Razkrivamo

Razumeti Azijo: Dolgoletni ameriški pritiski na Japonsko so bili ključni za napad na Pearl Harbour

Naivno je govoriti o tem, da "leži naša prihodnost v Aziji", kajti težišče globalne ekonomije, financ in tudi geopolitike se je že pomaknilo na Vzhod. Razumeti današnjo Azijo - tudi v luči carinske vojne med Združenimi državami Amerike in Kitajsko - je možno le ob poznavanju njene zgodovine, predvsem 20. stoletja. Kitajska, Japonska, korejski polotok, Filipini, Indonezija, Malezija, nekdanja Indokina, da niti ne omenjamo Indije, ki s svojim večnim rivalom Pakistanom ponovno rožlja z orožjem. Na portalu+ bomo odslej redno "pokrivali" Azijo in poročali o vseh tistih fenomenih, ki se nam bodo zdeli zanimivi. Pričenjamo z izjemno zanimivim prispevkom irskega novinarja Shanea Quinna o vzrokih za japonsko-ameriški konflikt, ki je 7. decembra 1941 eskaliral v napadu na Pearl Harbour, s čimer je vojna v Evropi postala II. svetovna vojna. Shane Quinn bo v prihodnje še sodeloval z nami.

27.08.2019 19:00
Piše: Shane Quinn
Ključne besede:   Azija   ZDA   Japonska   Washington   Tokio   Roosevelt   Calvin Coolidge   Mandžurija   Noam Chomsky   Sovjetska zveza   Hitler   Stalin   Yosuke Matsuoka   Tojo   Liga narodov   Masao Maruyama   Evropa

Ilustracija: Flickr

Rooseveltova politika je pomenila napoved gospodarske vojne z Japonsko. Tokio je ostal brez velikanskih devetih desetin uvoza nafte in treh četrtin zunanje trgovine. Washington je dejansko podžigal vojno z Japonsko in Tokia ni bilo treba prepričevati, da "prvi vrže kamen", saj so ključne položaje zasedali goreči militaristi.

Do leta 1920 so Združene države postale daleč najbogatejša država, njihova moč je imela velik vpliv na večji del zahodne poloble in se je širila še proti vzhodu. Naraščanje njihovega vpliva je japonskemu cesarstvu, veliki sili z lastnimi ozemeljskimi željami, predstavljalo resno težavo. Za razliko od Japonske so imele ZDA dostop do nekaterih z viri najbogatejših območij na svetu in pri tem uživale neprimerljivo varnost in doseg. Da bi opravičili ameriške zahteve, ki so se nanašale na obe Ameriki, so se washingtonski politiki občasno sklicevali na davno sprejeta načela Monroejeve doktrine iz leta 1823. Ameriški predsednik Calvin Coolidge (mandat 1923–1929) je januarja 1927 v izjavi Bele hiše dejal, da ima Monroejeva doktrina "posebno mesto" v ameriški zunanji politiki – ameriškim vladam dovoljuje, da v državah, kot je Nikaragva v Srednji Ameriki, ravnajo tako, kot se jim zdi primerno. Predsednik Coolidge je 10. januarja 1927 obvestil Kongres, da "ZDA potemtakem ne morejo drugače, kot da z globoko zaskrbljenostjo obravnavajo vsako resno grožnjo stabilnosti in ustavni vladi v Nikaragvi, ki teži k anarhiji in ogroža ameriške interese". Ameriški marinci so še enkrat vkorakali v Nikaragvo, da bi odstranili "zunanji vpliv" v državi, katere prestolnica Managua je okoli 3200 kilometrov oddaljena od Washingtona.

 

Monroejeva doktrina je prevladala skoraj brez razprave. 

