Plečnika je na Prago vezala obljuba predsedniku, da se bo naposled lotil načrta za pregrado med dvema ribnikoma na vzhodnem robu parka v Lanem. Šlo je pravzaprav za preprosto zamišljeno ograjo, a bi po njegovem potrebovala resnejšo obdelavo z močnim kompozicijskim poudarkom. V osrednjem delu bi napravil vrzel in vanjo postavil petero psevdodorskih stebrov v tesne niše, celoto pa povezal s profilirano preklado. Na vsako stran stebrne kompozicije bi nad ograjo dodal opečni krili in ju zaključil s trebušastima vazama. V spodnja debla stebrov bi udelal bronaste levje glave, iz katerih bi se voda iz gornjega ribnika izlivala v široki in ozki bazenček, od tam pa skozi polkrožno spodaj ločno odprto teraso v spodnji ribnik. Celotna ograja, dolga čez sto metrov počiva na nizkem zidcu s polkrožno zaključeno obrobo. Na vsako stran osrednje kompozicije sledita pasova izmenično pozidanega širokega in z zamreženimi pokončnimi okni v kamnitih okvirih predrtega zidu. Zidani in predrti del ograje prekriva kamnita, iz kvadrov sestavljena preklada, na njej si v enakih razmikih sledijo še nizke kamnite vaze na širokih podstavkih. Celotno krivuljo spremljata na nasipu dve vzporedni vrsti kamnitih valjev. Ti, sledeč robu polkrožne terase, močno okrepijo osrednji motiv pregrade. Ograja z zidanimi deli in okni s pravokotno mrežo deluje moderno, kot številne podobne ograje sočasnih modernistov, posebno za poglede od daleč. A tudi drobni zgodovinski spomini, vzemimo poudarjene preklade s stiliziranimi sklepniki in celo vazami, v tem času ne bile pri zmernih modernistih nobena redkost. Pač pa bi si redko kdo upal postaviti tako poudarjen motiv stebrov z levjimi glavami v os kompozicije. Pozornemu opazovalcu ne bi smelo uiti, da se prav pri ograji v Lanem pojavi še nova prvina, dvoje vzporednih pasov, ki ju označujeta vrsti nizkih kamnitih valjev: ena na bregu ribnika, druga med ribnikom in ograjo. Njegov prijem jasno razmejenih prostorskih  pasov, kakor jih je pogosto uporabljal v notranjščinah, je našel tudi svojo bleščečo  zunanjo različico.

V tem ko so se mu je iztekale praške "počitnice", so ga obiskali študentje iz Ljubljane. Ko je odhajal s šole, so mu namignili, da utegnejo priti v Prago, potem so pa kar prišli brez poprejšnjega obvestila. Kar vesel jih je bil, saj so prinesli nekaj razburjenja v njegov načrtovalski vsakdan pa tudi mladostne razigranosti, ki je v seminarju gotovo ne bi trpel. Tako pa ... Najprej jim je pokazal nekaj poskusnih odtisov šolske publikacije, da so si mogli ustvariti vsaj bežni vtis o njej. Potem že natisnjeni izvod publikacije Novosti s Praškega gradu in z Lanega, ki je v slovesnem miru romal iz rok v roke. Šele ko so videli v knjigi zbrane vse do tedaj izvedene stvari, so se šele zavedli obsega in neverjetne kakovosti opravljenega dela na Gradu. Potem jih je vse povabil na ogled vrtov, notranjščin in velik del predsednikovega stanovanja, vsega pa iz nepojasnjenih razlogov niso mogli videti, čeprav predsednika ni bilo na Gradu. A tudi to je zadoščalo, da so si ustvarili vtis o umetniški izjemnosti svojega profesorja in tudi, s kakšnim spoštovanjem ga pozdravljajo tako uradniki iz predsednikovega urada kot drugi naključni mimoidoči zaposleni na Gradu. Se domovina sploh zaveda, kako ga ceni slovanska Praga in da ga osebno podpirata predsednik Masaryk in prva dama republike Alice? Ob koncu ogleda in potem, ko jih je profesor počastil z večerjo, se je Marjan Mušič spomnil na nekatere kolege, ki so ostali doma, s pozdravi na razglednicah, na profesorjevo željo tudi na Suhadolca.

