Na festivalu Ars Electronica se že štirideset let manifestira digitalna revolucija, ki jo izvajajo razvojni umetniki in umetnice, teoretiki, analitiki intermedijskih praks. Revolucionirajo idejo človeškega v soodnosu do različnih elektronskih povečevalnikov in pospeševalnikov. Bolj natančna formulacija bi lahko bila: vzporedno poteka množica revolucij. Človeštvo vstopa z novimi tehnologijami v tista polja spektrov, ki so bila našim čutom še do nedavnega popolnoma nedosegljiva. Vedno hitreje se razvija naša razsvetljenska strojnica, vedno bolj so klasične religije komične. Za razliko od strojnice, ki jo vodijo znanstveniki v službi uniformirancev, rasvetljenske strojnice ne grozijo nikomur, nasprotno razvijajo našo zavest in nam širijo duha.

Eden med njimi, ki revolucionirajo umetnost in mi je formativno zelo blizu, je datakonstruktivist Dmitry Morozov. Po spletu zunanjih okoliščin sem ga lani skoraj mesec dni od blizu spremljal med umetniško operacijo na Osmozi, sicer pa je Dmitrij Morozov velik prijatelj Ljubljane, Kapelice, Ljudmile, Cirkulacije, Atola in še enkart Osmoze. Gledal sem ga, kako programira konstrukcijske vektorje, kako jim spreminja lege prek zvočnih in senzorskih tipalk. Predvsem pa kako s svojo umetnostjo razvija spomin na historično konstruktivistično poetiko. Seveda je to razumljivo, saj je njegovo izobrazbeno izhodišče umetnostna zgodovina. Izhaja iz pionirskih, avantgardističnih praks tehno inštitutov iz začetka XX. stoletja, ki so se v XXI. stoletju preoblikovali v razvojne laboratorije (Lab). S svojim fluidnim statusom je Morozov dokončno definiral rusko tranzicijsko zmešnjavo, ki je želela predvsem dohiteti zahodno hiperprodukcijo.

Vrnimo se za nekaj trenutkov nazaj na festival Ars Electronica. Na njem se pojavljajo tudi takšni formati umetnin, ki se jim obiskovalci zelo težko približamo, predvsem zaradi njihovih specifičnih oziroma hermetičnih motivov. Toda to se zgodi zelo redko, ker skoraj vsa novomedijska umetnost sloni na funkcionalnosti. Vsaka posamična umetnina vpije: dotakni se me! Umetniška dela na festivalu izhajajo iz najnovejših namenskih programov. V teh štirih desetletjih se je izoblikovala cela množica popolnoma novih formatov elektronske umetnosti - electronicos fantasticos; od kvantne računalniške napovedi, do hibridnega modeliranja s specifičnimi programi. Tako se je svet v štirih desetletjih revolucioniral. Iz materije in iz matrice, to je ta najnovejša montaža XXI. stoletja. 

Pri triintridesetletnemu Dmitryju Morozovu vidmo stoletno kontinuiteto ruske avantgarde. Pravi užitek jo je gledati v polju Ars Electonice (2017). Morozov historično avantgardo absolutno podpira in jo osmišlja. Ta mladi mož je že danes velikan novoveške ruske umetnosti. Po razpadu Sovjetske zveze je nastopila v Rusiji dilema oziroma napetost med svobodo in zaprtostjo, med interaktivnostjo in akademsko določnostjo, med zahodno trgovino in vzhodno duhovnostjo (supremacijo) ali novo konstruktivnostjo (datakonstruktivizem). 

Morozov se je zelo hitro razvijal. Iz enostavnih oblik zvočnega feedbacka vse do konstruiranja zahtevnih sistemov, ki izhajajo iz termodinamike. Istočasno je raziskovalec materialne in računalniške stvarnosti. Ne deluje le v polju metamedialnosti, temveč tudi v polju tistega, kar bi lahko bila v bodočnosti osnova ruskega vesoljskega programa. Kot mladostnik je brez predsodkov hekal električne zvočne naprave, danes pa z največjo stopnjo odgovornosti gradi datakonstruktivistično materialnost bodočnosti. Tudi zato ga potrebuje Roskosmos!

Dmitry Morozov (1986) z največjo stopnjo odgovornosti gradi datakonstruktivistično materialnost bodočnosti.