 

Vendar so imeli v vzhodni Aziji in pacifiških regijah zelo drugačna stališča. "Politika odprtih vrat" je obstajala desetletja in upoštevala Kitajsko, četrto največjo državo na svetu, ki je dovoljevala elitnim zahodnim državam, da so se daleč, čeprav od doma, vtikale v japonske regionalne načrte. Konec koncev, vzhodna Kitajska leži samo nekaj sto kilometrov zahodno od Japonske. Do poznih dvajsetih let prejšnjega stoletja je bilo na kitajskih tleh stacioniranih več kot 5000 ameriških marincev.

 

 

Kitajska kot ameriški trojanski konj

 

Z viri bogata Mandžurija v severovzhodni Kitajski je predstavljala ozemlje, s katerim so bili Japonci obsedeni. Do leta 1931 ni bila pod pritiskom samo kitajskih nacionalistov, ampak tudi mogočne ZSSR, ki se je v daljavi nejasno risala na severnem obzorju. V zgodnjih tridesetih letih 20. stoletja je bila Mandžurija dom tisočem Japoncem, mnogi med njimi so se preživljali z obdelovanjem bogate, rodovitne zemlje. Mandžurija je bila ključnega pomena za tokijske želje. Brez nadzora nad njenim več kot dvakrat večjim ozemljem od Francije bi Japonska zdrsnila na raven nepomembne države, obremenjene z nenehno rastočo populacijo.

 

 

Noam Chomsky, eden redkih ameriških intelektualcev, ki je doslej kritično ocenil zahodno politiko do Japonske.

 

 

Kot je pojasnil ameriški avtor Noam Chomsky v eni svojih zgodnejših knjig American Power and the New Mandarins (vir):

 

"Mandžurija je ostala neodvisna od Kuomintanga, toda kitajski nacionalistični pritiski za združitev so naraščali. Hkrati je Sovjetska zveza znatno povečala svojo vojaško moč na meji z Mandžurijo; to je dejstvo, ki skrbi japonsko vojsko. Japonska je veliko investirala v južnomandžurijsko železnico in, pravilno ali napačno, smatrala pokrajino kot izjemno pomemben možen vir obupno potrebnih surovin."

 

 

Če so pogledali proti morju, so Japonce obkrožali mogočni sovražniki: sovjetska Rusija na severozahodu, Kitajska na zahodu in jugozahodu, ZDA na jugu. V poznih devetdesetih letih devetnajstega stoletja je Amerika začela z osvajanjem Filipinov, otoške države, ki je manj kot 1600 kilometrov južno od Japonske. Ameriško zavzetje Filipinov je bilo zgodnji primer njenih slanovodnih avantur in je jasno poseglo v japonsko interesno sfero. Yasaka Takagi, strokovnjak za zgodovino ZDA, je poudaril, da je "svetovna mirovna mašinerija v svojem bistvu primarno stvaritev vladajočih ras na svetu, tistih, ki imajo največje koristi od obstoječega stanja".

 

V začetku štiridesetih let 20. stoletja so Amerika, Britanija in "svobodna" Francija imele pod svojo oblastjo več kot 70 % svetovnih virov, to je 48 milijonov kvadratnih kilometrov ozemlja. Sile osi, Nemčija, Italija, Japonska in Madžarska – ki naj bi zmagovale v vojni med divjanjem po svetu – so gospodovale nad več kot 15 % zemeljskih mineralnih bogastev na svetu, na zgolj 1,6 milijona kvadratnih kilometrih zemlje. Ameriški politični aktivist A. J. Muste je leta 1941 predvidel "nov ameriški imperij" in da bodo ZDA "naslednja država, ki si bo prizadevala za svetovno prevlado – z drugimi besedami, delala bo to, za kar obsojamo Hitlerja, da je skušal doseči".

