Komentar

Tri zgodbe: Prvošolčki, otroci v vrtcih in nočne skrivnosti ljubljanske Pediatrične klinike

Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport je pred kratkim opozorilo vse zaposlene v javni upravi, da imajo kot starši prvošolcev možnost izrednega dopusta za prvi šolski dan svojih otrok. Takšen "privilegij" velja za javno upravo in za starše, ki so podpisali kolektivno pogodbo z delodajalci. Vrhovno sodišče je namreč že lansko leto pritrdilo javnemu uslužbencu, ki je proti svojemu delodajalcu sprožil delovni spor, ker mu ta ni odobril izrednega plačanega dopusta za spremstvo prvošolca v šolo na otrokov prvi šolski dan. Šolsko ministrstvo je pozvalo tudi vse druge delodajalce, ki niso javni sektor, da naj svojim zaposlenim omogočijo enako. Toda velika večina večjih podjetij takšnemu pozivu ni sledila, saj na prvošolčev prvi šolski dan omogočajo le koriščenje običajnega letnega dopusta – in to kljub temu, da imajo certifikat družini prijaznega podjetja. Glede na zapise na socialnih omrežjih sta takšni podjetji Lek in Krka.

28.08.2019 23:32
Piše: Katja Knez Steinbuch
Ključne besede:   vrtec   otroci   šolstvo   Bowlby   navezanost   starši   Pediatrična klinika   UKC Ljubljana  

Spoštovana ministra za šolstvo in zdravje, Jernej Pikalo in Aleš Šabeder, če tole bereta in če sta samo pomislila, da so dokazane raziskave resnične, potem vaju prosim, da vsak ukrepa na svojem področju. Najdita medresorsko rešitev, takšno, ki ne bo več ločevala staršev od otrok bodisi v bolnišnicah bodisi v vrtcih.

Ne glede na vse, pobudo ministrstva za izobraževanje, znanost in šport velja pozdraviti. Kljub temu, da takšen korak ni nujen, je družini prijazen. Čudi kvečjemu to, da na tem ministrstvu do podobnih ugotovitev nikoli niso prišli v primeru predšolskih, tj. vrtčevskih otrok. Kajti medtem ko šestletnik že razume odhod v šolo in prihod nazaj domov, 11-mesečni dojenček tega seveda nikakor ne more razumeti. Pričakovali bi, da ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport enako možnost koriščenja izrednega dopusta po analogiji ponudi tudi tistim staršem, ki uvajajo svoje otroke v vrtec. Če namreč 6-letnik dobi možnost spremljanja v prvi razred za en dan, potem bi bilo edino logično, da starš enoletnega otročička dobi 6 takšnih dni.

 

Šestletnik razume, da se bodo starši (mama) vrnili ponj, medtem ko pri enoletniku kaj takšnega enostavno ni mogoče. Njegov spomin je zgolj in samo somatski - telesni, čustveni. Dogodke si zapomni zgolj na podlagi doživljanja, zato si ne zmore zapomniti, da se mama vrne. V mislih še ne more ohranii podobe mame, ki bi bila konstantna. Torej mama zanj obstaja, ko jo vidi, sicer pa ima občutek, da je izginila. Prav tako "izginotja" svojega starša ne razume, ker je logično razmišljanje vezano na kasnejša leta. Možganske strukture, ki omogočajo konstantno zmožnost miselne predstave mame, se popolnoma razvijejo šele okrog tretjega leta starosti. Zelo dejavna pa je amigdala, ki prepoznava nevarnosti. Amigdala deluje že pri novorojenčku, vendar se takrat odziva vznemirjeno in burno, ker ustrezne povezave, ki so namenjene obvladovanu čustev (prefrontalni korteks) še niso zgrajene. Posledično v tem obdobju vsako malčkovo vznemirjenje v celoti preplavi otrokovo psiho in telo, zaradi česar za uravnavanje odzivov amigdale potrebuje zunanje umirjanje osebe, na katero je varno navezan. Na omenjene teme opozarja dr. Daniel Siegel, ameriški psihoterapevt in profesor psihiatrije.

