V večernih poročilih ob vikendih lahko že nekaj časa spremljamo obračun ruske policije z demonstranti v Moskvi. Ti so nezadovoljni, ker oblasti ne dovolijo, da bi neodvisni kandidati lahko kandidirali na septembrskih volitvah v moskovski mestni svet. Ruski mediji o demonstracijah ne poročajo veliko, če pa že, je govora o izpadih huliganov. Po pričakovanju, ko ruski državljani izražajo svoje nezadovoljstvo nad takšnimi ali drugačnimi koraki avtoritarnega režima, so oblasti tudi tokrat pohitele z obtožbami o tujem vmešavanju. Poleg dežurnega krivca – ameriške CIA ali pa vsaj veleposlaništva ZDA se sedaj omenja tudi Nemčijo. Ruski medijski nadzorni organ Roscomnadzor se je s pisno prošnjo obrnil tudi na Google, da na YouTube preneha oglaševati nelegalne dogodke. Organizatorji demonstracij so se pri njihovih najavah očitno posluževali tudi tega spletnega orodja. V kolikor se prošnji ne ugodi, naj bi bili po mnenju ruskega organa priča "sovražnemu vplivu in oviranju demokratičnih volitev v Rusiji" (sic). Pri tem velja spomniti, da so se ravno razne ruske službe dejansko vmešavale v volitve v več evropskih državah in ZDA tudi preko uporabe družbenih omrežij.

Kar preseneča in povzroča zgražanje med zunanjimi opazovalci, je uporaba zelo surove sile, s katero se policisti znašajo nad mirnimi demonstranti. Več kot tisoč se jih je znašlo tudi za zapahi. Udarci policistov v trebuh mlajše ženske, ali nič kaj nežen pristanek starčka s palico v policijski marici spravljajo v zadrego tudi tiste, ki pri nas na raznih proslavah najbolj vneto ploskajo tam prisotnim predstavnikom ruskega avtoritarnega režima. Režima, ki očitno ne zmore dialoga s svojimi državljani in ki mu je kompromis tuj.

Slovenski oboževalci Putina bi morali biti ob teh posnetkih v zadregi.

Zakaj torej tako silovita reakcija, zakaj toliko sile in zakaj tako visoke zagrožene kazni za organizatorje protestov? Po besedah Human Rights Watch nekaterim priprtim grozi do 15 let zapora. Zdi se namreč, da je ruski predsednik Vladimir Putin, ki je na oblasti že skoraj dvajset let, pri svojih 66-tih letih na višku moči in krepko v sedlu. Nadzira  parlament, sodstvo, varnostne sile in - kar je zelo pomembno - medije (no, YouTube očitno še ne). Nesistemska opozicija je ob tem razmeroma šibka in nezmožna kakšnega skorajšnjega uspeha. Število demonstrantov na moskovskih ulicah se meri bolj v več tisočih kot pa sto tisočih. In Rusov je dobrih 140 milijonov.

Večanje policijske represije in tudi vse pogostejši in daljši pripor opozicijskega voditelja Alekseja Navalnega kažeta na določeno nervozo režima. Treba je vedeti, da gospodarski položaj v državi ni rožnat, da življenjski  standard spet pada in da popularnost ruskega predsednika še zdaleč ni več tolikšna kot v času aneksije Krima. Živ je še spomin na nezadovoljstvo javnosti ob predlogu za dvig starosti za upokojitev pred meseci. V demonstrantih torej, zgleda, režim vseeno vidi neko resno grožnjo. Očitno na moskovskih ulicah ne gre samo za volitve v tamkajšnji mestni svet, ampak za nekaj več. Oblasti se bojijo, da bi bila dober rezultat opozicije v največjem ruskem mestu in tolerantnost oblasti pred tem ne najboljši zgled za volitve v drugih mestih oziroma regijah. Predvsem pa so zahteve po svobodnih volitvah nevarne z ozirom na bližajoče volitve v ruski parlament leta 2021 in - končno - predsedniške tri leta kasneje.

Ob teh posnetkih vam bo jasno, zakaj želi Kremelj utišati Youtube.

Skratka priča smo bojazni ruske vrhuške, da se poulične moskovske demonstracije ne sprevržejo v nekaj, kar bi ušlo nadzoru in omajalo njen položaj. Gre torej za neke vrste generalko konfrontacije pred omenjenimi volitvami na državnem nivoju oziroma za prve praske v bitki za Kremelj. Režim je očitno ocenil, da mu opozicija vendarle lahko povzroča določene težave in krati spanec. Nič ne želi prepustiti slučaju, zato je najbolje, da se ljudem že na samem  začetku s silo izbije iz glave takšne prevratniške ideje, kot so svobodne volitve.

Ali kot je nekdo pripomnil: Bolje operirati absces, ko je ta še majhen.