 

 

Zahodni pritiski na oblast spravijo militariste

 

Dolga leta je bila Amerika v dobrem položaju za svetovno nadvlado. Med motnjami je bila Japonska, država, ki je prestavljala oviro ameriški prevladi na donosnem Pacifiku in azijskih območjih. Sporazume, kot je Washingtonska pomorska pogodba iz leta 1922, so oblikovali večinoma za zmanjšanje japonske moči v njenih vodah, hkrati pa so pustili povsem nedotaknjene ameriške in britanske kapacitete. Pogoji, ki so jih postavili v ameriškem glavnem mestu, so potisnili Japonsko na mesto drugorazredne cesarske moči, kar je bil namen. Kljub temu se je Tokio strogo držal washingtonskega sporazuma vsa dvajseta leta.

 

 

 

Leta 1930 se je pritisk še povečal z Londonsko pomorsko pogodbo, ki je spet škodovala japonski svobodni plovbi v morjih, ki obkrožajo njene obale. Z veliko gospodarsko krizo, ki je udarila konec leta 1929, je japonska opozicija z grenkobo predstavila možnosti londonske pogodbe. Zaradi tega so militaristi pridobili večji nadzor nad civilno strukturo, za katero so mislili, da s svojimi bojazljivimi strategijami ogroža nacionalno varnost.

 

 

Padli lev: Zmernega premierja Osachija Hamaguchija je leta 1930 v Tokiu ustrelil skrajni desničar.

 

 

Kapitulacija tokijskih politikov v Londonu leta 1930 je bila brez dvoma "močna spodbuda za fašistično gibanje" na Japonskem, je zapisal zgodovinar Masao Maruyama. Naraščajoči fašistični elementi v vojski so bili izrazit dejavnik grozljivih vojnih zločinov, ki so jih pozneje zagrešili japonski vojaki. Kmalu po londonski pogodbi so pobili (!) zmerne japonske politike, tudi premierja Osachija Hamaguchija in Inukaija Tyuyoshija; prvega je umoril skrajni desničarski terorist, drugega je ustrelil mlad pripadnik mornarice. Obe ostudni dejanji, ki sta namenoma spodkopali nacionalne civilne strukture, sta bili dodatna spodbuda za nepopustljive japonske militariste.

 

V analizi razvoja dogajanja je Chomsky pripomnil, da je "jasno, da je bila zavrnitev ZDA, da bi podelila Japonski prevlado v njenih vodah (medtem ko je seveda vztrajala pri ohranjanju lastne prevlade v Zahodnem Atlantiku in Vzhodnem Pacifiku) pomemben prispevek h krizi, ki je kmalu izbruhnila".

 

Japonska je 24. februarja 1933 presenetila svet, ko je izstopila iz Lige narodov, ki je bila ustanovljena leta 1920 z namenom, da bi ohranjala svetovni mir. Liga narodov je odločno obsodila japonsko okupacijo Mandžurije in pozneje predlagala Tokiu, naj umakne svoje čete in "prepusti deželo kitajski suverenosti". Niso pa omenili zahodne politike, ki je obravnavala Kitajsko kot polkolonialno državo. Ni bilo nobenih mednarodnih konferenc, na katerih bi temeljito preučili ameriške in britanske zahteve na vzhodni polobli, kaj šele na zahodni polovici planeta. Japonska želja v začetku tridesetih let, da prevzame Mandžurijo in pozneje severovzhodno Kitajsko, je primerljiva vsaj z ameriško aneksijo okoli 50 % mehiškega ozemlja sredi štiridesetih let 19. stoletja. Zunanja dejanja Tokia so na zahodu pogosto komentirali kot primere "japonske agresije", tako kot zadnje čase omenjajo "rusko agresijo", kadar ukrepi Moskve ob njenih mejah prestopijo ameriške meje dopustnega.

