Komentar

Evropa, Azija in Amerika v novih geopolitičnih turbulencah: Multipolarni svet se vse bolj krči, vrača se nova oblika bipolarnosti

Velike spremembe so pred nami, vstopamo v nov geopolitični, geoekonomski in geotehnološki svetovni red. V novo globalno kompetitivno okolje, kjer Zahod izgublja stoletni vpliv. Ta se seli na Vzhod. Stara pravila se razgrajujejo, novih še ni, piše v svojem eseju Iztok Mirošič, ki natančno analizira krizo liberalnih demokracij na eni ter nagel vzpon avtoritatnih režimov na drugi strani. Ali je konflikt s Kitajsko neizbežen? Do kakšne mere lahko Putinova Rusija ekonomsko šibkost nadomešča z vojaško superiornostjo? Ta in še mnogo drugih dilem odpira Mirošičev esej, ki sovpada z začetkom letošnjega Blejskega strateškega foruma (BSF), za katerega pa opazovalci pravijo, da bo po udeležbi še skromnejši od lanskoletnega. Kot da bi se tako simbolno odražala zunanjepolitična pritlikavost Slovenije, ki ji grozi, da postane dvojna periferija: kajti če Evropska unija zaradi notranjih antagonizmov in nesposobnosti poenotenja na ključnih področjih, pomembnih za nadaljnji razvoj, na globalni ravni počasi postaja periferija - vsaj v relaciji Združene države Amerika - Kitajska, potem je Slovenija že nekaj časa periferija Evropske unije. To pa je kaj slaba tolažba za vse tiste, ki še niso izgubili upanja v slovensko diplomacijo in državo kot tako ...

01.09.2019 20:00
Piše: Iztok Mirošič
Ključne besede:   Evropa   ZDA   Kitajska   Rusija   unilateralizem   multilateralizem   geopolitika   NATO   EU   Donald Trump

Predsednik Trump je prepričan, da zmorejo ZDA opraviti vodilno svetovno vlogo tudi same, brez partnerjev in zaveznikov, oziroma morajo slednji v partnerstvo prispevati precej več. Transatlantski odnosi med Evropo, EU in ZDA so na preizkušnji in na najnižji ravni v zgodovini.

 

Nepredvidljive ZDA, vzpenjajoča se Kitajska in revanšistična Rusija predstavljajo resne strateške izzive za EU, ki se trudi notranje konsolidirati

Svetovni nered je zaznamovan z novim tekmovanjem velikih sil. Tekmovanjem med demokracijo in avtokracijo, predvsem s pritiski na svet, utemeljen na pravilih (rule based order). Združene države, Evropska unija, Kitajska in Rusija skupaj predstavljajo 59 % globalne ekonomije, 68 % globalnih vojaških izdatkov in 32 % svetovne populacije. V areno vstopajo novi periferni igralci – Indija, Brazilija, Turčija, Iran, Izrael … Geopolitična ravnotežja sodobnega sveta se določajo na novo. Prehajajo iz sistema multilateralizma, temelječega na globalnem liberalnem političnem in ekonomskem redu oziroma na sistemu zmagovalec - zmagovalec (win-win) z medsebojno soodvisnostjo akterjev v mednarodni skupnosti, v sistem multipolarizma ali multicentrizma. Za slednjega je značilno zmanjševanje pomena mednarodnih institucij in organizacij, mednarodnega prava ter diferenciacija svetovne skupnosti v več med seboj tekmujočih centrov ali polov globalne moči in hegemonije po pravilu "igre ničelne vsote" ("zero sum game"). Ta prehod se je po zatonu sistema ameriško-sovjetskega bipolarizma, uveljavljenega po drugi svetovni vojni, in ameriškega unilateralizma po koncu hladne vojne ter s pešanjem moči Zahoda ob vzponu Kitajske, sicer začel že pred sedanjim ameriškim predsednikom. 

 

Donald Trump mu je s svojim poudarjanjem programa "Najprej Amerika" ("America First") in umikom iz trgovinskih dogovorov, klimatskega in iranskega sporazuma dal zgolj močan pospešek, ki v celoti redefinira zagotavljanje svetovnih dobrin in kreiranje globalnih pravil. Ustrezati morajo zgolj ameriškemu nacionalnemu interesu. Po novem je v globalni skupnosti večjih centrov za ZDA pomembna samo njena lastna kompetitivna prednost. Predsednik Trump je prepričan, da zmorejo ZDA opraviti vodilno svetovno vlogo tudi same, brez partnerjev in zaveznikov, oziroma morajo ti v partnerstvo prispevati precej več. Transatlantski odnosi med Evropo, EU in ZDA so na preizkušnji in na najnižji ravni v zgodovini. Z mogočim drugim mandatom predsednika Trumpa, ki ni ljubitelj enotnosti in načel EU, podpira pa brexit in protievropske populistične stranke, lahko celo izginejo. Ekonomsko stagnirajoča Rusija je s krimsko aneksijo resno prekršila mednarodni red in se vpletla v ameriške in druge volitve. Kitajska zunanjepolitična samozavest, teritorialne zahteve in vojaška krepitev vzbujajo varnostne skrbi v azijsko-pacifiški regiji in širše, tudi v Evropi. V bistvu pa se multipolarni svet celo vse bolj krči in vrača v novo obliko bipolarnosti. Procesi so hitri in fluidni. V svetu povzročajo dezorientacijo. Globalna mednarodna in varnostna situacija postajata močno nepredvidljivi. Predvsem za manjše države.

 

Kjer se prerivajo sloni, največkrat ni prijetno za mravlje.

 

 

Uvertura v spopad civilizacij

 

Trgovinsko vojno med ZDA in Kitajsko je mogoče videti tudi kot začetek spopada civilizacij, ki bo trajal desetletja in verjetno razdelil svet (internet, dobavne verige). Vse bolj očitno namreč postaja, da je prava geopolitična tekma prihodnosti le ekonomska tekma med ZDA in Kitajsko, ki edini znatno vlagata v inovacije, razvoj revolucionarnih tehnologij, avtonomne mobilnosti in umetne inteligence. Gre za geopolitiko. Vodita novo tehnološko hladno vojno, ki ogroža uveljavljena svetovna ravnotežja. Kitajska naj bi v kratkem postala največja svetovna inovacijska sila. V globalnem  tržnem deležu tehnoloških digitalnih platform so razmerja 70 % ZDA, 27 % Azija in zgolj 3 % Evropa.  Tehnološki globalni primat (npr. omrežje 5G) namreč zagotavlja geopolitični primat. Evropa (EU) močno, močno zaostaja. Ostaja ujeta med ZDA in Kitajsko. Za ZDA ekonomska nevtralnost Evrope v tem spopadu ni sprejemljiva. Pomembno postaja zgolj na to, čigavi strani si. Oba trga pa sta za EU pomembna. Kitajska naklonjenost plačuje, ZDA nenaklonjenost kaznujejo.

