Razkrivamo

Razumeti Azijo: Dolgoletni ameriški pritiski na Japonsko so bili ključni za napad na Pearl Harbour

Naivno je govoriti o tem, da "leži naša prihodnost v Aziji", kajti težišče globalne ekonomije, financ in tudi geopolitike se je že pomaknilo na Vzhod. Razumeti današnjo Azijo - tudi v luči carinske vojne med Združenimi državami Amerike in Kitajsko - je možno le ob poznavanju njene zgodovine, predvsem 20. stoletja. Kitajska, Japonska, korejski polotok, Filipini, Indonezija, Malezija, nekdanja Indokina, da niti ne omenjamo Indije, ki s svojim večnim rivalom Pakistanom ponovno rožlja z orožjem. Na portalu+ bomo odslej redno "pokrivali" Azijo in poročali o vseh tistih fenomenih, ki se nam bodo zdeli zanimivi. Pričenjamo z izjemno zanimivim prispevkom irskega novinarja Shanea Quinna o vzrokih za japonsko-ameriški konflikt, ki je 7. decembra 1941 eskaliral v napadu na Pearl Harbour, s čimer je vojna v Evropi postala II. svetovna vojna. Shane Quinn bo v prihodnje še sodeloval z nami.

27.08.2019 19:00
Piše: Shane Quinn
Ključne besede:   Azija   ZDA   Japonska   Washington   Tokio   Roosevelt   Calvin Coolidge   Mandžurija   Noam Chomsky   Sovjetska zveza   Hitler   Stalin   Yosuke Matsuoka   Tojo   Liga narodov   Masao Maruyama   Evropa

Ilustracija: Flickr

Rooseveltova politika je pomenila napoved gospodarske vojne z Japonsko. Tokio je ostal brez velikanskih devetih desetin uvoza nafte in treh četrtin zunanje trgovine. Washington je dejansko podžigal vojno z Japonsko in Tokia ni bilo treba prepričevati, da "prvi vrže kamen", saj so ključne položaje zasedali goreči militaristi.

Do leta 1920 so Združene države postale daleč najbogatejša država, njihova moč je imela velik vpliv na večji del zahodne poloble in se je širila še proti vzhodu. Naraščanje njihovega vpliva je japonskemu cesarstvu, veliki sili z lastnimi ozemeljskimi željami, predstavljalo resno težavo. Za razliko od Japonske so imele ZDA dostop do nekaterih z viri najbogatejših območij na svetu in pri tem uživale neprimerljivo varnost in doseg. Da bi opravičili ameriške zahteve, ki so se nanašale na obe Ameriki, so se washingtonski politiki občasno sklicevali na davno sprejeta načela Monroejeve doktrine iz leta 1823. Ameriški predsednik Calvin Coolidge (mandat 1923–1929) je januarja 1927 v izjavi Bele hiše dejal, da ima Monroejeva doktrina "posebno mesto" v ameriški zunanji politiki – ameriškim vladam dovoljuje, da v državah, kot je Nikaragva v Srednji Ameriki, ravnajo tako, kot se jim zdi primerno. Predsednik Coolidge je 10. januarja 1927 obvestil Kongres, da "ZDA potemtakem ne morejo drugače, kot da z globoko zaskrbljenostjo obravnavajo vsako resno grožnjo stabilnosti in ustavni vladi v Nikaragvi, ki teži k anarhiji in ogroža ameriške interese". Ameriški marinci so še enkrat vkorakali v Nikaragvo, da bi odstranili "zunanji vpliv" v državi, katere prestolnica Managua je okoli 3200 kilometrov oddaljena od Washingtona.

 

Monroejeva doktrina je prevladala skoraj brez razprave. 

 

Vendar so imeli v vzhodni Aziji in pacifiških regijah zelo drugačna stališča. "Politika odprtih vrat" je obstajala desetletja in upoštevala Kitajsko, četrto največjo državo na svetu, ki je dovoljevala elitnim zahodnim državam, da so se daleč, čeprav od doma, vtikale v japonske regionalne načrte. Konec koncev, vzhodna Kitajska leži samo nekaj sto kilometrov zahodno od Japonske. Do poznih dvajsetih let prejšnjega stoletja je bilo na kitajskih tleh stacioniranih več kot 5000 ameriških marincev.