 

Japonski imperialisti so z naraščajočim nezadovoljstvom gledali na ameriški korporativni vpliv na Kitajskem. Leta 1931 je Amerika kot glavna izvoznica dobrin na Kitajsko prehitela Japonsko. Tudi japonski izvoz v Ameriko je drastično upadal, deloma zaradi Smoot-Hawleyjevega carinskega zakona, ki je zagotovil protekcionistične trgovinske pobude, ki so še dodatno ovirale Tokio. Ker je bila Japonska napredna industrijska država, ki jo je pestilo pomanjkanje dostopa do naravnih surovin, je bil upad v svetovni trgovini katastrofa za Tokio, ki jo je stopnjevala že omenjena velika gospodarska kriza. Japonski bodoči zunanji minister Yosuke Matsuoka (ki se je pozneje na ločenih pogovorih sestal s Hitlerjem in Stalinom), se je leta 1931 pritoževal, da imajo občutek, kot da jih duši, ko spremljajo notranje in zunanje razmere: "Kar bi radi, je tisto, kar je minimum za živa bitja. Z drugimi besedami, radi bi živeli. Radi bi prostor, ki nam bo dovolil dihati."

 

 

Na hribih Mandžurije ...

 

18. septembra 1931 so Japonci vdrli v Mandžurijo, kajti Tokio je predvidel intervencijo kot ključno za nacionalno preživetje. Mandžurija je zares polna bogastva – od premoga, železove rude in jekla do bakra, zlata, svinca, tungstena itd. Mandžurija je predstavljala sapnik, ki bo omogočil Japonski, da bo nekoliko lažje dihala. Matsuoka je vprašal: "Mar je na Združenih državah, ki vladajo zahodni polobli in širijo vpliv na Atlantik in Pacifik, da rečejo: japonski ideali in ambicije so napačne?"

 

Za povrh so Japonci gledali na Mandžurijo kot na voljno tržišče za njihove izdelke, katere so zahodne države leta 1931 na podlagi carin zaradi velike gospodarske krize večinoma izključile. Kot država s hitro rastočim gospodarstvom je imela Japonska nenasitno lakoto po fosilnih gorivih in najdiščih drugih mineralov. Japonska uporaba "neselektivne zračne sile" v začetku tridesetih let, kot je bila šanghajski incident leta 1932, je v ZDA in Britaniji povzročila šok in odpor. Samo desetletje pozneje so pokazali malo ogorčenja, ko so ameriška in britanska letala do tal porušila desetine japonskih in nemških mest.

 

 

 Japonska je septembra 1930 izvedla invazijo na izjemno bogato kitajsko provinco Mandžurijo.

 

 

Aprila 1934 je Tokio pojasnjeval "japonsko Monroejevo doktrino", ki je zagovarjala misijo v vzhodni Aziji, da bi v sodelovanju s Kitajsko dosegli mir in stabilnost, ter kritiziral posege drugih držav na Kitajskem. Japonska verzija Monroejeve doktrine je bila po obsegu skromna v primerjavi z njenim ameriškim tekmecem. Kljub temu so težnje Tokia povzročile nemir v Washingtonu in Londonu, ker so elite čutile, da so njihovi daljnosežni cilji ogroženi.

 

Šele leta 1939 je Joseph Grew, dolgoletni ameriški veleposlanik na Japonskem, dejal, da so bili tokijski imperialistični koncepti "Američanom odvzeti njihove dolgo uveljavljene pravice na Kitajskem" in ZDA vsiliti "sistem zaprtega gospodarstva". Veleposlanik Grew ni izpostavil kitajske bližine Japonski in njenih razumljivih skrbi, niti ni načel vprašanja kitajske neodvisnosti. Jeseni 1939 je ameriški državni sekretar Cordell Hull nasprotoval pogajanjem o novi trgovinski pogodbi s Tokiem, "razen če bi Japonska popolnoma spremenila svoje stališče in prakso do naših pravic in interesov na Kitajskem".

 

Japonski diplomati niso bili dovolj drzni, da bi izpostavili tokijske potencialne "pravice in interese" na zahodni polobli. 26. julija 1939 je Washington uradno obvestil Tokio, da bo razveljavil Japonsko-ameriški trgovinski sporazum iz leta 1911. Ukrep, ki je začel veljati januarja 1940, je prisilil Japonce, da so se začeli ozirati proti Francoski Indokini in se "zavzemati za neodvisnost" Filipinov.

