Razkrivamo

Kitajska je danes za Združene države večja grožnja kot Japonska pred osemdesetimi leti

Današnje Kitajske ne moremo primerjati z nekdanjim japonskim cesarstvom, četudi se včasih zdi, da so Združene države Amerike do Kitajske začele voditi podobno politiko kot nekoč do Japonske. Toda razlike so velike. Kitajska ima neprimerno večji gospodarski pomen, kot ga je imela Japonska v tridesetih letih prejšnjega stoletja; Peking je razširil svoj vpliv mnogo dlje, kot so ga bili nekoč sposobni Japonci, kajti kitajske investicije se širijo čez Evrazijo v Afriko in celo v nekatere predele Evrope. Japonci so pred izbruhom II. svetovne vojne trpeli, ker niso imeli dostopa do naravnih surovin, kar pa danes ne velja v enaki meri za Kitajsko. Pač pa ima Kitajska trenutno problem na svojem domačem pragu. Imenuje se Hong Kong. Nekateri špekulirajo, da so za nemire v nekdanji britanski koloniji krivi Američani, češ da posredno finančno podpirajo proteste proti Pekingu. V tem kontekstu je pomenljivo to, da kitajska obsedenost s Hong Kongom ni kaj dosti drugačna od japonske obsedenosti z Mandžurijo, z naravnimi bogastvi bogato pokrajino ...

12.09.2019 23:15
Piše: Shane Quinn
Ključne besede:   ZDA   Kitajska   Tajvan   Hong Kong   Pacifik   Azija   Truman   Japonska   Mao Cetung

Od leta 2011 je bilo okoli 66 % ameriške vojaške sestave premeščene v azijsko-pacifiška območja. To vojaško kopičenje je predstavljalo največje zbiranje sil po letu 1945. Kitajska je trenutno obdana s 400 ameriškimi vojaškimi bazami, ki se raztezajo severno od Avstralije in čez Pacifik do Japonske, Korejskega polotoka, čez osrednjo Azijo proti Indiji in Afganistanu. 

Do leta 1918 se je nekdaj svetovni britanski imperij že začel drobiti, razpadanje je pospešila njena neizmerno draga in nepotrebna udeležba v prvi svetovni vojni. Medtem so Združene države prevzele vlogo najmočnejše nacije na planetu. Amerika ni dosegla statusa resnične globalne sile vse do ponovnih spopadov med drugo svetovno vojno. Poleti 1945, ko so bile sile osi dokončne poražene, je postala Amerika najmočnejša država v zgodovini, lastnica okoli 50% svetovnega bogastva. Vendar ameriška premoč ni dolgo trajala. Zaton Združenih držav se ni začel v zadnjih letih, kot se dostikrat omenja, temveč dejansko že pred sedmimi desetletji. Zgodaj oktobra 1949 je Amerika "izgubila Kitajsko zaradi komunizma", ko je Mao Cetung uspešno izpeljal revolucijo in premagal Čang Kajška ter njegovo stranko Kuomintang kljub podpori zahodnih držav. Decembra 1949 je Čang Kajšek, skupaj s tisoči pristašev, pobegnil na otok Tajvan, nekaj sto kilometrov oddaljen od kitajske jugovzhodne obale. Ameriški predsednik Harry Truman ni hotel poslati ameriških čet, da bi podprl Čang Kajškov vedno bolj nepriljubljeni režim. Truman je že novembra 1945 zapisal "ne bomo se vmešavali v kitajske notranje zadeve". V Washingtonu so politiki videli komunistični prevzem Kitajske kot katastrofo. Bali so se tudi tesnega sodelovanja med Kitajsko in ZSSR, ki bi lahko prizadejalo ogromno škodo ameriškim interesom na vzhodni polobli.