 

 

Primer prehitrega uvajanja otroka v vrtec, brez sočasnosti staršev

 

 

Kaj to pomeni? V primeru vrtca, da ga pri uvajanju v istem prostoru dlje časa spremlja starš oziroma oseba, na katero je varno navezan (lahko tudi babica ali varuška). Ne zato, da starš vidi otroka, ampak da ima otrok možnost videti starša in se tako pomiriti. V našem sistemu pa uvajanje večinoma opravljajo kar vzgojiteljice, na katere otrok absolutno še ne more biti (varno) navezan, saj je grajenje navezanosti proces, ki se začne pri starosti pol leta, traja pa vse do tretjega leta. V večini slovenskih vrtcev se v tem času zamenjajo že tri vzgojiteljice (vsako leto ena), kar otroku ne omogoča varne prilagoditve. Idealno bi bilo, da imajo otroci ves čas vrtca eno samo, stabilno figuro.

 

 

Prehitro uvedeni otroci imajo lahko slabši imunski sistem

 

Znanstveniki so dokazali, da če uvajanje poteka hitro - kot večina vrtcev danes želi ali pričakuje od staršev -, potem pospešuje stresni hormon kortizol. Richard Bowlby navaja, da ob hitrem uvajanju v vrtec raven kortizola zjutraj naraste in se ne spusti celo noč, kar lepo razloži povečane probleme otrok s spanjem ob vstopu v vrtec. Na drugi strani pa raven kortizola ob postopnem uvajanju v vrtec do večera spet pade. Če je kortizol povišan dlje časa, naj bi vplival na slabšo tvorbo belih krvničk in s tem na padec imunskega sistema. Kar pojasni podatek, da so otroci v vrtcih na začetku veliko bolni. Staršem in vzgojiteljem je lažje, ce se otroci uvedejo hitro, medtem ko je za otroke to dejansko škodljivo, kar pojasnjujejo tudi raziskave. V Sloveniji so svetla izjema ljubljanski (javni) Viški vrtci, ki otrokom in staršem omogočajo tritedensko uvajanje v istem prostoru, kot omenja Varjačič (vir). Njim se pridružuje še nekaj vrtcev, ki so se udeleževali izobraževanj Sočutnega varstva otrok. Toda večina javnih vrtcev - predvsem pa šolsko ministrstvo - na žalost znanstvene raziskave povsem ignorira. Še več, nekateri vrtci celo spodbujajo, da so starši z 11-mesečnim dojenčkom v prostoru le uro in pol!

 

Nevroznanostveniki danes opozarjajo, da hipotalamus dozori po drugem letu, nekje med starostjo poltretjega in tretjega leta. Takrat nekje se gradi spomin in razumevanja otroka, da se starš vrne. Pred tem časom otrok tega ne zmore razumeti, pa če se še tako trudimo. Modra Maria Montessori, začetnica montessori pedagogike je že leta 1930 javno predlagala, da je otrok za vrtčevske skupine zrel šele takrat, ko dopolni 33 mesecev. Nevrobiološke raziskave ji danes v tem povsem potrjujejo. Predvsem v normativih, kakršne imamo v jaslih (sedem dojenčkov na eno vzgojiteljico!). Takšni normativi so - predvsem ob uvajanju - nehumani tako do vzgojiteljic in pomočnic kot seveda tudi do otrok, ki ne morejo prejeti čustvene varnosti. Na to je opozarjal tudi omenjeni Richard Bowlby, sin znamenitega očeta teorije navezanosti. Richard Bowlby je leta 2006 zbral preko 100 vrhunskih angleških strokovnjakov s področja razvojne psihologije in razburkal vlado Njenega veličanstva in medije z idejo, da so spremembe na tem področju nujne. Sir Bowlby, ki hodi po stopinjah svojega očeta in še naprej na svoji kliniki raziskuje fenomen navezanosti, predlaga, da se staršem dojenčkov omogoči podaljšano porodniško, ali možnost plačila varuške. Opozarja, da jasli za otroke do tretjega leta niso primerna oblika varstva (zaradi nezrelih možganov, vsiljenega hitrega uvajanja, zaradi teorije navezanosti in raziskav o stresu).

