Razreditev komisarskih mest v novi sestavi Evropske komisije, ki jo vodi "Angela Merkel s plemiškim obrazom" Ursula von der Leyen, po naključju sovpada s pompoznim obiskom premierja Marjana Šarca in njegovega vladnega minimundusa v Moskvi. Da bo slovenska commedia dell'arte popolna, je v rusko prestolnico istočasno odromal še Zoran Janković, ki bo, kot si je nekdo duhovito izmislil, lobiral za to, da bi ruski bankirji "pomagali pri reševanju Mercatorja". Pozornemu opazovalcu ni ušlo niti to, kako so provladni mediji poudarjali, da Šarec in Janković v Moskvo potujeta ločeno, vsak s svojo delegacijo. Kot nekakšna sprta zakonca. Podatek o podajanju kljuk dokazuje samo to, kako je slovenska politika v zadnjem desetletju nazadovala in kako jo definirajo užaljenost, drobne zamere, napuh in predvsem neizmerni ego komičnih figur z majhnimi organi. O kakšni strategiji, skrbi za nacionalne interese ne duha ne sluha. Morda bi bilo bolje, da se na oblast vrnejo klonirani Ivan Maček in stari nacionalistični komunisti, ki so glede Rusov oziroma Sovjetske zveze vedeli vsaj to, koliko je ura v Kremlju. Novodobni slovenski politiki o tem nimajo pojma. Šarčeva izjava, češ da Slovenija ni ne proruska ne proameriška, je slaba karikatura Titove neuvrščenosti (tista o morebitnem ruskem angažmaju pri gradnji NEK II pa skorajda neverjetna). Saj premier ne namerava po Drnovšku zdaj imitirati še Tita?! Po nekaterih informacijah se nekdanji igralec in umetnik v vlogi premierja trenutno še najbolj posveča liku in delu Benita Mussolinija. Šarec ima pač rad močne osebnosti, človekove pravice gor ali dol. Zaradi tega ga bi gotovo očaral tudi Putin, o katerem slovenska vladajoča politika še vedno goji nekakšno romantično predstavo, še vedno vzhičena zaradi njegovega obiska Ruske kapelice pred leti. Saj bi se lahko smejali nad vso to intelektualno mizerijo, a kaj ko gre za našo lastno državo, domovino, ki nam jo pred nosom razgrajujejo nekompetentni politiki. Včasih se celo zdi, kot da se pred nami na odru odvija predstava o propadu neke države, zadnje dejanje Hamleta, kjer gnilo deželo Dansko že zasedajo Fortinbrasovi Norvežani ...

Pred leti sem bil gost na neki večerni okrogli mizi in zadnje vprašanje je bilo nekako v stilu, kje vidite Slovenijo čez deset, dvajset let. Avditorij sem osupnil s stavkom, da nisem čisto prepričan, če bomo takrat še imeli svojo državo, saj smo na najboljši poti, da jo izgubimo. Kaj hočem s tem povedati? Da v zgodovini ni bilo še nobenemu narodu nič podarjenega in da so narodi, celo nacije tudi propadali. Da jim je, poenostavljeno rečeno, v nekem zgodovinskem momentu pač spodletelo. Preberite knjigo Why Nations Fail (vir), če imate čas. Šarec, Janković in ostali moskovski turisti jo bržkone niso niti je ne nameravajo.

Včerajšnji dan je bil tako pomenljiv prav zaradi očitnega pomanjkanja zunanjepolitične strategije in skrbi za nacionalne interese, kar si lahko enostavno razlagamo tudi tako, da so tem ljudem pač pomembnejši lastni ego (Šarec), denarnica (Janković) in občutek veljave (Cerar). Kajti ob premierju, ministrih in "močni gospodarski delegaciji" je bilo v trenutku, ko so v Bruslju uradno objavili kadrovski razrez bodoče Evropske komisije, v Moskvi takorekoč pol slovenskega političnega in gospodarskega vrha. Kar je pomenljiv podatek, ki ga je začinil še Janez Škrabec (Riko) z izjavo, da bi se morala Slovenija, ko gre za odnose z Rusijo, bolj zgledovati po Avstriji, ki ne glede na zahodne sankcije z največjo državo na svetu zgledno sodeluje.

Škrabec je pozabil omeniti, da je med Avstrijo in Slovenijo tudi nekaj precejšnjih razlik - ena od njih je denimo ta, da je naša severna soseda že od konca II. svetovne vojne nevtralna država in ni članica zveze NATO. Toda Škrabca, ki ob vsaki priložnosti oznanja svoj evangelij o tem, kako zelo pomembno je, da z Rusi gojimo tesne odnose, še razumem. Človek je poslovnež in dela zase, za svoj žep. Legitimno. Ne razumem pa izvoljenih politikov, ki so predstavniki ljudstva. Če bi Rusi v Slovenijo vsako leto investirali dve milijardi evrov, bi bila vsa ta rusofilija in putinmanija še nekako razumljivi. Tako pa sta verjetno možni samo dve razlagi: ali so ti ljudje popolni bebci in nimajo pojma, kaj počnejo (z izjemo tistih, ki jahajo na svojem egu in se sončijo v občutku državniške pomembnosti), ali pa so tako ali drugače del kremeljske korupcijske hobotnice!?

Če bo Šarec & Jankovićevi moskovski misiji sledil dramatičen preobrat v sagi Agrokor in bo Mercator dejansko predmet nekakšne buyback opcije, za katero bi finančno stala Republika Slovenija oziroma ena izmed njenih transmisij (SDH?), potem je jasno, da bomo tudi to zabavo vladajoče oligarhije ponovno plačevali državljani in davkoplačevalci. Kajti to bi pomenilo, da se Mercator "nacionalizira" z našim, javnim denarjem in da obstaja velik sum korupcijskih tveganj. Takšen državni intervencionizem bi še poslabšal naš že tako porazni rejting v Bruslju.

V tej točki se lahko vrnemo na začetek, na včerajšnjo objavo bodočih komisarjev. To, da bo Janez Lenarčič, ki je sicer povsem korekten in neproblematičen prototip diplomatskega birokrata, vodil resor za humanitarno pomoč in krizno upravljanje (Humanitarian Aid & Crisis Management), za katerega vedo izven palače Berlaymont (kjer se sedež EU komisije) le redki, v celoti potrjuje tezo o slovenski nepomembnosti v Bruslju. Dobili smo tisto, česar se od leta 1958 otepajo vse članice: komisarja za države, ki se znajdejo v stiski ali krizi. Večinoma dežele tretjega sveta. Nacionalni ključ tu ne igra niti najmanjše vloge, kajti ni komisarja, ki bi lahko tako malo naredil za svojo državo kot komisar za humanitarno pomoč in krizni menedžment.

Od Lenarčiča torej ne bomo imeli nič, nobenih koristi. Za Slovence, prislovično mahnjene na koristi, bo to hud udarec. V bistvu so nam v Bruslju dali lepo "kajlo", kot se reče. Dobili smo izjemno plemenito institucijo, resor s človekoljubnim poslanstvom, za katerega bomo bržkone slišali samo takrat, ko bo Posočje spet stresel močan potres. Ali pa ko bomo doživeli katastrofalne poplave. Zato je verjetno res najbolje, da za Lenarčiča nikoli več ne slišimo in z njim nimamo nobenega opravka ...