 

Kitajska se nahaja na izjemno pomembnem območju vzhodne Azije; severno je Rusija, na zahodu s surovinami bogata centralna Azija, Koreja in Japonska na vzhodu. Tudi Kitajska je država z dragocenimi surovinami, kot so premog, naravni plin, aluminij, magnezij. Zahodno trgovanje je na Kitajskem uspevalo že pred drugo svetovno vojno. Republikanski politiki, npr. Joseph McCarthy iz Winsconsina, so ostro kritizirali predsednika Trumana zaradi dozdevno mehkega ameriškega odnosa do Kitajske. George Kennan, zelo spoštovan ameriški diplomat, je prišel na dan s prepričljivejšim argumentom, ko je rekel, da je odhod Kitajske iz ameriške vplivne sfere posledica "silnih, globoko zakoreninjenih prvinskih sil, ki so izven naših moči nadzora". Po Mao Cetungovi zmagi je predsednik Truman takoj prekinil diplomatske odnose s Kitajsko, ki je leta 1949 imela 550 milijonov prebivalcev, takrat največ na svetu.

 

 

Ameriški predsednik Harry S. Truman: zaslužen za to, da so ZDA "izgubile Kitajsko".

 

 

Od poznih štiridesetih let prejšnjega stoletja je bilo ameriško pomanjkanje vpliva na Kitajskem resen udarec strateškim načrtovalcem v ZDA. V 21. stoletju naraščajoča kitajska moč vedno bolj vznemirja ljudi znotraj ameriškega kapitala. Zdaj je kitajsko gospodarstvo drugo največje na svetu (za ameriškim), po Maovi smrti leta 1976 se je njegov obseg večkratno povečal. Pekinška finančna moč se je še bolj razširila z ustanovitvijo Azijske infrastrukturne investicijske banke (AIIB) in Šanghajske organizacije za sodelovanje (SCO). SCO so ustanovili v Šanghaju 15. junija 2001, njena centrala je v kitajski prestolnici Peking. Njene članice so tako pomembne države, kot so Rusija, Indija in Pakistan, poleg evrazijskih Kazahstana, Tadžikistana in Uzbekistana. Vpliv Šanghajske organizacije za sodelovanje sega čez osrednjo in južno Azijo, ogromna območja z naravnimi bogastvi, po katerih Washington že dolgo hrepeni. 

 

Naraščanje vpliva SCO je velik izziv za ameriški svetovni finančni red, ki ga od leta 1945 obvladujejo organizacije s sedežem v Washingtonu, kot sta Mednarodni denarni sklad in Svetovna banka. Govori se, da bi SCO lahko postal tekmec zvezi NATO. Prav tako ameriški vpliv ogroža tudi Azijska infrastrukturna investicijska banka (AIIB), formalno ustanovljena 25. decembra 2015 v Pekingu, ki razvija zmogljivosti in obrate v azijsko-pacifiških regijah. Kar je celo bolj zaskrbljujoče z ameriškega stališča, je dejstvo, da je ta kitajska multilateralna banka pritegnila tradicionalne ameriške zaveznice kot so Britanija, Francija, Saudska Arabija in Avstralija, željam Washingtona navkljub.

 

Morebitni (ameriško vodeni) poskusi, da bi prekinili kitajske naftne oskrbovalne poti skozi Perzijski zaliv in Hormuško ožino, imajo malo možnosti za uspeh. Življenjsko pomembna Hormuška ožina leži ob Iranu, sovražniku Zahoda, tam so Oman in Združeni arabski emirati. Te tri državi so prav tako članice Azijske infrastrukturne investicijske banke.

 

Trgovinska vojna med Ameriko in Kitajsko traja približno leto dni in postaja vedno bolj zagrizena. Lahko samo upamo, da ne bo nikoli prišlo do oboroženega spopada, saj bi lahko prerastel v jedrsko vojno, ki je ne želita niti Washington niti Peking, še manj pa svet. Ameriško-kitajska trgovinska bitka ima lahko samo negativne posledice za obe državi, kakor tudi za širša območja svetovne trgovine. Veliko ameriške infrastrukture in državnih služb je v slabem stanju zaradi dolgoletne finančne podhranjenosti, medtem ko stroški za ameriško vojsko ostajajo zelo visoki in rastejo. V državah kot so Michigan, Indiana in Zahodna Virginija živijo v veliki revščini zaradi vladnega slabega upravljanja in propadanja industrije. Carinski dvoboj s Kitajsko bo verjetno še poslabšal življenjski standard ameriških državljanov, ki živijo v teh deindustrializiranih območjih.

