Komentar

Miro Cerar ima prav

Mandatar za novo vlado Miro Cerar je v torek poudaril naslednje: "Kriza, ki nas je doletela, je v veliki meri proizvod nas samih. Padli smo na vrednostnem izpitu. Četudi se kriza kaže kot ekonomska, socialna in politična, je jedro izvora krize padec vrednot. Naloga te vlade ni samo v tem, da poskrbi za javnofinančno konsolidacijo, ekonomski razvoj, ampak da se skupaj dvignemo v naših vrednotah." Nedvomno ima prav. Slovenija je po osamosvojitvi v mnogočem postala dežela pohlepa, a tudi dežela zavisti. To dvoje pa je strupena kombinacija.

21.08.2014 04:10
Piše: Goran Novković

Slovenska vlada je še vedno daleč največji kapitalist v državi. Foto: www.wikipedia.com

Druga faza tajkunskega pohlepa je bila nepregledna finalizacija odkupa podjetij, pogosto brez razpisov ali dražb. Najbolj znan primer takšne privatizacije je bila prodaja Mercatorja Pivovarni Laško in Istrabenzu leta 2005.

 

Brez politične podpore tudi pohlepne, škodljive privatizacije ne bi bilo.

 

Razmerje med delovno aktivnim prebivalstvom in upokojenci pri nas 1 : 1,38, v Avstriji 1 : 1,64, v Nemčiji pa celo 1 : 2,09.

Pohlep se je najbolj divje pokazal pri škodljivih tajkunskih privatizacijah in političnih "meštarjenjih". Pri tistih tajkunih, ki so šli brez realnih možnosti za odplačilo dolgov za nakup podjetij ali celo brez pravega znanja in talenta za lastniško vodenje v privatizacijo družb, ki so jih pred tem vodili. Ta pohlep so sicer mediji začeli razgaljati že v drugi polovici devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko so razkrivali delniška parkirišča. To je bila prva faza vzpona pohlepne mentalitete, saj ni šlo za nič drugega kot nakup delnic od malih delničarjev pod realno ceno s pomočjo prijateljskih oseb, večinoma pravnih.

 

Končni rezultat so številna podjetja, ki niso zdržala finančnega bremena takšne nerealne tajkunske privatizacije in še številna druga podjetja, ki so bila s temi podjetji povezana v ekonomski verigi, vsaj v hudih težavah. A nekaj je kljub temu treba poudariti: to je zelo poglobilo krizo. Toda kriza v Sloveniji ima več vzrokov: poleg tajkunske privatizacije so to še blokada reform, napačna ekonomska politika, politična korupcija, nedelovanje pravne države itn.

 

A vrnimo se nazaj k pohlepu. Druga faza tajkunskega pohlepa je bila nepregledna finalizacija odkupa podjetij, pogosto brez razpisov ali dražb. Najbolj znan primer takšne privatizacije je bila prodaja Mercatorja Pivovarni Laško in Istrabenzu leta 2005. A samo dve leti pozneje, jeseni 2007, sta tajkunski in politični pohlep trčila. Začela se je protitajkunska retorika, prav po sporu med akterji prodaje in nakupa Mercatorja, med Janezom Janšo, Andrijano Starino Kosem in Boškom Šrotom. Tega vala retorike nihče več ni mogel ustaviti, krizni potres ga je samo še okrepil.

 

Omenjeni spor jeseni 2007 je bil samo ena od pojavnih oblik političnega pohlepa, ki je rezultat izgube moči politikov. Veliko večja pojavna oblika pohlepa politikov je vidna v deležu podjetij, ki je še vedno neposredno ali posredno last podjetij. Moč podjetij v državni lasti je izjemna. Po podatkih Svetovne banke je bilo pred tremi leti kar 30 odstotkov slovenskih podjetij v državni lasti ali pod državnim nadzorom.