 

Za Evropejce, ki pravkar oblikujemo novo izvršno oblast Evropske unije, se stari svet torej temeljito preoblikuje. Ne nujno v prijaznega Evropi ali EU. Presenečenje s pojavom novega, multipolarnega ali celo ponovno bipolarnega pa še kar traja. Uveljavljajo se popolnoma nove pojavne oblike globalnega tekmovanja in hegemonije. Predvsem digitalne. Kako zagotavljati lastno (kibernetsko) varnost v digitalnem viharju novega sveta, postaja ne le temeljno vprašanje hegemonije, temveč celo preživetja. Novo (pri)osvajanje vesolja pa ne samo znak nacionalne samozavesti, temveč predvsem geopolitično sporočilo tekmecem in test njihove ekonomske vzdržljivosti v globalni kompetitivnosti.

 

Multipolarnost ali multicentrizem namreč prinaša - zlasti na temelju evropske zgodovinske izkušnje - tudi nevarnost ponovnega uveljavljanja problematičnih konceptov interesnih sfer ali sfer vpliva velikih mednarodnih igralcev, variabilnih zavezništev, nestabilnosti in vojn. Interesi se hitro spreminjajo. Kitajska, vse bolj samozavestna, je sicer od zagovornice multipolarnosti prešla k zagovoru multilateralizma (razvija celo paralelni multilateralni sistem obstoječemu, Asian Infrastructure Investment Bank - AIIB). ZDA se ob spodkopavanju multilateralnih institucij, norm in sporazumov spogledujejo z multipolarizmom oziroma novim bipolarizmom. Očitno ne verjamejo več v korist obstoječih skupnih pravil v mednarodni skupnosti in stavijo na moč fleksibilnih bilateralnih dogovorov ali variabilnih, ad hoc zavezništev. Rusija ostaja ekonomsko šibka, a vojaško agresivna s kreativno uporabo digitalnih tehnologij (vmešavanje v tuje volitve). Evropa, v močnem tehnološkem zaostanku pri razvoju revolucionarnih tehnologij, avtonomne mobilnosti in umetne inteligence, ki se bo še večal, ostaja čvrsta zagovornica multilateralnega sodelovanja. Ursula von der Leyen, nova predsednica Evropske komisije, sicer zaprisežena atlanticistka pa tudi (vsaj v času nacionalnega ministrovanja) privrženka "Združenih držav Evrope",  je izrecno podprla svet, temelječ na pravilih kot pravo "evropsko pot". A ostajajo odprta vprašanja, ki terjajo hitre odgovore:

 

Ali se EU lahko uveljavi kot pomembna geopolitična sila 21. stoletja?

Ali pa bo zdrsnila v popolno globalno nepomembnost z vsemi posledicami za "evropski način življenja"?

Lahko EU sama (o)določa svojo usodo v nepredvidljivem svetu prihodnosti, ki ni več evropocentričen?

Ali mora za uspeh v novem svetu razviti samo mehko ali tudi trdo moč?

Bo EU zaostala za ZDA in Kitajsko v novem geopolitičnem tekmovanju?

 

 

Geopolitika 21. stoletja mutira

 

Nesporno je, da se v svetu in celo znotraj vrednostno razdeljene EU, pojavljajo in uveljavljajo alternativni politično-gospodarski modeli, ki predstavljajo resen izziv dosedanjemu garantu mednarodne stabilnosti, tj. zahodnemu liberalno-demokratičnemu modelu. Ni "konca zgodovine" ali ideologije. Globalni spopad poteka med tremi sistemi: liberalno-demokratskim s svobodno trgovino, državnim kapitalizmom in kibernetskim libertarizmom.

 

Živimo v svetu konkurence vrednot, v svetu, kjer vrednote niso več enoznačno definirane. Evropska "država blaginje, solidarnosti, demokracije in vladavine prava", desetletni paradni izvozni artikel EU, z novimi tehnologijami in globalizacijo nezadržno drsi v krizo srednjega razreda in s tem v izgubo svojih temeljev. Svet postaja manj svoboden. Demokracije so po letu 2005 v upadu. Po mnenju nekaterih liberalno-demokratične države preprosto ne morejo dovolj hitro odločati, da bi držale korak z novo tehnologijo. Avtoritarni, neliberalni sistemi (Rusija, Kitajska) sprejemajo odločitve hitreje in za svoje cilje bolje izrabljajo tehnološki napredek. Le-ti želijo tudi z gospodarsko-energetskimi (plinovodi, Nord Stream; pobuda 17+1 v okviru projekta En pas ena cesta, kitajski prevzemi evropskih podjetij …) in političnimi projekti (ruska podpora populističnim strankam v EU) povečevati svoj vpliv predvsem v državah zahodne, liberalne demokracije, katerih ideološko-politični in vrednostni sistem vidijo kot nevarnost svojemu lastnemu obstoju. Z delitvami znotraj EU si želijo zagotovili vpliv in geopolitične prednosti. Digitalni tehnološki razvoj in njegov izvoz tako Kitajska uporablja za podporo tudi avtokratičnim politikam in državam. Z ekonomsko penetracijo ustvarja svoje interesne sfere, ki ne temeljijo na demokratičnih vrednotah. Nekateri v postsovjetski Rusiji bi radi celo oživili geopolitični koncept Evrazije od Arktičnega morja na severu do Indijskega oceana na jugu, od Pacifika na vzhodu do Atlantika na zahodu. Seveda usmerjenega proti vrednotam individualizma in liberalizma Washingtona in Londona. Avtoritarni režimi velikih igralcev torej uporabljajo tehnološki napredek v globalnem geopolitičnem boju za nasprotovanje liberalno demokratičnim modelom držav in družbe.

 

Nov pojav kot je globalna deteritorializacija korporacijskega delovanja in posledično tekmovanje v "davčnem dumpingu" med državami povzročata novo zadolževanje nacionalnih držav, rast javnega dolga in proračunskih primanjkljajev. To vodi v zniževanje politične ter demokratične suverenosti držav, narodov in državljanov. Posledični proces je vzpon populizmov in suverenizmov, ki nastopajo tudi proti regionalnim (multilateralnim) integracijam, kot je na primer EU. Posebna problematika je obdavčenje globalnih tehnoloških velikanov, ki bi zahtevala multilateralni dogovor, a ga veliki igralci težko sprejemajo. EU ostaja osamljena, celo v sporu z ZDA.