 

 

Leta kitajskega vzpona

 

Čeprav je Kitajska samo v tem stoletju milijonom pomagala iz revščine, so pred njo še vedno velikanski izzivi. Poleg staranja in upadanja delovne sile ima naraščajočo raven dohodkovne neenakosti. V času Mao Cetunga sta bila kitajski izobraževalni sistem in zdravstvo najvišje kakovosti, posledično je bila takrat smrtnost mnogo nižja; vendar se je ta napredek v zadnjih tridesetih letih zaradi kapitalističnih reform obrnil. Ker Kitajska nesporno pokuri največ premoga na svetu in je ena največjih porabnic nafte, je njena zelo pomembna težava povezana z okoljem. Kitajska mesta trpijo zaradi velike onesnaženosti s smogom in drugimi strupenimi kemikalijami, kar vpliva na zdravje milijonov mestnih prebivalcev. V zadnjih dveh generacijah so izgubili velike predele mokrišč in gozdov, skoraj 30 % kitajskega ozemlja so danes puščave, čeprav so že začeli z intenzivnim pogozdovanjem.

 

 

Kitajski vzpon se je začel leta 1978, ko je oblast prevzel Deng Xiaoping, veliki reformator.

 

 

S svojo milijardo in štiristo milijoni prebivalcev je Kitajska brez težav največji proizvajalec toplogrednih plinov na svetu. Kitajski izpusti so dvakrat večji od ameriških, ki so na drugem mestu, toda zgodovinsko gledano in per capita je Amerika mnogo čistejša pri manjši populaciji 327 milijonov ljudi. Kitajski ogljikovi izpusti spet naraščajo, leta 2018 so se povečali za 7,4 %, medtem ko se je lani ameriška raven ogljikovega dioksida dvignila za 3,4 %.

 

Dober nasvet kitajski in ameriški vladi bi bil, naj takoj prenehata uporabljati fosilna goriva in preideta na obnovljive vire energije. Kratkoročno bi to lahko negativno vplivalo na njuni gospodarstvi, toda zelo koristilo vsem v prihodnosti. Ker so zdaj svetovni izpusti rekordno visoki, se morata kitajska in ameriška lotiti tega planetarnega problema, če želita zaščititi našo Zemljo.

 

 

Ameriški primat na Pacifiku

 

Kljub nekaterim mračnim napovedim v zahodnih medijih bo Amerika ostala vodilna supersila še mnoga prihodnja leta. V preteklih sedmih desetletjih se Amerika ponaša z največjo vojaško močjo na svetu in v bližnji prihodnosti se to ne bo spremenilo. Leta 2018 je Washington potrošil stotine milijard za vojsko, saj je administracija Donalda Trumpa obnovila oboroževalno tekmo. Vojaški izdatki v ZDA so vsaj trikrat večji kot kitajski, ki zasedajo drugo mesto. Lani je Amerika v primerjavi z Rusijo porabila desetkrat več za orožje.