 

 

Bowlby in varna navezanost

 

Navezanost je pojem, ki ga je v psihologijo po letu 1950 prinesel vrhunski strokovnjak, psihianalitik in psihiater dr. John Bowlby. Trdil je, da je navezanost vrojena potreba vseh ljudi. Skupaj z asistentko Mary Ainsworth sta naredila vrsto preizkusov, kjer sta opazovala vedenje malčkov, ko so soočeni z nepoznano, tujo situacijo brez matere. Njuni izsledki so bili za tisti čas alarmantni. Dokazala sta, da otrok ob sebi nujno potrebuje varno stabilno osebo, da se ob njej varno odziva. V primerih, ko tega ni, pa se otrok na neznane situacije prilagaja oteženo. Tuja situacija je eksperiment, ki je malčke namensko osamil od mame in jih prepustil tuji osebi. Najbolj fascinanten je bil podatek, da je možno, da otrok ob spremembi navzven resda ne pokaže nobene reakcije, vsi stresni indikatorji pa divjajo in kažejo, da je otrok v globokem stresu. Gre za t.i. izogibajoči tip navezanosti. Stili navezanosti se gradijo doma in nam ostanejo za celo življenje ter so težko spremenljivi. Če starši niso navzoči v prvih treh letih otrokovega življenja, lahko to otroka bistveno zaznamuje. Seveda ne štejejo samo prva tri leta - so pa ravno ta ključna za razvoj stila navezanosti.

 

 

Stili navezanosti 

  

 

Bowlby je v svojem krogu naredil pravo malo revolucijo. Po koncu 2. svetovne vojne ga je Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) prosila, da razišče stanje otrok po vojni. Ugotovil je, da so posledice čustvene lakote kritične za otrokov razvoj ina da je ljubeč stik za otroka enako pomemben kot hrana. V tistem času so - kot pri nas! - zaradi vojne nevarnosti starši pogosto pošiljali otroke na vasi, stran od sebe, da bi bili tam na varnem. Ko so delali primerjave z otroki, ki so ne glede na nevarne razmere ostali skupaj s starši, so ugotovili, da so imeli manjšo možnost razvoja posttravmatske stresne motnje. V času, ko so otroke zares navajali na strogost in samostojnost, je bilo takšno spoznanje radikalno.

 

Leta 1950 je z Jamesom Robertsonom posnel tragičen film A Two-year-old goes to Hospital (Dveletna punčka gre v bolnico). Javnost je dodobra pretresel, ko je pokazal pekel, skozi katerega gredo otroci, ki so v najzgodnejšem obdobju ločeni od staršev. Včasih - še ne tako dolgo tega nazaj - so namreč otroke, sprejete v bolnico, ločevali od staršev, misleč, da je to zanje dobro. Bowlby je s pretresljivim dokumentarcem dokazal ravno obratno - da je to škodljivo. Otroci, ki so bili več kot dva tedna sprejeti na oddelku z omejenim stikom s starši, so po tem obdobju prenehali iskati njihovo pozornost - in to kljub temu, da so jih v sebi globoko pogrešali. Namesto, da bi to zaupali staršem, so se samopomirjali (z zibanjem trupa, sesanjem palca ipd). Za njihove kasnejše odnose v življenju je to pomenilo, da nikoli niso mogli nikogar zares spustiti k sebi.

 

 

Dokumentarec, ki je šokiral svet: A Two-year-old goes to Hospital.

 

 

Bowblyja so zaradi vseh teh spoznanj želeli izključiti iz svoje sredine. Toda kljub vsemu ga zaradi preveč dobrih raziskav - ki so se z leti še nadaljevale - niso izobčili. Namesto tega so po svetu začeli spreminjati navade in nehali ločevati dojenčke od mamic, pa tudi malčke od mam. Starši so dobili postelje v pediatričnih klinikah ...

 

 

Sedemdeset let za časom

 

... v Sloveniji pa še celih 70 let po omenjenih dokazih pediatrija še vedno ločuje mame od otrok. Nismo zadaj nekaj let, ampak več kot pol stoletja! Na Pediatrični kliniki v Ljubljani starše najraje pošljejo domov in jim dajo vedeti, naj se čim manj vtikajo v njihove procese. Kader, ki velja za najbolj izobraženega in ki želi imeti pri podelitvi psihoterapevtskih nazivov v Sloveniji primat, je tako brezsrčen in tako psihološko nerazgledan, da v bistvu še naprej ohranja stare, okostenele navade, ki jih je znanost že davno demantirala. 

