniško bombardiranje Hitlerjeve vojaške industrije bi II. svetovno vojno lahko končalo že leta 1943
Shane Quinn
Ogledov: 1.232
09/
Bitka za Severni tok, 2. del: Nevarne igrice v trikotniku ZDA - Evropska unija - Rusija
Božo Cerar
Ogledov: 1.084
10/
"Če bi se v Sloveniji ravnali po švedskem modelu, bi imeli vsaj 1200 mrtvih, a lahko bi jih imeli veliko več, če bi zdravstveni sistem odpovedal."
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2.077