 

Novembra 2011 je takratni predsednik Barack Obama med obiskom v Avstraliji oznanil "Združene države so sila na Pacifiku in pri tem bo ostalo". Komentarji predsednika Obame so bili namenjeni Kitajski, državi, ki jo je prepoznal kot največjo za grožnjo ameriško hegemonijo. Po Obamovih opazkah leta 2011 je bilo okoli 66 % ameriške vojaške sestave premeščene v azijsko-pacifiška območja. To vojaško kopičenje je predstavljalo največje zbiranje sil po letu 1945. Kitajska je trenutno obdana s štiristo ameriškimi vojaškimi bazami, ki se raztezajo severno od Avstralije in čez Pacifik do Japonske, Korejskega polotoka, čez osrednjo Azijo proti Indiji in Afganistanu. Pomembno število ameriških baz premore izpopolnjena letala, vojne ladje, drone itd. To opremo so na teh območjih namestili z mislijo na Kitajsko, vendar so z enim očesom gledali tudi proti Rusiji na severu.

 

 

Samo na Japonskem imajo Američani okoli 90 vojaških oporišč (baz).

 

 

Ameriške sile so bile prisotne na Pacifiku že pred stoletjem, ko so tekmovale z Japonci in njihovimi interesi; konflikt med obema narodoma je bil neizbežen. Veliko manj možnosti je, da bi izbruhnila vojna med Združenimi državami in Kitajsko. Tako kot Amerika je tudi Kitajska jedrska sila, Peking ima okoli 260 jedrskih bomb, kar zagotavlja, da tveganje še nikoli ni bilo večje. Kljub temu ostaja majhna možnost, nesreča ali nepredviden incident bi lahko imela velike posledice.

 

Po letu 2013 je kitajski predsednik Xi Jinping porabil velike vsote denarja za pekinško cestno pobudo – Belt and Road Initiative (BRI) – novo kitajsko svilno pot, sodobno verzijo srednjeveške svilne poti, ki je zamrla v 15. stoletju. BRI zajema kitajski razvojni infrastrukturni program, ki zajema tisoče kilometrov ozemlja, povečuje doseg Pekinga in vključuje investicije v več kot 150 državah. Ta razvoj bi moral zanimati Američane. Vendar ameriške vojne ladje še naprej plujejo po Južnem kitajskem morju na vajah "svobodne navigacije". Zadnji incident se je zgodil na začetku tega meseca, ko je ameriški raketni rušilec plul dvanajst morskih milj znotraj voda spornih otokov v Južnem kitajskem morju, skozi katerega poteka trgovska pot, vredna milijarde. 

 

Ameriška mornarica je 75 let uživala prost in neoviran prehod čez ogromni Tihi ocean. Prejšnji mesec je Kitajska zavrnila prošnjo ZDA, da bi ameriške vojne ladje lahko pristajale v Hong Kongu, nekdanji britanski koloniji na jugovzhodni polobli. Lahko vzamemo na znanje, da se te napetosti dogajajo v vzhodni hemisferi in ne nekje v bližini ameriški obal.

 

 

Kitajska je danes za ZDA hujša grožnja kot nekoč Japonska

 

Ključna zaveznika Amerike v vzhodni Aziji ostajata Južna Koreja in Japonska, državi, ki sta v neposredni bližini Kitajske. Na japonskem otoku Okinawa, okoli 1800 kilometrov južno od Tokia, imajo Združene države kar 32 z naprednimi letali in vojnimi ladjami opremljenih vojaških baz, v katerih živi na tisoče ameriških vojakov. 

 

Pred II. svetovno vojno so Združene države predstavljale rastočo silo z malo ovirami, toda v 21. stoletju je svetovna situacija drugačna. Amerika ni več naraščajoča sila, temveč pojemajoča, čeprav je to nazadovanje prej drsenje navzdol kot nek strm padec. Danes so ZDA lastnica okoli 23 % svetovnega bogastva, ameriško gospodarstvo je še vedno znatno močnejše od kitajskega, zlasti ko ga primerjamo na ravni posameznika. 

 

Delno so si Američani za nazadovanje krivi sami, na primer zaradi invazije na Irak leta 2003, ki je tej regiji prizadejala veliko škode. Iraška invazija je povzročila izgubo ameriškega vpliva na z nafto bogatem Bližnjem vzhodu, kajti Irak je nato razvil tesnejše odnose z Iranom, kar je zelo nezaželena posledica.

