Kot je znano, so novonastale države, ki šele oblikujejo in utrjujejo izhodišča za delovanje v zahtevnih pogojih mednarodnih odnosov, dovzetne za vplive od zunaj. Že sam nastanek ni mogoč brez blagoslova dominantnih centrov svetovne moči, ki pogojujejo obstoj z zajetnim številom obvezujočih zahtev. Z nastankom in priznanjem so države vpete v omrežje obstoječih povezav, oblikovanih brez njihovega sodelovanja ali volje, imperativne narave. Pridruževanje institucijam tako imenovane mednarodne skupnosti (kar je sopomenka neizprosnega diktata velikih) torej poteka po načelu take it or leave it, pa so države obsojene na nenehna prizadevanja, okrepiti vzvode lastnih interesov, jih profilirati, vsaj delno dislocirati iz patronata globalnih centrov moči. Kakršna koli načelnost je torej od oblikovanja dalje skorajda nemogoča, implementacija lastnih načel poteka nujno skozi postopen, krčevit boj za vsak milimeter dejanske suverenosti v skladu z razvijajočimi se mednarodnimi odnosi, v prvi vrsti s periodičnim spreminjanjem težišč med različnimi centri. Določene države ugasnejo, še preden jim uspe doseči preboje k resnični samostojnosti, ki je ne gre enačiti z vihranjem zastav, pompoznim praznovanjem le njim pomembnih obletnic, titularnimi srečevanji s tujino, nikomur potrebnimi članstvi v organizacijah formalne narave, v katerih se zgolj oznanjajo že sprejete odločitve.

Posledice navidezne, titularne, komaj smiselne kvazi-suverenosti se odločilno izražajo v notranjem delovanju države, na ključnih področjih delovanja javne in državne uprave v najširšem pomenu teh operativnih delokrogov državnega krvnega obtoka, ki vključuje vse tri veje oblasti ter kompletno logistiko institucij državnega in javnega pomena. Vplivi mednarodnih centrov moči na delovanje države se kažejo ne toliko kot neposredno tuje delovanje v notranjih zadevah, temveč bolj skozi transformacijo namer skozi oblastvene vzvode notranjega tipa. Na ta način se kolegij dejanskega upravljanja izstavlja iz neposrednih, nepriljubljenih zunanjih posegov v ponotranjena stanja, ki bi naj izkazovala domnevno kolokvijsko skladnost domicilnih in zunanjih interesov. V kombinaciji z zadostno stopnjo ekonomskega razvoja in vsaj temeljno korektnostjo mehanizmov distribucije razpoložljivega narodnega bogastva med elite in množice se lahko na daljši rok ustvari sprejemljiv, konsenzualen okvir delovanja primerljivih držav. Ob zadostnem kvantumu kruha in iger se množice v zadostni meri sterilizirajo za uresničevanje funkcionalnih potreb tako imenovane mednarodne skupnosti.

***

Daljši, toda nujen uvod razkriva fundamentalen princip, po katerem poteka implementacija zahtev, ki jih globalni centri moči kontinuirano naslavljajo na omejeno suverene države. Namesto surovega nasilja kolonializma, imperializma in podobnih pojavnih zgodovinskih stanj globalne dominacije, se v 21. stoletju izbirajo konsenzualne, sorazmerno sprejemljive, blažilne strategije z istimi učinki v prvi vrsti ekonomske podrejenosti, vpetosti v sistem mednarodnih odnosov nadvlade. Mednarodne globoke institucije preferirajo blažilnike notranje, navidezno suverene izdelave. Skozi mreže političnih, gospodarskih, upravnih in drugih elit se udejanjajo interesi globalnih institucij tipa EU, NATO, IMF in drugih, s ciljem permanentne, neogrožene dominacije nad ekonomsko pogojenimi interesi.

Skupaj z delovanjem regionalnih institucij poteka nenehno prerazporejanje ekonomskih resursov svetovnega pomena. V vodstva političnih, gospodarskih, upravnih in drugih struktur se novačijo kadri, lojalni splošno sprejetim mednarodnim vrednotam, pod pretvezo katerih se krepijo mednarodni odnosi. Ultima ratio globalnih struktur je čim popolnejši nadzor, nastavitev kooperativnih, praviloma v tujini šolanih navez na ključne strateške položaje. Takšna simbioza se v časih debelih krav pogosto izide, predstavlja stvarno podlago hitrega, dinamičnega razvoja, toda praviloma izzveni ob resnih cikličnih motnjah, neločljivo povezanih z naravo to vrstne globalne organiziranosti, kar se je jasno manifestiralo leta 2008 z rušilnimi posledicami, ki se odpravljajo še dandanes.