 

 

Kitajska kot ameriški trojanski konj

 

Z viri bogata Mandžurija v severovzhodni Kitajski je predstavljala ozemlje, s katerim so bili Japonci obsedeni. Do leta 1931 ni bila pod pritiskom samo kitajskih nacionalistov, ampak tudi mogočne ZSSR, ki se je v daljavi nejasno risala na severnem obzorju. V zgodnjih tridesetih letih 20. stoletja je bila Mandžurija dom tisočem Japoncem, mnogi med njimi so se preživljali z obdelovanjem bogate, rodovitne zemlje. Mandžurija je bila ključnega pomena za tokijske želje. Brez nadzora nad njenim več kot dvakrat večjim ozemljem od Francije bi Japonska zdrsnila na raven nepomembne države, obremenjene z nenehno rastočo populacijo.

 

 

Noam Chomsky, eden redkih ameriških intelektualcev, ki je doslej kritično ocenil zahodno politiko do Japonske.

 

 

Kot je pojasnil ameriški avtor Noam Chomsky v eni svojih zgodnejših knjig American Power and the New Mandarins (vir):

 

"Mandžurija je ostala neodvisna od Kuomintanga, toda kitajski nacionalistični pritiski za združitev so naraščali. Hkrati je Sovjetska zveza znatno povečala svojo vojaško moč na meji z Mandžurijo; to je dejstvo, ki skrbi japonsko vojsko. Japonska je veliko investirala v južnomandžurijsko železnico in, pravilno ali napačno, smatrala pokrajino kot izjemno pomemben možen vir obupno potrebnih surovin."

 

 

Če so pogledali proti morju, so Japonce obkrožali mogočni sovražniki: sovjetska Rusija na severozahodu, Kitajska na zahodu in jugozahodu, ZDA na jugu. V poznih devetdesetih letih devetnajstega stoletja je Amerika začela z osvajanjem Filipinov, otoške države, ki je manj kot 1600 kilometrov južno od Japonske. Ameriško zavzetje Filipinov je bilo zgodnji primer njenih slanovodnih avantur in je jasno poseglo v japonsko interesno sfero. Yasaka Takagi, strokovnjak za zgodovino ZDA, je poudaril, da je "svetovna mirovna mašinerija v svojem bistvu primarno stvaritev vladajočih ras na svetu, tistih, ki imajo največje koristi od obstoječega stanja".

 

V začetku štiridesetih let 20. stoletja so Amerika, Britanija in "svobodna" Francija imele pod svojo oblastjo več kot 70 % svetovnih virov, to je 48 milijonov kvadratnih kilometrov ozemlja. Sile osi, Nemčija, Italija, Japonska in Madžarska – ki naj bi zmagovale v vojni med divjanjem po svetu – so gospodovale nad več kot 15 % zemeljskih mineralnih bogastev na svetu, na zgolj 1,6 milijona kvadratnih kilometrih zemlje. Ameriški politični aktivist A. J. Muste je leta 1941 predvidel "nov ameriški imperij" in da bodo ZDA "naslednja država, ki si bo prizadevala za svetovno prevlado – z drugimi besedami, delala bo to, za kar obsojamo Hitlerja, da je skušal doseči".

 

 

Zahodni pritiski na oblast spravijo militariste

 

Dolga leta je bila Amerika v dobrem položaju za svetovno nadvlado. Med motnjami je bila Japonska, država, ki je prestavljala oviro ameriški prevladi na donosnem Pacifiku in azijskih območjih. Sporazume, kot je Washingtonska pomorska pogodba iz leta 1922, so oblikovali večinoma za zmanjšanje japonske moči v njenih vodah, hkrati pa so pustili povsem nedotaknjene ameriške in britanske kapacitete. Pogoji, ki so jih postavili v ameriškem glavnem mestu, so potisnili Japonsko na mesto drugorazredne cesarske moči, kar je bil namen. Kljub temu se je Tokio strogo držal washingtonskega sporazuma vsa dvajseta leta.

