Na šoli so ga bili nekateri profesorji, ki so se v tistem trenutku po naključju znašli v dekanovi pisarni, iskreno veseli in mu segali v roko. Tudi sam se je počutil med njimi kar domačega, čeprav je komaj koga poznal. Prijetno ga je presenetila je delovna vnema, ki so jo kazali tako učitelji kot učenci pri urejanju prostorov. Hodniki so bili polni študentov, ki so od bogve od kod nosili pohištvo, naprave, stroje, knjige, študije ... Ponekod so še polagali pode, drugod pa so imeli profesorji že urejene kabinete, oddelki priročne knjižnice. Po nekaj vljudnostih ga je dekan peljal v prvo nadstropje prav na konec krila ob Aškerčevi, da bi mu pokazal arhitektski oddelek. Bil je že skoraj povsem nared. Profesor Vurnik je knjige iz njegovega zaboja že razmestil po policah. V veliko sobo, ki naj bi služila za njun delovni kabinet, je že dal prinesti svojo risalno mizo in polico za odlaganje načrtov in modelov. Plečnik se je ozrl naokrog in dekana povprašal, kdaj bodo pripeljali pohištvo, torej mize in stole po njegovih načrtih –  nekaj profesorskih z visokimi nasloni je že videl po kabinetih – pa mu je ta odvrnil, da jih vsak dan dobijo po nekaj deset in da bodo s koncem avgusta že vsi na svojih mestih. Potem mu je omenil, da ima z vselitvijo v bratovo hišo še nekaj težav, da jo mora še vso urediti in da bi se moral nujno dobiti z inženirjem Šukljetom, ki bi mu lahko pomagal z nasvetom, kje bi dobil primerne izvajalce. Dekan se je ponudil, da se bo že naslednjega dne pogovoril s Šukljetom in ga poslal k njemu v Trnovo.

Inženir Milan Šuklje se je izkazal za pravega prijatelja. Ni pozabil, kako hitro se je arhitekt odzval na njegovo prošnjo za načrte za Tehniško fakulteto, kako neutrudno mu je pozneje pošiljal dodatne načrte in detajle, odgovoril na vsako poslano mu vprašanje. Zdaj je prišel trenutek, da se mu primerno oddolži. V tednu dni so na dvorišče trnovskega domovanja že začeli voziti gradbeni material, postavljati odre, odpirati streho za ureditev treh nadstreškov na južni in dveh malih na severni. Ob zahodni stranici sta dva delavca že začela kopati veliko jamo za greznico in potem nadaljevala z izkopom jarka za temelj načrtovane nove stene pred južno steno hiše. Sosedje so z zanimanjem opazovali hrupno dogajanje in ne brez bojazni, koliko časa bodo morali vse to prenašati. Toda nihče se ni upal nič vprašati. Medtem pa se je, kakor je bil obljubil Šuklje, oglasil lastnik gradbenega podjetja, da bi ga peljal s svojim avtom do svojega prijatelja in sodelavca, posebej izvedenega za izdelavo stavbnega pohištva. Pri njem je Jože naročil vsa okna za nadstreške, in predvsem stopnišče, nujno povezavo v zgodnje nadstropje. Vprašanje pohištva je moral odložiti za pozneje. Utrujen od naporov in skrbi se je moral zvečer posvetiti še pripravam na predavanja in zbiranju gradiva za vaje s študenti. K sreči vreme ni nagajalo ne zidarjem ne krovcem, tako da so bila groba dela v dobrem mesecu končana. Ometavanju in pleskanju sten je sledilo postavljanje stopnišča, vzidavanjem vrat in napeljevanje elektrike po površini sten. Zamujalo je le delo z greznico in zidanjem stranišča. Malo pred končanjem del v trnovskem stanovanju so prišli ponj s Tehnike, da bi nadzoroval postavitev peči v profesorskem kabinetu arhitektskega oddelka. Jože si ga je zamisli nekoliko po svoje in je kar na mestu, neposredno vodil pečarje pri postavljanju peči. S pečmi je imel vselej veliko veselja, tako tudi tokrat in je obžaloval, da si doma predvsem zaradi pomanjkanja prostora ne bi mogel privoščiti česa podobnega.

