Moram priznati, da nad Požarjevim razkritjem "lobiranja" generalnega sekretarja Šarčeve stranke pri Ireni Prijović, predsednici nadzornega sveta Uradnega lista, nisem bil posebej presenečen. Nova metla že nekaj mesecev brezkompromisno kadruje v javni upravi in državnih podjetjih, pa se doslej še nihče ni pritoževal nad tem. Presenečenje je kvečjemu to, da je Prijovićeva, od katere so zahtevali, naj novi direktor Uradnega lista postane Igor Šoltes, vse skupaj prijavila Komisiji za preprečevanje korupcije (KPK). Poznavajoč delovanje sistema, ne dvomim, da se je za to svojo (pravilno) potezo odločila zato, ker ima zaščiten hrbet in ker ji je tako svetoval njen dolgoletni mentor in zaščitnik Borut Jamnik. Ta je nameč dobil izvrstno priložnost, da Šarčevim fantom pokaže lekcijo in upa, da bo vsaj malo zalegla.

Marjan Šarec je tako včeraj s stisnjenimi zobmi požrl "odstop" generalnega sekretarja svoje stranke in ponižanje poskušal zakamuflirati z nekaj humorja, češ da vsega tega cirkusa ne bi bilo, če bi Prijovićevo "poklicali pravi ljudje". S tem je Šarec kot premier nakazal, kako se v tej državi vodi politična kadrovska politika: razpisi, reference in izkušnje gor ali dol, ključno je, da ljudje, ki formalno odločajo o tem, kdo bo imenovan na določeno javno funkcijo, prejmejo ustrezna navodila. Bodisi telefonski klic bodisi neposredna ustna navodila. Razlike so edinole v diskretnosti takšnega klientelistično-koruptivnega delovanja: eni delujejo bolj nežno in prefinjeno, drugi - in med njimi so kot kaže tudi Šarčevi fantje - pa zelo neposredno, Prijovićeva je uporabila celo pridevnik "brutalno".

Irena Prijović, žrtev v aferi Uradni list, sodi v ožji krog kadrov Boruta Jamnika. (Foto: Mediaspeed)

Premierju gre kakopak čestitati za odkrito in pošteno besedo. Če me spomin ne vara, je to prvi predsednik vlade, ki nam je potrdil obstoj globoke države. Torej tiste metafizične entitete, za katero bi nas oblastni apologeti in ritolizniški novinarji - zanje je moj prijatelj našel duhovito sintagmo "rjavi noski" - radi prepričali, da v resnici ne obstaja. Obstaja, obstaja. Vsaka vlada se je doslej že srečala s silami, ki delujejo iz ozadja in se aktivirajo, ko so ogroženi interesi te globoke države. Ti interesi niso prav nič ideološke narave, temveč izključno materialne, torej finančne.

Toda kako ljudem dopovedati, da je že obstoj takšne vzporedne oblasti nezakonit sam po sebi, da ne govorimo o vseh razsežnosti takšne sistemske koruptivne prakse, če pa ob izbruhu afere Uradni list takorekoč nihče od vplivnih, mainstreamovskih mnenjskih voditeljev v tej državi ni javno obsodil početja generalnega sekretarja vladajoče stranke?! Kot da ni šlo za nič napačnega in prepovedanega. Kot da je problem v tem, da so storilca zasačili le zato, ker je žrtev zavpila "na pomoč", v bistvu pa bi bilo za vse bolje, da bi bila lepo tiho in ubogala navodila.

Takšni amoralni družbi, ki ni sposobna enotno, brezpogojno obsoditi klientelistično-koruptivne prakse svoje vlade, ni pomoči. Morda ni tako zelo neverjetna teza, po kateri večina Slovencev sploh nima averzije do korupcije, ker se jo gredo tudi sami na takšen ali drugačen način. Dejstvo je, da je Slovenija v četrt stoletja propadla do te mere, da je dandanašnji normalno vse tisto, kar je družba nekoč brez večjih težav že prepoznala kot nekaj zavržnega, slabega in obsojanja vrednega. Danes pa tega ne zmore več in zato lahko v takšnem moralno opustošenem okolju, če parafraziram Vaclava Havla, sistematično in epidemično prihaja do škandalov, kakršen je bil z nadzornico Uradnega lista, ki ji je prvi operativec vladajoče stranke povedal, kaj mora narediti oziroma kaj se pričakuje od nje. Ta primer zagotovo ni osamljen. Večina dosedanjih vlad je brezobzirno uveljavljala svoje kadrovske apetite in ob tem teptala osnovna civilizacijska načela, med katerimi je spoštovanje človekovega dostojanstva na prvem mestu.

