Niti nisem ugasnil računalnika po objavi In memoriam za Ivana Omana, ko preberem, da je umrl tudi Denis Kuljiš. Najbolj neomadeževanega člana osamosvojitvenega predsedstva (1990-1992) nisem imel nikoli prilike spoznati. Denisa Kuljiša pa sem. Po Draganovi zaslugi še malce bolje. Ko sva z Denisom nekoč sedela v ljubljanski gostilni As, kamor je kot notorični gurman redno zahajal med obiski Ljubljane, je beseda nanesla na Dragana Živadinova in takrat se je Denis še razživel: nujno naj ga pokličem. Končalo se je tako, da smo z Draganom, ki je bil po nekem čudnem spletu naključij ravno nekje v bližini in je hitro prišel k nama, potem več ur razpravljali o vsem mogočem. Politiki, kulturi, vesolju, hrani in morda celo ženskah. Težko bi našel boljšega pripovedovalca zgodb od Denisa. Tistikrat se mi je po njegovi zaslugi dopadla celo ta gostilna, v katero radi hodijo poslovneži s sumljivim pedigrejem in ljubljanska družbena elita. Z narekovaji ali brez, saj je vseeno. Prav proti takšnim kreaturam je bil Kuljiš resnični mojster besede, še posebej tiste zajedljive, sarkastične. Na jugu bi rekli, da je znal "podjebavati".
Dejan Steinbuch me je po neveseli novici, da nas je zapustil Denis Kuljiš, odrešil. S svojim uvodnim spominjanjem mi je dal priložnost, da se tudi sam spomnim Denisa na Denisu primeren način prek njegovega neusmiljenega vitalizma: Šta ima? In prek Denisovega nalezljivega smeha. Njegov viskofrekvenčni hehet se mu je vedno znova prikazoval na obrazu. Sam sebe se je razveslil, ko je samemu sebi sprojeciral lastno sliko - misel. Vzporedno jo je že videl formulirano v nenadkriljivi jezikovni obliki. Ne, videl jo je že kar stiskano in uredniško zaključeno. Po mojem si jo je v glavi, v trenutku novinarskega navdiha, celo fotografsko opremil. In potem se je sam sebi smejal do obisti. Seveda samoironično! Bodoči članek ali komentar je skoraj vedno formuliral z največkrat utemeljeno nesramnostjo. V svojem najglobjem bistvu pa je bil Denis Kuljiš globoko sramežljiv mož. Verjemite mi tudi vi, ki vas je po potrebenem ali včasih po nepotrebnem omenjal.
S svojo subverzivno besedno umetnostjo je začel že globoko v časih socializma in SFRJ, ko se je bilo težko iti žurnalizem brez cenzure. Toda nič lažje, za marsikoga celo nevarnejše je bilo na Hrvaškem v prvih letih samostojnosti, ko so vojni dobičkarji in kriminalci v spregi z vladajočo politiko primitvno krojili svobodo medijev. Denis Kuljiš je bil na nek poseben način nedotakljiv, kot da bi ga korpulentna postava - Denis ne zameri mi, ampak ni res, da si samo zelo rad dobro jedel, ampak si predvsem preveč jedel - varovala pred vsemi spletkami in umazanijo okoli njega.
Že vidim, da se ne bom mogel ob slovesu otresti Denisovega smeha. Pred dvema desetletjema sva se skupaj znašla v zimski Moskvi. Ob zaključku kratkega dne me je povabil na večerjo v hotel Kempinski. Imela sva izvrsten pogled na nočno osvetljen Kremelj. Snežilo je tako močno, kot mora v Moskvi snežiti, da je pogled na kremeljski prospekt popoln. Sredi večerje se je spomnil nečesa tako intenzivno, da je prekinil obed in začel pripovedovati o svojem očetu. Ta je v šestdesetih letih delal v Splitu kot inženir-tehnolog, zaposlen v vojaški mornarici. V tistem obdobju so ga poslali v Moskvo, da realizira naročilo oziroma nakup dveh vojaških podmornic. V svoji pripovedi, ki nama je hladila večerjo, se je Denis spomnil fascinantnega absurdizma tedanje ljudske armade. Preden je oče odšel na poslovno pot, mu je pokazal zeleno naročilnico za nakup dveh podmornic. Na njej je pisalo: podvodnaja lodka; komada/2x in potem poševna črta do podnožja naročilnice, da ne bi slučajno mimogrede še kaj nepredvidenega kupil. Ne morete si predstavljati, kako je Denisa tisti večer v Kempinskem veselila tista poševna absurdistična črta na naročilnici ljudske armade. Nenehoma je ponavljal in _____ pod podmornicama pa tista poševna črta!
