Razkrivamo

Ponovno odkriti mojster (4. del): "Ljubljana je neznosno grda. Ali je ona izraz ljudske duše? Potem je čudno z nami."

Peter Krečič, veliki raziskovalec arhitekta Plečnika, je avtor velike monografije o tem mojstru. V knjigi ga spremlja osebnostno in kot umetnika; sledi mu od zgodnje mladosti, očetove mizarske delavnice preko šolanja v Gradcu do preboja v šolo znamenitega arhitekta Otta Wagnerja na Dunaju, kjer malo pred koncem 19. stoletja sledijo njegov hitri vzpon na vrh umetniškega prizorišča in nato umetnostna preobrazba med potovanjem po Italiji ter desetletje najvidnejšega ustvarjalnega vzpona. Kritika cerkve z najvišjih oblastnih vrhov Jožefa Plečnika prežene v Prago, kjer se desetletje ukvarja pretežno s poučevanjem na umetnoobrtni šoli. Po prvi svetovni vojni se mu razprejo nova ustvarjalna obzorja najprej z delom za predsednika novonastale Češkoslovaške republike Tomaša Masaryka, po drugi vojni se mu z imenovanjem za profesorja na ljubljanski univerzi izpolni želja po življenju in delu v domovini. Njegov opus se dobro desetletje odvija vzporedno na Praškem gradu in v Ljubljani. Obdobje po zadnji vojni zaznamuje njegovo umikanje v ozadje. Mojstrovo navidezno sestopanje z Dunaja v vse večjo anonimnost Prage in Ljubljane se posthumno sprva kaže kot njegov neuspeh, ugotavlja Krečič, kot zatrtje velikega talenta in ustvarjalnih moči. Toda le začasno. V treh desetletjih po smrti se po velikem odkritju njegovega univerzalnega genija v Parizu začenja njegov ponovni vzpon na svetovni Olimp arhitekturne umetnosti. Po današnjem uvodo bomo na portalu v prihodnjih tednih objavljali izbrane odlomke iz Krečičeve monografije o Plečniku, ki je izšla lani pri ljubljanski založbi Beletrina v knjižni zbirki Koda.

24.08.2019 18:00
Piše: Uredništvo
Ključne besede:   Jože Plečnik   arhitektura   Ljubljana   Vurnik   Milan Šuklje   Trnovo   Tehnika

Na šoli so ga bili nekateri profesorji, ki so se v tistem trenutku po naključju znašli v dekanovi pisarni, iskreno veseli in mu segali v roko. Tudi sam se je počutil med njimi kar domačega, čeprav je komaj koga poznal. Prijetno ga je presenetila je delovna vnema, ki so jo kazali tako učitelji kot učenci pri urejanju prostorov. Hodniki so bili polni študentov, ki so od bogve od kod nosili pohištvo, naprave, stroje, knjige, študije ... Ponekod so še polagali pode, drugod pa so imeli profesorji že urejene kabinete, oddelki priročne knjižnice. Po nekaj vljudnostih ga je dekan peljal v prvo nadstropje prav na konec krila ob Aškerčevi, da bi mu pokazal arhitektski oddelek. Bil je že skoraj povsem nared. Profesor Vurnik je knjige iz njegovega zaboja že razmestil po policah. V veliko sobo, ki naj bi služila za njun delovni kabinet, je že dal prinesti svojo risalno mizo in polico za odlaganje načrtov in modelov. Plečnik se je ozrl naokrog in dekana povprašal, kdaj bodo pripeljali pohištvo, torej mize in stole po njegovih načrtih –  nekaj profesorskih z visokimi nasloni je že videl po kabinetih – pa mu je ta odvrnil, da jih vsak dan dobijo po nekaj deset in da bodo s koncem avgusta že vsi na svojih mestih. Potem mu je omenil, da ima z vselitvijo v bratovo hišo še nekaj težav, da jo mora še vso urediti in da bi se moral nujno dobiti z inženirjem Šukljetom, ki bi mu lahko pomagal z nasvetom, kje bi dobil primerne izvajalce. Dekan se je ponudil, da se bo že naslednjega dne pogovoril s Šukljetom in ga poslal k njemu v Trnovo.