V Ljubljano je to pot prihajal dodatno obremenjen z nekaj izvodi knjige o novostih na Praškem gradu in v Lanem; te je nameraval razdeliti med kolege na šoli in zainteresirane kulturne poročevalce, večji del prtljage pa so zasedale sveže natiskane mape šolskih del. To pot so nosile naslov Iz Ljubljanske šole za arhitekturo, na ozkem hrbtu trdo vezane mape pa z zlatimi črkami LUČINE. Pač po ognjiščarjih, ki prinašajo svetlobo s staroverskimi smolnatimi trskami svojih lučin. Razdelil jih je med profesorje na oddelku in dal v roke vsakemu študentu v seminarju. Tomažiču, ki je skrbel za finance Ognjišča, pa je zabičal, naj nikomur ne izda, koliko je dal za publikacije iz svojega žepa.

S Suhadolcem sta obnovila nedeljska dopoldanska srečanja. V zadnjem času se jima je kar nekajkrat pridružil trnovski župnik Finžgar, malo za družbo, večji del "poslovno", nekaj v zvezi z načrtom za spomenik padlim v domači Breznici, nekaj v zvezi s knjižnimi načrti, ne nazadnje, da se Plečniku zahvali za njegov risarski prispevek k podlistku brata Janeza v zadnjih dveh letnikih Mladike. Ni varčeval s pohvalami, podprtimi s številnimi pozitivnim odzivi bralcev na njegova medicinska razglabljanja. Pritrdil mu je: "Janez je posebnež, ampak po drugi strani velik zaklad." Ko se je Finžgar poslovil, se je Plečnik želel posvetovati s Suhadolcem o precej delikatni zadevi. Sosed s številke 6, torej mejaš, mu ponuja v nakup sosednjo hišo, pa se ne more odločiti za nakup, saj toliko denarja, kot ga zahteva, nima. Suhadolc, v vprašanjih nepremičnin in lastnine vselej trdno prizemljen, se je takoj zavzel. "O nakupu soseščine ni kaj dosti premišljevati", je govoril. "Pomislite, kaj ko bi dobili za soseda kakšnega kleparja, ki bi ves božji dan razbijal po dvorišču. Saj se ne bi dalo zdržati." Pri priči se je odločil za nakup, saj je od malega hrup zelo težko prenašal. Ob koncu leta je postal s pomočjo posojila celjske Ljudske posojilnice lastnik sosednje hiše in vrta, ter tako skoraj podvojil skupno posest Plečnikov.

Že spomladi naslednjega leta je začel premišljevati, da bi si na južni strani svoje hiše, torej na novo pridobljenem zemljišču, dal prizidati steklenjak za shranjevanje občutljivih rastlin pred zimskim mrazom. Suhadolc mu je pridobil podatke o merah velikih betonskih oknih z vdelanimi stekli pri cementninarju Cihlařu, ko pa je izvedel še za ceno, ni nič več odlašal: dal je pozidati nizek zidec v merah 4 x 8 metrov kot podstavek za tri metre visoka betonska okna. Vhod s hiše v osi vstopnega hodnika je uredil tako, da je odprl južno steno z ozkim polkrožno zaključenim prebojem, vhod z vrta pa s severne strani tik pod balkonom ob steni prizidka. S Suhadolcem sta lastnoročno položila tlak iz različnih kosov polomljenega marmorja v zanimivo talno ureditev brez pravega reda, tako imenovano venecijano.

Steklenjak, zimski vrt, prekrit z ravno betonsko streho z zmernim napuščem, je deloval nenavadno moderno, strogo;  nič podobnega ni do tedaj naredil noben modernist v Ljubljani, kar pa mu ni pomenilo nič, nasprotno, čutil je, da steklenjak nujno potrebuje stebre. Tako je Suhadolc pri opremi podkvastega stopnišča v celjski posojilnici naročil dodatne štiri stebre in jih poslal Jožetu v Ljubljano, neki priročni zidar je izdelal nizke kvadraste podstavke zanje ob južni, daljši stranici steklenjaka ter nanje postavil stebre, ki s svojimi kapiteli neposredno podpirajo strešni previs. Pozneje je precej improvizirano povezal stebre z močno železno žico kot oporo trti izabela, ki ga je pozneje bogato obdarila z grozdjem. Ko se je razrasla po vsej dolžini žice, jo je na treh mestih med stebri nekoliko spustil navzdol, da je dobil tako želeni motiv živih girland. V treh poljih med stebri je dal pozneje zabetonirati še tri korita za tople grede. Njegova hiša, "experimental mistbetel", je dobila ob severnem vstopnem steklenjaku z vrinjeno kompozicijo stebrov še steklenjak z zunanjo stebrno spremljavo, spet motiv, za katerega je samo čakal na priložnost, da bi ga znova uporabil.

(KONEC)