Prihodnje leto - 2020 - bomo obeleževali stoto obletnico umetniške akcije Novomeška pomlad. Istočasno bo v naši neposredni bližini, na Reki, potekala celoletna kulturno umetniška manifestacija - Evropska prestolnica kulture. Ob tej priložnosti lahko Reki samo zaželim, da se ne bi sesula sama vase, kot se je to zgodilo Mariboru, ko se je vanj vlila pekoča magma provincializma Sv. Ligojna in Sv. Florjana. Manifestacija Evropska prestolnica kulture je format takšne vrste, ki omogoča velikemu kapitalu, da v času slavja sproži v izbranem mestu ogromne energetske tokove, ki zmorejo zgraditi nove infrastrukturne objekte. Tako v novih festivalskih arhitekturah čez leto zasvetijo najnovejše umetniške oblike. V Mariboru se je v tistem času zgodil kulturni umor umetnika Tomaža Pandurja, zakol njegove zamisli, da se v mestu zgradi prepotreben Muzej sodobne umetnosti, v katerem bi sobivala črna odrska škatla (black box), ki naj bi omogočilla prihajajočim generacijam proizvajati najsodobneješe vizualne in scenske producije (Maks).

V tistem letu brezobzirnosti in ljubiteljske preproščine niso v Mariboru zgradili niti najosnovnejšega objekta: prepotrebne mestne knjižnice. Kaj šele, da bi sprožili kakršnokoli obliko alfavill arhitekture, ki bi nas spomnila na to, da je v Mariboru preživljal svoje otroštvo pionir vesoljskih tehnologij Herman Potočnik Noordung. (Poziv: Mariborčani, ne pustite se državnim črvom, sami dokončajte to kar ste začeli, podarite si vsaj novo knjižnico ali Muzej sodobne umetnosti ali črno škatlo bodočnosti!)

Konec uvoda, vstopimo v komentar. Ne dolgo tega so na Reki odprli v kontekstu Evropske prestolnice kulture predrazstavo izvrstnega intermedijskega umetnika Vlada Marteka. Predrazstava je zelo dober napovednik Kulturne prestolnice Evrope. Če si je ne boste ogledali, ko se boste vračali z dalmatinskih otokov, si jo bo mogoče ogledali meseca februarja v Mestni galeriji Ljubljana. Takrat si jo bom ogledal tudi sam. Danes pa želim, da bi moj komentar izzvenel kot napoved reške Evropske prestolnice kulture. Rad bi za vas pripravil internetno razstavo umetniških del Vlada Marteka. Menim, da je to mogoče, a zato prosim urednika portala+, da ob objavi poleg teksta predstavi kolikor je mogoče Martekovih slik. Komentar-razstava bo vsebovala devet njegovih akcionističnih aksiomov, devet poetskih trakov, ki jih je neokonceptualistično širil desetletja po zagrebških ulicah.

Prvi poetski trak: Čitajte Kamova! (Berite Kamova!)

Evropa bi morala brezpogojno spoznati pesnika, dramatika, prevajalca, modernista Janka Poliča Kamova, spoznati bi morala proto futurista pred futurizmom. Evropa bi morala spoznati tega divjega mladeniča, ki se je spuščal na začetku XX. stoletja po brzicah novega. Njegov zanos ga je še ne petindvajsetletnega pokončal v Barceloni leta 1910.

Drugi poetski trak: Čitajte Šnajdera! (Berite Šnajderja!)

Evropa bi morala brezpogojno spoznati izjemnega dramatika Slobodana Šnajderja in njegovo dramo Kamov, smrtopis (Kamov, nekrolog) in še cel niz njegovih dram, kot so Hrvaški Faust, Držićev sen in Bauhaus.

Tretji poetski trak: Čitajte Marteka! (Berite Marteka!)

Martek je z vsem svojim bitjem najprej neusmiljeno prijazen človek, ki dekonstruira in takoj zatem redefinira pesniške silnice. Montira jih v estetske formule. Pri Vladu Marteku je že na prvi pogled vidna montaža najmanj dveh umetniških zvrsti, poezije in slike, ki se zlijeta v Martekov rokopis v dobesednem in produkcijskem smislu. Seveda zanj umetnost ni proizvod, temveč je stoprocentni duh.