 

Inženir Milan Šuklje se je izkazal za pravega prijatelja. Ni pozabil, kako hitro se je arhitekt odzval na njegovo prošnjo za načrte za Tehniško fakulteto, kako neutrudno mu je pozneje pošiljal dodatne načrte in detajle, odgovoril na vsako poslano mu vprašanje. Zdaj je prišel trenutek, da se mu primerno oddolži. V tednu dni so na dvorišče trnovskega domovanja že začeli voziti gradbeni material, postavljati odre, odpirati streho za ureditev treh nadstreškov na južni in dveh malih na severni. Ob zahodni stranici sta dva delavca že začela kopati veliko jamo za greznico in potem nadaljevala z izkopom jarka za temelj načrtovane nove stene pred južno steno hiše. Sosedje so z zanimanjem opazovali hrupno dogajanje in ne brez bojazni, koliko časa bodo morali vse to prenašati. Toda nihče se ni upal nič vprašati. Medtem pa se je, kakor je bil obljubil Šuklje, oglasil lastnik gradbenega podjetja, da bi ga peljal s svojim avtom do svojega prijatelja in sodelavca, posebej izvedenega za izdelavo stavbnega pohištva. Pri njem je Jože naročil vsa okna za nadstreške, in predvsem stopnišče, nujno povezavo v zgodnje nadstropje. Vprašanje pohištva je moral odložiti za pozneje. Utrujen od naporov in skrbi se je moral zvečer posvetiti še pripravam na predavanja in zbiranju gradiva za vaje s študenti. K sreči vreme ni nagajalo ne zidarjem ne krovcem, tako da so bila groba dela v dobrem mesecu končana. Ometavanju in pleskanju sten je sledilo postavljanje stopnišča, vzidavanjem vrat in napeljevanje elektrike po površini sten. Zamujalo je le delo z greznico in zidanjem stranišča. Malo pred končanjem del v trnovskem stanovanju so prišli ponj s Tehnike, da bi nadzoroval postavitev peči v profesorskem kabinetu arhitektskega oddelka. Jože si ga je zamisli nekoliko po svoje in je kar na mestu, neposredno vodil pečarje pri postavljanju peči. S pečmi je imel vselej veliko veselja, tako tudi tokrat in je obžaloval, da si doma predvsem zaradi pomanjkanja prostora ne bi mogel privoščiti česa podobnega.

 

Pri iskanju gospodinjske pomočnice se je izkazala njena najstarejša hči Marija. Ena izmed njenih znank je pokazala zanimanje za gospodinjenje pri profesorju Plečniku, tako da jo je nekega zgodnjega večera pripeljala predstavit svojemu stricu. Stricu Jožetu je bila na pogled kar všeč. Zaskrbela so ga njena leta. Bo zmogla toliko dela pri hiši in na vrtu, se je spraševal. Ljubo mu je bilo, da prihaja s Koroškega. Ime ji je bilo Neža Wüster. Dogovorila sta se, da jo bo obvestil, kdaj se bo mogla vseliti v svojo sobo; tedaj bi se tudi podrobneje pogovorila o njenih zadolžitvah v hiši in na vrtu. Omenila mu je, da bo pripeljala nekaj svojega skromnega pohištva. Glede svojega mu ni preostalo drugega, kot da je k Andrejevi skromni pohištveni opremi dodal veliki zaboj, v katerem je bil poslal svoje reči v Ljubljano, k temu pa še nekaj manjših od sestre, da mu bodo za odlagalne police. Risalno desko, veliko leseno ploščo na dveh kozah, je namestil pod veliko okno, glede stolov pa se je zadovoljil z nekaj preprostimi modeli Thonetove produkcije.