 

S sanacijo bank in prehodom slabih terjatev na Družbo za upravljanje slabih terjatev se je ta delež prej zvišal kot zmanjšal. Zato ne čudi, da je Evropska komisija v svojem protikorupcijskem poročilu posebej opozorila na številne konflikte interesov v teh podjetjih. Drugače povedano: slovenska vlada je še vedno daleč največji kapitalist v državi. Resda začasen, dokler vlada vlada. A drži kot pribito, da je tudi sorazmerno glede na moč nacionalne ekonomije bistveno večji kapitalist, kot so v povprečju vlade v članicah EU.

 

Paradoks tega pojava je v tem, da velik del korupcije, tudi tajkunskih zgodb, izhaja prav iz tega dejstva. Brez politične podpore tudi pohlepne, škodljive privatizacije ne bi bilo. Tudi zato so državljani upravičeno besni na politiko. Toda začuda hkrati po javnomnenjskih anketah večji del prebivalstva neprijazno gleda na privatizacijo. S čimer ponovno daje mandat politiki, ki jo prezira, da upravlja z usodo gospodarstva kot veliki gospodar.

 

Razlog za ta paradoks je zagotovo v boju med omenjenima dvema škodljivima čustvoma, med pohlepom in zavistjo. Kritika privatizacije v dosedanji slovenski zgodovini je kombinacija kritike pohlepa in hranjenja zavisti. Ni logično, da se kritizira privatizacija kar povprek, čeprav smo precej privatizacij izpeljali tudi pregledno in so ta podjetja danes uspešna. Nekaj takšnih je celo v lasti menedžerjev in drugih domačih lastnikov, v lasti tujcev pa je še več uspešnih privatiziranih podjetij. Preprosto povedano: prav je, ko kritiziramo škodljive in skorumpirane primere, ni pa prav, da posplošujemo. S tem preprosto hranimo zavist, ki je prav tako škodljiva kot pohlep.

 

Primer, kako škodljiva je lahko zavist, se kaže v nedavnih razpravah o socialni kapici. Čeprav jo imajo vse članice EU od Slovenije do meje z Romunijo na vzhodu, Danske na severu, Belgije na zahodu in Portugalske na jugu, je bila v Sloveniji stigmatizirana do obisti. Češ da najeda standarde solidarnosti, je bilo slišati iz vrst sindikatov, s čimer so hkrati trdili, da so Avstrija, Italija, Francija, Nemčija, Poljska, Češka itn. države z bolj spodkopanimi standardi solidarnosti kot Slovenija. Kar je seveda nesmisel.

 

Obenem pa je bilo iz vrst politikov slišati, da gre za kapico za bogate. S čimer so avtorji te izjave posredno potrdili domnevo, da je zanje bogat tisti, ki ima višjo plačo, ne pa tisti, ki ima veliko premoženja. Če prevedem: mlad, nadarjen inovativni inženir s še nerešenim stanovanjskim problemom in majhnimi otroci z dobro plačo je bogat; otrok bogatih staršev, ki nima visoke plače in zapravlja podedovano premoženje, namesto da bi z njim modro upravljal, pa ni bogat. Narobe svet.

 

Kako deluje zavist na medije ali pa mediji na zavist ljudi, sem lahko v zadnjih tednih spremljal tudi sam. Najprej, ko smo v začetku julija objavili Gospodarsko agendo GZS za novo Vlado RS. V njej smo med drugim izhajali iz dejstva, da je slovensko gospodarstvo od leta 2008 izgubilo kar 100.000 delovnih mest, v javnem sektorju pa je celo več uslužbencev, in iz dejstva, da je razmerje med delovno aktivnim prebivalstvom in upokojenci pri nas 1 : 1,38, v Avstriji 1 : 1,64, v Nemčiji pa celo 1 : 2,09. Slovenija zato mora ukrepati proti zaposlitvenemu in demografskemu krču.

