V Turčiji, kandidatki za članstvo v Evropski uniji, ki je pred dvema desetletjema veliko obetala, je prišlo do demokratičnega nazadovanja. Razvoj je šel v obratno, avtokratsko smer. Namesto vključevanja se je uveljavila politika izključevanja. O odnosu trenutnih turških oblasti do akademikov, novinarjev, političnih nasprotnikov in manjšin (v prvi vrsti kurdske) bi se dalo veliko napisati. Dejstvo je, da sta v državi ogrožena svoboda izražanja in medijev. Zaskrbljujoči so tudi koraki turškega predsednika Reçepa Tayyipa Erdogana na zunanjepolitičnem področju. Pri tem se ne mislim razpisati o nakupu ruskega protiraketnega sistema S-400, ki odmeva v vrstah zveze NATO, katerega članica je tudi Turčija. Tudi ne bom pisal o turški politiki na Bližnjem vzhodu, ki ni brezmadežna.

Nekaj besed torej o odnosih s članicami EU, kateri se naj bi Turčija pridružila. Najprej s sosednjim Ciprom. Ostal bom pri sedanjosti in ne bom posegal v preteklost oziroma turško invazijo leta 1974. Turčija danes v ciprskih vodah, ne meneč se na proteste suverene države, članice EU, opravlja energetske raziskave. Območje je namreč bogato s plinom. Ob takem početju EU seveda ni mogla ostati neprizadeta in je Turčiji zamrznila več milijonsko pomoč. Te pomoči ne gre zamenjevati z evropsko pomočjo Turčiji za oskrbo beguncev iz Sirije, ki jih ta gosti na svojem ozemlju in grozi, da jih bo pognala proti Evropi.

V spomin velja priklicati odnose Turčije z Nemčijo in Nizozemsko. Potem, ko sta se ti državi uprli, da bi turški ministri, člani vladajoče Stranke za pravičnost in razvoj (AKP) uprizarjali ognjevita predvolilna zborovanja med tamkajšnjimi turškimi priseljenci, so se iz Ankare vsule obtožbe. Zavestno so se podpihovale bilateralne napetosti. Govora je bilo o nemških nacistih in nizozemskih fašistih. Zahodne države, članice EU so se označile kot sovražnice Turčije. Turško (in muslimansko) diasporo je turško vodstvo pozivalo, da zavrne zahodne vrednote in ustvarja muslimansko okolje. Mimogrede, zanimivo bo videti v prihodnjih mesecih, kako bo na to ravnanje gledal evropski komisar za zaščito evropskega načina življenja. Med izseljenci namreč deluje več organizacij (podprtih s strani turške države) z namenom, da ga ti zavrnejo. 

Da ne bo ostalo samo pri posplošenih trditvah, navajam še eno ali dve konkretni izjavi, ob katerih je Evropa več ali manj molčala. Alparslan Kavaklioglu, vodja parlamentarne komisije za varnostna in obveščevalna vprašanja in poslanec vladajoče AKP, je marca 2018 dejal: "Evropa bo muslimanska, prepričan sem, da bomo v tem s pomočjo Alaha uspeli." Predsednik Erdogan pa je januarja letos v svojem govoru v Izmirju trdil, da se "meje Turčije raztezajo od Dunaja do obal Jadrana in od vzhodnega Turkistana do Črnega morja".

Je ob vseh teh dejanjih in izjavah čudno, če se je pristopni proces ustavil? Turčija se je po poti avtoritarizma in omenjene politike odpravila sama in sama si je tudi zaloputnila vrata EU. Poraz Erdogana ob nedavnih občinskih volitvah v Istanbulu in Ankari (pravzaprav v petih od šestih večjih turških mestih) in rastoče nezadovoljstvo prebivalcev z vse slabšim stanjem v gospodarstvu pa kažeta, da je Erdoganova kredibilnost načeta in da se morda demokraciji v Turčiji obetajo boljši časi in s tem tudi boljši odnosi z EU.