Ker se odvisne države med seboj bistveno razlikujejo, ni možna modelna projekcija na splošni ravni; vsaka izmed držav rešuje tekoče razvojne probleme na sebi lasten način. Načelno pa gre trditi, da bolj ko je država razvita ter narod ozaveščen, je stopnja infiltracije globalnih struktur v notranje mehanizme delovanja zahtevnejša, nepopolnejša, manj ustrezna; naloga tujine je otežena natanko toliko, kolikor je podana sposobnost države in naroda vgraditi zaščitne mehanizme, s katerimi se zmanjšuje, nevtralizira škodljivost vpliva. Poroznost institucij je, na drugi strani, premo sorazmerna imunosti države in naroda; bolj ko so oblastveno-državne strukture kooperativne mehanizmom globalne dominacije, bolj je država oslabljena pri zaščiti interesov.

Zloraba ustavnih načel vseh vrst, vključno z obskurno nedotakljivostjo institucij, sterilnostjo nadzornih mehanizmov, selektivnim delovanjem regulatornih teles krepi pretočnost globoke države; skozi pomanjkljivo delujoče institucije se krušijo mehanizmi splošne imunitete, ki narodu omogočajo zgodovinski obstoj. Medtem ko je z vidika velikih narodov dalj časa trajajoča krizna strategija odpravljiva, je za majhne praviloma usodna; že nekaj desetletij institucionalnega zastoja praviloma uniči substrat, grozi z integracijo v sosedne velike države. Tekom novejše zgodovine so na ta način že izginjali narodi in bodo prav gotovo še. Igra prestolov je torej izrazito usodna, predstavlja biti ali ne biti obstoju kultur. Prizadevanje majhne države, usposobiti, okrepiti mehanizme institucionalnega delovanja, je naloga prvega reda. Napake se multiplicirajo, neznatni spodrsljaji znajo imeti dolgoročne posledice. Vsaka paralizirana institucija pomeni korak bližje ravni črti mernikov utripa.

***

Dramatičnost položaja majhnih, v osnovi dokaj odvisnih držav, se potencira na stičiščih notranje nastalih, relativno avtohtonih struktur globoke države z od zunaj instaliranimi nastavki mednarodnega vpliva. Na stičiščih teh dveh struktur odločilnega neformalnega vpliva se oblikujejo dominantne (personalne) naveze najbolj malignega tipa. Ravno tu so locirani odločilni centri stvarne moči, negovani tako s strani avtohtonih globokih struktur kot tudi s strani zunanjih protagonistov. Pooblastila vplivnežev tega ranga morajo biti de facto neomejena, dostop do vzvodov udejanjanja prednostnih nalog linearen, poveljevanje mora vsebovati odsotnost nadzora ali protiobrambe. Lastnost nedotakljivosti je titular, prepoznavno znamenje absolutnega, izmikajočega se parametrom suverene državnosti.

Neodgovornost potrebuje zaslombo v delovanju kompletnega državnega aparata, vključno s centri prisile (armada, policija, državno tožilstvo, sodstvo). Atribut nemotenosti delovanja po načelu švedske mize se kaže kot poljubno vplivanje na instrumentarij državne prisile; izbrancem vrhov globoke države je nujno zagotoviti funkcionalno nedotakljivost, ki se preliva na območje popolne osebne neodgovornosti. Paraliziranost, počasnost, pretirana regulacija, suhoparna formaliziranost procedur, neživljenjskost, absolutizacija ... so vidna znamenja uspešnosti stičišč globoke države. Stvarna nedotakljivost ključnih protagonistov ozadij se odraža v podrejenosti državnih teles, v katerih je organizirana prisila.

Linije zagotavljanja vsemogočnosti, imunosti nad proceduralnim se ne morejo učinkovito izraziti ob prisotnosti samostojnih, od globoke države neodvisnih struktur znotraj delovanja države; potrebna jim je učinkovita podrejenost vertikalne in horizontalne narave. Za učinkovito podreditev je torej nujna uspešna razgradnja struktur po vertikalni in horizontalni liniji. Vertikalna podrejenost je dokaj enostavna; sistem se destabilizira po hierarhični liniji, od zgoraj navzdol, s postavitvijo zaupnega ešalona na večino pomembnih pozicij. Postaviti kooperativne na čim višje položaje, jih sistemsko izvzeti vsake odgovornosti, je fiksni element, osnovnošolski program; težav razumeti potrebo hierarhične nadrejenosti praviloma ni; globokim zadošča relativno skromen kadrovski nabor.