 

Čas pred začetkom predavanj in vaj na Tehniki je bil zanj poln skrbi in nadleg. Ni se prav znašel. Andreju je pisal:

 

Carissime, glej, tu skoraj nikogar ne poznam. Od zadnjih vojnih let poznam le kanonika Silvina Sardenka, iz zadnjega časa pa le jezuita Franca Tomca. S profesorji na Tehniki se komaj pozdravljamo, če jih srečam na cesti, se rajši delajo, da me ne vidijo, kot da bi me pozdravili, kaj šele, da bi se ustavili in si izmenjali magari samo nekaj vljudnosti. Mimo naših profesorjev sploh nikogar ne poznam, z nikomer ne občujem, incluzive ženski spol. Poznam samo eno pot čez frančiškanski most pred škofijo do sestre. In tudi to je prijetnejše po noči zaradi ljudi in zaradi nepopisno grdega mesta. Jaz sicer ne bom nobenega mesta zidal in ga tudi nisem – ali Ljubljana je neznosno grda. Ali je ona izraz ljudske duše? Potem je čudno z nami. Drugega ne vem. Tudi moj spomin, na katerega, nota bene, se nisem nikdar kaj prida zanašal, je čedalje slabši, ravno tako moje oči. No tako se vse počasi kos za kosom pogreza. Tolaži človeka edino to, ker nisem nikdar živel v lepi celoti, temveč vedno na podrtiji lastne pomanjkljivosti. In zato je vseeno, kakor je že.

Ves Tvoj Jože

 

 

Še nekaj večerov se je boril z nagovorom študentom. Ta ga je od vsega še najbolj moril. Če ne bi sproti odnašal v kepo zmečkanih poskusov na papirju, bi jih bilo za več kot poln koš. Bil je nervozen, neprespan, slabe volje in do jutra tistega oktobrskega dne, ko je prvič stopil pred svoje ljubljanske študente, je imel na listu papirja pred seboj le nekaj skiciranih misli. Ko je zagledal pred sabo skoraj dve desetniji prihodnjih arhitektov – le od kod so se vzeli ti, ki jih spomladi ni bilo na prvem srečanju, je pomislil -  je še ta osnutek potisnil v žep suknjiča, vstal izza katedra in mirno počakal, da se pridušeno mrmranje povsem umiri. Tudi sam se je umiril in kot bi si bili že dolgo znanci, če ne prijatelji, kakor bi začel pisati še eno izmed številnih pisem, ki jim jih je dotlej pisal iz Prage, je potihoma začel govoriti:

 

"Predvsem vas danes prav lepo pozdravljam. Povedati vam nimam nič posebnega. Vi ste prišli na arhitekturo. Arhitektura pa je umetnost, mislite in premislite, kam ste prišli. In naša Tehnika z arhitektskim oddelkom je zaenkrat edini dom umetnosti na naši mladi univerzi. Ni bilo kar tjavendan, da ste sem prišli in jaz vam teh reči ne bom razlagal. Ali ta študij je še vedno nekaj drugega kot inženirstvo. Vi morete postati kakšni inženirji v kakšni pisarni; je to dobrina za vas in za domovino. Drugo pa je, kar zahteva domovina od vas, če hočete postati dobri arhitekti. Ne bom rekel, da smo živeli v puščavi. Srečal sem Finžgarja in mi je pravil, da so naši Orli pred telovadnim nastopom v Parizu govorili Francozom o svojem stadionu, ki ga nameravajo zgraditi. Francozi so jih vprašali, 'Koliko vas pa je?' 'En milijon.' So jim odgovorili. Pa so na to rekli Francozi: 'Saj kaj takega si mi ne bi upali narediti.' Je to znamenje, da naše ljudstvo nekaj hoče in tudi nekaj stori. Res je, da smo v državi najboljši organizatorji, dobili smo to najboljše od Nemcev."