 

 

Embargo in gospodarska vojna

 

Julija 1940 je administracija Franklina D. Roosevelta zadala udarec Japonski z embargom na letalsko gorivo, ki ga cesarstvo ni moglo dobiti nikjer drugje; 27. septembra istega leta je Washington izdal popolno prepoved dobave starega železa, ker je Tokio napadel severno Francosko Indokino, da bi okrepil svoje še vedno nezadostne vire. Japonski zunanjepolitični ukrepi so bili že vnaprej znani Washingtonu, kajti Američani so dešifrirali diplomatske kode Tokia.

 

Devetnajstega decembra 1940 je Roosevelt odobril 25 milijonov dolarjev pomoči japonski sosedi Kitajski – v današnji vrednosti 400 milijonov dolarjev; 11. marca 1941 je ameriški predsednik uvedel Zakon o zakupu, program, ki Kitajski ponuja znaten vojaški material; podobno tudi drugim državam, ki niso prijateljsko razpoložene do Japonske, npr. ZSSR, Britaniji, Nizozemski. Kar je še bolj resno, 26. julija 1941 je Roosevelt zamrznil japonsko premoženje po vsej Ameriki in v odgovor na potezo Tokia zasedel južno polovico Francoske Indokine.

 

 

Negativna medijska kampanja proti Japonski se je v ZDA začela že zelo zgodaj.

 

 

Rooseveltova politika je pomenila napoved gospodarske vojne z Japonsko, Tokio je ostal brez velikanskih devetih desetin uvoza nafte in treh četrtin zunanje trgovine. Zaradi ameriških pritiskov bi Japonski zmanjkalo goriva do januarja 1943, razen če bi izvedla nadaljnje napade na s surovinami bogate države. Washington je dejansko podžigal vojno z Japonsko in Tokia ni bilo treba prepričevati, saj so ključne položaje zasedali goreči militaristi, kot je bil general Hideki "Britev" Tojo, premier večji del druge svetovne vojne.

 

 

Pearl Harbour, 7. december 1941

 

Chomsky je pojasnil, da je neposredni razlog napada na Pearl Harbour spoznanje japonske vojske, da gre za "zdaj ali nikoli". Zahodne sile so nadzorovale surovine, od katerih je bil odvisen njihov obstoj, in dobava le-teh je bila prekinjena kot povračilo za širitev na celino in povezavo z Nemčijo in Italijo v Trojnem paktu. Koncem leta 1930 in v začetku 1940 je potekala obširna propagandna kampanja blatenja Japonske, ki so jo začeli ameriška vlada in mediji. Ne preseneča, da je na Zahodu obstajala javna antipatija do Japonske. Ameriški zgodovinar Paul W. Schroeder ugotovil, da je bil motiv zanjo delno "prodajanje pričakovane vojne z Japonsko ameriškemu ljudstvu". Strategi ZDA so dolgo načrtovali obsežen spopad z Japonci. Januarja 1932 je general Billy Mitchell, oče ameriškega vojnega letalstva, zapisal, da "Japonska ponuja idealne tarče za letalske operacije", in da so njena mesta, zgrajena večinoma iz lesa in papirja, "najboljše zračne tarče, kar jih je svet kdajkoli videl"

 

Tri tedne pred japonskim napadom na Pearl Harbour je ameriški general George Marshall "v neuradnem obvestilu" sporočil novinarjem: "Takoj bomo poslali leteče trdnjave, ki bodo zažgale japonska mesta. Nič ne bomo oklevali glede bombardiranja civilistov. Ravnali bomo brezkompromisno."

 

Leta 1939 se je celo Hitler zadrževal, da bi začel vojno v Evropi; verjetno je, da bi – ne glede na to – smrtonosni konflikt med Ameriko in Japonsko izbruhnil kmalu in najbrž sprožil svetovno vojno. Kot je videti, so se napetosti med Washingtonom in Tokiem stopnjevale že leta pred vdorom nacistične Nemčije na Poljsko. Kritično točko bi gotovo dosegli.