 

 

 

Leta 1930 se je pritisk še povečal z Londonsko pomorsko pogodbo, ki je spet škodovala japonski svobodni plovbi v morjih, ki obkrožajo njene obale. Z veliko gospodarsko krizo, ki je udarila konec leta 1929, je japonska opozicija z grenkobo predstavila možnosti londonske pogodbe. Zaradi tega so militaristi pridobili večji nadzor nad civilno strukturo, za katero so mislili, da s svojimi bojazljivimi strategijami ogroža nacionalno varnost.

 

 

Padli lev: Zmernega premierja Osachija Hamaguchija je leta 1930 v Tokiu ustrelil skrajni desničar.

 

 

Kapitulacija tokijskih politikov v Londonu leta 1930 je bila brez dvoma "močna spodbuda za fašistično gibanje" na Japonskem, je zapisal zgodovinar Masao Maruyama. Naraščajoči fašistični elementi v vojski so bili izrazit dejavnik grozljivih vojnih zločinov, ki so jih pozneje zagrešili japonski vojaki. Kmalu po londonski pogodbi so pobili (!) zmerne japonske politike, tudi premierja Osachija Hamaguchija in Inukaija Tyuyoshija; prvega je umoril skrajni desničarski terorist, drugega je ustrelil mlad pripadnik mornarice. Obe ostudni dejanji, ki sta namenoma spodkopali nacionalne civilne strukture, sta bili dodatna spodbuda za nepopustljive japonske militariste.

 

V analizi razvoja dogajanja je Chomsky pripomnil, da je "jasno, da je bila zavrnitev ZDA, da bi podelila Japonski prevlado v njenih vodah (medtem ko je seveda vztrajala pri ohranjanju lastne prevlade v Zahodnem Atlantiku in Vzhodnem Pacifiku) pomemben prispevek h krizi, ki je kmalu izbruhnila".

 

Japonska je 24. februarja 1933 presenetila svet, ko je izstopila iz Lige narodov, ki je bila ustanovljena leta 1920 z namenom, da bi ohranjala svetovni mir. Liga narodov je odločno obsodila japonsko okupacijo Mandžurije in pozneje predlagala Tokiu, naj umakne svoje čete in "prepusti deželo kitajski suverenosti". Niso pa omenili zahodne politike, ki je obravnavala Kitajsko kot polkolonialno državo. Ni bilo nobenih mednarodnih konferenc, na katerih bi temeljito preučili ameriške in britanske zahteve na vzhodni polobli, kaj šele na zahodni polovici planeta. Japonska želja v začetku tridesetih let, da prevzame Mandžurijo in pozneje severovzhodno Kitajsko, je primerljiva vsaj z ameriško aneksijo okoli 50 % mehiškega ozemlja sredi štiridesetih let 19. stoletja. Zunanja dejanja Tokia so na zahodu pogosto komentirali kot primere "japonske agresije", tako kot zadnje čase omenjajo "rusko agresijo", kadar ukrepi Moskve ob njenih mejah prestopijo ameriške meje dopustnega.

 

Japonski imperialisti so z naraščajočim nezadovoljstvom gledali na ameriški korporativni vpliv na Kitajskem. Leta 1931 je Amerika kot glavna izvoznica dobrin na Kitajsko prehitela Japonsko. Tudi japonski izvoz v Ameriko je drastično upadal, deloma zaradi Smoot-Hawleyjevega carinskega zakona, ki je zagotovil protekcionistične trgovinske pobude, ki so še dodatno ovirale Tokio. Ker je bila Japonska napredna industrijska država, ki jo je pestilo pomanjkanje dostopa do naravnih surovin, je bil upad v svetovni trgovini katastrofa za Tokio, ki jo je stopnjevala že omenjena velika gospodarska kriza. Japonski bodoči zunanji minister Yosuke Matsuoka (ki se je pozneje na ločenih pogovorih sestal s Hitlerjem in Stalinom), se je leta 1931 pritoževal, da imajo občutek, kot da jih duši, ko spremljajo notranje in zunanje razmere: "Kar bi radi, je tisto, kar je minimum za živa bitja. Z drugimi besedami, radi bi živeli. Radi bi prostor, ki nam bo dovolil dihati."