 

"Geoekonomija" je vedno tudi geopolitika.

 

Največjo mutacijo sodobne diplomacije, bojevanja, obveščevalne dejavnosti, odnosov država - korporacije, zlasti pa moči in s tem geopolitike pa nedvomno prinašajo hitre, "smart" tehnološko-kibernetske spremembe, robotika z umetno inteligenco, razvoj digitalnih denarnih valut (Libra), virtualnih socialnih omrežij, internet stvari in množično zbiranje podatkov (big-data, big-tech). Povezljivost (connectivity) je nova geopolitika, izvor politične moči in globalne ambicije. Pa tudi "temni internet" (dark web) s sivo cono, v kateri težko razlikujemo med državnimi in ilegalnimi igralci. Smo priča pravi mutaciji konstrukcije realnosti s političnimi, ekonomskimi in socialnimi posledicami. Revolucionarna tehnologija je močno zmanjšala čas med pridobitvijo informacije, izbiro odločitve / politike in akcijo. Enako časovno krčenje srečamo v geopolitiki z naraščajočim prekrivanjem dogodka, njegove analize in sprejemom odločitve. Prihodnost pa s hitrostjo postaja dejansko bolj kompleksna, dvoumna, nedoumljiva in manj obvladljiva. Tehnologija 5G bo vse naredila še hitrejše in prodornejše in s tem bo prihodnost le še težje upravljati.

 

Temelj (državne in nedržavne) moči v prihodnosti bo revolucionarni razvoj umetne inteligence, avtonomne mobilnosti in digitalnih nadzorstvenih sistemov. Kitajski razvoj sistema absolutnega digitalnega nadzora posameznika, ki ga testira tudi v nekaterih afriških in južno ameriških državah, osebnega digitalnega kreditnega sistema in avtomatske obrazne prepoznave lahko vodi ne le k večji učinkovitosti države in korporacij, temveč tudi k nadzoru nad vsemi podatki in ukinitvi svobode posameznika ali suverenosti držav. V temelju lahko spremeni svet. To je v popolnem nasprotju z ideologijo osebne svobode liberalno-demokratičnega Zahoda. Že danes smo priča spreminjanju razmerij med liberalnim Zahodom in novimi avtokratičnimi silami v svetu, ki posledično vodijo celo v nove tehnološke spremembe – npr. verjeten razkol globalnega interneta na zahodni (zasebna podjetja pod državno regulativo; ZDA , Evropa, Japonska) in vzhodni (državno kontrolirani; Kitajska, Rusija) s posledicami za viralno globalno ekonomijo.

 

Da bi zadržale kitajski prodor, Združene države aktivno delujejo na delitvi sveta po dobavnih verigah. V bistvu bi lahko bil v interesu demokratičnega, razvitega in vrednostno povezanega Zahoda sprejem "digitalnega prostotrgovinskega sporazuma" (digitalni FTA). Z njim bi regulirali vplive naprednih tehnologij in postavil globalni standard, ki bi mogoče postal atraktiven tudi za Kitajsko. S tem pa bi se izognili svetovni digitalni delitvi. To bi bil tudi znak, da multilateralizem lahko preživi. V nasprotnem lahko prevlada kitajska groba digitalna alternativa in njena vizija digitalne zasebnosti, ki znatno omejuje osebno svobodo in človekove pravice. Pridobivanje in upravljanje s podatki, predvsem osebnimi, je danes pomembnejše od pridobivanja teritorija. "Geo-podatki" (geo-data) so danes najbolj vroči temelj geopolitike. Kdor upravlja s podatki, upravlja s teritorijem, gospodarstvom, ljudmi in državami. Zato teče hladna tehnološka vojna med ZDA in Kitajsko (Huawei, 5G). Evropa bi si v tej tekmi morala zagotoviti podatkovno in digitalno suverenost z razvojem lastnega omrežnega sistema nove generacije.

 

Poseben problem današnjega sveta novih tehnologij je popoln Divji Zahod, ne-reguliranost, na področju novih oblik digitalnih interakcij in konfliktov. Multilateralizem, v okviru katerega bi morali dogovoriti pravila delovanja in digitalno etiko, ne deluje. Geopolitika tehnoloških velikanov prevladuje. Nihče (ZDA, Rusija, Kitajska, Izrael, Iran, Indija Japonska, pa tudi nekatere velike EU države in s tem EU) dejansko ne želi uporabe mednarodnega prava na teh novih področjih konfrontacije, na primer v kibernetični vojni (cyber war). Čeprav to vsi deklaratorno poudarjajo, EU je celo globalna normativna super sila, ki je regulirala celo globalne tehnološke velikane (EU direktiva o varovanju zasebnosti GDPR). Načela proporcionalnosti pri napadu ali obrambi se v digitalnem svetu ne upoštevajo. Niti spoštovanja nemočnih. V OZN se ne da sprejeti ničesar. Res pa je, da lahko geopolitika visoke tehnologije deluje samo v podobno razvitem okolju. Manj kot je država tehnološko sofisticirana, manj je ranljiva v primeru poskusa visokotehnološke penetracije. Interes Evrope je, da se digitalna konfrontacija multilateralno regulira.

 

Če je geopolitika 19. stoletja izvirala iz ustanovitve moderne države, danes napredna tehnologija radikalno spreminja svet, kot smo ga poznali, vlogo države in geopolitike v njem. Tehnološke "digitalne platforme" bi lahko postale nove "Westfalske države". Država je proti "Big Tech" korporacijam nemočna. Le-te v imenu zasebnosti svojih klientov celo preprečujejo državi dostop do njihovih podatkov in se izogibajo sodelovanju z državnimi oblastmi (predvsem zahodnimi, demokratičnimi). Po drugi strani pa v imenu maksimiranja profita rade volje sodelujejo z avtoritarnimi oblastmi. Vse to povzroča asimetrije v omrežjih, ki vplivajo na našo politično, ekonomsko, vojaško in državljansko realnost. Moč države bo v prihodnosti determinirana tudi v razmerju do moči nedržavnih akterjev (predvsem zasebnih korporacij velikank) oziroma bo odvisna od njene sposobnosti, kakšno število in kvaliteto bilateralnih in multilateralnih vezi lahko razvije. Od sposobnosti, da postane globalno vozlišče medentitetnih (socialnih, gospodarskih, kulturnih, infrastrukturnih, energetskih in predvsem digitalnih) povezav.

