Čas slovesa od domačih in Ljubljane se je pomaknil v začetek septembra. Prva misel, ko je stopil na ploščad Južnega kolodvora, je bila, da si mora najti stanovanje. Po časopisnih oglasih se je odločil za razmeroma oddaljeni Währing, da si ogleda oglaševano stanovanje. Bilo je nekaj večje od onega pri gospe Conradt, kar mu je ustrezalo, saj je računal, da se mu bo v kratkem, ko konča svojo vojaščino, pridružil še Janez. Bilo je suho in z nekaj pleskarskimi posegi bi utegnilo biti še bolj prijazno za delo in vsakdanje funkcioniranje. Z lastnikom sta si segla v roke. Vplačal je nekaj najemnine vnaprej in si zagotovil, da se utegne glede izbire stanovanja morda še premisliti. Potem je se je sredi dopoldneva odpravil še na akademijo. S precej nelagodja in bojazni je potrkal na vrata Wagnerjevega ateljeja. Profesor in vsi navzoči arhitekti, risarji, pomočniki so vstali in mu šli naproti. Wagner mu je s težko desnico segel v roko. Pristopili so še drugi, ga posadili medse, on pa jim je moral pripovedovati o vtisih, o ljudeh, navadah, o stari italijanski umetnosti in še posebej o arhitekturi, pa spet o hrani in vinu – ženskih tem se pri njem seveda niso upali načenjati.

Da bi bil kar se da prepričljiv, je med pripovedovanjem iz svoje mape vlekel risbe eno za drugo in jih polagal na mizo, tako da je s tistimi, ki jih je bil poslal v seminar že med potovanjem, pokril celo površino. Ustavil se je pri mnogih podrobnostih, jih vneto pojasnjeval in za na konec priložil še tisti zadnji dve risbi načrtovane okolice sv. Petra, izdelani v Ljubljani ter jih označil za svoj prvi prispevek k urbanistiki v potresu močno razrušene Ljubljane. V ateljeju se je razlegel aplavz, zaploskal je tudi profesor, v tem pa so jih kolegi že začeli nositi na veliko leseno tablo, da bodo tam na ogled še drugim, zlasti študentom, ki so občasno prihajali v seminar. Jože jih je s kapljico lepila lepil na desko, ker jih ni želel prebadati z risalnimi žebljički. Z njihovimi prevelikimi glavicami bi uničil vtis pogosto zelo nežno risanih skic. Ko je končal, so se pred njimi zgnetli kolegi in jih poltiho komentirali med sabo. V risalnici je postalo ozračje kar slovesno. Jože se je ozrl po profesorju, ki je obsedel za svojo mizo, opazoval dogajanje pred tablo in mu pomenljivo pokimal, rekel pa ni nič.

Tega, kar je prinesel iz Italije, se mu tudi po ponovnem ogledu ni treba sramovati. Kolegi so s svojim ravnanjem in zanimanjem zanje pokazali svoje. Opazil pa je nekaj drugega, nekaj se je spremenilo v ozračju, a ne zaradi novih obrazov, ki jih je videl med starimi znanci, temveč zaradi nečesa drugega, kar si ni znal prav razložiti. Je nastala sprememba pri Wagnerju in med njegovimi sodelavci ali v njem; nemara kar pri obeh? Prisedel je k profesorju, ta pa mu je najprej izrekel sožalje ob materini smrti in ga zaupno povpraševal o razmerah doma, o bratih in sestri pa tudi, ali si je že uredil stanovanje. Vprašal ga je, ali potrebuje še kaj časa za selitev, pa mu je Jože odvrnil da ne, da se bo dogovoril s kakšnim soboslikarjem za beljenje in dekoriranje sten, in da v stanovanju, ko se bodo dela začela, najbrž že naslednjega dne, tako ne bo imel kaj početi. Wagner je pokimal, mu stisnil roko in rekel, da ga je resnično vesel in da to ni fraza. Opozoril ga je, da ga čaka še veliko dela in da ima morda zanj še majhno presenečenje in odšel.

Naslednjega dne je so ga zbudili pleskarji. Natančno jim je razložil, kako naj poslikajo veliki prostor in jim pustil listek z označenimi barvami ploskev: lomljena bela in na njej čisto navaden srebrnosiv vzorec, druge sobe pa le belo, morda mešano z nekaj sive. Obljubili so mu, da bodo vse opravili v dveh, treh dneh, on pa jim je omenil, da mora tu prespati in naj mu pustijo prosto pot do postelje. Domenjeno!