 

Kitajska predstavlja večjo grožnjo Ameriki kot jo je pred osemdesetimi leti japonsko cesarstvo. Kitajska ima večji gospodarski pomen, kot ga je imela Japonska v tridesetih letih prejšnjega stoletja; Peking je razširil svoj vpliv mnogo dlje, kot so ga bili sposobni Japonci, kajti kitajske investicije se širijo čez Evrazijo in celo v nekatere predele Evrope in Afrike. Japonci so trpeli, ker niso imeli dostopa do naravnih surovin, kar v enaki meri ne prizadeva Kitajske. Vendar napovedi, da bo Kitajska kmalu prehitela Ameriko na mestu najmočnejše svetovne sile, pretiravajo pri ocenjevanju kitajske zmožnosti. Združene države z naskokom ostajajo prevladujoča nacija v svetu; nadzorujejo velika območja zahodne poloble, še vedno so vplivne v vzhodni Aziji in na Pacifiku. Pomembno je, da ameriška vojska obvladuje obe strani sveta in pri tem bo ostalo še dolgo časa.

 

 

Kitajske težave, ki niso nedolžne

 

Kitajci imajo pred svojim pragom neprijetne zadeve, na primer proteste in državljansko nepokorščino v Hong Kongu. Nekateri trdijo, da Američani finančno podpirajo proteste v Hong Kongu skozi Nacionalni sklad za demokracijo (National Endowment for Democracy, NED), organizacijo s sedežem v Washingtonu, ki ga finančno podpira ameriška vlada. Hong Kong, v katerem živi več kot sedem milijonov ljudi, ostaja za Peking pomembno mesto.

 

 

Ali imajo pri protikitajskih protestih v Hong Kongu kaj prstov zraven Američani?

 

 

Če Kitajska ne more nadzorovati območji blizu svojih meja ali znotraj njih, kako bi sploh lahko povečala svoj vpliv širom sveta? Kitajska obsedenost s Hong Kongom ni povsem drugačna od japonske obsedenosti z Mandžurijo, z naravnimi bogastvi bogato pokrajino, ki jo je Tokio zavzel septembra 1931. Hong Kong je vrh tega donosno trgovinsko središče s pomembnim dostopom do zahodnih denarnih trgov, kar želi Kitajska imeti trdno pod kontrolo. 

 

