V njegovi risalnici so se po prvih tednih risanja in korigiranja že začeli kazati prvi uspehi. Skupinica treh, štirih študentov je zelo hitro osvajala risarsko znanje in kazala precej domišljije in samoiniciativnosti. Drugi so počasi sledili, vendar nobeden ni hotel zaostajati, nobeden ni kazal znamenj, da dela ne zmore. Prav vsi so se brez hujših naporov primerno vživeli v šolski red in - kar je bilo še bolj pomembno, vživeli so se v profesorjev način poučevanja in sprejeli njegov nenapisani zakonik risarske popolnosti. Že po nekaj tednih dela s študenti mu je prišlo v navado - saj tudi v šoli pri Wagnerju ni bilo nič drugače -, da je imel prvo šolsko uro nekakšno pripravo, uvod v nove naloge, krajši ali daljši govor, ki je pozneje mnogokrat prešel od risarskih veščin, arhitekture, umetnosti v komentar o dnevnih dogodkih v kulturnem in političnem življenja. Neredko jim je odpiral poglede v svet svojih prepričanj, iz katerih se je počasi izrisoval njegov moralni nauk. Opažal je, kako ga učenci radi poslušajo in čeprav jim je dal vedeti, da mu ni prav, če si te njegove modrosti zapisujejo, so to skrivoma vendarle počeli.

Malo pred koncem leta, ko so bili božični in novoletni prazniki že v zraku, jim je usmeril misel na obdarovanje otrok, na jaslice, na stvari, ki jih imajo otroci radi. Pa je nekdo med študenti pripomnil, da sodi sem tudi lutkovni teater.  Profesorju se je zdela ideja imenitna in jim je takoj dal nalogo oblikovati okvir in sceno za lutkovno gledališče in karkoli še utegne priti zraven. To, kar ponujajo danes ljudem na sejmih in novoletnih predstavah za otroke, je večinoma nemški kič. Naši umetniki, ki se na Slovenskem ukvarjajo s tem, izdelujejo zanimive figure, prizorišča zanje so pa prav uborna. Predlagal je, naj pokažejo, kaj bi jim šola akademikov arhitektov lahko ponudila s svojim posebnim znanjem. Fantje so že segali po risalnih deskah, svinčnikih in ravnilih, a jih je ustavil. Že zadnjič jim je želel povedati, da so delovni, natančni in zavzeti za to, kar delajo. Malo se še lovijo, vendar jim gre iz dneva v dan bolje. To ni hvala kar tjavendan, to jo njegova ugotovitev, za katero so mnoge izkušnje in predano delo.

Navdihnjeno je nadaljeval: "Rečem vam, srečen narod, ki ima tako mladino, da je čista kot vino, da lahko človek skozenj vidi. Prva dolžnost človeka je, da ostane pošten! To velja tako za vsakdanje življenje kot za delo v našem poklicu. Da boste bolje razumeli: če vam bo kdo dal delati svinjak – pa mu ga boste napravili in storili boste nekaj iz tega. Če pa vam bi hotel kdo dati delati javno hišo, ga boste pa zavrnili. In ko bi vam hotel kdo dati sobo za hišnico v klet, ga boste napotili k drugemu, ki to lahko stori. Tako ljudi vzgojiti, je pravi namen šole in naše Tehnike." 

Malo pred Novim letom se je pri njem oglasil brat Andrej. Jože je brata najprej popeljal okrog hiše, po vrtu, ki ga je Neža v tem času, odkar je pri njem, vsaj v prednjem delu že lepo uredila, in na koncu sta vstopila še v hišo. Jože mu je brez posebnega uvoda podrobno opisal dogajanja v sestrini družini. Za večino njenih nadlog je Andrej že vedel, a ga je razveselila njena odločenost, da se želi preseliti v Trnovo, ko bo dovolj prostora za vse štiri. Jože ga je spomnil na skeptičnega Janeza, Andrej pa spet z neomajnim optimizmom, da bo kmalu sam uvidel, da je to tudi zanj dobro. Tudi njemu leta ne prizanašajo.

Malo pred božičem je začelo snežiti in namedlo ga je blizu pol metra, po Novem letu pa še nekaj za nameček. Po nekaj dnevih, ko so se razmere na cestah nekoliko uredile, se je na Jožetovih vratih na Karunovi pojavil brat Janez. Ta je prišel z voščili za Novo leto, pospremljenimi s steklenico najboljšega iz Italije uvoženega vina. Janez si je z zanimanjem ogledoval novi red v hiši in se potem, ko se je malo "odtajal", kot se je izrazil, stopil z Jožetom po stopnicah v na novo pridobljene prostore. Tudi njega je prevzela svežina in preprosta domačnost stanovanja, čeprav je bilo videti vse nekako improvizirano. Vprašal je Jožeta, od kdaj arhitekti delajo stanovanja tako svetla, pobeljena. Za hip je pomislil, kot da je v bolnišnici. Tam deluje bela puščobno, tu pa prav vabljivo, je menil. Andreju je vedno očital, da je vrgel proč denar za takšno predmeteno bajto, no, takole, v Jožetovi priredbi je pa kar prijazna, pa bolj znotraj kot zunaj.

