Pozivati iz Ljubljane na krepitev odvračalne drže zveze Nato, je najmanj nehigienično. Koristi politične narave so kratkoročno gledano prezentne, toda zgodovina ne šteje časa v letih, temveč stoletjih. Sloveniji ne bi škodilo nekaj več obzirne, nevtralne drže; če že ne iz načelnih razlogov, pa že zaradi same sebe.
Pred dnevi je v Ljubljani potekala konferenca Vojaškega odbora zveze Nato, formalno namenjena pregledu skupnih misij in operacij zavezništva, operativnemu delovanju ter ohranjanju pripravljenosti in odvračalne drže te vojaške organizacije. Posvetili naj bi se tudi izgradnji koncepta bojevanja v sodobnem varnostnem okolju. Vojaški odbor je najvišji vojaški organ Nata. V prvi vrsti skrbi za oblikovanje vojaških nasvetov Severnoatlantskemu svetu in daje usmeritve obema strateškima poveljstvoma. Odbor je povezava med političnimi odločevalci in Natovo vojaško strukturo. Na konferenci v Ljubljani so sklenili, da bo zveza Nato še naprej delovala kot faktor odvračanja agresije na članice, zagotavljala pogoje miru okoli milijardi prebivalcev njenih članic, niso pa sporočili ničesar o načrtih s preostalimi šestimi milijardami. Deloma so potrdili nadaljno podporo afganistanskim obrambnim silam, torej podaljšanje okupacije te države.
Potrebe po odvračanju okupacije eskalirajo v bližino ogroženih držav mejam Kitajske in Rusije, ki sta torej osnovni tarči politike odvračanja, slišimo, vključno z nuklearnim orožjem. Tako je primeroma v sklopu Blejskega strateškega foruma političarka iz Estonije razlagala o okupaciji svoje države s strani Sovjetske zveze in o potrebi po krepitvi navzočnosti zavezništva v baltskih državah. V ZDA se pobude ne branijo, zgodovina kaže na njihovo poudarjeno sentimentalno odzivanje, kadar se je treba vojskovati kjerkoli in zaradi česarkoli. Kot v tisti znameniti pesmi Rado Amerikanac ide u vojnike. Nedvomno bodo tudi sedaj Američani ukrepali preventivno in okrepili zavezništvo neposredno na mejah Rusije, tisto na območju Kitajske krepijo z nenehnim vojaškim patroliranjem v Južnem kitajskem morju, kot da bi šlo za nek kalifornijski zaliv.
A se vprašajmo, ali baltske države res potrebujejo zaščito pred rusko-kitajsko navezo? Vse tri skupaj merijo 175.000 kvadratnih kilometrov, kar je 1 % ozemlja Ruske federacije, skupaj z ozemljem Kitajske pa celo le 0,5 %. Kaj bi Rusija in Kitajska s tem pridobili, razen treh zadolženih gospodarstev, ni jasno nikomur. Skupaj z ozemljem bi se Rusija okrepila z nekaj deset tisoč fanatiziranimi nacisti, ki namesto posedanja pred računalniki raje paradirajo po mestih, našemljeni v SS uniforme, pošiljajoč Rusom jasna sporočila, kako se jim bo godilo v prihodnje. Kaj bi Rusija sploh pridobila z okupacijo teh sovražnih ozemelj? Nenazadnje se je pred manj kot 10 leti stežka znebila Ukrajine z zastarelimi korumpiranimi elitami vred, krajo plina iz plinovodov in nenehnim kreditiranjem propadle infrastrukture ter tovarn. Še več, na vsak način želijo prepričati nekaj milijonov Rusov iz uporniških ukrajinskih regij, da je njihova prihodnost v Ukrajini. Če se torej Rusija brez problemov odreka lastnim ozemljem in prebivalstvu, ni videti razlogov, zakaj bi segala po sovražno nastrojenem tujem ozemlju. Nenazadnje je minilo dobro desetletje, odkar bi Rusija zlahka okupirala celotno Gruzijo, saj so se njene sile nahajale pred prestolnico, a tega niso storili, temveč so se omejili zgolj na omogočanje svobodnega bivanja upornima narodoma Osetijcev in Abhazijcev. Če bi Rusija imela nadaljnje imperativne namere, bi gotovo s pomočjo zavezniških Armencev zlahka prepolovila sosedni Azerbajdžan, zvrhano poln nafte in plina, na strateški legi, ter vzpostavila skoraj popoln svtovni nadzor nad trgi energentov. Popolnoma izven razuma je verjeti, da bi v tem kontekstu napadala povsem odvečne ji baltske republike, ki se jih je komajda znebila.