 

Ker je bil obenem bruto domači proizvod lani v Sloveniji realno kar za desetino nižji kot leta 2008 ob začetku krize (le na Hrvaškem je med članicami EU še bolj upadel), je logično, da moramo davčno politiko usmeriti v smeri znižanja bremen, odprave zaposlitvenega in razvojnega krča. Če res želimo več delovnih mest. 

 

Zato smo predlagali kombinacijo ukrepov: uvedbo socialne kapice pri 37.000 bruto letne plače, to je limitiranje socialnih prispevkov navzgor (prioritetno z namenom razbremenitve plač visoko kvalificiranega strokovnega kadra, ki je ključen za razvoj, kar koristi vsem v podjetjih), nižjo davčno obremenitev najnižjih plač (kar bi dvignilo kupno moč in hkrati dvignilo standard tistim z najnižjimi plačami), znižanje neto okoljskih in energetskih trošarin, prispevkov in drugih obremenitev na raven povprečja v EU v primerjavi z BDP (ker so že zdaj skoraj najvišje v EU) in 100-odstotno davčno olajšavo za reinvestiranje dobička (zaradi podpore razvojnim investicijam). 

 

Navedli smo tudi možne vire, ki bi lahko zapolnili izpad prihodkov v javne blagajne: višja obdavčitev premoženja (to je pri nas zelo nizko obdavčeno), spremembe dohodninske lestvice pri pragu več kot 100.000 evrov bruto prihodkov na leto (tako od socialne kapice v času krize ne bi imeli koristi tisti z najvišjimi plačami), preoblikovanje nekaterih nepovratnih v ugodna povratna sredstva (večja odgovornost prejemnikov), prečiščenje in zmanjšanje vseh vrst (gospodarskih, zaposlitvenih, okoljskih, kmetijskih ...) subvencij; ne radikalno ukinjanje, ampak ohranitev razvojnih subvencij. Seveda bi dodatne vire lahko priskrbeli tudi z nujnimi reformami.

 

Po objavi Gospodarske agende GZS za novo Vlado RS skoraj nihče te kombinacije ni opazil, ne politiki ne mediji. Zato sem na avgustovski tiskovni konferenci o socialni kapici, kamor nas je povabilo Združenje Manager, posebej poudaril, da je socialna kapica zaradi pomena visoko strokovnih kadrov za razvoj zelo pomembna, da pa je kamen v mozaiku, ki ne bo deloval dobro brez drugih ukrepov. Pred novinarji sem prebral kompletno kombinacijo iz Gospodarske agende GZS za novo Vlado RS. 

 

V poročilu o objavah nisem opazil, da bi kdorkoli to kombinacijo povzel v celoti, niti ne približno, prav tako nisem opazil, da bi jo zaznali politiki. V obeh primerih se je pogosto zdelo, da je motivacija objav medijev in izjav politikov hranjenje zavisti. Prejel sem denimo nekaj novinarskih vprašanj s poudarjeno intonacijo, ali je socialna kapica res nujna. Del politike pa je s hranjenjem zavisti pod stigmo kapice za bogate izrinil socialno kapico tudi iz koalicijske pogodbe. Čeprav s tem škoduje razvoju podjetij, s tem pa tudi vsem zaposlenim.

 

Miro Cerar ima zato težko nalogo. Doslej je velikokrat javno spregovoril o etičnih vrednotah, ki so povezane s pohlepom. Toda če bo hotel javnofinančno, gospodarsko in razvojno dvigniti Slovenijo, bo moral bistveno bolj spregovoriti tudi o padcu vrednot, ki je posledica zavisti in načrtnega hranjenja zavisti s strani politikov, ki imajo pogosto v ozadju svoje ozke politične cilje.