Jože mu je omenil, da se bo kmalu lotil načrtovanja prizidka, ki bo nekaj čisto posebnega. Ljubljana bo zijala, je rekel. Spomnil ga je na zadnje skupno srečanje pri sestri in ga povabil, da je še čas, da se pridruži družinskemu projektu. A je Janez ostal še naprej zadržan. Andrejeva predstava o idealnem sožitju med Plečniki je mogoča zgolj in samo v njegovi glavi. Po njegovem se imajo Plečniki nadvse radi, a se slabo prenašajo. In tega se morajo zavedati vsi, da ne bo potem nepotrebnih besed in vsesplošnega razočaranja. Prav je, da se naredi k hiši prizidek. Tudi on bo dal svoj delež zraven, a bo stvar pazljivo opazoval od daleč in če bo videl, da bo družinsko sožitje kolikor toliko znosno, se bo vselil še sam.

Jože se mu je zahvalil za njegov vedno trezni opomin. Njega včasih zanese, ima glavo v oblakih, sicer vse manj, a ga zanese. Ko sta že stopila do vrat, se je Janez spomnil poglavitnega razloga za svoj obisk. V Prevaljah so lani začeli izdajati revijo Mladiko, je začel. Jožetov sosed župnik Franc Finžgar ima kot vedno tudi tam prste vmes. Ta ga je pred nekaj dnevi ustavil na Šempetrski cesti in ga vprašal, ali bi bil pripravljen napisati nekaj poljudnih sestavkov o medicini. Najprej je hotel odkloniti, ker ima s študenti in na prosekturi dela čez glavo, a je pomislil, da ljudje o resnih medicinskih problemih vedo malo ali nič. Je pa v naravi učiteljskega dela tudi rasvetljevanje ljudskih množic, še posebno onih na podeželju. In je privolil. Ker pa bi potreboval ob člankih dobre ilustracije, pa trenutno za to delo ne vidi boljšega od Jožeta. S prineseno steklenico ga je hotel podkupiti. Jože si je nekaj mrmral v brado, pogledal brata rekoč, da če bo še vztrajal s tovrstnim podkupovanjem, se bo morda omehčal, za zdaj mu nič ne obljublja. Tako kot on prizidek, bo zadevo opazoval od daleč.

Malo pred odhodom v Prago je prejel Ottovo pismo, to pot brez načrtov in prošenj za nasvete. Samo na kratko ga obvešča, da ga je obiskal njemu neznani Alexandr Titl, kaplan z Vinohradov. Iskal je profesorja Josipa Plečnika, s katerim sta se bežno že spoznala, zdaj pa ga župnik pooblašča, da naj se odslej on ukvarja z načrti in drugimi pripravami za gradnjo nove cerkve. Zaupal mu je, da bo profesor prispel v Prago ob koncu januarja, tako da bo verjetno ena prvih njegovih obveznosti prav cerkev na Vinohradih. Naj se torej pripravi na srečanje, tem bolj, ker je gospod videti precej odločen in se ga ne da zlahka odgnati od praga.

Odložil je pismo in se najprej vprašal, kako vendar deluje na ljudi, ki so mu dragi in jih ima iskreno rad. Otto bi ga rad, kot je videti, obvaroval pred nadležnimi prosilci, pa ne sprevidi, da je Alexandr Titl v vsej žalostni zgodbi, ki leze že v tretje leto, pravzaprav osvežujoča novost in upanje, da se bo morda zdaj kaj premaknilo. Grad je Grad, cerkev na Vinohradih pa tudi ni kar tako. Po začetni evforiji, v kateri so se na natečaju za cerkev za tako veliko mestno četrt, pokazale prave dimenzije problema, je vse upadlo, volja na vseh straneh, vse. Potem poskus s svetim Alojzijem, ki je posredno meril na pravo rešitev, to je na monumentalno cerkev v velikem prostoru trga in parka Jiřija Podebradskega. Župnik je to razumel, a po vrsti praznih prizadevanj in lažnih obljub ni zmogel dovolj moči za nadaljevanje. In zdaj prelaga težko breme na nekoga drugega. Kaj pa če se je tudi pri tem drugem uštel? Kaj če bo tudi Titl omagal. Naj se to čim prej pokaže. Morda je on še zadnje upanje. Ottu nima smisla odgovarjati, vse mu bo razložil, ko pride v Prago in zdaj ni več odlašanja, treba je takoj odriniti.