 

Zdi se, da nove tehnologije vplivajo na nova (geopolitična) ravnotežja med zahodnimi demokracijami, ki naj bi bile dekadentne, nepopularne in v zatonu (predsednik Putin), in avtokracijami v vzponu. Oligarhični tehnološki oligopoli zato delujejo dvoumno - kot da so izvzeti iz vseh pravil demokratične, pravne države in podvrženi kontroli le tistega, ki razpolaga z neposredno oblastno močjo brez libralno-demokratičnih nadzorstvenih "ovir". Brez legitimnosti kreirajo vzporedne svetove državnim, saj so vedno korak pred legitimnim, demokratično-pravnim nadzorom. Ko bodo uveljavili še svoje vzporedne digitalne (kripto) valute, bodo država (liberalno-demokratičnega tipa) in obstoječe multilateralne ekonomsko-finančne mednarodne institucije postale skoraj obsoletne. Za razliko od nuklearne tekme, ki jo vodijo države, razvoj revolucionarnih tehnologij in umetne inteligence vodijo predvsem zasebni akterji, ki ustvarjajo geopolitiko digitalnih tehnoloških platform. Vse to ustvarja mutirajočo, celo kaotično, realnost in geopolitični nered.

 

 

Vesolje, novi element geopolitike

 

Vse navedeno dejansko povečuje potrebo po multilateralnem, skupnem, sodelovalnem in soodvisnem globalnem delovanju ter sprejemanju globalnih pravil za novo visokotehnološko, digitalno svetovno ureditev. A ne le svetovno. "Zemeljska geopolitika" danes sili države, velike igralce, v osvajanje prostranstev preko zemeljske orbite. Kitajska načrtuje pristanek ljudi na Luni leta 2035, ZDA želijo nazaj do 2024. Vesolje postaja novi element geopolitike. In tudi nova tekma za (pri)osvajanje kozmosa bo potrebovala nova pravila, vladavino prava ter sistem nadzora orožja in naravnega izkoriščanja. Tako v miru kot vojni. Še posebej, ker se v novo odpravo in tekmo vključuje tudi zasebni sektor z naraščajočimi investicijami. Samo raketno podjetje SpaceX, ki je v lasti Elona Muska in vredno 33 milijard dolarjev, je lani uspešno lansiralo 21 satelitov z vizijo naselitve ljudi na Marsu.

 

V vesolje se usmerjajo Amazon, Virgin Galactic ... Odpira se nova veja vesoljskega turizma bogatih. Sporazum o vesolju iz leta 1967 definira vesolje kot prostor celotnega človeštva in prepoveduje prisvajanje suverenosti. A nekateri to splošnost mednarodnega prava že interpretirajo kot možnost za zasebna podjetja, da ustanovijo nove lastne podružnice v vesolju. Kdo bo imel pravico do izkoriščanja teh virov, do upravljanja okolja v vesolju … ostaja neregulirano. To pa povečuje nevarnost uporabe sile tudi zunaj Zemlje ali iz vesolja na Zemljo. Pravila izven-zemeljskega spopada niso določena, vesoljska vojaška sredstva pa se pospešeno razvijajo. ZDA, Francija, Rusija, Kitajska in Indija so že ustanovile posebne vesoljske vojaške sile in poveljstva. Vesolje zelo očitno že danes potrebuje sistem in regulacijo upravljanja ter delovanja v njem. Bo prav vesolje revitaliziralo globalne multilateralne dogovore, ki jih je očitno težavno sprejemati že za Zemljo, ali bo le nadaljevanje zemeljske geopolitične tekme?

 

 

EU pred izzivi spreminjajočega se sveta

 

Nagle mutacije geopolitike in spremembe moči v svetu v naslednjem desetletju bodo nedvomno vplivale na pozicioniranje EU v svetu in njeno delovanje v prihodnjih politično, varnostno, ekonomsko, vrednostno in upravljalsko (governance) zelo konkurenčnih multipolarnih (multilateralnih) mednarodnih odnosih. V njih bosta večjo vlogo očitno igrala geopolitika in moč ter manj mednarodno pravo in institucije. Negotovost geopolitične prihodnosti je velika. Nepredvidljive ZDA, vzpenjajoča se Kitajska in revanšistična Rusija predstavljajo resne strateške izzive za EU, ki se trudi notranje konsolidirati. Globalna moč se prerazporeja in do leta 2050 bo verjetno med prvimi desetimi največjimi svetovnimi ekonomijami iz Evrope le še Nemčija. Nekateri pa celo menijo, da novega sveta sploh ne bodo več vodile države, temveč digitalne platforme, ki imajo že danes več moči od večine držav. Z vzponom Kitajske se trgovinska in s tem geopolitična moč seli na Vzhod. V trendu razvoja sveta kjer je geopolitika, poleg klimatskih sprememb, migracij, novih tehnologij, protekcionizma in trgovinskih vojn, sprememb ekonomskih in družbenih modelov, demografije in urbanizacije, terorizma, rasti energetskih potreb, hibridnih in visoko tehnoloških konfliktov, populizma, iliberalizma in avtoritarnosti le eden od faktorjev, ostaja EU čvrsta zagovornica multilateralizma.

 

Zunanje nevarnosti in izzivi, ki istočasno opredeljujejo mednarodna interesna področja EU:

 

- Kitajska je v globalni ofenzivi in predstavlja dolgoročni sistemski izziv za EU. Njena vojaška, ekonomska in diplomatska samozavest raste. Izjemno je aktivna v Afriki, z vojaško bazo v Džibutiju, in Južnokitajskem morju. Vodi obsežno geostrateško pobudo En pas – ena cesta z železniškimi, morskimi in komunikacijskimi povezavami do Evrope. Ustanovila je EIIB, ki je neposredni konkurent Svetovni banki (WB) in ki s spremembo norm in standardov, z manj poudarka na človekovih pravicah, demokraciji in vladavini prava, finančno podpira tudi avtoritarne in neliberalne režime. V Evropi je začela s strateškimi investicijami po članicah in aspirantkah za EU (pobuda 17+1). Kitajska predstavlja "sistemskega rivala" za EU, ki bo potreboval bolj enotni evropski odziv v skladu z EU strategijo do Kitajske in sistematično preverjanje skoraj vsake večje kitajske investicije v Evropi.

