Aleš Šabeder, ki se te dni v New Yorku hvali, kako izjemno imamo v Sloveniji urejeno zdravstveno varstvo, je bil natanko leto in tri tedne generalni direktor Kliničnega centra, potem pa postal minister za zdravje. Toda zdaj je zaradi razkritja korespondence med njim in sodelavko Mileno Kokalj postalo jasno, da je bil za generalnega direktorja UKCL imenovan nezakonito. Če bi to prišlo v javnost meseca marca, ko je postal kandidat za naslednika Sama Fakina, bi bilo z njegovimi ministrskimi sanjami nemudoma konec. Toda ker smo ekskluzivne dokumente pridobili pred nekaj dnevi, jih lahko objavljamo šele danes. Ključen je podatek, da je Šabeder Svetu UKCL posredoval zahtevano potrdilo o znanju tujega jezika kar 6 dni po koncu razpisa za generalnega direktorja! Prav to dokazilo je bilo obvezno, bilo je eden izmed pogojev, ki ga je moral izpolnjevati vsak kandidat za generalnega direktorja naše največje bolnišnice. Ob tem nismo spregledali, da se je gospod Šabeder že 6. februarja 2018 mirno podpisoval kot "generalni direktor", čeprav je to postal šele 2. marca 2018. Kronologija, ki jo v članku natančno obdelamo, zgolj potrjuje tisto, na kar na portalu+ kritično opozarjamo že pet let: da so v Kliničnem centru razpisi za najvišje funkcije očitno že v naprej dogovorjeni, postopki pa zgolj formalnost, zato se jih tudi tako nonšalantno krši.
Včeraj je Slovenska tiskovna agencija poročala, da se je minister za zdravje Aleš Šabeder v New Yorku ob robu zasedanja 74. Generalne skupščine OZN udeležil "visokega dogodka o univerzalnem zdravstvenem varstvu", kjer je suvereno ocenil, da je "Slovenija ena izmed boljših držav na svetu na področju organiziranosti zdravstvenega varstva". STA je celo navdušeno zapisala, da je Šabeder izjavil, da je Slovenija "med najboljšimi državami na področju zdravstvenega varstva", kar je očitno povezano z izjemnimi vladnimi političnimi napori, da bi medijsko pomagali ministru, ki je kot bivši generalni direktor ljubljanskega Kliničnega centra vložil visoko odškodninsko tožbo v višini 100.000 evrov proti našemu sodelavcu dr. Blažu Mrevljetu, torej tistemu insajderju, ki je med najbolj zaslužnimi, da se je končala zarota molka vpletenih v organizirani kriminal v našem javnem zdravstvu. V Kliničnem centru so na naša podrobna novinarska vprašanje glede vložitve tožbe proti Mrevljetu (kdo in kdaj je sprejel to odločitev, obstaja o tem kak sklep kolegija ali pisni dokument itd.) zelo skopo odgovorili, in sicer da so proti Mrevljetu tožbo vložili meseca marca. Če ima Služba za odnose z javnostmi UKCL težave z obveščenostjo, ji z veseljem priskočimo na pomoč: tožba je bila vložena 13. marca 2019 po pooblastilu generalnega direktorja Aleša Šabedra, primer pa je prevzela razvpita odvetniška pisarna Rojs, Peljhan, Prelesnik in partnerji.
Zakaj takšne skrivalnice? Čemu pred javnostjo prikrivati, da je bil prav Šabeder tisti, ki je sprejel odločitev o zagotovo najbolj absurdni tožbi v zgodovini našega zdravstva, in to zgolj dva tedna pred svojim imenovanjem za ministra za zdravje v vladi Marjana Šarca? Je v ozadju strah pred reakcijami medijev in javnosti? Šabader bi se bržkone moral precej bolj bati tega, da bi prišlo v javnost njegovo sporno imenovanje za generalnega direktorja UKCL. Kajti jasno je, da bi imel v tem primeru hude težave s svojim javnim ugledom, če bi prišle v javnost doslej strogo prikrivane informacije o bistvenih kršitvah postopka njegovega imenovanja za šefa UKCL. Še huje, v normalnih okoliščinah bi takšno razkritje sprožilo takšen politični pritisk na vlado, da bi premier bodisi sam ukrepal bodisi pozval ministra k odstopu, kajti sporna praksa iz preteklosti res ne more vzbujati nobenega zaupanja in kredibilnosti za prihodnje delo takšnega ministra s problematično preteklostjo.
V današnjem prispevku bomo torej razkrili, kako je Aleša Šabedra Svet UKCL 14. februarja lani nezakonito imenoval za generalnega direktorja. Njegovo imenovanje je na dnevni red pod točko 2 namenoma uvrstil pred obravnavo priporočil Komisije za preprečevanje korupcije (KPK), ki se nanašajo na postopek izbire in imenovanja generalnega direktorja UKCL (!).