 

Da, prav ste prebrali. Starše po sprejemu na Pediatriji zelo radi pošljejo kar domov, mame, ki dojijo, pa ločijo od dojenčkov. Pošljejo jih eno nadstropje višje, češ da jih tam čaka soba s posteljo. Po možnosti spodbujajo dodatno formulo ali pa črpanje mleka. Da matere le ne bi bile preveč na oddelku. Če ob sprejemu kakšna želi tja, da bi bila ves čas ob svojem otroku, jo dobesedno pospremijo ven skozi vrata brez kljuke, ki so zaklenjena. Ob sprejemu tako starši vznemirjeno, živčno čakajo pred vrati, namesto da bi otroku nudili tolažbo. Pa ne govorimo o življenjsko ogroženih primerih, kjer bi se dogajala urgenca, ampak o navadnem sprejemu in opazovanju otroka. Sestre pač ne želijo, da se jim gleda pod prste, ko jemljejo kri. To je po svoje razumljivo, ampak naj se kdo za trenutek vpraša, kaj se medtem dogaja s psihičnim stanjem otroka, novorojenčka brez mame? Na ljubljanski pediatriji očitno nihče.

 

 

Pediatrična klinika je del UKC Ljubljana.

 

 

Mamice raje spodbujajo, da se naspijo in da ponoči niso ob svojih otrokih. No, saj tudi prostora zanje nimajo - pa čeprav so v sobah takšni stoli, ki se lahko spremenijo v ležalnike. To je pač UKC Ljubljana, pravijo poznavalci razmer. Ležalniki, ki jih je prepovedano raztegniti, ker da niso temu namenjeni?! Zakaj pa jih na neonatalnem oddelku, denimo, potem sploh imajo?! Če ležalnike matere vseeno skušajo uporabiti, jim zagrozijo, da jih bodo odstranili iz prostora. Dobrodošli na Neonatalni oddelek, kamor pridejo mame kmalu po porodu. Posebej ponoči matere hospitaiziranih novorojenčkov tam niso dobrodošle. Morda medicinske sestre nočejo imeti "nadzora", saj se rade naspijo. Obstaja primer, ko je sestra sredi noči dest dni staremu dojenčku, ki je brez mamice jokal kot dež, jezno prigovarjala, da naj že utihne in neha izsiljevat, ker da ne bo nič drugale in kaj mu je. Kot da personal sploh ne razume, da je za doječega otroka hud šok, če mu odstranimo ne le vir hrane, pač pa tudi tolažbe.

 

 

Jutranja kavica je najpomembnejša

 

Na Pediatriji sestre sicer obljubljajo, da bodo ob joku poklicale mame, ampak kaj ko na polovico joka sploh ne reagirajo, na drugo polovico pa se lahko sliši marsikaj, tudi omenjeno prigovarjanje dojenčku. Mame se v dobri veri naspijo, vmes pa se dogaja marsikaj. Ob menjavi osebja se na Neonatalnem oddelku v jutranji izmeni lahko pije kavo tudi pol ure. Ni važno, če se je vmes dojenček polulal tako, da je zmočil sebe in posteljico, zato zdaj plava v lastnem urinu. Mame iščejo sestre in jih tudi po eno uro prosijo, da se jih vsaj kakšna usmili in otroka že vendarle preobleče. Ampak ob tej prošnji - ko mama prosi že tretjič - se ji jasno pove, da je čas kofetkanja, pardon menjave. Kljub temu da so sestre spale ponoči, so zjutraj tečne. Pa ne samo tečne, ampak ne opravijo svoje naloge. Kljub kavici se ta menjava odvija dlje časa in tedaj sestra zahteva, da se mame odstranijo - ker imajo vizito.  O zdravstvenem stanju lastnega otroka mati očitno ne sme slišati.

 

Če se ob vsem tem ne daš, počasi od nekod pricurljajo prijazni pediatri in ti z zadrgo pojasnujejo, da tako pač v našem zdravstvu je. Da je tako tudi po svetu. Ja, seveda, vsi poznajo raziskave in za Bowlbyja so že slišali. Itak. Ampak ne glede na to sprememb ne bodo delali.

 

 

Ni je čez jutranjo kavo, četudi se spije na račun stisk najbolj nebogljenih ...

 

 

Ob vsem nečloveškem odnosu je dobro le eno - odpust. Dan, ko zapustiš vrata zapora za otroke, kjer dejanskega posluha za otroke sploh nimajo. Ker ne šteje nobena prijaznost in ljubečnost, če ne razumejo, da otroci okrevajo hitreje ob prisotnosti staršev. Ko so mame že tako vznemirjene zaradi morebitne bolezni otroka, jih Pediatrična klinika spravi v še hujši stres. Veliko jih je želelo spisati pritožbo. Mnogo njih se je ob poizvedovanju obrnilo na naš inštitut in povedalo svoje zgodbe. Večinoma je šlo za čustveno nasilno odstranjevanje staršev. Želeli so spisati pritožbo, glede katere si je Klinčni center samovoljno vzel pravico, da jo omeji na rok pičlih 30 dni.