 

- s predsednikom Trumpom in njegovo amorfno, dvoumno zunanjo politiko bodo ZDA z nepredvidljivim odnosom do liberalnega, na pravilih temelječega svetovnega reda, ostale nepredvidljiv partner tudi za EU. Z umikom iz jedrskega sporazuma z Iranom in uvedbo sankcij, ZDA dejansko ne priznavajo suverene zunanje politike EU. V globalni strategiji ostajajo ZDA, poleg NATO in OZN, sicer glavni globalni partner EU, ki je opravila več korakov k boljšemu varnostnem sodelovanju z zvezo NATO in izboljšanju lastnih obrambnih zmogljivosti. Z morebitnim drugim mandatom predsednika Trumpa se bodo verjetno ameriške disruptivne politike le še intenzivirale.

 

- ekonomsko stagnirajoča Rusija, ki se vojaško krepi (vojaški izdatki rastejo 10 % letno 2010-2016 in predstavljajo 4,3% GDP 2017 (ZDA 3,1 %, Kitajska 1,9 % in EU 1,5 %). Sodelovanje Zahoda z Rusijo bo verjetno ostalo zaradi sankcij omejeno le na minimalne skupne interese -  boj proti terorizmu, jedrsko neširjenje. Rusiji ni uspelo razdeliti EU / Evrope in transatlantske skupnosti. A tudi transatlantska enotnost do Rusije ni vnaprej dana.

 

- vzhodna in mediteranska soseščina EU ostajata izjemno varnostno krhki. Turčija se oddaljuje od EU, ki nima nikakršne vloge pri stabilizaciji Bližnjega Vzhoda. V severni Afriki (SAHEL, Afriški rog) bodo prevladovali bolj konflikti znotraj držav kot med državami. V Libiji članice unije tekmujejo predvsem za naftne vire. EU je nemočna. Posledično nima strategije, kako učinkovito zaustaviti mediteranske migracijske poti, ki se selijo na t.i zahodnobalkansko pot. Z Afriko naj bi EU razvila strateške odnose, ne samo zaradi migracij.

 

- situacija na Zahodnem Balkanu, regiji z obljubljeno evropsko perspektivo, je v mrtvem teku. Zahodni Balkan postaja geopolitično igrišče Rusije, Kitajske, Turčije in zalivskih držav. Reforme v kandidatkah in aspirantkah so v zastoju, demokratični procesi nazadujejo. Proces širitve je kljub sprejeti EU strategiji za Zahodni Balkan zaustavljen do notranje  konsolidacije same unije. EU v regiji, kateri je največji gospodarski partner, razkazuje svojo geopolitično šibkost. Zunanji akterji  ponujajo regiji alternativne, a nerealistične,  družbeno politične in gospodarske vzorce razvoja. Vanjo vztrajno penetrirata Kitajska z infrastrukturnimi projekti in Rusija z investicijami. Posledica je demokratična regresija in vrednostna zmedenost regije, ki je ne rešuje niti Berlinski proces. Regija je geostrateškega pomena za EU. Zato mora EU v njej nujno pospeševati demokracijo in vladavino prava, civilno družbo, opolnomočenje (empowerment) državljanov in neodvisnost medijev. Predvsem pa izboljšati svojo javno diplomacijo.

 

- s klimatskimi otoplitvami postaja strateško, energetsko in komunikacijsko ter geopolitično zanimivo arktično območje.

 

 

Evropska unija potrebuje prenovo

 

Na izzive pojavljajočega se multicentričnega ali večvozliščnega sveta (poly-nodal world) prihodnosti je Evropska unija kot zagovornica učinkovitega multilateralizma skušala odgovoriti s prenovo Evropske varnostne strategije (2003) v Globalno strategijo EU (2016). Koncept učinkovitega multilateralizma teoretično nadomešča z bolj fleksibilnim, case by case konceptom "globalnega upravljanja, global governance)", z večjim številom tudi nedržavnih akterjev. EU z enkratno mešanico mehke moči, ekonomskih vzvodov in diplomatske veščine lahko oblikuje geopolitiko, kar kaže njena vodilna vloga pri pariškem klimatskem sporazumu; iranskem dogovoru; francosko – nemškim angažmajem v sporazumu iz Minska o Ukrajini; migrantskem sporazumu s Turčijo; sporazumih proste trgovine in omejevanju protekcionizma in postavljanju novih svetovnih standardov (varovanje digitalne zasebnosti).

 

A svoje največje izzive (migracije, varnost, klimatske spremembe) lahko EU rešuje najlaže v multilateralnem sodelovanju. Pa vendar ne sme postati zagovornica nespremenljivosti obstoječega sistema multilateralizma. Če ga želi dejansko oživiti, mora vanj vključiti potrebne spremembe in nove dejavnike. V nasprotnem bo sedanji multilateralni sistem postal povsem nepomemben (npr. Kitajska ustanavlja nove globalne institucije, v skladu z lastnimi interesi, mimo obstoječih, npr. Azijska razvojna banka, Azijska infrastrukturna in investicijska banka ... ).  Spremembe multilateralizma pa lahko EU ustvarja le v sodelovanju s podobno mislečimi partnerji (Japonska, Kanada, Južna Koreja ...).

 

EU se bo morala prilagoditi novemu svetu pluralistične moči. To pomeni tudi redefinicijo transatlantskih odnosov - tako preko NATO kot bilateralnih z ZDA. Amerika je bila glavni garant povojne evropske varnosti in prosperitete, ki se s predsednikom Trumpom močno spreminja. V njegovih očeh velja EU bolj za globalnega ekonomskega tekmeca kot geopolitičnega zaveznika. Kljub temu so transatlantski odnosi še vedno  pomembni za geopolitično vlogo EU v svetu. V novem tekmovanju velikih sil in spopadu med ZDA in Kitajsko, ima EU veliko več skupnih vrednot z ZDA, a pogosto ostaja osamljeni branik sodelovalnega multilateralizma, celo človekovih, pravnih in zahodnih vrednot. ZDA imajo še vedno tehnološki digitalni primat v svetu, a za globalno tekmo potrebujejo tudi zaveznike. So tehnološko inovativna super sila, Evropa pa normativna (GDPR). Trumponomika ni hipna, je odraz globljih strukturnih sprememb v ameriški družbi, ki težijo k izolacionistični vlogi ZDA v svetu.