 

 

Na hribih Mandžurije ...

 

18. septembra 1931 so Japonci vdrli v Mandžurijo, kajti Tokio je predvidel intervencijo kot ključno za nacionalno preživetje. Mandžurija je zares polna bogastva – od premoga, železove rude in jekla do bakra, zlata, svinca, tungstena itd. Mandžurija je predstavljala sapnik, ki bo omogočil Japonski, da bo nekoliko lažje dihala. Matsuoka je vprašal: "Mar je na Združenih državah, ki vladajo zahodni polobli in širijo vpliv na Atlantik in Pacifik, da rečejo: japonski ideali in ambicije so napačne?"

 

Za povrh so Japonci gledali na Mandžurijo kot na voljno tržišče za njihove izdelke, katere so zahodne države leta 1931 na podlagi carin zaradi velike gospodarske krize večinoma izključile. Kot država s hitro rastočim gospodarstvom je imela Japonska nenasitno lakoto po fosilnih gorivih in najdiščih drugih mineralov. Japonska uporaba "neselektivne zračne sile" v začetku tridesetih let, kot je bila šanghajski incident leta 1932, je v ZDA in Britaniji povzročila šok in odpor. Samo desetletje pozneje so pokazali malo ogorčenja, ko so ameriška in britanska letala do tal porušila desetine japonskih in nemških mest.

 

 

 Japonska je septembra 1930 izvedla invazijo na izjemno bogato kitajsko provinco Mandžurijo.

 

 

Aprila 1934 je Tokio pojasnjeval "japonsko Monroejevo doktrino", ki je zagovarjala misijo v vzhodni Aziji, da bi v sodelovanju s Kitajsko dosegli mir in stabilnost, ter kritiziral posege drugih držav na Kitajskem. Japonska verzija Monroejeve doktrine je bila po obsegu skromna v primerjavi z njenim ameriškim tekmecem. Kljub temu so težnje Tokia povzročile nemir v Washingtonu in Londonu, ker so elite čutile, da so njihovi daljnosežni cilji ogroženi.

 

Šele leta 1939 je Joseph Grew, dolgoletni ameriški veleposlanik na Japonskem, dejal, da so bili tokijski imperialistični koncepti "Američanom odvzeti njihove dolgo uveljavljene pravice na Kitajskem" in ZDA vsiliti "sistem zaprtega gospodarstva". Veleposlanik Grew ni izpostavil kitajske bližine Japonski in njenih razumljivih skrbi, niti ni načel vprašanja kitajske neodvisnosti. Jeseni 1939 je ameriški državni sekretar Cordell Hull nasprotoval pogajanjem o novi trgovinski pogodbi s Tokiem, "razen če bi Japonska popolnoma spremenila svoje stališče in prakso do naših pravic in interesov na Kitajskem".

 

Japonski diplomati niso bili dovolj drzni, da bi izpostavili tokijske potencialne "pravice in interese" na zahodni polobli. 26. julija 1939 je Washington uradno obvestil Tokio, da bo razveljavil Japonsko-ameriški trgovinski sporazum iz leta 1911. Ukrep, ki je začel veljati januarja 1940, je prisilil Japonce, da so se začeli ozirati proti Francoski Indokini in se "zavzemati za neodvisnost" Filipinov.

 

 

Embargo in gospodarska vojna

 

Julija 1940 je administracija Franklina D. Roosevelta zadala udarec Japonski z embargom na letalsko gorivo, ki ga cesarstvo ni moglo dobiti nikjer drugje; 27. septembra istega leta je Washington izdal popolno prepoved dobave starega železa, ker je Tokio napadel severno Francosko Indokino, da bi okrepil svoje še vedno nezadostne vire. Japonski zunanjepolitični ukrepi so bili že vnaprej znani Washingtonu, kajti Američani so dešifrirali diplomatske kode Tokia.