 

Človek ne ve, kateri minister je bolj pomemben v teh dveh zgodbah - o uvajanju v vrtec oziroma izkušnji Pediatrične klinike; tisti za šolstvo ali tisti za zdravje. Kakorkoli, spoštovana ministra, če tole bereta in če sta samo pomislila, da so dokazane raziskave resnične, prosim vaju, da vsak ukrepa na svojem področju. Najdita medresorsko rešitev, takšno, ki ne bo več ločevala staršev od otrok bodisi v bolnišnicah bodisi v vrtcih.

 

 

Katja Knez Steinbuch je zakonska in družinska terapevtka, ustanoviteljica in direktorica Inštituta Vita Bona.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
6
Ekologija, klimatske spremembe in politikantski populizem
8
15.12.2019 11:00
Preden človeštvo sprejme obvezujoče ukrepe za umirjanje segrevanja Zemlje, je potrebno nedvoumno ugotoviti vzroke, ki vplivajo ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Bolj kot sem v sebi, bolj izgubljam svet okrog sebe
9
15.12.2019 02:24
Kazimir Malevič pri razlagi ekonomije ni upošteval konkurence, ne sovraštva nasprotnikov. Sovraštvo pa je večno zakoreninjeno v ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Drnovšek je bil napaka. Danes ga Slovenci ne bi več izvolili za predsednika.
15
12.12.2019 20:00
Za dobršen del slovenske javnosti jeJanez Drnovšeknajboljši predsednik vlade in utelešenje ideala uspešnega politika. ... Več.
Piše: Anuša Gaši
Avstralija v ognju: Kaj nas bo prej ubilo, apokaliptični dim v Sydneyu, ali naša apatija?
8
11.12.2019 21:00
Včeraj je imela avstralska zvezna država Novi Južni Wales enega najslabših dni v zgodovini. Dim je zatemnil mesto Sydney, ... Več.
Piše: Špela Adamič
70-letnica Severnoatlantskega zavezništva: Kljub vsem pomislekom in kroničnim težavam gre Nato naprej
4
09.12.2019 20:30
Razlike znotraj Nata torej ostajajo. Zanimivo, da skoraj bolj med samimi evropskimi zaveznicami kot na čezatlantski relaciji. ... Več.
Piše: Božo Cerar
Teater je tisti, ki je dal Slovencem občutek, da so lahko kdaj tudi plemeniti
31
08.12.2019 08:52
Predstava Izreka je prisluškovanje tistemu, ki bo ravnokar zapelo in že v naslednjem hipu obnemelo. Izreka uprizarja ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Pisma iz emigracije: Kako je mala Ella preživela malomarnost in ignoranco slovenske pediatrije
21
06.12.2019 23:59
Ko gre za zdravje otrok in dojenčkov, ni kompromisov. Starši imamo pravico zahtevati, da so naši otroci deležni najboljše ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Dve leti po največjem ropu v zgodovini Slovenije: In cryptography we trust, zaupamo kriptografiji
7
05.12.2019 19:00
Čeprav se je v zadnjem desetletju na računalniškem področju pojavilo veliko prebojnih tehnologij, ki že zdaj na vaše življenje ... Več.
Piše: Marko Gašparič
Človek iz ozadja: Vse majhne in malo večje laži Dušana Kebra
9
04.12.2019 12:46
Gospod Keber ni kdorkoli. Gospod Keber je eden izmed ključnih ideologov, kreatorjev in strategov trenutnega zdravstvenega ... Več.
Piše: Krištof Zevnik
Dolg upokojencem se nič ne zmanjša z miloščino 6,50 evrov na mesec
8
01.12.2019 19:06
Danes se hvaliti, da je proračun uravnotežen, da celo izkazuje presežek, je neumestno, nepošteno, saj ni odpravljen mehanizem, ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Ema Kugler: "Fascinira me to, da nas nekaj, kar ne obstaja, tako trdo drži v svojih kremljih."
5
01.12.2019 10:24
Ema Kugler v gledalcu razbija idejo filma kot zabave za oči, koreografira kadre, biva v razpoki med umetnostjo v času in ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
"Cena, ki jo dobri ljudje plačajo za to, ker ne sodelujejo v javnih zadevah, je to, da jim vladajo pokvarjenci."