 

ZDA so od devetdesetih let zanemarjale EU in jo danes mogoče narobe razumejo. Ko ZDA nagovarjajo Evropo,  nagovarjajo v bistvu NATO namesto evropskega središča – institucije EU.  Danes je EU zelo drugačna – ima svojo izvršno oblast, centralno banko, parlament in "glavno" središče. Deluje kot močan, enotni trgovinski blok z drugo najmočnejšo ekonomijo v svetu, ki pogaja nove trgovinske sporazume in postavlja globalne standarde (npr GDPR – podatkovna zasebnost, klimatske spremembe) tudi ameriškim digitalnim velikanom. Če na svetovni sceni EU deluje enotno, ima močan geopolitični vpliv. Prav zato želita Rusija in Kitajska zelo agresivno povečevati vpliv v posameznih EU članicah skozi infrastrukturne, gospodarske projekte in populistična gibanja. Tudi zaradi  bojazni, da bi enotna EU postala močna, vrednostno demokratično-liberalna globalna sila za kreiranje svetovnih pravil. Močna EU prav tako očitno ne ustreza niti ZDA pod predsednikom Trumpom, čeprav geopolitični interes Zahoda narekuje ravno obratno. ZDA bi si morale prizadevati za pospeševanje transatlantske enotnosti, ki lahko da boljše rešitve za skupne globalne probleme, kot so Rusija, Kitajska, demokratični zaton, migracije, korupcija, vladavina prava. EU ima težave z enotnostjo, a je potencialna sila v vzponu. Zato bi morale ZDA podpirati njeno enotnost in ne razbitje.

 

 

Ali je možna "vrnitev Evrope"?

 

Če želi Evropa biti vplivni igralec v policentričnem svetu, bo morala spremeniti svoj pogled na zunanjo politiko, varnost in sebe. Za uspešno Evropo / EU v geopolitiki novega sveta bomo morali Evropejci več pozornosti nameniti evropski diplomaciji, obrambi (tudi kibernetski), prevenciji ter reševanju zunanjih konfliktov. Zadnje prenehanje veljavnosti pogodbe o prepovedi jedrskih raket srednjega dosega (INF) ogroža prav Evropo. PESCO, EDA (Evropska obrambna agencija) , EDF (Evropski obrambni program) in podobne institucije so le prvi korak v razvoju učinkovitejše evropske obrambe, ki jo zagovarja predvsem francoski predsednik (evropske intervencijske sile). Zato tudi v EU niso več tabu, kljub želji po razvoju tesnih  transatlantskih odnosov in krepitvi evropskega krila NATO, niti koncepti "večje evropske strateške avtonomije", uveljavljanje evra kot svetovne rezervne valute ali uveljavitve lastnega sistema bančnih izmenjav mimo ameriško kontroliranega SWIFT. Dolar in nanj vezan finančni sistem namreč postavlja resne omejitve neodvisni EU zunanji politiki (Iran). Predsednica Evropske komisije von der Leyen govori celo o razvoju Evropske obrambne unije. Ameriški angažma v NATO bo namreč ostal močan le, dokler bo Rusija percepirana kot grožnja. Ta percepcija pa se v ameriških očeh z vzponom Kitajske zmanjšuje. Fokus pozornosti ZDA se konstantno preusmerja v Azijo. Za ohranitev tesnega zavezništva z ZDA bo Evropa v prihodnosti verjetno morala z ZDA deliti angažma v Aziji ali pa prevzeti sama skrb za lastno varnost znotraj in izven NATO v Evropi. Več sodelovanja EU z NATO pomeni tudi več možnosti vpliva na Washington.

  

Krepitev geopolitične vloge EU pa bo zahtevalo najprej konsolidacijo znotraj same evropske integracije in rešitev njenih ključnih težav (okrepitev evroobmočja, migracije z varovanjem zunanjih meja, proces vladavine prava, obramba, varnost in terorizem, demokracija in vladavina prava …), ki močno delijo EU. Populisti ne prispevajo k globalni moči EU, suverenisti jo celo slabijo. Neenotna EU tako doma kot v zunanjih odnosih ne more biti enakopravni tekmec v geopolitični tekmi velikih sil. Kot že omenjeno, izključene niso niti zamisli o EU kot diverzificirani integraciji ali EU več hitrosti. V kolikor EU ne bo delovala bolj enotno na zunaj tudi v političnih zadevah, ji grozi nevarnost, da zdrsne v globalno geopolitično nepomembnost. EU bo morala oblikovati enotno in ne le skupno zunanjo politiko na osnovi najmanjšega skupnega imenovalca, ki bo ščitila njeno strateško suverenost. Za to pa bo potrebovala hitrejše in enotnejše sprejemanje odločitev, da bi lahko ostala vodilni svetovni oblikovalec pravil digitalnega stoletja. Kot na primer pri klimatskih spremembah, mednarodni trgovini in regulaciji svetovnih digitalnih tehnoloških gigantov.  Predvsem pa bi morala okrepiti investicije v raziskave in inovacije na vsaj 3 % GDP do 2020.

 

Tudi globalni tekmeci, ki EU napadajo in ne želijo njene enotnosti, bodo morali razumeti, da EU, še posebej po zadnjih volitvah, ko nacionalistično populistična stran ni doživela uspeha, ne bo kar izginila. Tudi ekonomsko deluje dobro. Evro se ni razblinil v finančnih krizah in špekulacijah. EU se bo morala spremeniti, a ne bo izginila. Preživela je ekonomski globalni zlom, vzpon skrajno desnih populistov in preživela bo tudi brexit. Danes članice ne razmišljajo več, da bi jo zapustile. EU vodi in usmerja evropsko prihodnost, nove države želijo postati njene članice. Čeprav se EU zdi ZDA v primerjavi s Kitajsko strateško nepomembna, pa dejansko pridobiva na strateški pomembnosti. Tudi ZDA potrebujejo močnega zaveznika v dobi tekmovanja velikih sil, ki se skozi povečevaje vpliva v nekaterih EU članicah močno trudijo spodkopati enotnost kontinenta in transatlantske odnose.

 

 

EU za nove čase

 

Po oblikovanju nove Evropske komisije bo morala EU vzeti geopolitično realnost v svetu zelo resno. Če bo želela postati ne le trgovinska svetovna sila. Sicer lahko notranje razdeljena postane le igrišče za velike sile. Tudi brexit ni v pomoč strateškemu globalnem pozicioniranju EU, saj jo na svetovni ravni slabi. Naslednji petletni mandat Evropske komisije bo odločilen za vlogo EU na svetovnem odru geopolitike. Zato ni naključno, da sta si evropski vodilni funkciji predsednice Evropske komisije in Evropske centralne banke razdelili vodilni sili Nemčija in Francija, ki želita učvrstiti notranjo kohezijo EU in jo usposobiti za globalno tekmo.

