Komentar

Miro Cerar ima prav

Mandatar za novo vlado Miro Cerar je v torek poudaril naslednje: "Kriza, ki nas je doletela, je v veliki meri proizvod nas samih. Padli smo na vrednostnem izpitu. Četudi se kriza kaže kot ekonomska, socialna in politična, je jedro izvora krize padec vrednot. Naloga te vlade ni samo v tem, da poskrbi za javnofinančno konsolidacijo, ekonomski razvoj, ampak da se skupaj dvignemo v naših vrednotah." Nedvomno ima prav. Slovenija je po osamosvojitvi v mnogočem postala dežela pohlepa, a tudi dežela zavisti. To dvoje pa je strupena kombinacija.

21.08.2014 04:10
Piše: Goran Novković

Slovenska vlada je še vedno daleč največji kapitalist v državi. Foto: www.wikipedia.com

Druga faza tajkunskega pohlepa je bila nepregledna finalizacija odkupa podjetij, pogosto brez razpisov ali dražb. Najbolj znan primer takšne privatizacije je bila prodaja Mercatorja Pivovarni Laško in Istrabenzu leta 2005.

 

Brez politične podpore tudi pohlepne, škodljive privatizacije ne bi bilo.

 

Razmerje med delovno aktivnim prebivalstvom in upokojenci pri nas 1 : 1,38, v Avstriji 1 : 1,64, v Nemčiji pa celo 1 : 2,09.

Pohlep se je najbolj divje pokazal pri škodljivih tajkunskih privatizacijah in političnih "meštarjenjih". Pri tistih tajkunih, ki so šli brez realnih možnosti za odplačilo dolgov za nakup podjetij ali celo brez pravega znanja in talenta za lastniško vodenje v privatizacijo družb, ki so jih pred tem vodili. Ta pohlep so sicer mediji začeli razgaljati že v drugi polovici devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko so razkrivali delniška parkirišča. To je bila prva faza vzpona pohlepne mentalitete, saj ni šlo za nič drugega kot nakup delnic od malih delničarjev pod realno ceno s pomočjo prijateljskih oseb, večinoma pravnih.

 

Končni rezultat so številna podjetja, ki niso zdržala finančnega bremena takšne nerealne tajkunske privatizacije in še številna druga podjetja, ki so bila s temi podjetji povezana v ekonomski verigi, vsaj v hudih težavah. A nekaj je kljub temu treba poudariti: to je zelo poglobilo krizo. Toda kriza v Sloveniji ima več vzrokov: poleg tajkunske privatizacije so to še blokada reform, napačna ekonomska politika, politična korupcija, nedelovanje pravne države itn.

 

A vrnimo se nazaj k pohlepu. Druga faza tajkunskega pohlepa je bila nepregledna finalizacija odkupa podjetij, pogosto brez razpisov ali dražb. Najbolj znan primer takšne privatizacije je bila prodaja Mercatorja Pivovarni Laško in Istrabenzu leta 2005. A samo dve leti pozneje, jeseni 2007, sta tajkunski in politični pohlep trčila. Začela se je protitajkunska retorika, prav po sporu med akterji prodaje in nakupa Mercatorja, med Janezom Janšo, Andrijano Starino Kosem in Boškom Šrotom. Tega vala retorike nihče več ni mogel ustaviti, krizni potres ga je samo še okrepil.

 

Omenjeni spor jeseni 2007 je bil samo ena od pojavnih oblik političnega pohlepa, ki je rezultat izgube moči politikov. Veliko večja pojavna oblika pohlepa politikov je vidna v deležu podjetij, ki je še vedno neposredno ali posredno last podjetij. Moč podjetij v državni lasti je izjemna. Po podatkih Svetovne banke je bilo pred tremi leti kar 30 odstotkov slovenskih podjetij v državni lasti ali pod državnim nadzorom.

 

S sanacijo bank in prehodom slabih terjatev na Družbo za upravljanje slabih terjatev se je ta delež prej zvišal kot zmanjšal. Zato ne čudi, da je Evropska komisija v svojem protikorupcijskem poročilu posebej opozorila na številne konflikte interesov v teh podjetjih. Drugače povedano: slovenska vlada je še vedno daleč največji kapitalist v državi. Resda začasen, dokler vlada vlada. A drži kot pribito, da je tudi sorazmerno glede na moč nacionalne ekonomije bistveno večji kapitalist, kot so v povprečju vlade v članicah EU.

 

Paradoks tega pojava je v tem, da velik del korupcije, tudi tajkunskih zgodb, izhaja prav iz tega dejstva. Brez politične podpore tudi pohlepne, škodljive privatizacije ne bi bilo. Tudi zato so državljani upravičeno besni na politiko. Toda začuda hkrati po javnomnenjskih anketah večji del prebivalstva neprijazno gleda na privatizacijo. S čimer ponovno daje mandat politiki, ki jo prezira, da upravlja z usodo gospodarstva kot veliki gospodar.