Zahtevnejša je vzpostavitev ustrezno ubogajoče horizontalne strukture z udeležbo več sto ali več tisoč oseb drugega izvedbenega nivoja. Praviloma se ta naloga izpolnjuje preko dveh vzvodov: povzpetniškega in ustrahovanega kadra. Na tem nestrateškem izvedbenem nivoju se obrambni sistemski mehanizmi sterilizirajo z dvema oblikama ponotranjenja kooperativnosti. Pogojno in poenostavljeno rečeno povzpetniški kadrovski zajem se polni iz vrst povzpetnikov z osebami, ki so "osvobojene" splošnih človeških integracijskih vrednot, kot so pripadnost idejam, narodu, družini, posameznikom ... Tu gre za ešalon iz družbe svojevoljno izločenih, dezintegriranih značajev, ki jim je edini fokus delovanja lasten uspeh. Praviloma sploh ne akceptirajo širših družbenih stanj, jih ne zanimajo, so linearno usmerjeni v čim lagodnejše izpolnjevanje nalog od zgoraj. Predstavljajo preplet fahidiotizma in razosebljenosti, z individualnimi poljubnimi dodatki, ki iz opustelega individuuma potrošniške naravnanosti producirajo soldatesko zaledne funkcionalnosti. Delovanje povzpetnikov se izraža kot subjektivna težnja k lastni promociji, neodvisno od načina in cene, kot nenehna želja po preboju v prvi globoki ešalon; objektivno predstavljajo zanesljiv filter med interesi zalednih dejavnikov in potrebami po obstoju kompaktne družbe.

Za razliko od povzpetnikov poteka kadrovski zajem prestrašenih, ustrahovanih po principu vršenja potrebne stopnje pritiskov, usmerjenih na psihološke probleme z doseganjem vseh vrst osebnostnih identitet, porušenih v povezavi s pomanjkljivo izobrazbo, nestrokovnostjo, odsotnostjo samozavesti, pripadnostjo podkulturnim milijejem itd, kar predstavlja fundamentalni humus njihovega prostovoljnega podrejanja vsakokratni volji nadrejenih struktur. Ešalon nesrečnežev, kruhoborcev, ki jim je mar le za najožje, z usodo večne samopodrejenosti, vselej grozečo prekarizacijo, pavperizacijo, izgubo elementarne eksistence, je drug zanesljiv obrazec podrejanja državnih struktur zalednim centrom vpliva. Ta nemočna falanga ubogljivosti, odsotnosti esence je enako pomemben vzvod horizontalne funkcionalnosti globoke države.

Obe falangi skupaj tvorita nepredušen kordon, ki dopolnjuje, celo akscelerira vertikalno promotivnost zalednih, neoficielnih interesov. Šele tako izvajane funkcije protičloveške globoke države omogočajo ultimativen uspeh ključnega prizadevanja, ki se odrazi v nemotenem bogatenju pod pogoji razčlovečenja posameznikov znotraj državnih struktur. Neogiben cilj predstavlja predvsem sprotno odstranjevanje nekooperativnih, problematičnih, drugačnih, ki jim je potrebno prilepiti (po potrebi tudi medijske) oznake ekscentričnega, zblaznelega, čudaškega, zmotnega, nezrelega ... Stigmatizacija človeškega je ultimativni poseg v kompleksnost državnih struktur, ki na dolgi rok omogoča stabilnost položaja nosilcev globoke države s ciljem ekspropriacije blagovnega in vrednostnega fundusa.

***

Šele izbris arhaično človeškega, utemeljenega v pristno človeškem, humanem, vzajemnem, kolektivnem omogoča nadzor brez odgovornosti in brez možnosti preprečitve evidentno nezakonitega bogatenja. Odstranitev človeškega substrata, prevrednotenje celotnega intrapsihičnega korpusa, sterilizacija miselnega upora je ultima ratio navidezno zgolj ekonomskega, a v osnovi tudi protičloveškega prizadevanja. V ta namen je seveda nujno odstraniti, marginalizirati avtonomne politične sile kot branike avtentično človeških vrednot. Razbitje, detronizacija organizacijskih oblik človeškega udejstvovanja je hkrati zadnja naloga pohoda globokega v epicenter upora. Globoka država se kaže v ontološkem pogledu kot oblika človeške prihodnosti, kadar iz njega odstranimo idejo, ga reduciramo na igre in kruh, na zgolj samega sebe.

Boj proti globoki državi je torej ne le boj proti zajedavcem splošne blaginje, uničevalcem narodne suverenosti, temveč tudi boj za človeka kot ontološko bitje. Boj, ki bo vse prej kot lahek.