 

Devetnajstega decembra 1940 je Roosevelt odobril 25 milijonov dolarjev pomoči japonski sosedi Kitajski – v današnji vrednosti 400 milijonov dolarjev; 11. marca 1941 je ameriški predsednik uvedel Zakon o zakupu, program, ki Kitajski ponuja znaten vojaški material; podobno tudi drugim državam, ki niso prijateljsko razpoložene do Japonske, npr. ZSSR, Britaniji, Nizozemski. Kar je še bolj resno, 26. julija 1941 je Roosevelt zamrznil japonsko premoženje po vsej Ameriki in v odgovor na potezo Tokia zasedel južno polovico Francoske Indokine.

 

 

Negativna medijska kampanja proti Japonski se je v ZDA začela že zelo zgodaj.

 

 

Rooseveltova politika je pomenila napoved gospodarske vojne z Japonsko, Tokio je ostal brez velikanskih devetih desetin uvoza nafte in treh četrtin zunanje trgovine. Zaradi ameriških pritiskov bi Japonski zmanjkalo goriva do januarja 1943, razen če bi izvedla nadaljnje napade na s surovinami bogate države. Washington je dejansko podžigal vojno z Japonsko in Tokia ni bilo treba prepričevati, saj so ključne položaje zasedali goreči militaristi, kot je bil general Hideki "Britev" Tojo, premier večji del druge svetovne vojne.

 

 

Pearl Harbour, 7. december 1941

 

Chomsky je pojasnil, da je neposredni razlog napada na Pearl Harbour spoznanje japonske vojske, da gre za "zdaj ali nikoli". Zahodne sile so nadzorovale surovine, od katerih je bil odvisen njihov obstoj, in dobava le-teh je bila prekinjena kot povračilo za širitev na celino in povezavo z Nemčijo in Italijo v Trojnem paktu. Koncem leta 1930 in v začetku 1940 je potekala obširna propagandna kampanja blatenja Japonske, ki so jo začeli ameriška vlada in mediji. Ne preseneča, da je na Zahodu obstajala javna antipatija do Japonske. Ameriški zgodovinar Paul W. Schroeder ugotovil, da je bil motiv zanjo delno "prodajanje pričakovane vojne z Japonsko ameriškemu ljudstvu". Strategi ZDA so dolgo načrtovali obsežen spopad z Japonci. Januarja 1932 je general Billy Mitchell, oče ameriškega vojnega letalstva, zapisal, da "Japonska ponuja idealne tarče za letalske operacije", in da so njena mesta, zgrajena večinoma iz lesa in papirja, "najboljše zračne tarče, kar jih je svet kdajkoli videl"

 

Tri tedne pred japonskim napadom na Pearl Harbour je ameriški general George Marshall "v neuradnem obvestilu" sporočil novinarjem: "Takoj bomo poslali leteče trdnjave, ki bodo zažgale japonska mesta. Nič ne bomo oklevali glede bombardiranja civilistov. Ravnali bomo brezkompromisno."

 

Leta 1939 se je celo Hitler zadrževal, da bi začel vojno v Evropi; verjetno je, da bi – ne glede na to – smrtonosni konflikt med Ameriko in Japonsko izbruhnil kmalu in najbrž sprožil svetovno vojno. Kot je videti, so se napetosti med Washingtonom in Tokiem stopnjevale že leta pred vdorom nacistične Nemčije na Poljsko. Kritično točko bi gotovo dosegli.

 