Pri iskanju gospodinjske pomočnice se je izkazala njena najstarejša hči Marija. Ena izmed njenih znank je pokazala zanimanje za gospodinjenje pri profesorju Plečniku, tako da jo je nekega zgodnjega večera pripeljala predstavit svojemu stricu. Stricu Jožetu je bila na pogled kar všeč. Zaskrbela so ga njena leta. Bo zmogla toliko dela pri hiši in na vrtu, se je spraševal. Ljubo mu je bilo, da prihaja s Koroškega. Ime ji je bilo Neža Wüster. Dogovorila sta se, da jo bo obvestil, kdaj se bo mogla vseliti v svojo sobo; tedaj bi se tudi podrobneje pogovorila o njenih zadolžitvah v hiši in na vrtu. Omenila mu je, da bo pripeljala nekaj svojega skromnega pohištva. Glede svojega mu ni preostalo drugega, kot da je k Andrejevi skromni pohištveni opremi dodal veliki zaboj, v katerem je bil poslal svoje reči v Ljubljano, k temu pa še nekaj manjših od sestre, da mu bodo za odlagalne police. Risalno desko, veliko leseno ploščo na dveh kozah, je namestil pod veliko okno, glede stolov pa se je zadovoljil z nekaj preprostimi modeli Thonetove produkcije.

Čas pred začetkom predavanj in vaj na Tehniki je bil zanj poln skrbi in nadleg. Ni se prav znašel. Andreju je pisal:

Carissime, glej, tu skoraj nikogar ne poznam. Od zadnjih vojnih let poznam le kanonika Silvina Sardenka, iz zadnjega časa pa le jezuita Franca Tomca. S profesorji na Tehniki se komaj pozdravljamo, če jih srečam na cesti, se rajši delajo, da me ne vidijo, kot da bi me pozdravili, kaj šele, da bi se ustavili in si izmenjali magari samo nekaj vljudnosti. Mimo naših profesorjev sploh nikogar ne poznam, z nikomer ne občujem, incluzive ženski spol. Poznam samo eno pot čez frančiškanski most pred škofijo do sestre. In tudi to je prijetnejše po noči zaradi ljudi in zaradi nepopisno grdega mesta. Jaz sicer ne bom nobenega mesta zidal in ga tudi nisem – ali Ljubljana je neznosno grda. Ali je ona izraz ljudske duše? Potem je čudno z nami. Drugega ne vem. Tudi moj spomin, na katerega, nota bene, se nisem nikdar kaj prida zanašal, je čedalje slabši, ravno tako moje oči. No tako se vse počasi kos za kosom pogreza. Tolaži človeka edino to, ker nisem nikdar živel v lepi celoti, temveč vedno na podrtiji lastne pomanjkljivosti. In zato je vseeno, kakor je že.

Ves Tvoj Jože

Še nekaj večerov se je boril z nagovorom študentom. Ta ga je od vsega še najbolj moril. Če ne bi sproti odnašal v kepo zmečkanih poskusov na papirju, bi jih bilo za več kot poln koš. Bil je nervozen, neprespan, slabe volje in do jutra tistega oktobrskega dne, ko je prvič stopil pred svoje ljubljanske študente, je imel na listu papirja pred seboj le nekaj skiciranih misli. Ko je zagledal pred sabo skoraj dve desetniji prihodnjih arhitektov – le od kod so se vzeli ti, ki jih spomladi ni bilo na prvem srečanju, je pomislil -  je še ta osnutek potisnil v žep suknjiča, vstal izza katedra in mirno počakal, da se pridušeno mrmranje povsem umiri. Tudi sam se je umiril in kot bi si bili že dolgo znanci, če ne prijatelji, kakor bi začel pisati še eno izmed številnih pisem, ki jim jih je dotlej pisal iz Prage, je potihoma začel govoriti:

"Predvsem vas danes prav lepo pozdravljam. Povedati vam nimam nič posebnega. Vi ste prišli na arhitekturo. Arhitektura pa je umetnost, mislite in premislite, kam ste prišli. In naša Tehnika z arhitektskim oddelkom je zaenkrat edini dom umetnosti na naši mladi univerzi. Ni bilo kar tjavendan, da ste sem prišli in jaz vam teh reči ne bom razlagal. Ali ta študij je še vedno nekaj drugega kot inženirstvo. Vi morete postati kakšni inženirji v kakšni pisarni; je to dobrina za vas in za domovino. Drugo pa je, kar zahteva domovina od vas, če hočete postati dobri arhitekti. Ne bom rekel, da smo živeli v puščavi. Srečal sem Finžgarja in mi je pravil, da so naši Orli pred telovadnim nastopom v Parizu govorili Francozom o svojem stadionu, ki ga nameravajo zgraditi. Francozi so jih vprašali, 'Koliko vas pa je?' 'En milijon.' So jim odgovorili. Pa so na to rekli Francozi: 'Saj kaj takega si mi ne bi upali narediti.' Je to znamenje, da naše ljudstvo nekaj hoče in tudi nekaj stori. Res je, da smo v državi najboljši organizatorji, dobili smo to najboljše od Nemcev."