 

Razlog za ta paradoks je zagotovo v boju med omenjenima dvema škodljivima čustvoma, med pohlepom in zavistjo. Kritika privatizacije v dosedanji slovenski zgodovini je kombinacija kritike pohlepa in hranjenja zavisti. Ni logično, da se kritizira privatizacija kar povprek, čeprav smo precej privatizacij izpeljali tudi pregledno in so ta podjetja danes uspešna. Nekaj takšnih je celo v lasti menedžerjev in drugih domačih lastnikov, v lasti tujcev pa je še več uspešnih privatiziranih podjetij. Preprosto povedano: prav je, ko kritiziramo škodljive in skorumpirane primere, ni pa prav, da posplošujemo. S tem preprosto hranimo zavist, ki je prav tako škodljiva kot pohlep.

 

Primer, kako škodljiva je lahko zavist, se kaže v nedavnih razpravah o socialni kapici. Čeprav jo imajo vse članice EU od Slovenije do meje z Romunijo na vzhodu, Danske na severu, Belgije na zahodu in Portugalske na jugu, je bila v Sloveniji stigmatizirana do obisti. Češ da najeda standarde solidarnosti, je bilo slišati iz vrst sindikatov, s čimer so hkrati trdili, da so Avstrija, Italija, Francija, Nemčija, Poljska, Češka itn. države z bolj spodkopanimi standardi solidarnosti kot Slovenija. Kar je seveda nesmisel.

 

Obenem pa je bilo iz vrst politikov slišati, da gre za kapico za bogate. S čimer so avtorji te izjave posredno potrdili domnevo, da je zanje bogat tisti, ki ima višjo plačo, ne pa tisti, ki ima veliko premoženja. Če prevedem: mlad, nadarjen inovativni inženir s še nerešenim stanovanjskim problemom in majhnimi otroci z dobro plačo je bogat; otrok bogatih staršev, ki nima visoke plače in zapravlja podedovano premoženje, namesto da bi z njim modro upravljal, pa ni bogat. Narobe svet.

 

Kako deluje zavist na medije ali pa mediji na zavist ljudi, sem lahko v zadnjih tednih spremljal tudi sam. Najprej, ko smo v začetku julija objavili Gospodarsko agendo GZS za novo Vlado RS. V njej smo med drugim izhajali iz dejstva, da je slovensko gospodarstvo od leta 2008 izgubilo kar 100.000 delovnih mest, v javnem sektorju pa je celo več uslužbencev, in iz dejstva, da je razmerje med delovno aktivnim prebivalstvom in upokojenci pri nas 1 : 1,38, v Avstriji 1 : 1,64, v Nemčiji pa celo 1 : 2,09. Slovenija zato mora ukrepati proti zaposlitvenemu in demografskemu krču.

 

Ker je bil obenem bruto domači proizvod lani v Sloveniji realno kar za desetino nižji kot leta 2008 ob začetku krize (le na Hrvaškem je med članicami EU še bolj upadel), je logično, da moramo davčno politiko usmeriti v smeri znižanja bremen, odprave zaposlitvenega in razvojnega krča. Če res želimo več delovnih mest. 

 

Zato smo predlagali kombinacijo ukrepov: uvedbo socialne kapice pri 37.000 bruto letne plače, to je limitiranje socialnih prispevkov navzgor (prioritetno z namenom razbremenitve plač visoko kvalificiranega strokovnega kadra, ki je ključen za razvoj, kar koristi vsem v podjetjih), nižjo davčno obremenitev najnižjih plač (kar bi dvignilo kupno moč in hkrati dvignilo standard tistim z najnižjimi plačami), znižanje neto okoljskih in energetskih trošarin, prispevkov in drugih obremenitev na raven povprečja v EU v primerjavi z BDP (ker so že zdaj skoraj najvišje v EU) in 100-odstotno davčno olajšavo za reinvestiranje dobička (zaradi podpore razvojnim investicijam). 

 

Navedli smo tudi možne vire, ki bi lahko zapolnili izpad prihodkov v javne blagajne: višja obdavčitev premoženja (to je pri nas zelo nizko obdavčeno), spremembe dohodninske lestvice pri pragu več kot 100.000 evrov bruto prihodkov na leto (tako od socialne kapice v času krize ne bi imeli koristi tisti z najvišjimi plačami), preoblikovanje nekaterih nepovratnih v ugodna povratna sredstva (večja odgovornost prejemnikov), prečiščenje in zmanjšanje vseh vrst (gospodarskih, zaposlitvenih, okoljskih, kmetijskih ...) subvencij; ne radikalno ukinjanje, ampak ohranitev razvojnih subvencij. Seveda bi dodatne vire lahko priskrbeli tudi z nujnimi reformami.