 

Predvsem Francija se ne izogiba konceptom EU več hitrosti ali diverzificirane integracije, če bi s tem povečala učinkovitost odločanja jedra unije. Uspeh uveljavitve sistema vladavina prava znotraj EU in regulacije migracij sta ključna problema, ki bosta vrednostno oblikovala usodo prihodnje EU. Konsenza, vsaj glede migrantov, v zelo politično razdrobljeni EU (Evropski parlament, Evropski svet) ne bo lahko najti. Moč se zato seli v vladni Evropski svet. Od zgornjih dveh rešitev bo odvisna tudi globalna geopolitična vloga EU. Kot izhaja iz nastopa potrjene predsednice Evropske komisije Ursule von der Leyen v Evropskem parlamentu, se ta teh izzivov mednarodnega in notranjega razvoja EU zaveda. Ali se jih tudi vse države članice in kaj so pripravljene storiti?

 

Nedvomno se bodo v prihodnjem obdobju povečali pritiski zlasti Francije, pa tudi Evropske komisije, kot je najavila njena predsednica, za odpravo odločanja v zunanji politiki na temelju soglasja držav članic. O zunanjepolitičnih zadevah Unije naj bi odločali na hitrejši in poenostavljen način – s kvalificirano večino. To naj bi povečalo  geopolitično moč EU v svetu. Konsenz za tako krucialno spremembo, ki se dotika suverenosti članic, tudi Slovenije, bo težko najti. A če ga ne bo, bo EU težko dohitevala geopolitične tekmice. 

 

EU je globalna voditeljica v boju proti klimatskim spremembam, branik demokracije in človekovih pravic, pomemben vir razvojne pomoči, podpornik odprtega globalnega trgovinskega sistema in multilateralnih organizacij, postavljalec pravil (agenda setter) za regulacijo novih tehnologij in etično uporabo umetne inteligence. Vse to so značilnosti multilateralizma. Mora biti bolj samozavestna, saj je eno največjih svetovnih tržišč. Poiskati mora alternativna tržišča (Afrika) in ostati tehnološki voditelj predvsem v razvoju umetne inteligence, kvantnem računalništvu in biotehnologiji. Za ta področja mora postaviti svetovne etične okvirje, da bi lahko ohranila svoje evropske moralne vrednote in življenski stil. EU mora ohraniti tehnološko suverenost (lastno 5G omrežje) in zaostriti izvozne standarde za visoko tehnološke izdelke v avtoritarne sisteme. Prizadevati si mora, da bi nastajajoči svetovni (ekonomski) red preoblikovali v  multilateralnega, temelječega na pravilih. Ta ji najbolj ustreza.

 

 

Evropa in Evropejci

 

Evropejci zaradi hitrih sprememb globalnega sveta in koncentracije moči v velikih centrih potrebujemo močno EU. Tudi interesi članic unije konvergirajo, integrirajo. Še posebej, ker moč posameznih, tudi največjih EU članic v primerjavi z velikimi globalnimi rivali naglo pada. Tudi svet potrebuje Evropo, ki neguje zdravo ravnotežje med ekonomskimi, socialnimi in okoljskimi cilji, kot demokratični vzor in garanta človekovih pravic in svoboščin. EU ostaja podpornik multilateralnih rešitev in odnosov sodelovanja v sodobnem svetu nacionalizmov, igre ničelne vsote in surove geopolitike. Je ključna za ohranitev sveta pred klimatskimi spremembami. Evropa je globalna normativna supersila, postavljalka standardov varovanja posameznika v digitalnem svetu, potrošniškega blagostanja, socialne zaščite in vključujoče družbe. Po kvaliteti življenja je vodilna v svetu. Ta evropski način življenja je še vedno močan magnet za številne v svetu. Postati mora tudi vzdržen v novi geopolitični tekmi nastajajočega policentričnega sveta.

 

Jasno je, da sta v sodobni geopolitični tekmi velikih obstoj in učinkovito delovanje EU v interesu tako njenih članic kot državljanov. Vsaka posamezna članica, tudi največja, nima dovoljšnje samostojne geopolitične globalne moči in teže. Hitro postane lahek plen velikih. Če EU ne bo postala veliki geopolitični in strateško suveren igralec, ki sicer preferira multilateralni sistem, temelječ na pravilih in sodelovanju, bo postala nepomembna. Z vsemi posledicami tako za članice in kontinent kot evropski standard in kvaliteto življenja.

 

Pravkar se ustvarja novi multipolarni svet in nihče ne ve, kako bo funkcioniral. Zgolj razvoj mehke moči EU ne bo dovolj. Zato so vse načrtovane spremembe EU, vključno z večjo zunanjepolitično učinkovitostjo odločanja in razvojem obrambne dimenzije, v funkciji oblikovanja EU kot geopolitične sile. Osnova sta enotni evropska zunanja in obrambna politika s sposobnostjo delovanja v svojem sosedstvu. Torej tudi s trdo močjo. Če EU (Evropa) ne bo sooblikovala sveta, bo svet oblikoval njo. Paradoksalno je danes Evropska unija v precepu med krepitvijo suverenizmov in potrebo po nadaljnji integraciji za okrepitev lastne globalne vloge. To dilemo bo morala skupaj s članicami hitro rešiti. Da bi zaščitila sebe. Evropska unija enostavno mora postati enakopravni igralec v globalnem geopolitičnem tekmovanju velikih sil.

 

 