Potem je šel na akademijo in v Wagnerjev atelje ter ga za svojo nekdanjo mizo počakal, da pride. Počasi so se nabirali risarji, med njimi kar nekaj arhitektov z diplomami in naposled je prispel profesor v družbi s svojim sinom, Ottom mlajšim. Predstavil mu ga je in omenil, da bo pozneje sam pojasnil, zakaj je prišel (to je bilo torej tisto presenečenje, ki ga je napovedoval). Najprej pa o tem, kaj naj bi Jože delal pri njem. Omenil je, da je zanj cestna železnica končana zgodba. Izročil ga je gospodu Olbrichu, ki je več kot primeren za dokončanje, svetoval pa mu je tudi, naj za sodelovanje pridobi še njega, Plečnika. Nihče da ne pozna projekta bolje od njega in zdaj, spočit, bi utegnil doprinesti še kaj svežega, ali ne? Še tega dne pričakuje gospoda Olbricha; tedaj se bosta pogovorila o podrobnostih. Vse plane je že dal preseliti v njegov biro. Kar pa zadeva delo s profesorjem, ga čaka načrtovanje nove akademije za upodabljajočo umetnost, verjetno kar nov projekt, ker z onim z lanskega leta ni bilo nič. Več upanja goji pri načrtih za novo moderno galerijo, ki naj bi jo bilo treba kar takoj vzeti v delo. Več, če bo treba pa še potem, ko se pomeni še z njegovim sinom.

Mladi Wagner je tedaj primaknil svoj stol bliže k Plečnikovi mizi. Nagovoril ga je, kako je vesel, da ga je končno spoznal. Oče da mu je večkrat pripovedoval o njem in ga spodbujal, naj ga po njegovem povratku iz Italije povabi za družabnika v načrtovalskem podjetju, ki ga namerava ustanoviti v kratkem. Seveda ga zanimalo, kaj pričakuje od njega, on pa mu je odvrnil, da pričakuje solidno in vestno delo arhitekta na nalogah, ki bi si jih pridobila. On da je pozidal že nekaj hiš, ima zveze, ne nazadnje mu je oče obljubil, da jima bo odstopil kakšno naročilo. Želel si je, da bi kolikor le mogoče kmalu vpeljala skupni atelje in se postavila na svoje noge. Zida se tu na veliko, je menil in pristavil, da ne misli, da bi morala stradati. Plečnik je ob tem pomislil, da bi mu izkušnje z delom z naročniki in sploh s poslovanjem prišle kar prav, tudi če bi se potem osamosvojil, kar si je ves čas najbolj želel, in je privolil. Otto mlajši mu je obljubil, da bo naslednjič prišel s papirji, ki jih bo treba podpisati, formalnosti pač in tedaj bi se pogovorila o tekočih nalogah. Eno da ga že kar priganja in ga zanima, kaj si Jože misli o njem.

Ni še utegnil niti premisliti, v kaj se je pravkar spustil, že je bil na vratih Olbrich z velikim zvitkom načrtov v rokah. Pozdravil ga je in se napotil k profesorjevi mizi. Izmenjala sta nekaj besed in že je prisedel k Plečniku. Šel je naravnost k stvari. Zelo bi ga veselilo, če bi se k preostanku skupine, ki je delala na načrtih, pridružil še on. Od vseh najbolj stavi nanj, na njegove izkušnje in sposobnosti. Plečnika je zanimalo, zakaj vsa ta zmešnjava. Zakaj naenkrat profesorju ni več do nadaljevanja velikega projekta. Olbrich najprej ni hotel govoriti o tem, češ naj profesor sam pojasni razloge za odpoved. Ker pa je še naprej vrtal, se je nagnil k njemu in mu skoraj šepetaje povedal, za kaj je šlo. Oni, in je pokazal s prstom navzgor, so začeli stokati zaradi financ, da pri Wagnerju vse predrago projektirajo in začeli pritiskati nanj, naj opusti prekomplicirane detajle, naj uporabi cenejše materiale – stara pesem – pa se je po nekaj resnih prepirih naveličal in jim zabrusil: "Dosti je, kar drugega si poiščite!"

Potem so uvideli, da so šli predaleč in so poslali k njemu celo delegacijo, da bi ga preprosili, naj si premisli.

"Ne!" jim je rekel, "Kar sem rekel, sem rekel!"