 

Po objavi Gospodarske agende GZS za novo Vlado RS skoraj nihče te kombinacije ni opazil, ne politiki ne mediji. Zato sem na avgustovski tiskovni konferenci o socialni kapici, kamor nas je povabilo Združenje Manager, posebej poudaril, da je socialna kapica zaradi pomena visoko strokovnih kadrov za razvoj zelo pomembna, da pa je kamen v mozaiku, ki ne bo deloval dobro brez drugih ukrepov. Pred novinarji sem prebral kompletno kombinacijo iz Gospodarske agende GZS za novo Vlado RS. 

 

V poročilu o objavah nisem opazil, da bi kdorkoli to kombinacijo povzel v celoti, niti ne približno, prav tako nisem opazil, da bi jo zaznali politiki. V obeh primerih se je pogosto zdelo, da je motivacija objav medijev in izjav politikov hranjenje zavisti. Prejel sem denimo nekaj novinarskih vprašanj s poudarjeno intonacijo, ali je socialna kapica res nujna. Del politike pa je s hranjenjem zavisti pod stigmo kapice za bogate izrinil socialno kapico tudi iz koalicijske pogodbe. Čeprav s tem škoduje razvoju podjetij, s tem pa tudi vsem zaposlenim.

 

Miro Cerar ima zato težko nalogo. Doslej je velikokrat javno spregovoril o etičnih vrednotah, ki so povezane s pohlepom. Toda če bo hotel javnofinančno, gospodarsko in razvojno dvigniti Slovenijo, bo moral bistveno bolj spregovoriti tudi o padcu vrednot, ki je posledica zavisti in načrtnega hranjenja zavisti s strani politikov, ki imajo pogosto v ozadju svoje ozke politične cilje.

 

 