Iztok Mirošič je veleposlanik.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
9
Računovodkinja Zvonka, s katero bi Jamnikovi radi medijsko likvidirali Damirja Črnčeca
5
16.09.2019 23:59
Zakaj je razkritje potencialnega konflikta interesov Damirja Črnčeca, Šarčevega državnega sekretarja za nacionalno varnost, v ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Digitalni humanizem: Čeprav živimo v digitalnem obdobju, v resnici še vedno delujemo na analogen način
5
14.09.2019 23:15
Natančno se zavedam, da je današnji komentar usmerjen v umetnike in v tiste, ki so zelo blizu sodobni in razvojni umetnosti. Za ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Novo orodje demokracije: Poslanec Jani Möderndorfer in problem konoplje
8
14.09.2019 07:00
Ali morda veste, kdo je dal začetno pobudo za t.i. parlamentarni program, ki je danes del Tretjega programa RTV Slovenije? Ne? ... Več.
Piše: Miha Burger
Intelektualne zlate ribice: Ne zaradi Pahorja, ampak zaradi Erdogana Turčija ne more računati na članstvo v EU
11
12.09.2019 11:38
Ob hrupu 28 slovenskih intelektualcev zaradi povsem korektne izjave predsednika Boruta Pahorja na nedavnem Blejskem strateškem ... Več.
Piše: Božo Cerar
Lov na čarovnice: Slabe terjatve kot ogledalo krivde družbe
12
11.09.2019 21:00
Družbeni pojavi kot so krize, še posebej, če so povezani z veliko finančno izgubo, prinesejo v družbi veliko polemike in iskanje ... Več.
Piše: Aleš Ahčan
Na dan, ko je pol slovenskega političnega vrha v Moskvi, nam v Bruslju dodelijo najmanj zaželeno komisarsko mesto
20
10.09.2019 22:30
To, da boJanez Lenarčič, ki je sicer povsem korekten in neproblematičen diplomatski birokrat, vodil resor za humanitarno pomoč ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Ideje komunizma ne da enačiti z odkloni (post)udbovskega vsakdana
20
09.09.2019 22:00
Trditve, da je komunizem od nastanka dalje kontinuirano neločljiv od udbomafije , globoke države, nepotizma in klientelizma, ne ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Slovenska sestavljanka (jigsaw puzzle*) ali obrazi predsednice Bratuškove
9
07.09.2019 23:59
Alenka Bratušek se je kot premierka proslavila z izjavo, da je treba narediti konec brezglavemu varčevanju . Kdo ne bi v tem ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
"Pomemben položaj zasedate, a poglejte kakšno zanič mizo imate; jaz bi jo vrgel skozi okno."
0
07.09.2019 21:00
Rad se ponavljam: letos praznujemo stoletnico začetka delovanja izjemne umetniške šole Bauhaus. To dejstvo je vzrok, da posvečam ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Evropa na Zahodnem Balkanu: Članstvo v Evropski uniji je za Severno Makedonijo vprašanje biti ali ne biti
3
04.09.2019 22:30
Severnomakedonsko vodstvo se boji, da bo pošel zagon, ki smo mu bili priča v zadnjem letu v makedonskih prizadevanjih za ... Več.
Piše: Božo Cerar
Ukrajinska neodvisnost: 13.000 mrtvih, 34.000 ranjenih in 1,8 milijona razseljenih
15
02.09.2019 23:00
Zgodovinski 24. avgust 1991 za mojo domovino pomeni rojstvo neodvisne in samostojne ukrajinske države. Prav ta pomemben dogodek ... Več.
Piše: Mykhailo Brodovych
Povejmo na glas: svet upravljajo digitalni ovaduhi in fotonski veter
1
31.08.2019 21:00
Računalniška država XXI. stoletja je že v celoti drugačna od televizijske države osemdestih let prejšnjega stoletja. Današnja ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Komedija "Alo Alo" po Šarčevo: V ozkem grlu globoke države
14
29.08.2019 22:20
Vaški fantje iz Kamnika, ki skrbijo za interese predsednika vlade, ne počnejo nič takšnega, česar ne bi delali že njihovi ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Tri zgodbe: Prvošolčki, otroci v vrtcih in nočne skrivnosti ljubljanske Pediatrične klinike
6
28.08.2019 23:32
Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport je pred kratkim opozorilo vse zaposlene v javni upravi, da imajo kot starši ... Več.
Piše: Katja Knez Steinbuch
Cerarjev moderni center išče predsednika: Politična prostitucija po Počivalšku
13
26.08.2019 21:02
Prihajajoče kandidature za predsednika Stranke modernega centra (SMC) odpirajo številna vprašanja na slovenski politični sceni. ... Več.
Piše: Marko Novak
"Institucije je treba oblikovati tako, da oblastnikom preprečijo povzročanje škode."
19
25.08.2019 21:30
Če res vsa vesoljna Slovenija z vsemi svojimi visokimi funkcionarji, anonimnimi in neanonimnimi komentatorji vred misli, da novo ... Več.
Piše: Miha Burger
Nasprotniki gradnje avtocest in železnic naj povedo resnico: zaradi tega bo manj delovnih mest, manj dobrin, manj blagostanja
3
25.08.2019 10:00
Gradnja in posegi na avtocestnem področju so zapleten in dolgotrajen postopek. Če se poslanci pod vplivom Levice odločijo ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Vlado Martek in njegova razstava na Reki, prihodnji Evropski prestolnici kulture
0
24.08.2019 19:00
Vlado Martek napada življenje z ironijo, brez sarkazma in grotesknosti. V zagrebških nočeh je reorganiziral poezijo s svojimi ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Matrica globoke države: Srhljiva struktura, ki življenjsko energijo črpa od povzpetnikov in ustrahovanih ubogljivežev
20
22.08.2019 21:00
Po predhodni predstavitvi notranje geneze globoke države kot relativno avtohtonega pojava orisuje sodnik Zvjezdan Radonjić ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Zbogom, Denis, piši v miru!
0
20.08.2019 23:00
Pisati In memoriam za Denisa Kuljiša je trpljenje posebne vrste. Zato sem za sodelovanje zaprosil Dragana Živadinova, ki je ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch, Dragan Živadinov
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Na dan, ko je pol slovenskega političnega vrha v Moskvi, nam v Bruslju dodelijo najmanj zaželeno komisarsko mesto
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2,215
02/
Slovenska sestavljanka (jigsaw puzzle*) ali obrazi predsednice Bratuškove
Dimitrij Rupel
Ogledov: 2,619
03/
Ideje komunizma ne da enačiti z odkloni (post)udbovskega vsakdana
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 1,889
04/
Dosje Makedonija: Kako so strmoglavili staro in vzpostavili novo, poslušno oblast in kakšna je bila pri tem vloga slovenskih diplomatov
Andrej Dočinski
Ogledov: 1,582
05/
Računovodkinja Zvonka, s katero bi Jamnikovi radi medijsko likvidirali Damirja Črnčeca
Dejan Steinbuch
Ogledov: 1,153
06/
Novo orodje demokracije: Poslanec Jani Möderndorfer in problem konoplje
Miha Burger
Ogledov: 1,215
07/
Kitajska je danes za Združene države večja grožnja kot Japonska pred osemdesetimi leti
Shane Quinn
Ogledov: 1,047
08/
Intelektualne zlate ribice: Ne zaradi Pahorja, ampak zaradi Erdogana Turčija ne more računati na članstvo v EU
Božo Cerar
Ogledov: 1,164
09/
Slabe terjatve: Poceni nakupi z neverjetnimi diskonti danes prinašajo milijonske dobičke
Matija Ž. Likar
Ogledov: 853
10/
Lov na čarovnice: Slabe terjatve kot ogledalo krivde družbe
Aleš Ahčan
Ogledov: 810