17
25.11.2019 21:00
Naj mi anonimni komentatorji na portalu+, pa morda še kdorkoli od ostale množice anonimnih komentatorjev tako pri nas kot ... Več.
Piše: Miha Burger
Kaj bo ostalo za Bertoncljevim proračunom, ko bo konec bogate pojedine?
3
24.11.2019 11:00
Potrjeni proračun je mogoče res Bertoncljeva računovodska mojstrovina. Tako rekoč brez napake. Pa vendar je to daleč, daleč od ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Hommage Antonu Mavretiču (1934-2019): Živimo na neznatnem delčku snovi sredi neverjetno prostranega vesolja
1
23.11.2019 22:00
To je moj zadnji In memoriam v mojem življenju. Preprosto nočem in ne zmorem več doživljati smrti. Še najbolj zaradi tega, ker ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
O dobrih in etičnih državnikih: Kratek esej o velikih političnih dilemah
10
20.11.2019 20:28
Namesto samorefleksije in samokritičnosti smo v nekaj več kot desetletju pometli naše glavne državne izzive in družbene probleme ... Več.
Piše: Igor Kovač
Letargija množic: Danes nikogar ne zanimajo "družbena vprašanja", ljudje se bodo zganili šele, ko jim bo zmanjkalo denarja
19
19.11.2019 20:00
Neresnice ne terjajo več figovih listov, cesarji so nemoteno nagi, zlorabe so enormno brezobzirne. Spirala pasivnosti množic in ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Morda so nove parlamentarne volitve vendarle bliže, kot se zdi neizkušeni večini v vladni koaliciji
9
18.11.2019 20:00
Kongresni val je zaenkrat zajel zgolj koalicijo - od SMC in SD, do upokojenske stranke -, a bo sčasoma zagotovo pljusknil tudi ... Več.
Piše: Anuša Gaši
Posledice vse bolj številnih nepismenih politikov bodo za Slovenijo vsak dan hujše
14
17.11.2019 09:00
Hrvaška politologinja Mirjana Kasapović je v Globusu začudeno napisala, da je Šarec politični amater za enkratno uporabo in da ... Več.
Piše: Tino Mamić
Vsak komentar je bolj ali manj teoretični hrup, ki niha med abstraktnim in narativnim
6
16.11.2019 22:00
Opozoriti vas moram, da je moje današnje besedilo bolj v območju teoretskega kot pripovednega. Komentirati samo zato, da ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Visco in Monigo: Sobotni izlet v preteklost
0
16.11.2019 11:00
Na občini v Viscu priznavajo, da je ime njihovega mesteca vFurlaniji, nekaj deset kilometrov od slovensko-italijanske meje, ... Več.
Piše: Božo Cerar
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Drnovšek je bil napaka. Danes ga Slovenci ne bi več izvolili za predsednika.
Anuša Gaši
Ogledov: 3,177
02/
Pisma iz emigracije: Kako je mala Ella preživela malomarnost in ignoranco slovenske pediatrije
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2,707
03/
Nov poskus kadrovskega cunamija ali spopad klanov za Petrol, največje slovensko podjetje
Uredništvo
Ogledov: 1,837
04/
Dve leti po največjem ropu v zgodovini Slovenije: In cryptography we trust, zaupamo kriptografiji
Marko Gašparič
Ogledov: 1,521
05/
Človek iz ozadja: Vse majhne in malo večje laži Dušana Kebra
Krištof Zevnik
Ogledov: 4,485
06/
Avstralija v ognju: Kaj nas bo prej ubilo, apokaliptični dim v Sydneyu, ali naša apatija?
Špela Adamič
Ogledov: 1,016
07/
Zahodna politika dvojnih meril do Kitajske: Demokracija v Hongkongu da, pravice muslimanskuh Ujgurov ne!
Shane Quinn
Ogledov: 828
08/
70-letnica Severnoatlantskega zavezništva: Kljub vsem pomislekom in kroničnim težavam gre Nato naprej
Božo Cerar
Ogledov: 825
09/
Neakademska razprava o spolu in jeziku: Ko aktivisti uporabijo vsa sredstva za dosego cilja
Saška Štumberger
Ogledov: 2,787
10/
Teater je tisti, ki je dal Slovencem občutek, da so lahko kdaj tudi plemeniti
Dragan Živadinov
Ogledov: 549