Zdaj je prišel čas še za druga dela. Nujno se je bilo treba spopasti z načrtom za veliko cerkev v Pragi, medtem ko je z obljubo sestri, da se bo lotil načrtovanja prizidka k Andrejevi trnovski hiši, še malo odlašal. Pričakoval je pogostejše obiske domačih in pri tem mislil predvsem na nečakinji, ki bi mu mogli vsaj kdaj pa kdaj pomagati pri krpanju nogavic in nekoliko ponošene obleke, a ju ni bilo. Opravljata zahtevni službi, ju je na njegovo godrnjanje branila sestra. Pač pa se je nekajkrat prikazal nečak Karel in se ponudil pri delu v hiši, manj na vrtu; najrajši bi pa kar obsedel in poslušal strica Jožeta o dunajskih in praških zdrahah. Šele na njegovo prigovarjanje, naj se bolje pripravlja za poklic duhovnika in na skorajšnjo novo mašo, se je vidno nejevoljen odpravil nazaj v semenišče.

Po hladni zimi se je ob toplejših popodnevih večkrat pojavil na sosednjem župnijskem vrtu trnovski župnik in pisatelj Franc Saleški Finžgar. Če je naneslo, a ne prav pogosto, da je videl Plečnika pred hišo, ga je vselej vljudno pozdravil. Nekega nedeljskega popoldneva pa se je pojavil pred njegovimi vrati s prošnjo za strokovno pomoč. Z roko je pokazal na trhle ostanke ograje med vrtovoma in ga prosil, naj kot arhitekt premisli o primerni novi ograji. Z nasmeškom mu je odgovoril, naj mirno podre preostalo, nove naj pa ne postavlja. Na začuden župnikov pogled je pojasnil: "Čemu bi si dva soseda zapirala ljubi veter, ki mirno pihlja od soseda do soseda. Moj načrt je v eni besedici: Nič! Bodimo ljudje in se sosedje radi imejmo. To je najlepša ograja." Zdaj se je Finžgar široko zasmejal in problem ograje je bil rešen za dolga leta in desetletja še daleč po njuni smrti. S tem pa si je Plečnik prislužil dokaj rednega gosta v hiši, duhovitega sogovornika, zaveznika in prinašalca številnih naročil in pomembnih pobud.

Ob enem takih obiskov mu je potožil o težavah njegovih faranov na ljubljanskem Barju. Trnovska cerkev je zanje skoraj tako daleč kot ona na Rakovniku, obe pa slabo dostopni po blatnih cestah. Ali bi bil pripravljen razmišljati o manjši podružnični cerkvi na Barju. Težko bi  mu odrekel in se je hitro spravil k delu. Po enem tednu mu je že pokazal ne preveliko, a skrbno izdelano risbo cerkvice Ecce Homo na Barju. Čeprav si je zamislil razmeroma skromno, skoraj zasilno cerkveno stavbo, se načrtu pozna, da je nastal v času intenzivnih priprav za načrtovanje cerkve sv. Srca Jezusovega v Pragi. Še več, v temeljni zasnovi stavbnega organizma, ki ga deli široko in ozko telo zvonika na prednjo ladjo in pomožni prostor za njim, se da prepoznati poznejšo monumentalno praško uresničitev. Finžgar ga je bil zelo vesel. Takoj se je navdušil in ga hotel nemudoma predstaviti škofu Antonu Bonaventuri Jegliču, ki pa ni pokazal zanj večjega zanimanja. A tudi težave Barjanov se škofu niso zdele tako neznansko velike. Mnogi ljudje po Sloveniji hodijo uro in več do svojih far, je pribil. Načrtek je šel kmalu v pozabo, sama ideja za cerkev na Barju pa je ostala živa.

V prvih letih njegovega bivanja v Trnovem mu je prav Finžgar pomagal vstopiti iz skoraj popolne izolacije v slovenske akademske kroge. V bližnjem župnišču so ga obiskovali mnogi vidni intelektualci, zvečine zaradi njegovega iskrivega duha, pa tudi zaradi njegovega vpliva v mnogih tudi cerkvenih okoljih in ne nazadnje zaradi njegovih neverjetnih organizacijskih sposobnosti. Tiste pomladi je zvabil čez vrt do Plečnikovih vrat profesorja umetnostne zgodovine na univerzi Izidorja Cankarja. Našla sta ga pri delu na načrtih za praško cerkev, ki pa jih je hitro prekril z listom papirja, da ne bi videla, kaj dela. Počasi sta ga le pregovorila, da se je omehčal in jima pokazal, kaj snuje. Bil je skoraj na začetku. Koncept jima je razlagal s svinčnikom v roki po robu načrta: Cerkev naj si zamislita, da stoji sredi razsežnega trga, deloma poraslega z drevjem. Zunanji pravokotni obod cerkve oklepajo polstebri, ki se v nadstropju prelevijo v prave stebre. Notranji cerkveni prostor se deli na osrednji del z vrinjenim stebriščem in na pritlični obod. V vzdolžni osi stebrišča stoji veliki oltar med stebroma, torej je umaknjen od oltarne stene, s tem pa se v jedru  izoblikuje poenoteni kristocentrični prostor, v katerem se ljudstvo prosto zbira okrog oltarja. V prostorskem pasu zunaj tega jedra sta spredaj in zadaj nameščeni obsežni predverji, na bokih dve podolžni kapeli, z ene strani v višini oltarja pevski kor, z druge zakristija. Zvonik stoji po italijanski navadi samostojno, in kakor moreta prepoznati iz risbe, prinaša na evropski sever nekaj beneške motivike. Z visokimi stebri na vogalih se zvonik motivno navezuje na stebrni plašč cerkve.