Res pa je, da so mediji nekaterim vladam v tem pogledu neprimerno strožje gledali pod prste kot drugim. Kar je dovoljeno levim vladam, ni dovoljeno desnim, če povzamemo.

Brane kralj, do včeraj generalni sekretar LMŠ, bi za nasvet lahko vprašal Gregorja Golobiča. (Foto: RTV Slovenija)

Ali se potem lahko čudimo, zakaj kompetentni, neoporečni in sposobni ljudje nočejo niti slišati o tem, da bi kandidirali na razpisu za kakšno javno funkcijo ali managersko mesto v podjetju, ki ga obvladuje država (beri: stranke vladne koalicije)? Po vsakem novem škandalu, po vsaki novi aferi je pripravljenosti za sodelovanje manj, sloves Slovenije kot ene izmed sistemsko najbolj skorumpiranih držav v Evropi, pa še raste in bo počasi postal večji kot je naša država.

***

Za poletnimi medijskimi žajfnicami o volkovih in toči, vojni bivših zakoncev Vizjak, hrvaškemu turizmu, petardah na vasi, kjer živi premier, ipd.,  se počasi le izrisuje podoba dejansko pomembnih dogodkov v državi. Tistih, ki nimajo nič skupnega s časom kislih kumaric in z njimi povezanimi neumnostmi. Tisto pravo dogajanje se odvija stran od oči javnosti. V tem tednu sta na sporedu kar dve izjemno pomembni delniški skupščini - Družbe za avtoceste (DARS) in Telekoma Slovenije (ta bo danes, v petek, 30. avgusta). Na prvi se glede prihodnjega predsednika uprave še niso povsem izrekli, medtem ko naj bi na Telekomu danes dobili nekoliko spremenjen nadzorni svet, v katerem naj ne bi bilo več Lidije Glavine.

DARS je pomembno državno podjetje, saj je letos že do junija ustvaril skoraj 80 milijonov evrov čistega dobička. Prava zlata jama za politične hijene, ki se drenjajo okoli vladajočih strank, še posebej Liste Marjana Šarca (LMŠ). DARS je pomemben tudi zaradi gradnje druge cevi predora Karavanke, kjer se ponavlja zgodba nekdanjega SCT, le da je namesto enega in edinega Ivana zdaj v igri več manjših zidarjev in kolektorjev. Korupcijska tveganja? Izjemno visoka. Ker gre za veliko denarja, so glavni protagonosti - pravzaprav antagonisti - pripravljeni iti zelo daleč, morda celo do konca. 

Nič manj pomemben ni Telekom Slovenije, ki bi ga država lahko prodala že v prejšnjem desetletju in zanj iztržila nekajkrat več, kot bi danes oziroma v trenutku, ko bo ponovno naprodaj. Telekom se uradno namreč ne prodaja, čeprav bi iz Slovenskega državnega holdinga (SDH) lahko razbrali tudi kak drugačen namig. Celo o tem, kdo naj bi bili potencialni kupci, je že slišati. Američanom bodo šli lasje pokonci.

Na Telekomu se vrti precej denarja, ki prek oglaševalskih kanalov kroži po medijskem trgu in bodisi nagrajuje bodisi kaznuje. Kdor obvladuje Telekom, ta dobesedno razdeljuje sladkorčke in si kupuje medijsko ljubezen. In ker so vsakokratni predsedniki uprave izpostavljeni visokemu korupcijskemu tveganju, je v zakulisju vedno pomembneje, kdo sedi v nadzornem svetu in kdo ima tam glavno besedo. Kar nekaj let je bil to Borut Jamnik, ki pa ga je lani nepričakovano odnesla nova vlada in na njegovo mesto imenovala Lidio Glavino. A ker so slednjo po uporabi že skoraj v celoti zavrgli, nadzorniki Telekoma zdaj potrebujejo novo ime. Med kandidati za njihovega predsednika je bil vse do včeraj še Andrej Vizjak, čigar kandidatura pa je bila tik pred zdajci preudarno "umaknjena". Če bi pri njej vztrajal, bi bilo nekaterim v Dubaju še bolj vroče ...