Bil je predvsem novinar. Pisec. Takšnih v Deželi nimamo. Odličen humorist. Malce manj dobro mu je šlo v poslovnih založniških vodah. Dokler je delal za druge, je še šlo. Pravzaprav odlično. Bil je eden očetov skupine EPH, ki je kasneje prešla pod okrilje nekdanjega nemškega medijskega imperija WAZ. Še prej si je takorekoč izmislil Globus, pa kasneje tudi Nacional. Urejaval je Playboy in še pol ducata revij. A ko je v nekem trenutku poskusil na svoje, s svojim časopisom, je že po nekaj mesecih propadel. A še preden bi okolica to zaznala, se je že pobral in delal dalje. Njegove kolumne 1000 Šema Denisa Kuljiša na zadnji strani Globusa bodo šle v zgodovino. Tako kot on, eden najbolj izvirnih, plodovitih in predvsem slogovno izpiljenih novinarjev v medijskem prostoru nekdanje skupne države. Da ne omenjamo, kako dobro je bil obveščen o vsem.
Denis Kuljiš je bil izvrsten urednik tednika Globus. Predvsem sem bil zelo presenečen, ko me je povabil kot urednik tedanje visoko nakladne revije, da pišem v njej komentarje o umetnosti. Začudeno sem ga vprašal: Denis, menim, da veš, da pišem tekste, ki so relativno nerazumljivi večinskemu bralstvu. Kako bo šlo to skupaj z visokonakladno revijo? On pa mi je odvrnil: A se nismo borili med drugim tudi zato, da lahko objavljamo nerazumljive tekste? Tako sem skoraj dve leti pisal komentarje o umetnosti v Globusu, ko me je naposled poklical: Videti je, da te ne morem več ščititi pred večinskim bralstvom in kapitalom. Če ne bom mogel zaščiti tebe, je več kot očitno, da ne bom mogel več ščititi sebe!
Denis je bil tako dobro omrežen in poznan, da sem začel verjeti, da pozna vse pomembne ljudi na Hrvaškem. Septembra 2015 sem ga klical iz Visa, kjer smo z ženo in štirimesečnim sinom zaradi nesporazuma ostali brez rezerviranega apartmaja, in ga prosil, če pozna koga, ki tam oddaja kakšno nepremičnino. Denis mi je takoj poslal cifro nekoga, ki da ima tam majhen družinski hotel in ki da bo vse "zrihtal". Čez pet minut pa mi pošlje sms, naj za Božjo voljo ne kličem tega tipa, ker je trenutno v zaporu zaradi drog ...
Manj znano je, da je neuspešno poizkusil izdajti dnevnik z naslovom XXI. stoletje. Ko mi je poslal poizkusno številko dnevnika, sem skoraj umrl od smeha, v njem je bil objavljen tekst, posvečen Ksevtu, z naslovom: Vitanje, slovenski odgovor na Međugorje. Denis Kuljiš je bil medij sam, ki se je neusmiljeno smejal sebi in svojim junakom. Predvsem pa je bil neusmiljen, brutalen do političnih kriminalcev. Teh pa je bilo na Balkanu na gromozanske kupe za časa njegovega življenja. Zdaj pa jih zanj ne bo več, samo še absurdistični smeh in ____ poševna črta!
Pisati In memoriam za Denisa Kuljiša je trpljenje posebne vrste. Kdor ga je poznal, je prepričan, da se bo tudi tam, kamor je odšel, imel odlično. Da ne bo lačen in žejen. No, v to sem povsem prepričan. Spet bo božansko jedel in pil. Samo ne pretiravaj, Denis. S polnim želodcem je težko pisati. Tale dvojni In memoriam je na srečo pri koncu. Spil bom še en gemišt zate, Denis, potem pa ugasnil luč in šel spat.
Tale dvojni In memoriam je na srečo pri koncu.
Na srečo.