__________________

Shane Quinn (33) je prispevek objavil na portalu Global Research (vir), kanadskemu centru za raziskave globalizacije. Shane ima častno diplomo iz novinarstva in zadnje dve leti sodeluje z Global Research, pred tem je objavljal v britanskem časniku Morning Star, ameriškem People's World, venezuelskemu Orinoco Trubine ter na novičarski medijski platformi Duran.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
11
Neenakost med ljudmi (uvod): V Sloveniji je neenakost kljub vsemu še vedno med najmanjšimi na svetu
13
13.04.2021 22:00
Neenakost delitve premoženja in dohodkov med ljudmi je verjetno ena največjih težav (in stranpoti) sodobne družbe. Pri tem je ... Več.
Piše: Bine Kordež
Slovenska sprava: Izjava Slovenske akademije znanosti in umetnosti o spravi ob tridesetletnici samostojne slovenske države
35
07.04.2021 22:00
Ob tridesetletnici samostojne slovenske države je Slovenska akademija znanosti in umetnosti (SAZU) 15. marca 2021 objavila ... Več.
Piše: Uredništvo
Kako je teksaška šola v boju proti koronavirusu dosegla majhno, a pomembno zmago v pandemiji
14
06.04.2021 23:42
Ameriška online revija Education Week, ki se ukvarja z vzgojo in izobraževanjem je poročala o nadvse zanimivem primeru šole ... Več.
Piše: Marjana Škalič
Smrtonosni brazilski sev: Zakaj je 3. val tako nevaren in drugačen od prejšnji dveh?
23
05.04.2021 05:00
Uspešen spopad s prvim valom epidemije je vlado uspaval, zato je drugi val predolgo podcenjevala. Posledice so bile več kot ... Več.
Piše: Uredništvo
Dosje Slavko Gaber: Povratek zagrenjenega in nečimrnega LDS ideologa?
12
31.03.2021 22:20
Koga je nedavna neuspela interpelacija ministrice za šolstvo Simone Kustec najbolj zabolela? Gregorja Golobiča? Ne. Majo Makovec ... Več.
Piše: Uredništvo
Majhna revolucija pri novih pravopisnih pravilih: Novo mesto bo odslej mesto z veliko začetnico, marsikatera vas pa bo tudi večja
10
26.03.2021 22:40
Še slabe tri tedne naj bi tekla javna razprava o predlogih sprememb slovenskega pravopisa, vendar je še vedno nejasno, kdo ... Več.
Piše: Saška Štumberger
Pot do 2. svetovne vojne: Stalinova neuspešna prizadevanja za zavezništvo z Zahodom
23
19.03.2021 22:30
Zgodovina bi se precej drugače obrnila, če bi Velika Britanija in Francija spomladi 1939 pozitivno odgovorili na Stalinove ... Več.
Piše: Shane Quinn
Socialne kapice si vlada in poslanci doslej niso upali uvesti, morda bo tokrat drugače
5
15.03.2021 06:25
Vladni Svet za debirokratizacijo je pripravil zakonske spremembe za zmanjšanje administrativnih postopkov. Predloge je vlada ... Več.
Piše: Bine Kordež
Zakaj ne bom ustanovila nove stranke in zakaj mora biti desnica boljša in bolj demokratična, da ji bodo lahko ljudje zaupali
27
11.03.2021 07:00
Vsakič, ko se nismo upognili destruktivni politiki neke druge desne stranke, smo doživeli napade in podtikanja o levičarstvu, ... Več.
Piše: Ljudmila Novak
Kako je v javnosti najmanj znana Janševa ministrica Helena Jaklitsch tržaškim zamejcem mirno obrnila hrbet
7
03.03.2021 22:55
Kdo bi vedel, kakšne kriterije uporabljajo strokovne komisije, ki za Urad za Slovence po svetu in v zamejstvu ponujajo varčno ... Več.
Piše: Alenka Puhar
Janševo pismo predsednici Evropske komisije je tudi mini priročnik o slovenski tranziciji, s katero se Evropska unija zagotovo ne misli ukvarjati
8
28.02.2021 11:00
Pismo, ki ga je predsednik vlade Janez Janša v petek poslal predsednici Evropske komisije Ursuli von der Leyen in v vednost tudi ... Več.
Piše: Uredništvo
Britansko-ameriške vezi s tretjim rajhom: Hitler je "narodni heroj, ki je rešil državo pred obupom in propadom"
14
26.02.2021 23:52