Četrti poetski trak: Čitajte Majakovskega! (Berite Majakovskega!)

Vlado Martek ima globoko zavest o historičnih stilnih spremembah. Ko govorimo o fenomenu Martekove vizualne misli, o njej ne moremo premišljevati na način, kot premišljujemo o konkretni ali letristični poeziji. Prej nasprotno. V njej ne gledamo znakovne logike, temveč se dobesedno intermedijsko spustimo v umetnino. V globoko državo umetnosti. Pri vsem tem pa je Martek popolnoma diskreten in zbran. Z evforičnim pozivom pred nami razvršča poetske objekte. V njegovih poetskih akcijah (izvrstno jih je analizirala umetnostna zgodovinarka Branka Stilinović) ne beremo literarnega kiča. Literatura je bila zanj in vedno bo osrednja formulacija čutno-čustvenega sveta, formulacija velike ljubezni. Nikoli nisem imel občutka, da bi se v njegovi vizualni investiciji zgodila inflacija pomenov. Nikoli! Povejmo pa, da je Martek proizvedel nekaj tisoč umetniških del.

Peti poetski trak: Ljepota je Ljepota. Nema izlaza. (Lepota je lepota. Ni izhoda.)

Ne zgodi se velikokrat, a se zgodi, da umetnik dela v knjižnici kot knjižničar. Martek je bil eden teh umetnikov. Kot knjižničar splošne knjižnice Dubrava je svojo vizualno in pesniško izkušnjo posredoval svetu evropskega razsvetljenstva. Martekova umetnost vsebuje razsvetljenski izraz tudi zaradi tega, ker je v njej naseljen mir, ki ga najdemo v knjižnicah, istočasno pa je v njem še danes presvetljen izraz nebrzdanega protesta. V svojem osebnem zgodovinskem atlasu je dosledno mapiral poetske oblike. Znotraj oblikovanih državnih mej je z največjo stopnjo užitka preimenoval mesta in države z imeni svojih umetniških sodrugov in modelov svetovne literature!

Šesti poetski trak: Martek šta radiš? Dojim romantiku. (Martek kaj počneš? Dojim romantiko.)

Pri njem ves čas poteka občutljivo zanikanje stvarnosti. Na svoj način se upira novemu valu barbarstev in ruralizacije, ki je zavit v vojne dokumentacije. Neverjetno, kako je Martekov temperament v nasprotju z njegovim aktivističnim angažmajem.

Sedmi poetski trak: Dobar sam otac ali loš domoljub. (Dober oče sem, a slab domoljub.)

Ponavadi se zgodi med generacijami spor, ko najnovejša napade predhodno generacijo, toda navkljub vsem konfliktom obstaja globoka povezava med njima. V Zagrebu se je izoblikovala posebna umetniška situacija: konceptualna skupnost šestdesetih let je na vso moč podprla neokonceptualno umetniško generacijo sedemdesetih let (Mangelos - Stilinović). A za obe skupini je bil Martek intelektualni izvidnik. Martekov prosti verz je postal hvaležno področje za virtuzno vizualno valovanje.

Osmi poetski trak: Umjetnost nema alternative. (Umetnost nima alternative.)

Čeprav si je umetnost že zdavnaj pridobila pravico, da je nerazumljiva, Martek metadidaktično izraža smiselne sklope in sklepe. Njegove slike dobesedno beremo, beremo njegove slike v akciji. Čeprav se je zdelo, da njegovih pozivov ne bo nihče slišal, se je izkazalo, da so bili več kot dovolj glasni, da so preglasili čas.

Deveti poetski trak: Stidim se jer živim od avantgarde. (Nerodno mi je, ker živim od avantgarde.)

Martek napada življenje z ironijo, brez sarkazma in grotesknosti. V zagrebških nočeh je reorganiziral poezijo s svojimi anonimnimi urbanimi akcijami. Zagreb je, tudi zaradi Marteka, že zdavnaj postal kulturna prestolnica Evrope, mesto Reka pa bo postala ravnokar. Menim, da mi ne bo za slabo vzel, ker ga imenujem tovariš v anarhizmu. On je anarhizem že zdavnaj prerastel, toda po mojem ga še vedno kot monarhist potihem občuduje.