 

__________________

Shane Quinn (33) je prispevek objavil na portalu Global Research (vir), kanadskemu centru za raziskave globalizacije. Shane ima častno diplomo iz novinarstva in zadnje dve leti sodeluje z Global Research, pred tem je objavljal v britanskem časniku Morning Star, ameriškem People's World, venezuelskemu Orinoco Trubine ter na novičarski medijski platformi Duran.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
11
Odgovor na vprašanje, kdo najbolj ogroža Rusijo, je enostaven: Rusija.
31
26.01.2023 20:12
Ruska paranoja, ki je značilna za avtoritarne režime, ne pojenjuje. V zadnjih tednih je več pomembnih kremeljskih politikov, ... Več.
Piše: Maksimiljan Fras
Od kje cena 300 evrov za megavatno uro električne energije
16
19.01.2023 20:00
Oskrba z električno energijo in zlasti njena cena bodo tudi v letošnjem letu zaposlovali medije, politiko in porabnike. V ... Več.
Piše: Bine Kordež
China’s eyes on Antarctica through Argentina
22
18.01.2023 20:00
China has been getting closer to Argentina for multiple reasons, most of which could be summarized as a strategic interest in ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
Dobavitelji v državnem zdravstvu zaradi preplačanih medicinskih pripomočkov letno zaslužijo vsaj 250 milijonov evrov!
11
15.01.2023 22:45
V Sloveniji je v središče zdravstvenega sistema postavljen izvajalec, bolnik pa je samo številka na zdravstveni kartici, ki ... Več.
Piše: Krištof Zevnik
Pet faktorjev, ki utegnejo vplivati na potek ruske vojne v Ukrajini v letu 2023
17
09.01.2023 20:00
Ker je v Ukrajini dogajanje na terenu precej dinamično in je razmerje sil večkrat nejasno, je za zahodne opazovalce težko, če ne ... Več.
Piše: Maksimiljan Fras
Homo Sovieticus: Pogled na Putinovo vojno v Ukrajini
13
04.01.2023 20:00
Ruska agresija na Ukrajino nas vrača v zgodovino za nekaj dolgih desetletij. Vsi upi, da gremo proti novi stopnji evolucije ... Več.
Piše: George-Vadim Tiugea
Naraščanje svetovne populacije se bo počasi ustavilo, potem na verjetno čaka celo upad
10
29.12.2022 22:04
Glede na težo in daljnosežnost demografskih sprememb, ki smo jim priča v svetu, so te še vse premalo prisotne v javni razpravi. ... Več.
Piše: Maksimiljan Fras
Pozabljena obletnica: Vodstvo IZUM-a je pozabilo na 35. rojstni dan COBISS
4
28.12.2022 22:45
Institut informacijskih znanosti v Maribor (IZUM) je 20. decembra 2022 s premiero dokumentarnega filma z naslovom Od kartice do ... Več.
Piše: Tomaž Seljak
Ukrajina kot poligon za testiranje novega in starega orožja
18
27.12.2022 22:30
Putinova vojna bo koledarsko vsak čas vstopila v drugo leto, razmere na fronti pa so za Ruse precej manj obetavne kot 24. ... Več.
Piše: Dejan Azeski
Po dveh letih debelih krav vstopamo v obdobje negotovosti, ki bo trajalo nekaj let
17
18.12.2022 23:15
Že kar nekaj časa spremljamo ukrepanje centralnih bank, ki so se odločile umiriti inflacijo z dvigovanjem obrestnih mer. V ... Več.
Piše: Bine Kordež
Okostnjaki iz omar ljubljanske nadškofije grozijo, da bodo poleg grehov razkrili tudi grešnike
20
15.12.2022 01:30
Tiha vojna med liberalci in konservativci znotraj slovenske cerkve se nadaljuje: konservativci so uspešno lansirali zgodbo o ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Xi’s zero-COVID policy is sinking China's economic ship into recession
10
12.12.2022 22:22
