Prihodnje leto se bomo 15. septembra 2020 spominjali stote obletnice novomeške pomladi. Vodil jo je takrat dvaindvajsetletni pesnik Anton Podbevšek: oči strmeče / dvajsetega stoletja mrličev / so se začele zavedati hipnotizma mehanizma. Bil je edini upoštevnaja vreden sledilec milanskega mladinskega futurističnega gibanja na Slovenskem. Podbevšek je avtor pesniške zbirke Človek z bombami. Brez večjih težav je s svojima tovarišema Miranom Jarcem in Božidarjem Jakcem v provincialnem mestecu z lepim imenom Novo mesto izzval avantgardistično slavje in istočasno nelagodje. Novomeško umetniško pomlad bom kometiral prihodnji teden.

Ne morem se upreti samemu sebi: etimologija besede mesto izhaja / prva verzija: iz moiHto, tisto kar pripada zakoličenemu ozemlju, kar je lahko tvorba iz ide. moitHo - kol. Druga možna razlaga pa izhaja iz baze meitH, prebivališče. Seveda - mejstu - Novu mejstu!

V letu 2020 se bomo spominjali stoletnice izida temeljnega teksta novoveške umetnosti z naslovom Suprematizem. Kazimir Malevič ga je izoblikoval in objavil v Vitebsku 15. decembra leta 1920. S tekstom Suprematizem je sprožil optimalno projekcijo na horizont XXI. stoletja: Če je vsaka oblika izraz utilitaristične popolnosti, potem suprematistična oblika ni nič drugega kot znak dokončne utilitaristične moči konkretnega sveta prihodnosti. Tako se nam bo leta 2020 prikazal konkreten svet prihodnosti. Leta 2020 bo v Amsterdamu, v Stedeljik muzeju organizirana velika razstava, posvečena stoletnici izida teksta Suprematizem.

Za Kazimirja Maleviča je bilo pomembno le tisto, kar se bo šele iz njegove teorije ali njegove umetniške abstrakcije izoblikovalo v prihodnosti. Tako v njegovi radikalni gesti prepoznamo prelomna izhodišča kozmonavtskega realizma. V tekstu vidimo Malevičev prehod iz supra umetniških stanj v polje resničnosti: lahko bi rekli, da bo supramatističen stroj monoliten, brez omejitev. Njegovi vzvodi bodo izdelani iz vseh elementov, podobno kot zemeljska obla, ki vsebuje življenje v svoji popolnosti. Pri gradnji prvega umetnega satelita Sputnik je njegov konstruktor Sergej Pavlovič Koroljov intuitivno izrekel svojemu sodelavcu Mihailu Klavdeviču Tikhonaravovu enostavno misel: Naš umetni satelit naj bo krogla, podobna obliki Zemlje. Ko gledamo Malevičeve umetnine, prvič vstopamo v realno kozmifikacijo umetnosti. Gledamo pričetek nove civilizacijske etape, v njej prepoznamo kozmistično-kozmonavtsko naracijo.

Danes bom komentiral prvo izdajo Malevičevega kataloga UNOVIS, z naslovom Suprematizem, ki je bil opremljen s štiriintridesetimi slikami. Poglejmo v nujnost XXI. stoletja: umetnost mora dokončno zapustiti naš planet in se naseliti v realno vesolje! Leta 2018, smo postgravitacijski umetniki izdali posebne vrste reprint z naslovom 1920-2020 / Moskva-Ljubljana. Reprint je imel neobičajno predzgodovino: Na naše simpozijsko povabilo ob stoštiridesetletnici rojstva Kazimirja Maleviča se je odzval tudi dr. Dmitri Konstantinovič Dragun. Ta je leta 1968, med tem ko je pripravljal svojo doktorsko disertacijo iz strojnih znanosti po spletu okoliščin dobil v roke v knjižnici V. I. Lenina Malevičev tekst z naslovom Suprematizem. Ker mu v knjižnici niso dovolili izposoje tiskovine na dom, jo je v čitalnici vestno prepisoval in jo doma pretipkaval. Tako je na koncu lastoročno izdelal deset zveščičev samizdata Malevičevega teksta, mi pa smo izdelali Dragunov reprint. Naj poudarim dejstvo, da je Dmitri Konstatinovič Dragun danes podpredsednik Ruske akademije kozmonavtike.

