Konec je zgodbe o uspehu, če je sploh kdaj bila. Moralnost in etičnost Mira Cerarja, predsednika Stranke modernega centra (SMC) sta - kljub njegovemu nenehnemu poudarjanju morale in etike - hitro izpuhteli. Pokazalo se je, da SMC ni v ničemer drugačna od drugih strank glede etike in morale. Je celo slabša, ker je moralo in etiko poudarjala, ravnala pa drugače. Lahko bi še marsikaj napisali o vladavini SMC, ampak to bomo raje pustili za drugo priložnost, če sploh bo, glede na to, da gre za stranko, ki gre najverjetneje na smetišče zgodovine.

SMC je izrazito interesno združenje, hkrati pa zagovarja interese drugih lobijev iz ozadja. Slovenije niso nikoli tako aktivno obvladovali lobiji kot prav v času vladavine SMC. Čeprav so to v SMC ves čas zanikali, je njihovo pogosto zanikanje to dejstvo le potrjevalo. Stranka nikoli ni imela jasnega političnega programa, čeprav je v evropskem prostoru sodila v skupino ALDE, torej združenje liberalnih strank.

Razkritja o dogajanjih znotraj SMC bodo šele začela prihajati na plano. 

Na nedavnih volitvah za Evropski parlament je bila SMC velika poraženka, čeprav je bila dejansko hkrati zmagovalka. Namreč, eden od njenih ključnih obrazov in soustanovitelj Milan Brglez je na državnozborskih volitvah kandidiral na listi SMC in bil izvoljen v Državni zbor (DZ). Kasneje je stranko zapustil in se pridružil skupini Socialnih demokratov (SD). Na evropskih volitvah maja letos je kandidiral na listi SD in bil izvoljen za poslanca Evropskega parlamenta, a njegovo mesto poslanca v DZ je zapolnil prvi na listi SMC takoj za Brglezom. Tako je SMC postala "zmagovalka" evropskih volitev, ker je pridobila enega poslanca v DZ.

Pojava in delovanje zmernega Milana Brgleza kot predsednika Državnega zbora in soustanovitelja SMC je precej prispevala k ugledu SMC. Simbolika odhoda Brgleza je bila zato še toliko večja. Brglez je bil namreč vodja levega centra v stranki, nasproti pa mu je stala močna desna, lahko ji rečemo pragmatična, kapitalska, tajkunska ipd. struja, v kateri so Aleksandar Kešeljević, Erik Kopač, Zdravko Počivalšek in večina poslanske skupine SMC. Predsednik Cerar je poskušal uravnotežiti te odnose, včasih je bil na strani enih, včasih na strani drugih.

Z odhodom Mira Cerarja oziroma njegovim napovedanim odstopom s položaja predsednika SMC se je odprla pot za definitivno zmago desnega pola v SMC. Kot svojega predstavnika je določila Zdravka Počivalška, aktualnega ministra za gospodarstvo in tehnološki razvoj. A Počivalšek ni le izpostava desnega krila SMC, ampak je tudi simbioza politike in gospodarstva v najslabšem pomenu te besede, kar bi sicer moralo biti jasno ločeno v demokratičnih in razvitih družbah. To je pravzaprav nekaj najbolj nevarnega, kar prinaša kandidatura Zdravka Počivalška. To je po spremembi vodstva SMC kot veliko nevarnost za svojo vlado opazil tudi premier Marjan Šarec. Po enem scenariju naj bi bila že dogovorjena nova koalicija, katere voditelj bi bil Janez Janša, SMC pa bi pod vodstvom Zdravka Počivalška pristopila k tej koaliciji, seveda z okrepljenim položajem, ker bi bil Počivalšek ustrezno nagrajen za ta prestop k Janši.

V tem primeru bi prišlo do dokončnega razpada SMC, kar pa ni toliko pomembno, saj je pomembneje kontrolirati 10 SMC-jevih poslancev, ki so enoglasno podprli kandidaturo Počivalška za predsednika stranke, in posledično spremembo politične smeri in koalicijskega partnerja.

Cerarju se bodo odrekli tudi tisti, ki jih je ustvaril. To bo konec njegove politične poti in konec ministrovanja na Mladiki.

Zaradi omenjenih dogajanj Slovenijo do konca leta čakajo številna presenečenja in pojavljanje novih modelov politične prostitucije ali - če ostanemo pri resnem kandidatu za vodenje SMC - "politične prostitucije po Počivalšku". Glede na to, da je početje gospoda Počivalška, ki se ga je v kuloarjih zaradi preteklega dela v termah zelo prijelo ime Bademeister, že razkrito, drugi akterji na politični sceni zagotovo ne bodo mirni in neaktivni. Vse kaže, da je slovenska demokracija še vedno zelo ranljiva, ker jo kadarkoli lahko ogrozijo številni lobiji in njihove simbioze ter le za določene volitve na novo organizirane politične stranke in liste. Počivalšek je najboljši primer takšnega početja. Volivci si verjetno ne bi želeli, da se jim zgodi še en Cerar ... oziroma Počivalšek.