Goran Novković je svetovalec generalnega direktorja GZS

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
2
Matrica globoke države: Srhljiva struktura, ki življenjsko energijo črpa od povzpetnikov in ustrahovanih ubogljivežev
20
22.08.2019 21:00
Po predhodni predstavitvi notranje geneze globoke države kot relativno avtohtonega pojava orisuje sodnik Zvjezdan Radonjić ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Zbogom, Denis, piši v miru!
0
20.08.2019 23:00
Pisati In memoriam za Denisa Kuljiša je trpljenje posebne vrste. Zato sem za sodelovanje zaprosil Dragana Živadinova, ki je ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch, Dragan Živadinov
Putinova demokracija: Zakaj ruska policija tako grobo obračunava z demonstranti v Moskvi
13
19.08.2019 19:00
Presenečenje in zgražanje sproža uporaba zelo surove sile, s katero se ruski policisti znašajo nad mirnimi demonstranti. Več kot ... Več.
Piše: Božo Cerar
In memoriam Ivan Oman (1929-2019)
4
18.08.2019 19:00
Glede osamosvajanja in sploh strateških vprašanj je bil najbolj dosleden članKučanovegapredsedstva. Bil je Demosov človek pri ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Življenje se zgodi med ponavljanjem in slučajem
2
17.08.2019 22:59
Digitalna umetnost je postala že skoraj prevladujoča. Ravno zato je tako neskončno pomembna njena kritična refleksija. Ne le ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
O nevladnikih, za katerimi se skrivajo interesi drugih držav, verskih voditeljev, multinacionalk ali celo terorističnih organizacij
20
13.08.2019 20:51
Pustite Greenpeace ali Amnesty International, ki delujeta globalno in - vsaj kolikor je znano - menda res ne jemljeta denarja od ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Portret Gertrude Stein: Medtem ko je opravičevala diktatorja Petaina, je Picasso sprejel Stalinovo nagrado
0
10.08.2019 23:53
Najbolj je živela tam, kjer je ni bilo, izbruhnila je z radikalno poezijo. V hipu! Postala je znamenje ameriške in evropske ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Indijanci, Slovenci in migrantski kalifat
13
09.08.2019 21:49
Nekdanji šolski minister in pronicljivi komentator nesporazumov evropske in slovenske politike Žiga Turk je dregnil v gnezdo ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Gabriele d'Anunnzio: Zgodovina se spominja imen zločincev, imena žrtev pa pozablja!
0
03.08.2019 22:28
Nujno, tudi v imenu zamejskih Slovencev, je potrebno potegniti globoko črto med zgodovino in zgodovino umetnosti: Gabriele ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
O dvojnosti: Kdo in kako se danes bori proti kartelom, proti korupciji?
24
01.08.2019 21:20
V nadaljevanju teme o dvopolnosti v vsakem človeku, ki sem jo na portalu odprl že 10. junija letos, želim natančneje izpostaviti ... Več.
Piše: Miha Burger
Medijska poroka iz koristoljubja: Zapoznela združitev Dnevnika in Večera
8
31.07.2019 19:00
Pomp okoli združitve Dnevnika in Večera, ki je tudi formalno dobila potrditev varuha konkurence, je lahko tudi posledica obdobja ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Bigger picture*: Atlantska listina in trikotnik ZDA - EU - Rusija
7
30.07.2019 20:00
Evropska unija je bila 50 let prizorišče tekmovanja Francije, Nemčije in Velike Britanije za evropsko prvenstvo. Pri tem ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Boris
11
29.07.2019 22:00
Če v Združenem kraljestvu komu omenite Borisa - bodisi pakistanskemu priseljencu, nemškemu bankirju ali valižanskemu kmetu -, ... Več.
Piše: Keith Miles
Tista prekleta kapelica pod Vršičem ali ruski konec zgodovine
31
28.07.2019 19:00
Počasi bomo vsakoletno poznojulijsko politično mašo pri Ruski kapelici lahko uvrstili ob bok bizarnostim, kakršne so proslava v ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Spomeniki revolucionarjem: Pustiti, podreti ali preseliti v muzeje?
8
28.07.2019 09:00
Ob nedavnem performansu , ko so neznani strorilci z rdečo barvo preplesakali spodnji del nog monolitnega spomenika Borisa ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Bog jim pomagaj! Jaz jim ne morem na noben način.
0
27.07.2019 23:47
Viktor Borisovič Šklovski ni bil, kot mnogi menijo, revolucionar-proletarec-inetelektualec, temveč je bil v državljanski vojni ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Kako to, da so funkcionarji Komisije za preprečevanje korupcije tako slabo plačani?
14
26.07.2019 22:00
Predsednik Komisije za preprečevanje korupcije (KPK) ob prihajajoči 15-letnici tega organa opozarja na vrsto težav, s katerimi ... Več.
Piše: Boris Štefanec
V pričakovanju drugega migrantskega vala: Šarčeva vlada pa se še naprej hvali, da ima "razmere pod nadzorom"
14
22.07.2019 19:00
Kolone migrantov se valijo iz severa proti jugu in na slovenskih (avto)cestah povzročajo dolge zastoje in kaos. Njihov cilj je ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
O anonimnih komentatorjih
5
21.07.2019 09:00
Drži, da 90 odstotkov državljanov ne zanimajo javne zadeve, skrb za skupnost in da so najčistejši sledilci fenomena mindfulness ... Več.
Piše: Miha Burger
Homagge Marku Mlačniku: V dvorani sem gledal glavnega junaka predstave, ki je gledal samega sebe na odru
9
20.07.2019 22:00
Tokrat se ne bom mogel otresti presežnikov. Vse, kar bom imenoval, je bilo presežno v času nastanka in je bilo kot takšno ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
V breznu insajderja: Česa vse ne veste o sanaciji bank in podrejenih obveznicah državnih bank
Uredništvo
Ogledov: 1,896
02/
Matrica globoke države: Srhljiva struktura, ki življenjsko energijo črpa od povzpetnikov in ustrahovanih ubogljivežev
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 1,409
03/
In memoriam Ivan Oman (1929-2019)
Dimitrij Rupel
Ogledov: 1,770
04/
O nevladnikih, za katerimi se skrivajo interesi drugih držav, verskih voditeljev, multinacionalk ali celo terorističnih organizacij
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2,314
05/
Putinova demokracija: Zakaj ruska policija tako grobo obračunava z demonstranti v Moskvi
Božo Cerar
Ogledov: 1,253
06/
Turistična okupacija Zgornjega Posočja: Nemških motoristov je več kot v času okupacije
Uredništvo
Ogledov: 1,290
07/
Zbogom, Denis, piši v miru!
Dejan Steinbuch, Dragan Živadinov
Ogledov: 1,022
08/
Ilija Trojanow v odprtem pismu Evropi: "Evropski politiki govorijo kot doktor Jekyll, ravnajo pa kot gospod Hyde."
Uredništvo
Ogledov: 756
09/
"Če bo šlo z vodenjem Slovenije tako naprej, Slovenije čez 20 let ne bo več."
Uredništvo
Ogledov: 2,404
10/
Devet življenj Boruta Jamnika: Cerarjeva vlada vabi tuje investitorje, Jamnik pa jih preračunljivo odganja
Uredništvo
Ogledov: 5,605