Peking skrbijo tudi politična gibanja na daljnem vzhodu Kitajske, prav tako tudi na Tajvanu, ki leži nekaj več kot šeststo kilometrov vzhodno od Hong Konga. Junija 2019 je Tajvan zaprosil za velike dobave orožja iz Amerike, ki vključujejo več kot sto tankov in 250 raket. V naslednjem mesecu je Trumpova administracija odobrila možnost 2,2 milijarde dolarjev vredne dobave orožja Tajvanu. Kitajski zunanji minister je izjavil, da je posel "grobo vmešavanje v kitajske notranje zadeve". Združene države delajo, kar morejo, da bi ovirale Kitajsko in omejile moč Pekinga v bližnji prihodnosti.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
16
Skoraj 22 milijard evrov depozitov v slovenskih bankah ni mrtev kapital
8
13.08.2020 21:56
Objava podatka, da imajo Slovenci kar 21,6 milijarde evrov depozitov v naših bankah in da se je obseg samo v zadnjem letu ... Več.
Piše: Bine Kordež
Ameriške predsedniške volitve: Zaradi Covid-19 Trumpu ne kaže najbolje, vse ankete za zdaj dajejo prednost dementnemu Bidenu
13
09.08.2020 23:57
Kaj obetajo novembrske predsedniške volitve v Združenih državah? Da se bosta pomerila Donald Trump in Joe Biden skoraj ni dvoma. ... Več.
Piše: Mitja Kotnik
Zlati časi Titovega socializma (1/3): Berlinski zid v naših glavah še ni povsem padel
22
05.08.2020 00:48
Zakaj to pišem, se bo kdo vprašal. Zato, ker me še danes ob vstopu na ljubljansko univerzo z visokega stebra nad notranjim ... Več.
Piše: Vili Kovačič
Kolobocije z ratifikacijo sporazuma med Slovenijo in Unescom so trajale dolgih osem let
2
04.08.2020 02:24
Državni zbor je pred slabim mesecem, natančneje 9. julija 2020, končno sprejel Zakon o ratifikaciji Sporazuma med Republiko ... Več.
Piše: Tomaž Seljak
Intenzivno zavezniško bombardiranje Hitlerjeve vojaške industrije bi II. svetovno vojno lahko končalo že leta 1943
13
31.07.2020 23:00
Kaj bi se zgodilo, če bi zahodni zavezniki dve ali celo tri leta prej začeli masovno in sistematično bombardirati nemško vojaško ... Več.
Piše: Shane Quinn
Racionalizacija javne hiše: Primerjava poslovanja RTV Slovenije in Slovenskih železnic
13
30.07.2020 08:15
Razprava o medijskih zakonih je prvorazredna politična debata tega poletja. Kot običajno pri takšnih občutljivih temah so se ... Več.
Piše: Bine Kordež
Številke in dejstva: Koliko milijard "koronapomoči" je Slovenija zares dobila v Bruslju
12
26.07.2020 23:59
Voditelji članic Evropske unije so se vsi po vrsti hvalili z dosežki, z dodatnimi ugodnostmi ali popusti, ki da so jih dosegli ... Več.
Piše: Bine Kordež
Jazbinšek piše ministru za okolje Andreju Vizjaku: Plečnikov štadion za Bežigradu je okužen s korupcijo
11
23.07.2020 22:25
Plečnikov štadion je očitno pozabljen od Boga in slovenske države. Zaradi tega bo lahko še naprej v miru propadal, država pa ga ... Več.
Piše: Miha Jazbinšek
Venezuelske emigrantke v Čilu: "To je smrt, ki je nikoli zares ne preboliš ... Moje države ni več."
18
22.07.2020 22:30
Življenjske zgodbe mladih Venezuelk, ki so zaradi nevzdržnih razmer v nesojenem socialističnem paradižu emigrirale v Čile, do ... Več.
Piše: Tjaša Šuštar
Merili smo "nepristranskost" nacionalkinega TV Dnevnika: Vladne stranke imajo nekajkrat manj minutaže od opozicije!
18
17.07.2020 22:00
V javnosti potekajo burne razprave o novem zakonu o RTV. Zategnitev proračunskega pasu, ki ga načrtuje vlada, bržkone ne bo ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Dosje slovenski gozdovi, 5. del: Kako je Damjan Oražem poskrbel za streho v Kočevski Reki in na hiši svoje območne šefinje Katje Konečnik
4
16.07.2020 22:30
Direktor Zavoda za gozdove Slovenije (ZGS) Damjan Oražem je podpisnik pogodbe o obnovi strehe na stavbi v Kočevski Reki, ki je v ... Več.
Piše: Uredništvo