Posebej velja izpostaviti očitno perfidnost dnevnega reda seje Sveta UKCL, ki ga vodi Jože Golobič (politično sodi v krog Cerarjeve oziroma po novem Počivalškove stranke): novega direktorja so imenovali, še preden bi se seznanili s tem, katere postopkovne kršitve so se dogajale pri prejšnjih imenovanjih, zlasti v primeru Andraža Kopača. Očitno izigravanje procedure oziroma dnevnega reda.
Seja Sveta UKCL, na kateri so Šabedra soglasno imenovovali za generalnega direktorja UKCL, je bila, kot rečeno, 14. februarja 2018. Dva tedna pred tem (tj. 30. januarja 2018) pa se je iztekel razpis za ta položaj, za katerega se je kajpak potegoval tudi Šabeder, takrat že zaposlen v UKCL kot vršilec dolžnosti generalnega direktorja. Toda Aleš Šabeder do 30. januarja ni predložil vseh dokumentov, ki so bili obvezni del njegove vloge kot kandidata. To je storil šele naknadno, skoraj teden dni kasneje (6. februarja 2019), ko je sodelavki Mileni Kokalj poslal potrdilo o znanju tujih jezikov.
Zanimivo je, da smo na portalu+ o identičnemu primeru poročali že maja 2016, ko je šlo za Andraža Kopača (vir), Šabedrovega predhodnika. Kopač, sicer kandidat tedanje zdravstvene ministrice Milojke Kolar Celarc (ki se ta čas vztrajno izmika vročitvi vabila na zaslišanje pred parlamentarno preiskovalno komisijo), je podobno kot Šabeder šele naknadno predložil dokazili o svoji nekaznovanosti in znanju enega tujega jezika. Kopača je pred dobrimi tremi leti na to, da je "pozabil" predložiti enega izmed ključnih dokumentov, opozorila taista Milena Kokalj. Na portalu+ smo takrat ugotavljali, da je vse skupaj tako huda kršitev Statuta UKCL kot tudi Zakona o zavodih, da je bilo Kopačevo imenovanje za generalnega direktorja Kliničnega centra - nezakonito. Zgodovina se torej ponavlja in Aleš Šabeder je podobno kot Andraž Kopač postal generalni direktor UKCL s tako hudo kršitvijo postopka, da je bilo njegovo imenovanje nezakonito.
Poglejmo si kronologijo celotnega dogajanja:
- 29. decembra 2017 Šabeder postane v.d. generalnega direktorja UKCL
- 20. janurja 2018 objavljen razpis za novega generalnega direktorja UKCL
- 30. januarja 2018 se razpis izteče
- 6. februarja 2018 Šabeder pošlje email Mileni Kokalj "Posredujem potrdilo o znanju tujih jezikov, prosim za potrditev prejema" in se podpiše Aleš Šabeder, generalni direktor
- 14. februarja 2018 Svet UKCL soglasno imenuje Šabdera za generalnega direktorja UKCL
- 2. marca 2018 (po potrditvi na vladi) Šabeder postane generalni direktor UKCL s polnimi pooblastili
- 13. marca 2019 Šabeder pooblasti odvetniško pisarno Rojs, Peljhan, Prelesnik & partnerji, da vloži proti Blažu Mrevljetu odškodninsko tožbo v višini 100.000,00 evrov
- 27. marca 2019 državni svet izvoli Aleša Šabedra za ministra za zdravje
- 2. aprila 2019 Svet UKCL imenuje Šabedrovega naslednika
Če potegnemo črto nad Šabedrovo kariero v Kliničnem centru, potem je ključni podatek to, da je v javni zavod prišel predzadnji dan leta 2017, bil nekaj tednov vršilec dolžnosti generalnega direktorja in se potem prijavil na razpis, da bi postal direktor s polnimi pooblastili. Pri tem je očitno malomarno pozabil svoji vlogi na razpisu predložiti enega izmed obveznih dokazil, kar je potem naredil šele teden dni po zaključku razpisa. Svet UKCL ga je ne glede na ta faux pas soglasno imenoval za generalnega direktorja največje bolnišnice, ker je bilo to že predhodno "koalicijsko usklajeno", Šabeder pa je v Klinični center očitno prišel z zagotovilom, da mu bodo "uredili", da bo postal direktor. Tega - namreč neposrednega koruptivnega dejanja obljube službe - sicer še ne moremo dokazati, vendar vsi vemo, da se je zgodilo natanko tako. V Kliničnem centru se nobena pomembna kadrovska poteza ne zgodi brez vnaprejšnjih dogovorov. Več pa prihodnji teden ...