Chinas stance towards COVID-19 and its zero-COVID policy could be the final nail in the coffin that damages the present regimes ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
Has the count down begun for Tik Tok in the U.S.?
4
05.12.2022 22:00
Is Tik Tok on its way out from United States? Perhaps yes, should Republican Congressmen find adequate information that the ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
Spolnih zlorab osumljeni pater Rupnik, dvoličnost jezuitskega papeža in posebni vatikanski odposlanec za Slovenijo
20
04.12.2022 23:15
Neverjetno naključje, toda prav v dneh, ko se je v Ljubljani mudil Andrew Small, papežev posebni odposlanec za preiskovanje ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Ruske paravojaške skupine: Psihopati z macolo, neonacisti in obsojeni kriminalci
17
04.12.2022 00:30
Skupina Wagner ni edina ruska paravojaška skupina, je pa največja in najbolj razvpita. Ustanovljena je bila, da bi vojaško ... Več.
Piše: Maksimiljan Fras
O višini javnega dolga in obrestnih merah v času krize
8
22.11.2022 23:00
Po višini dolga je Slovenija sicer še vedno pod povprečjem Evropske unije, vendar se moramo zavedati, da smo kot majhna država ... Več.
Piše: Bine Kordež
Sprehod po Ljubljani: Kot v prestolnici ponosne socialistične republike, ki se skoraj sramuje samostojnosti
25
21.11.2022 20:00
Slovenija je tako polarizirana, da se njeni prebivalci ne strinjamo več (?) niti o pomenu osamosvojitve. Mnenja so tako deljena, ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Rent-a-Pilot: China Hiring Retired Military Personnel from Western Countries
11
20.11.2022 22:49
Pressure is increasing for investigation from the United Kingdom, Australia and New Zealand against reported recruitment of ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
Ramzan Kadirov, najljubši Putinov zasebni morilec na daljinsko upravljanje
9
16.11.2022 22:45
Ramzan Ahmatovič Kadirov je formalno predsednik Republike Čečenije, ki je formalno del Rusije. Rad ima medijsko pozornost in ... Več.
Piše: Maksimiljan Fras
Predsednica je rojena: Ponovna zmaga ideologije s potencialno lučko na koncu tunela
38
14.11.2022 00:48
Dobili smo prvo predsednico države. Nataša Pirc Musar, ki jo je BBC sinoči označil kot Trumpovo odvetnico (ker je pred leti v ... Več.
Piše: Uredništvo
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Gostujoče pero: Januar je pač tak mesec
Anže Logar
Ogledov: 2.404
02/
Kot v češki risanki A je to!: Zdravstvena reforma premierja Goloba in ministra Loredana
Milan Krek
Ogledov: 1.626
03/
7352 žalitev
Tilen Majnardi
Ogledov: 1.565
04/
Tanki za Ukrajino: Dolgoletno nemško paktiranje s Putinom bo Evropo še drago stalo
Dejan Steinbuch
Ogledov: 1.786
05/
Damnatio memoriae ali koga moti muzej, posvečen slovenski osamosvojitvi
Igor Bavčar
Ogledov: 1.771
06/
Odgovor na vprašanje, kdo najbolj ogroža Rusijo, je enostaven: Rusija.
Maksimiljan Fras
Ogledov: 1.282
07/
Od kje cena 300 evrov za megavatno uro električne energije
Bine Kordež
Ogledov: 1.559
08/
Avtokracija je navzven videti res trdna, a je navznoter v resnici izjemno šibka
Andraž Šest
Ogledov: 1.040
09/
Opravičilo s kladivom
Milan Krek
Ogledov: 2.352
10/
Dobavitelji v državnem zdravstvu zaradi preplačanih medicinskih pripomočkov letno zaslužijo vsaj 250 milijonov evrov!
Krištof Zevnik
Ogledov: 2.413