Rusija je v zgodovinskem pogledu vsekakor invazivna sila, ki je premikala lastne meje v vseh smereh, pa tudi v prihodnosti ni izključiti podobnih ravnanj. Invazivnost je pač usoda velikih narodov in držav, brez izjeme. V zvezi Nato je združenih veliko takšnih narodov in držav. Omejimo se zgolj na Špance, Britance in Nemce, ki so zavili v črno Afriko in celotno Ameriko s poboji domorodcev, osvajanji njihovih avtohtonih ozemelj, zajemom sužnjev iz zahodne in osrednje Afrike ter potem združno z ZDA zavili v črno še preostanek sveta. Kaj vse so tekom zadnjega tisočletja počela germanska plemena in narod na ozemlju današnje Slovenije, tudi ni nikakršna skrivnost. V primerjavi z naštetimi so intervencije Kitajske in Rusije na tuja ozemlja otroška igra. Le v drugi svetovni vojni so Nemci med drugim prodrli v osrčje Rusije, pobili več kot 10 milijonov ljudi (vključno z Balti), Slovence razseljevali in trebili, lastni Lebensraum premikali globoko v slovenska ozemlja. Njihovi zavezniki Japonci so med drugim zaslužnjili Kitajsko in izvajali neslutene morije, saj so na širšem območju enega samega mesta pomorili pol milijona ljudi.
Da njihovi zanamci pri poseganju na tuja območja ne zaostajajo, kaže bežen pogled na opustošene pokrajine in države Bližnjega vzhoda in še kje, neposredna soseska Slovenije na Balkanu je zastrupljena z radioaktivnimi snovm ... Slovenija je torej gostila zvezo, ki je ni mogoče označiti drugače kot skrajno nevarno celotnemu človeštvu. V potrditev zapisanemu izjava Zaklin Nastic, poslanke stranke Levica (Die Linke) v nemškem Bundestagu, z dne 16.9.2019:
"Tekom 20 let so nemške vlade druga za drugo delovale v cilju razkosavanja Jugoslavije po etničnih linijah, kljub nasprotnim priporočilom EU in ZN. Toda Berlin je vztrajal pri početju. In ko so, po skoraj 30 letih nestabilnosti, Srbi in Kosovci blizu mirnega dogovora, ki vključuje razmejitev, nemška vlada razlaga, kako so časi preoblikovanja meja minili. Stališče je arogantno ter smešno."
Ter nevarno, bi pristavil. Ker se nemška mednarodna politika glede Balkana iz časov prve in druge svetovne vojne ne spreminja, bi se morali slovenski veljaki resno zamisliti nad usodo slovenskega naroda - nastanjenega v smeri poljubnih bodočih nemških vojaških penetracij. Kakorkoli Kitajska in Rusija s tem ne bosta imeli nikakršne povezave, ob takšnem razvoju stvari bosta evidentno nevtralni, kajti za Slovenijo in slovenski narod nimajo prav nikakršnega posebnega interesa. Prepustili so nas vplivni sferi Zahoda.
Naj strnem: pozivati iz Ljubljane na krepitev odvračalne drže zveze Nato je najmanj nehigienično. Koristi politične narave so kratkoročno gledano prezentne, toda zgodovina ne šteje časa v letih, temveč stoletjih. Sloveniji ne bi škodilo nekaj več obzirne, nevtralne drže; če že ne iz načelnih razlogov, pa že zaradi same sebe.