Cankar je pomenljivo kimal in pripomnil, da po njegovem kaže načrt na novo stopnjo v razumevanju modernega katoliškega cerkvenega prostora v primeri z onim na Ottakringu, in prav takšnega ali podobnega bi si v Ljubljani prav zaslužili. Finžgar je odločno prikimaval potem pa nekoliko zajedljivo proti Cankarju, sicer duhovniku in vidnemu predstavniku univerze, da je po tolikih političnih neumnostih med prevratom in po njem, univerza vendarle nekoliko popravila celotno sliko Slovenije s tem, ko je uspela pridobiti Plečnika za delo v domovini. Cankar je odločno odkimaval z glavo, češ da se povsem ne strinja, vendar je povsem suvereno zaokrožil razpravo s stališčem, da je prvi cilj slovenske kulturne politike in politike nasploh z ustanovitvijo univerze dosežen. Temu pa morajo neogibno slediti koraki kot krepitev nacionalnih ustanov, kot sta Narodni muzej in Narodna galerija, ustanavljanje strokovnih združenj, skrb za strokovni tisk, in naposled vse sile usmeriti v ustanovitev slovenske akademije znanosti in umetnosti. Od vseh akademskih učiteljev se pričakuje, da bodo postavili temelje vsem znanstvenim in umetnostnim disciplinam, saj brez tega ustanovitev akademije znanosti in umetnosti ne bi imela smisla.

Plečnik ga je z zanimanjem poslušal in ga obvestil o sveži novici, da se je pred kratkim na šoli ustanovilo društvo Ognjišče akademikov arhitektov, ki ga skupaj z arhitektskim oddelkom zagotovo prepoznava v tako zamišljenem okviru novih nalog. Kolegom iz Ognjišča bo zato predlagal, da povabijo gospoda profesorja na enega prihodnjih sobotnih srečanj. Cankar pa mu je odvrnil, da se veseli priložnosti, ko bo lahko mladim arhitektom predstavil ta del nacionalnega kulturnega programa in pomembne vloge arhitekture in arhitektov kot njenih ustvarjalcev v teh prizadevanjih. Obžaloval je, ker še niso uspeli ustanoviti umetnostne akademije in tako ta segment žal ni pokrit z domačimi učitelji, četudi jih ne manjka, a se bo v prihodnosti zagotovo zgodilo tudi to.

Plečnik je držal besedo. Obvestil je ognjiščarje o možnosti, da jih obišče profesor Cankar, kar so z radi sprejeli in ga nadvse vljudno s pismom povabili na bližnje sobotno srečanje. Prišel je skrbno oblečen v temno sivo obleko z dvorednim suknjičem; prav nič na njem ni spominjalo na duhovnika. Niti kolarja ni imel okrog vratu, pač pa umetelno zavezano kravato s karirastim vzorcem pod škrobljenim ovratnikom, na glavi pa je nosil mehak klobuk, obrobljen s širokim svilenim trakom. Zanje je imel sestavljen kratek nagovor, potem pa se je razgovor selil iz teme na temo, dokler ni nekdo izmed študentov navrgel, da je ena izmed nalog ljubljanske šole za arhitekturo ustvariti narodno arhitekturo. Profesor Vurnik, na primer, si s svojimi deli načrtno prizadeva za pristni slovenski narodni slog v arhitekturi. Cankar je pripomnil, da je po zadnji vojni čutiti v mnogih deželah, ki so postale samostojne države, na Češkem, Poljskem, prav tako med Srbi podobne tendence kot in zato ne preseneča, da se je ideja pojavila tudi med Slovenci. Opaža pa v tem predvsem dve bistveno različni pojmovanji: enim je vodilo dosledno zgledovanje po priljubljenih zgodovinskih arhitekturah, deloma tudi po ljudski arhitekturni motiviki, drugim je pomembno sodobnemu čutenju preoblikovanje zgodovinskih vzorov, ali samo nadevanje nekaterih prepoznavnih  motivov na moderno koncipirane stavbne zasnove. V tem se je obrnil k Plečniku in ga vprašal, kako on gleda na prizadevanja za tako imenovano domačo umetnost. On je o tem očitno veliko premišljal, saj se je zdelo, da je imel odgovor že dolgo pripravljen. "Ne gre za to, da nekaj, kar štejemo za izrazito naše, ponavljamo in obujamo, temveč gre za to, da negujemo nam lastni način izražanja umetnosti."