Pred kratkim sem gledal posnetek iz Državnega zbora, nekakšno srečanje ali okroglo mizo o Aktivnem državljanu oziroma Aktivnem državljanstvu. Tam so bili moderatorka srečanja, predsednik Dejan Židan in očitno deset ali dvanajst povabljenih poznavalcev oziroma "poznavalcev", kajti na to - priznam, rahlo cinično označbo v narekovajih - me je napeljalo poslušanje tega klepeta in tudi ugotovitev, da nikogar od vabljenih nisem poznal, čeprav se sam prav s to problematiko intenzivno ukvarjam že več kot dvajset let. A naj povzamem razmislek oziroma bistveni občutek, ki me je po tem ogledu prevzel.

Vse to govoričenje o aktivnem državljanstvu, ki ga bodisi vsak visoki funkcionar te države, bodisi vsak anonimni komentator interpretira po svoje, ima eno ključno napako: nihče, ampak prav nihče namreč ne pove, kje je bistvo problema! Ni važno, kdo ali kaj je Aktivni državljan oziroma aktivno državljanstvo, kaj je njegov interes, volja, želja itd., dokler ni znano orodje ali metoda ali oblika prepoznave te njegove volje, interesa itd. In še več - to orodje mora biti tudi postavljeno, sprejeto in upoštevano. In ker tega ni oziroma dokler tega ne bo, je vse to govoričenje o tem, kdo in kaj je Aktivni državljan, čisto nesmiselno. Torej, najprej jasna institucionalizirana oblika, metoda ugotavljanja kdo, kaj, kako o državnem, skupnostnem problemu kot Aktivni državljan. Institucionalizirana pomeni z zapisanimi pravili, poslovnikom, tudi po potrebi z zapisanimi stimulacijami in po drugi strani sankcijami itd.

Tudi na uvodoma omenjenem dogodku je nekdo dejal, kako imajo Aktivni državljani na razpolago volitve, drugi je omenil, kako imajo na razpolago referendum. Nekdo je omenil celo proteste. Prav zabolelo me je v ušesih. Ne bi že stotič ponavljal istega, namreč kako so volitve verjetno čisto dovolj za tistih nekritičnih devetdeset odstotkov državljanov vsake družbe, ki jih Aktivno državljanstvo tako ali tako ne zanima, saj predajo ukvarjanje s skupnimi problemi preko volitev svojim predstavnikom. Glede splošnega referenduma tudi raje ne izgubljam besed, ker je pri nas zmanipuliran do skrajnosti. Da bi proteste, ki se večinoma sprevržejo v razbijanje izložb, poimenoval orodje demokracije oz. celo orodje Aktivnega državljana, mi pač ne gre. Sploh pa v Sloveniji - z izjemno študentskega metanja jajc in granitnih kock v hram demokracije na Šubičevi ter mariborskega upora proti Kanglerju - nismo nikoli doživeli protestov.

Efektnega, uporabnega, upoštevanega ali celo formalno sprejetega orodja za Aktivno državljanstvo preprosto še ni. Kljub celi vrsti poskusov, ki smo jih nekateri doslej počeli. Svobodne volitve so orodje demokracije, splošni referendum je orodje demokracije, ali je še kaj vmes, obstaja še kakšno drugo orodje demokracije? Ne, ne obstaja. Kako naj sedaj zaživi npr. samo ena ideja, stavek avstrijskega filozofa Karla Popperja: "Institucije je treba oblikovati tako, da oblastnikom preprečijo povzročanje škode"?

Preko volitev boljših in pametnejših? Preko splošnega referenduma? Definitivno je omenjena ideja več kot očitno in dokazljivo uresničljiva le preko postavitve novega orodja demokracije, lahko celo poenostavljeno rečemo v praznem, oziroma nedorečenem prostoru med volitvami na eni in splošnim referendumom na drugi strani. Torej, veliko bi bilo že, če bi resno, z vso pozitivno energijo, ki jo je bilo konec koncev začutiti tudi na omenjenem dogodku, naredili kakšen poskus v smeri omenjenega novega orodja demokracije. Bi pa za zaključek tega razmisleka o počutju po gledanju klepeta o Aktivnem državljanu, izpostavil sledečo željo: Naj kdorkoli, anonimno ali neanonimno pokomentira oziroma zapiše, ali je bilo po njegovem že kaj narejenega v omenjeni smeri (morda celo kdo, kaj, kako). Če res vsa vesoljna Slovenija z vsemi svojimi visokimi funkcionarji, anonimnimi in neanonimnimi komentatorji vred misli, da tako novo orodje ni potrebno, da obstoječi sistem, ki pozna le volitve in splošni referendum, povsem zadošča, potem, dragi Mihec, kot me je poimenovalo že kar nekaj "dobronamernih", res začni pakirati kovčke ...