 

 

Goran Novković je svetovalec generalnega direktorja GZS

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
2
Ekologija, klimatske spremembe in politikantski populizem
8
15.12.2019 11:00
Preden človeštvo sprejme obvezujoče ukrepe za umirjanje segrevanja Zemlje, je potrebno nedvoumno ugotoviti vzroke, ki vplivajo ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Bolj kot sem v sebi, bolj izgubljam svet okrog sebe
10
15.12.2019 02:24
Kazimir Malevič pri razlagi ekonomije ni upošteval konkurence, ne sovraštva nasprotnikov. Sovraštvo pa je večno zakoreninjeno v ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Drnovšek je bil napaka. Danes ga Slovenci ne bi več izvolili za predsednika.
15
12.12.2019 20:00
Za dobršen del slovenske javnosti jeJanez Drnovšeknajboljši predsednik vlade in utelešenje ideala uspešnega politika. ... Več.
Piše: Anuša Gaši
Avstralija v ognju: Kaj nas bo prej ubilo, apokaliptični dim v Sydneyu, ali naša apatija?
8
11.12.2019 21:00
Včeraj je imela avstralska zvezna država Novi Južni Wales enega najslabših dni v zgodovini. Dim je zatemnil mesto Sydney, ... Več.
Piše: Špela Adamič
70-letnica Severnoatlantskega zavezništva: Kljub vsem pomislekom in kroničnim težavam gre Nato naprej
4
09.12.2019 20:30
Razlike znotraj Nata torej ostajajo. Zanimivo, da skoraj bolj med samimi evropskimi zaveznicami kot na čezatlantski relaciji. ... Več.
Piše: Božo Cerar
Teater je tisti, ki je dal Slovencem občutek, da so lahko kdaj tudi plemeniti
31
08.12.2019 08:52
Predstava Izreka je prisluškovanje tistemu, ki bo ravnokar zapelo in že v naslednjem hipu obnemelo. Izreka uprizarja ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Pisma iz emigracije: Kako je mala Ella preživela malomarnost in ignoranco slovenske pediatrije
21
06.12.2019 23:59
Ko gre za zdravje otrok in dojenčkov, ni kompromisov. Starši imamo pravico zahtevati, da so naši otroci deležni najboljše ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Dve leti po največjem ropu v zgodovini Slovenije: In cryptography we trust, zaupamo kriptografiji
7
05.12.2019 19:00
Čeprav se je v zadnjem desetletju na računalniškem področju pojavilo veliko prebojnih tehnologij, ki že zdaj na vaše življenje ... Več.
Piše: Marko Gašparič
Človek iz ozadja: Vse majhne in malo večje laži Dušana Kebra
9
04.12.2019 12:46
Gospod Keber ni kdorkoli. Gospod Keber je eden izmed ključnih ideologov, kreatorjev in strategov trenutnega zdravstvenega ... Več.
Piše: Krištof Zevnik
Dolg upokojencem se nič ne zmanjša z miloščino 6,50 evrov na mesec
8
01.12.2019 19:06
Danes se hvaliti, da je proračun uravnotežen, da celo izkazuje presežek, je neumestno, nepošteno, saj ni odpravljen mehanizem, ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Ema Kugler: "Fascinira me to, da nas nekaj, kar ne obstaja, tako trdo drži v svojih kremljih."
5
01.12.2019 10:24
Ema Kugler v gledalcu razbija idejo filma kot zabave za oči, koreografira kadre, biva v razpoki med umetnostjo v času in ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
"Cena, ki jo dobri ljudje plačajo za to, ker ne sodelujejo v javnih zadevah, je to, da jim vladajo pokvarjenci."
17
25.11.2019 21:00
Naj mi anonimni komentatorji na portalu+, pa morda še kdorkoli od ostale množice anonimnih komentatorjev tako pri nas kot ... Več.
Piše: Miha Burger
Kaj bo ostalo za Bertoncljevim proračunom, ko bo konec bogate pojedine?
3
24.11.2019 11:00