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
Pet resnic o pokojninah in upokojencih, ki jih večina izmed nas verjetno ne pozna
9
17.09.2020 21:00
Med miti in legendami izstopajo zlasti prepričanje, da se nam bo vsak čas sesul pokojninski sistem, da imamo že skoraj dve ... Več.
Piše: Bine Kordež
Dosje ekstremisti, 3. del: Zakaj bi nas morale podobnosti med Levico in italijansko skrajno desnico CasaPound skrbeti
7
16.09.2020 22:34
V zadnjem delu bomo naredili primerjavo poudarkov programa CasaPound in Levice do evroatlantskih povezav ter razmišljanja o ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Zagovor svobode govora: Pismo o pravičnosti in odprti javni razpravi
5
14.09.2020 20:59
V slovenskih medijih in javnosti skoraj docela spregledano pismo o pravičnosti in odprti razpravi (A Letter on Justice and Open ... Več.
Piše: Uredništvo
Na invalidih se dobro služi: FIHO kot "družinski podjetje" Omanovih
2
13.09.2020 21:45
Na invalidih se dobro služi, ugotavlja Elena Pečarič, ki se je lotila še ene anomalije znotraj Fundacije za financiranje ... Več.
Piše: Elena Pečarič
Dosje ekstremisti, 2. del: Socialna država, stranka Levica in italijanski neofašisti … isti, isti, isti
6
10.09.2020 21:02
V prvem delu Dosjeja ekstremisti smo si pogledali nekatere osupljive podobnosti med programom italijanskega neofašističnega ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Dosje slovenski gozdovi, 6. del: Počasi se kažejo obrisi ene največjih kriminalno-političnih afer pri nas!
9
09.09.2020 07:29
Zgodba o slovenskih gozdovih, ki smo jo na portalu+ začeli razkrivati že spomladi, se nadaljuje in postaja vedno zanimivejša, ... Več.
Piše: Uredništvo
Pobuda za milijon dolarjev: Kako normalizirati slovenski medijski trg, da se tranzicijski levici ne bo dokončno podrl svet?
10
06.09.2020 21:59
V javno razpravo o medijski zakonodaji, ki v teh časih precej vznemirja zagovornike statusa quo, se je vključila tudi ... Več.
Piše: Uredništvo
Kaj se nam letos zaradi Covid-19 dejansko dogaja v ekonomiji in javnih financah?
3
03.09.2020 20:17
Večine medijev sploh ne zanima več makroekonomski položaj Slovenije, čeprav se zaradi epidemije Covid-19 dogajajo zanimive ... Več.
Piše: Bine Kordež
Dosje ekstremisti, 1. del: Stranka Levica je programsko bližje italijanskim neofašistom kot "janšistična" SDS!
14
02.09.2020 22:30
V naslednjih treh tednih bomo v nadaljevanjih objavili poglobljeno analizo programov dveh strank, ki na prvi pogled nimata dosti ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Sporni nepremičninski posli upokojenskih "pravičnikov" na slovenski Obali
10
24.08.2020 23:59
Ko je bil Tomaž Gantar, ki je danes minister za zdravje in predsednik sveta Demokratične stranke upokojencev Slovenije (DeSUS), ... Več.
Piše: Uredništvo
80 let od Hitlerjevega "Blitzkriega" na Zahodno Evropo in sramotnega poraza Francije
5
19.08.2020 23:59
Pred osmimi desetletji, koncem poletja 1940, so generali nemške vojske na Hitlerjevo zahtevo začeli s pripravami za veliko ... Več.
Piše: Shane Quinn
Skoraj 22 milijard evrov depozitov v slovenskih bankah ni mrtev kapital
9
13.08.2020 21:56
Objava podatka, da imajo Slovenci kar 21,6 milijarde evrov depozitov v naših bankah in da se je obseg samo v zadnjem letu ... Več.
Piše: Bine Kordež
Ameriške predsedniške volitve: Zaradi Covid-19 Trumpu ne kaže najbolje, vse ankete za zdaj dajejo prednost dementnemu Bidenu