Univerza v Ljubljani se 100 let po svoji prvi doktorici znanosti Ani Mayer Kansky utaplja v absurdni obvezni rabi ženskega spola za vse spole
10
15.07.2020 21:30
Ob stoletnici podelitve prvega ženskega doktorata je na ljubljanski državni univerzi najaktualnejše vprašanje spoljenja v ... Več.
Piše: Saška Štumberger
Še vedno nepriznani nemško govoreči manjšini je ministrstvo za kulturo zaradi koronavirusa mirno zamrznilo 32.000 evrov subvencije
6
15.07.2020 00:30
Zapuščina klavrne zunanje politike zadnjega desetletja, ki sta jo poosebljala Karl Erjavec in Miro Cerar, dobiva konkretnejše ... Več.
Piše: Uredništvo
Križi in težave ministra za zdravje: Tomaž Gantar ne bi bil več minister, ta resor je zanj prenaporen!
13
13.07.2020 23:02
Ob zadnjih trenjih v upokojenski stranki, ko se je zdelo, da položaj nove predsednice Aleksandre Pivec le ni tako trden, na dan ... Več.
Piše: Uredništvo
Dolga pot domov: Stoletje začetka pomiritve med Slovenci in Italijani
9
12.07.2020 22:30
Po natanko stoletju, ki je minilo od barbarskega požiga, se tržaški Narodni dom končno vrača Slovencem v Italiji. Morda je ta, ... Več.
Piše: Iztok Mirošič
Hrvaška se bo verjetno znašla na t.i. rdečem seznamu, kar pomeni tudi zaprtje meje s Slovenijo
5
07.07.2020 11:15
Pandemija Covid-19 se očitno bliža novemu vrhuncu. Ali je ponovna rast okužb že napoved naslednjega, drugega vala, ali gre le za ... Več.
Piše: Uredništvo
Ali opozorilo predsednika vlade generalnemu državnemu tožilcu res predstavlja nedovoljen poseg v ustavo?
6
05.07.2020 11:00
Ali bi obseg in narava kršitev povezanih policijsko-tožilsko-sodnih struktur (kar zatrjuje predsednik vlade Janez Janša) tako ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Slovenski komunisti so v Beograd sporočali, da so za socializem, doma pa so govorili, da so za demokracijo
5
04.07.2020 07:00
Izid najnovejše knjigeIgorja Omerze Udba in Akcija Sever sovpada s prihajajočo trideseto obletnico osamosvojitveSlovenije. ... Več.
Piše: Igor Bavčar
Novinarski kodeks nacionalke je v komi že natanko 20 let, skrajni čas torej, da ga prebudimo iz nje
10
03.07.2020 14:30
Čeprav mainstream mediji občutno vlečejo v levo, je slovenska medijska scena pluralna. Zasebni mediji lahko izbirajo svojo ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Dame in gospodje, eni upajo, da "pada vlada" in da bo Marta Kos bodoča premierka
20
01.07.2020 00:25
Črni torek, kot bi lahko poimenovali včerajšnje dogajanje v Sloveniji, ni omejen le na policijske preiskave, aretacijo ... Več.
Piše: Uredništvo
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
O afriškem sodstvu in sodniku, ki je bil napol pismen
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 2.472
02/
Zunanji minister Logar bo s podpisom skupne izjave z ameriškim kolegom Pompeom vladi nakopal nove težave
Igor Mekina
Ogledov: 2.427
03/
Zlati časi Titovega socializma (1/3): Berlinski zid v naših glavah še ni povsem padel
Vili Kovačič
Ogledov: 2.065
04/
Esej o odtujenosti: Grehi očetov praviloma udarijo na dan v tretji generaciji
Boštjan M. Zupančič
Ogledov: 2.023
05/
Slovenci in Amerika: Od malikovanja do sovraštva
Dimitrij Rupel
Ogledov: 1.705
06/
Patriarhalci, pojeb*** frustrirani državljani in beta fašistoidni politikanti
Simona Rebolj
Ogledov: 1.785
07/
Zakaj Slovenija ni Švedska? Nekaj primerjav v dobrem in slabem
Andrej Capobianco
Ogledov: 1.426
08/
Vse, kar ste želeli vedeti o slovenskih telekomunikacijah, pa vam nihče ni povedal
Aljoša Pečan
Ogledov: 1.336
09/
Ameriške predsedniške volitve: Zaradi Covid-19 Trumpu ne kaže najbolje, vse ankete za zdaj dajejo prednost dementnemu Bidenu
Mitja Kotnik
Ogledov: 1.193
10/
Devet življenj Boruta Jamnika: Cerarjeva vlada vabi tuje investitorje, Jamnik pa jih preračunljivo odganja
Uredništvo
Ogledov: 14.849