Potrjeni proračun je mogoče res Bertoncljeva računovodska mojstrovina. Tako rekoč brez napake. Pa vendar je to daleč, daleč od ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Hommage Antonu Mavretiču (1934-2019): Živimo na neznatnem delčku snovi sredi neverjetno prostranega vesolja
1
23.11.2019 22:00
To je moj zadnji In memoriam v mojem življenju. Preprosto nočem in ne zmorem več doživljati smrti. Še najbolj zaradi tega, ker ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
O dobrih in etičnih državnikih: Kratek esej o velikih političnih dilemah
10
20.11.2019 20:28
Namesto samorefleksije in samokritičnosti smo v nekaj več kot desetletju pometli naše glavne državne izzive in družbene probleme ... Več.
Piše: Igor Kovač
Letargija množic: Danes nikogar ne zanimajo "družbena vprašanja", ljudje se bodo zganili šele, ko jim bo zmanjkalo denarja
19
19.11.2019 20:00
Neresnice ne terjajo več figovih listov, cesarji so nemoteno nagi, zlorabe so enormno brezobzirne. Spirala pasivnosti množic in ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Morda so nove parlamentarne volitve vendarle bliže, kot se zdi neizkušeni večini v vladni koaliciji
9
18.11.2019 20:00
Kongresni val je zaenkrat zajel zgolj koalicijo - od SMC in SD, do upokojenske stranke -, a bo sčasoma zagotovo pljusknil tudi ... Več.
Piše: Anuša Gaši
Posledice vse bolj številnih nepismenih politikov bodo za Slovenijo vsak dan hujše
14
17.11.2019 09:00
Hrvaška politologinja Mirjana Kasapović je v Globusu začudeno napisala, da je Šarec politični amater za enkratno uporabo in da ... Več.
Piše: Tino Mamić
Vsak komentar je bolj ali manj teoretični hrup, ki niha med abstraktnim in narativnim
6
16.11.2019 22:00
Opozoriti vas moram, da je moje današnje besedilo bolj v območju teoretskega kot pripovednega. Komentirati samo zato, da ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Visco in Monigo: Sobotni izlet v preteklost
0
16.11.2019 11:00
Na občini v Viscu priznavajo, da je ime njihovega mesteca vFurlaniji, nekaj deset kilometrov od slovensko-italijanske meje, ... Več.
Piše: Božo Cerar
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Drnovšek je bil napaka. Danes ga Slovenci ne bi več izvolili za predsednika.
Anuša Gaši
Ogledov: 3,205
02/
Pisma iz emigracije: Kako je mala Ella preživela malomarnost in ignoranco slovenske pediatrije
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2,708
03/
Nov poskus kadrovskega cunamija ali spopad klanov za Petrol, največje slovensko podjetje
Uredništvo
Ogledov: 1,844
04/
Dve leti po največjem ropu v zgodovini Slovenije: In cryptography we trust, zaupamo kriptografiji
Marko Gašparič
Ogledov: 1,524
05/
Avstralija v ognju: Kaj nas bo prej ubilo, apokaliptični dim v Sydneyu, ali naša apatija?
Špela Adamič
Ogledov: 1,026
06/
Človek iz ozadja: Vse majhne in malo večje laži Dušana Kebra
Krištof Zevnik
Ogledov: 4,487
07/
Zahodna politika dvojnih meril do Kitajske: Demokracija v Hongkongu da, pravice muslimanskuh Ujgurov ne!
Shane Quinn
Ogledov: 835
08/
70-letnica Severnoatlantskega zavezništva: Kljub vsem pomislekom in kroničnim težavam gre Nato naprej
Božo Cerar
Ogledov: 826
09/
Neakademska razprava o spolu in jeziku: Ko aktivisti uporabijo vsa sredstva za dosego cilja
Saška Štumberger
Ogledov: 2,791
10/
Minister za zdravje Aleš Šabeder je res dvoličnež: managerjem govori eno, koalicijskim tovarišem in javnosti pa drugo!
Uredništvo
Ogledov: 509