Didaktičen primer: največ kar bi lahko umetnik na začetku prejšnjega stoletja konstruiral, je paralelni planet - konstrukcijo planeta Zemlja - vzporeden planet. Planet-skulpturo. Tudi če bi to bilo mogoče, je osrednje vprašanje, kako bi izoblikoval družbeno skupnost, ki ne bi bila preslikava obstoječih vojaških alians. V modelu takšne konstrukcije je osrednje vprašanje: s kakšnimi metamediji bi to družbeno skupnost povezovali? Naj vas na tem mestu spomnim na Avgusta Černigoja: vsa lepota konstruktivistične umetnosti je vpeta v njeno funkcionalnost. Tisto kar je funkcionalno - je tudi lepo!

Ko komentiram umetnost Dmitryja Morozova, komentiram nov družbeni interface. Da ne bo pomote, ne komentiram družbenih aplikacij, temveč lepoto bodočih družbenih konstrukcij. Ni preteklosti, ni bodočnosti, je samo kategoričen absolutni zdaj in v njem razvoj, ki ga mladi umetnik aktivno sproža. Računalnik mu samo omogoča univerzalen vizualen multijezik. Čeprav živimo v digitalnem obdobju, v resnici še vedno delujemo na analogen način. Tega dejstva se Dmitry Morozov zaveda, zato namešča v svoje umetnine programe, da se bo lahko umetnina sama od sebe razvijala skozi čas. Tudi to si je mogoče zamisliti, kar pa je mogoče misliti, to se lahko tudi izoblikuje! Najprej v umetnosti, potem znanosti ali pa obratno, bog ne daj na ministrstvu za obrambo.

Morozov se s svojimi umetninami upira ideji, da bo kultura nadomestila umetnost, čeprav je tudi to mogoče. Res pa je, da se v teh zadnjih dvajsetih letih na svetu ni preveč gradilo sedanjosti, temveč se je vse pripravljalo za gradnjo XXII. stoletja. Tudi datakonstruktivist Morozov je del tega neskončno pomembnega procesa. Njegove datakonstrukcije se upirajo totalitarni interaktivnosti.

Računalniški aparati so brilijantno orodje za opredmetenje duhovnih procesov oziroma duha zgodovine umetnosti. Z njimi lahko delamo duh vedno znova viden. Interaktivnost nam sugerira nove in nove asociacije, te pa nam materializirajo nove in nove konstrukcije. Gradi nam celo predprogramirane asociacije: Morozov ne sprejema v svojo umetnost koncepta absoluta, temveč s predprogramiranjem sprejema programiranega duha, ki se sam od sebe vriva v možgansko skorjo.

V finalu objavljam neplačan oglas za pravkar izdano knjižico, esej teoretika Leva Manoviča, ki je bil ta teden gost mesta Ljubljana, z naslovom: Estetika umetne inteligence. To je, kolikor vem, njegov prvi integralno preveden tekst v slovenščino. V teksturi poteka vzporedno z Manovičevim besedilom izvrstna transdisciplinarna intervencija spletnega umetnika Vuka Čosića. Knjigo-esej pa je oblikoval Ajdin Bašić. Naročite jo lahko pri zavodu BASIC. Na svetu so tudi takšni teoretiki, katerih predavanja je bolje ne poslušati, temveč jih je smiselno posvečeno brati. Konec oglasa.

Lev Manovič v svojem tekstu z naslovom Estetika umetne inteligence pravi:

Umetniki sicer uporabljajo algoritme pri umetniškem ustvarjanju že od šestdesetih let XX. stoletja, a današnja kulturna inteligenca industrijskih razsežnosti je vgrajena v naprave in storitve, ki jih uporablja več miljard ljudi. Umetna inteligenca je prerasla iz orodja ene same umetniške domišljije v mehanizem za vplivanje na domišljijo miljard____vpeljava umetne inteligence v kulturni vsakdan miljard ljudi načenja bistvena vprašanja o prihodnosti kulture, estetike____. 

Projektant Dmitry Morozov razpira zapletene odnose, s svojimi datakonstruktivističnimi postajami usmerja vso svojo umetniško energijo proti potencialnemu instant-instagram totalitarizmu.