Churchillovo navdušenje nad Mussolinijem in urejenostjo fašistične Italije, nad gospodom Hitlerjem očarana britanska ... Več.
Piše: Shane Quinn
Ni res, da je "stara populacija" glavni razlog za to, da je Slovenija po smrtnosti zaradi Covid-19 v neslavnem svetovnem vrhu
11
17.02.2021 22:04
Prepričanje, da smo na drugem mestu na svetu (za Belgijo), ko gre za smrtnost zaradi Covid-19, ker imamo nadpovprečno staro ... Več.
Piše: Bine Kordež
Sodnica, ki ne mara "velikega diktatorja" Janše, kazensko toži Vinka Gorenaka, ker je objavil njene zasebne misli
10
17.02.2021 07:00
Kaj bi pomenila javna objava osebnih prejemkov sodnikov in tožilcev, kar od pravosodne ministrice zahteva Vili Kovačič? V vsakem ... Več.
Piše: Uredništvo
Ameriška "vrnitev v normalnost" pomeni novo militarizacijo in obnovitev hladne vojne med Zahodom in Putinovo Rusijo
11
13.02.2021 06:59
Zahodni politiki in mediji se ogorčeno odzivajo na odnos ruskih oblasti do posameznih opozicijskih voditeljev. Takšno obnašanje ... Več.
Piše: Janez Vuk
Kako lahkotno smo v kriznem 2020 zapravljali milijarde evrov in kljub orjaškemu deficitu ostali dobre volje
7
11.02.2021 23:10
Ministrstvo za finance je nedavno objavilo prve podatke o proračunskih gibanjih v preteklem letu. Zanimivo, da o tem nismo nič ... Več.
Piše: Bine Kordež
O (ne)uravnoteženosti RTV Slovenija: Pristranskost zasebnih medijev je stvar trga, pristranskost nacionalke pa grožnja demokraciji
17
06.02.2021 06:30
Novi generalni direktor RTV Slovenija Andrej Grah Whatmough se bo, po prvih izjavah sodeč, posvetil reševanju finančnih težav ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Poziv k premirju in sodelovanju: Slovenci se bolj kot proti koronavirusu borimo drug proti drugemu
19
04.02.2021 06:00
Boris Mark Andrijanič, Matej Avbelj, Nevenka Črešnar Pergar, Romana Jordan, Igor Masten, Blaž Mrevlje, Marko Noč, Marko ... Več.
Piše: Uredništvo
Predsednik Pahor se zaveda: Hud problem naslednjih volitev v Državni zbor je to, da je obstoječi volilni sistem še vedno protiustaven!
11
30.01.2021 07:03
To, da v Državni zbor kot zakonodajni organ ni izpolnil obveznosti, ki mu je bila naložena s strani Ustavnega sodišča glede ... Več.
Piše: Žiga Stupica
Polemika: Svoboda govora je temelj demokracije, politična korektnost in sovražni govor pa orodji represije
18
27.01.2021 07:00
Zahod se pogreza vse globlje v nesvobodno družbo. Najbolj viden zunanji znak erozije svobode je omejevanje svobode govora. ... Več.
Piše: Janez Vuk
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Premier Janša potiska Slovenijo na napačno stran demokratičnega zemljevida Evrope
Bill Wirtz
Ogledov: 1.784
02/
Slovenska sprava: Izjava Slovenske akademije znanosti in umetnosti o spravi ob tridesetletnici samostojne slovenske države
Uredništvo
Ogledov: 1.358
03/
V 21. stoletju nihče ne bi smel biti suženj. Dobro to veste, ker ste sužnji tudi sami.
Ana Jud
Ogledov: 1.456
04/
Kako je teksaška šola v boju proti koronavirusu dosegla majhno, a pomembno zmago v pandemiji
Marjana Škalič
Ogledov: 1.084
05/
Šteje samo, kakšen človek si
Ana Jud
Ogledov: 978
06/
Dobri fantje in dobre žene v deželi Janeza Janše, ki divja na vse ali nič
Simona Rebolj
Ogledov: 2.665
07/
"Covid potni list" bi bil dobrodošel, vendar je pot do njegove uresničitve še negotova
Božo Cerar
Ogledov: 841
08/
Izboljšava Sistema: Boj proti takšni ali drugačni mafiji se začne v šolskih klopeh
Miha Burger
Ogledov: 830
09/
Neenakost med ljudmi (uvod): V Sloveniji je neenakost kljub vsemu še vedno med najmanjšimi na svetu
Bine Kordež
Ogledov: 684
10/
Aprilska polemika: Dan po 1. aprilu in nekaj dni kasneje
Andrej Drapal
Ogledov: 1.775