13
09.08.2020 23:57
Kaj obetajo novembrske predsedniške volitve v Združenih državah? Da se bosta pomerila Donald Trump in Joe Biden skoraj ni dvoma. ... Več.
Piše: Mitja Kotnik
Zlati časi Titovega socializma (1/3): Berlinski zid v naših glavah še ni povsem padel
22
05.08.2020 00:48
Zakaj to pišem, se bo kdo vprašal. Zato, ker me še danes ob vstopu na ljubljansko univerzo z visokega stebra nad notranjim ... Več.
Piše: Vili Kovačič
Kolobocije z ratifikacijo sporazuma med Slovenijo in Unescom so trajale dolgih osem let
3
04.08.2020 02:24
Državni zbor je pred slabim mesecem, natančneje 9. julija 2020, končno sprejel Zakon o ratifikaciji Sporazuma med Republiko ... Več.
Piše: Tomaž Seljak
Intenzivno zavezniško bombardiranje Hitlerjeve vojaške industrije bi II. svetovno vojno lahko končalo že leta 1943
13
31.07.2020 23:00
Kaj bi se zgodilo, če bi zahodni zavezniki dve ali celo tri leta prej začeli masovno in sistematično bombardirati nemško vojaško ... Več.
Piše: Shane Quinn
Racionalizacija javne hiše: Primerjava poslovanja RTV Slovenije in Slovenskih železnic
13
30.07.2020 08:15
Razprava o medijskih zakonih je prvorazredna politična debata tega poletja. Kot običajno pri takšnih občutljivih temah so se ... Več.
Piše: Bine Kordež
Številke in dejstva: Koliko milijard "koronapomoči" je Slovenija zares dobila v Bruslju
12
26.07.2020 23:59
Voditelji članic Evropske unije so se vsi po vrsti hvalili z dosežki, z dodatnimi ugodnostmi ali popusti, ki da so jih dosegli ... Več.
Piše: Bine Kordež
Jazbinšek piše ministru za okolje Andreju Vizjaku: Plečnikov štadion za Bežigradu je okužen s korupcijo
11
23.07.2020 22:25
Plečnikov štadion je očitno pozabljen od Boga in slovenske države. Zaradi tega bo lahko še naprej v miru propadal, država pa ga ... Več.
Piše: Miha Jazbinšek
Venezuelske emigrantke v Čilu: "To je smrt, ki je nikoli zares ne preboliš ... Moje države ni več."
18
22.07.2020 22:30
Življenjske zgodbe mladih Venezuelk, ki so zaradi nevzdržnih razmer v nesojenem socialističnem paradižu emigrirale v Čile, do ... Več.
Piše: Tjaša Šuštar
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Na invalidih se dobro služi: FIHO kot "družinski podjetje" Omanovih
Elena Pečarič
Ogledov: 2.759
02/
Preveč permisivna Janševa klerofašistična diktatura med ulico in farso
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2.480
03/
Dosje slovenski gozdovi, 6. del: Počasi se kažejo obrisi ene največjih kriminalno-političnih afer pri nas!
Uredništvo
Ogledov: 4.842
04/
Pet resnic o pokojninah in upokojencih, ki jih večina izmed nas verjetno ne pozna
Bine Kordež
Ogledov: 1.593
05/
Dosje ekstremisti, 2. del: Socialna država, stranka Levica in italijanski neofašisti … isti, isti, isti
Andrej Capobianco
Ogledov: 1.766
06/
Zagovor svobode govora: Pismo o pravičnosti in odprti javni razpravi
Uredništvo
Ogledov: 1.414
07/
Ko Američani umirjajo odnose med Beogradom in Prištino, Telekom Slovenije prodaja drugega največjega mobilnega operaterja na Kosovu?!
Aljoša Pečan
Ogledov: 1.360
08/
Dosje ekstremisti, 3. del: Zakaj bi nas morale podobnosti med Levico in italijansko skrajno desnico CasaPound skrbeti
Andrej Capobianco
Ogledov: 1.264
09/
East is East, Vzhod je vzhodno
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 1.218
10/
Devet življenj Boruta Jamnika: Cerarjeva vlada vabi tuje investitorje, Jamnik pa jih preračunljivo odganja
Uredništvo
Ogledov: 17.240