Krediti, za katere se je izkazalo, da ne bodo poplačani v celoti ali v dogovorjenem roku oziroma je bilo že v začetku jasno, da ne bodo nikoli poplačani, so Slovenijo pripeljali na rob zloma bančnega sistema. Finančno izgubo, ki so ustvarile banke s sistematičnim kršenjem pravil pri ocenjevanju rizika pri podeljevanju kreditov, pa banke niso pokrile iz svojega poslovanja in preteklih dobičkov. Plačali s(m)o jo davkoplačevalci v obliki državne dokapitaizacije bank, pri čemer je država zadolžila tudi prihodnje generacije državljanov. Priložnost za nakup slabih terjatev so med tem uspešno izkoristili različni tuji skladi, kot npr. York, ki se pojavlja v skoraj vseh kombinacijah z državo, švicarsko podjetje DDM, sklad Pine River Capital in drugi. Slabe terjatve, kupljene celo z neverjetnim, celo 95-odstotnim diskontom (beri: tako rekoč zastonj), so že začele vnovčevati z milijonskimi dobički.

Država je konec leta 2013 v kapital NLB, Nove KBM in Abanke vložila 2,8 milijarde evrov. K temu je treba prištejeti še stroške dokapitalizacije Družbe za upravljanje terjatev bank (DUTB), na katero je država prenesla slaba posojila bank, dokapitalizacije Banke Celje, likvidacije Factor banke in Probanke, njune poznejše pripojitve k DUTB v znesku 800 milijonov. Zaradi financiranja bank se je Slovenija dodatno zadolžila, tudi na račun generacij državljanov, ki se še sploh niso rodili. A to ne moti trgovcev s terjatvami, ki so na račun preprodajanja terjatev slovenskih bank v kratkem času zaslužili na milijone evrov.

Kot je znano, so del slabih terjatev banke po sanaciji začele prodajati tretjim osebam. Odkup paketa slabih terjatev bi moral biti vedno v skladu s tržnimi mehanizmi, kjer večje število kupcev na podlagi cene konkurira za odkup paketa slabih terjatev. Vendar analiza poteka dogajanj pri preprodaji slabih terjatev kaže drugačno sliko, saj je pri tem očitno šlo za okoriščanje med seboj povezanih oseb, trgovanje z notranjimi informacijami ter lobistične pritiske na regulatorje po izločanju nezaželenih kupcev iz trga. Ali kot je pred dnevi v komentarju na portalu+ (vir) zapisal dr. Aleš Ahčan z Ekonomske fakultete: Glavna izguba in problem slabih terjatev nastane v odnosu med banko in kreditojemalcem, od tu dalje pa je slaba terjatev eden od finančnih poslov, ki ga izvajajo različni ponudniki.

Prodane in preprodane terjatve NLB in Abanke

Takrat še državna NLB je leta 2016 prodala 800-milijonski portfelj slabih posojil do pravnih in fizičnih oseb v Sloveniji in na Balkanu. Paket terjatev do slovenskih podjetij v skupni bruto vrednosti približno 396 milijonov evrov je romal v roke ameriškemu skladu Pine River Capitalu, ki so mu pri poslu svetovale slovenske KF Finance in britanski Apartners Capital. Povprečni diskont naj bi se gibal okoli 75 odstotkov, nekateri diskonti za posamezne terjatve pa celo do neverjetnih 95 odstotkov. Pine River Capital naj bi imel v upravljanju sicer več kot 15 milijard dolarjev. Kupec paketa slabih posojil do strank NLB na Balkanu je bil tudi češki APS Holding, eden večjih igralcev na trgu slabih posojil v vzodni in srednji Evropi, kjer naj bi imel v upravljanju za 4,5 milijarde evrov slabih posojil. Kar za 104 milijone evrov bruto terjatev do fizičnih oseb v Sloveniji je odkupil švicarski upravljalec slabih posojil DDM Group, ki je specializiran za kupovanje in upravljanje slabih terjatev v vzhodni Evropi. Z DDM Invest je povezana tudi Abanka, ki mu je prodala 130 milijonov evrov bruto slabih terjatev do podjetij. DDM Invest je del teh terjatev že preprodal novim kupcem, pri čemer naj bi ustvarjal visoke dobičke. V igrah s preprodajo slabih terjatev se omenjajo tudi personalne povezave, saj so pri poslih udeležene iste osebe, ki so sodelovale tudi pri sanaciji bank. Glede slovenske pomoči tujim kupcem terjatev pa nekateri mediji že poročali o sumu uhajanja notranjih informacij iz DUTB zaradi družinskih povezav akterjev.

Veliki finale: lobiranje na vseh nivojih

V Sloveniji dviga prah prodaja enega zadnjih večjih paketov slabih terjatev. Gre za prodajo slovenske podružnice avstrijske Hete, ki je slaba banka nekdanje banke Hypo, ki je imela v lasti za 551 milijonov evrov terjatev, od česar je za 386 milijonov evrov slabih in 166 milijonov evrov terjatev, ki se poplačujejo. Poleg tega ima v lasti za 110 milijonov evrov nepremičnin. Interesentov za nakup Hete je več, od češkega sklada APS do MK Group srbskega bogataša Miodraga Kostića, ki naj bi ponudil tudi najvišjo ceno. MK Group je v Sloveniji sicer že lastnik Gorenjske banke, hotela Kempinski v Portorožu in Aerodroma Portorož. Toda Kostića so lobiji pričakali na nož in ga poskušali medijsko očrniti - ne glede na to, da ima MK Group za razliko od investicijskih skladov, katerih način poslovanja pri preprodaji terjatev se je že razkril, drugačen pristop, saj prihaja na trg kot strateški lastnik. Če gre investicijskih skladom in družbam pri preprodaji slabih terjatev zgolj za poceni nakup in drago prodajo, gre primeru strateškega investitorja za povsem drugačne interese. Predvsem pa ima strateški lastnik v ozadju vedno ambicijo, da  svojo kapitalsko moč krepi z namenom, da v državi tudi ostane in razvija svoje investicije dolgoročno.

Zakaj se potemtakem pojavljajo pritiski in celo odkriti pozivi, da je potrebno takšnega tujega investitorja ustaviti? Odgovor se bržkone skriva v konkretnih "domačih" interesih in apetitih ozkega kroga "prijateljskih navez". Fantje pri tem za odganjanje nezaželenih tujih investitorjev (saj Kostić sploh ni edini) uporabljajo vsa sredstva, od medijskih napadov do parlamentarnih komisij in izjav najvišjih političnih predstavnikov. Lobiranje je v Sloveniji danes eden najdonosnejših poslov.

Danes ugotavljamo, da je bančna luknja nastala zaradi podeljevanja kreditov brez ustrezne ocene kreditnih tveganj, vendar ob prelivanju veliki provizij in plačil insajderjem za "prijateljske" finančne usluge in mižanje ob očitnih nepravilnostih, celo sumih bančnega kriminala. Ne bomo presenečeni, če bomo čez leta tudi v zgodbi o odprodaji več stomilijonskih slabih terjatev z državnim denarjem saniranih bank ugotavljali nekaj podobnega. Vendar s to razliko, da bodo do takrat vsi tuji investitorji, ki so imeli namen v Sloveniji resno opravljati svoj posel, državo že zapustili. Ali bo Slovenija postala država špekulativnega kapitala trgovcev z dobički v obliki raznih skladov, ali pa želimo biti država z resnim in stabilnim finančnim trgom, bo pokazal čas.