Prav zanima me, kako je Dimitri Dragun takrat razumel Malevičev stavek: Pri delu s Suprematizmom sem odkril, da njegove oblike nimajo nič skupnega s tehnologijo na zemljskem površju. Malevič nadaljuje: Ekonomija je stolp, s katerega človek opazuje in proučuje pojave predmetnega sveta. Seveda, tudi zato prepoznamo Malevičevo zmagoslavje v brezpredmetnem svetu.

Tukaj nastopi prelom: umetnik proizvaja tisto, kar planetarne tehnologije ne zmorejo, transhistorične tranzite. Tudi zato so suprematisti popolnoma opustili individualizacijo človeškega obraza, tudi zato postgravitacijski umetniki informiramo svet s substitucijskimi znaki igralcev, znake pa smo vpeli v umetniški sistem: oblika jasno odraža dinamično stanje in kakor da kaže letalu pot v vesolje, vendar ne z uporabo motorja in nerodnih, obupno skonstruiranih strojev, marveč s harmnoničnim vključevanjem oblike v naravno delovanje, upoštevaje medsebojni magnetizem, da lahko potem novo obliko sestavljajo naravni elementi narvnih sil, obliko, ki zato ne bo terjala motorjev, kril, koles ali goriva.

Seveda izhodišče je vedno znova univerzalno; aktualen človeški obraz, ki zastopa posamično ali kolektivno smer gibanja. Umetniškega gibanja. Vedno znova me razžalosti, ko javnost misli, da umetniki proizvajamo odvečne, nepraktične predmete. Redko ali pa skoraj nikoli ne pomislijo, da naši predmeti lahko preživijo tisočletja, praktični izdelki človeštva pa hitro izginejo, takoj po uporabi se znajdejo na smetišču. Geste nove umetnosti in nove filozofije pa vzpostavljajo nov svetovni red. Umetnost je vedno radikalna redukcija. Pri tem pa paradoksalno dokazuje, da se meterialnosti in časa ne da na noben način izničiti. Ravno umetniški predmeti,dokazujejo obstoj materialnosti, stili pa čas.

Pomemben poudarek: na podoben način kot zapiše Bulgakov, da rokopisi ne gorijo, tako tudi Malevič dokazuje, da nobene slike ni mogoče stabilizirati v večnosti, istočasno pa da se je ne da niti uničiti. Osrednji pomen umetnosti vidimo v njenih energetskih vektorjih vplivanja, ki se prepletejo v stil! 

Po besedah Maleviča duhovniki in inženirji niso sposobni odpreti obzorja resnici, ker ne morejo opustiti svoje neverjetne težnje po popolnosti. Ne morejo se soočiti z lastno nepopolnostjo in neuspehom kot determiniranostjo. Umetniki z lahkoto sprejmemo, da nam čas vse pokrade. Že naslednja generacija pa nas odreši naše nepopolnosti s spominjanjem. Navkljub temu, da Malevič ne prisega na preteklost in prihodnost, ker meni, da so v vseh smereh posejane razvaline, prisega na umetniško generiranje. Tudi zato so pomembene stoletnice umetniškega spominjanja. Ni napredka, je samo razvoj!

Današnji komentar bom zaključil z besedami erudita Borisa Grojsa:

"Malevič nam pokaže, kaj pomeni biti umetnik revolucionar; pomeni neposreden vstop v univerzalen materialen pretok časa, ki uničuje vse začasne politične in estetske ureditve. Ponavadi cilj razumemo kot spremembo iz obstoječega slabega reda v nov dober red, revolucionarna umetnost pa opusti vse cilje in vstopi v neteološki, neskončnen proces, ki ga umetniki na noben način nočejo zaključiti s koncem."