Za Ameriko je bil vedno nedosegljiv izziv, da bi obdržala nedosegljivo moč, v kateri je uživala leta 1945, ko je nadzorovala oba konca sveta in imela zelo močno gospodarstvo. Ob koncu II. svetovne vojne so konkurenti Združenih držav ležali v ruševinah, vključno z ZSSR, ki so jo nacisti skoraj uničili. Gospodarstvo Velike Britanije je bilo zdesetkano, njena vloga velike imperialne sile se je že zdavnaj končala. Leta 1945 je Amerika obvladovala približno polovico svetovnega bogastva, dokler ni 1949. prišlo do nepričakovanega udarca – "izgube Kitajske", četrte največje države na svetu, ko so komunistične sile prevzele oblast v Pekingu. S tem se je začelo postopno upadanje ameriške moči. Jugovzhodna Azija je grozila, da bo ušla nadzoru Washingtona, kar je pripeljalo do vojne v Vietnamu in ostalih intervencij pod ameriškim vodstvom, kot je bila v s surovinami bogati Indoneziji. Do leta 1970 se je ameriški delež svetovnega bogastva zmanjšal na okoli 25 %, saj je svetovno gospodarstvo postalo "tripolarno", razdeljeno med bogate države zahodne Evrope in Japonsko. Po začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja se je ameriški finančni padec v glavnem stabiliziral in danes ameriški delež v svetovnem bogastvu še vedno obsega več kot 20 %. Največji izziv ameriški hegemoniji je zdaj brez dvoma Kitajska, država, ki se je hitro dvignila in presenetila nič hudega sluteči Zahod. Veliki kitajski finančni projekti, kot sta Pobuda pasu in ceste (Belt and Road Initiative – BRI) in Šanghajska organizacija za sodelovanje (Belt and Road Initiative – SCO), so pretnja ameriškemu in evropskemu finančnemu redu.

Kitajska je zelo stara država z večtisočletno bogato in obširno zgodovino in se ne pusti zlahka ustrahovati. Ko Amerika odločno pritisne na Evropo ali Izrael, se ji njihovi voditelji običajno uklonijo; toda Kitajska ponavadi ne upošteva ameriških želja in to je moteče za tiste v Washingtonu. V nasprotju z Ameriko ima Kitajska znatne probleme znotraj svojih meja zaradi političnih in družbenih nemirov v severozahodnem delu države; podobno je tudi v Hong Kongu, ki je pomembno trgovinsko središče s trgovskimi povezavami z Zahodom. Kitajska je že desetletja v dilemi glede odnosa do otoka Tajvan, ki leži nekaj več kot 700 kilometrov vzhodno od Hong Konga. Letošnjega januarja je kitajski predsednik Xi Jinping izjavil, da se Tajvan "mora in se bo" ponovno združil s Kitajsko in da bo "neodvisnost prinesla samo težave". Vendar bi te težnje lahko pripeljale do oboroženega spopada z ZDA, ki si ga nihče ne želi.

Xi Jinping pregleduje častni postroj mornarice, ki jo Kitajska zadnja leta pospešeno krepi.

Ameriške vlade so dolgo vzdrževale tesen odnos s tajvanskimi, administracija Donalda Trumpa skuša povečati sodelovanje s Tajpejem, tajvanskim glavnim mestom. Letos vojne ladje ZDA vse pogosteje plujejo skozi strateško pomembno Tajvansko ožino, ozek vodni preliv, ki loči jugovzhodno Kitajsko od tajvanske obale. Peking je izrazil "globoko zaskrbljenost" zaradi take politike, ki je demonstracija ameriške vojaške moči. Ameriška vlada je nedavno odobrila prodajo orožja Tajvanu, med njimi tudi več deset lovcev F-16, vrednih osem milijard dolarjev. Zahodni mediji poročajo o "naraščajočem kitajskem napenjanju vojaških mišic" v Južnem kitajskem morju, medtem ko Združene države zagovarjajo "svobodno plovbo pomorskih patrulj" po vzhodni polobli.

Seveda kitajske vojne ladje ne plujejo po Karibih ali blizu kalifornijske obale, kar razkriva precej večjo ameriško strateško premoč. Posledica teh pomorskih patrulj ob obali celinske Kitajske in v Južnem kitajskem morju je naraščanje napetosti med dvema največjima državama na planetu. Amerika in Kitajska imata jedrsko orožje ter napredne oborožitvene sisteme. 

Od Mao Cetungove smrti leta 1976 se je Kitajska obrnila k bolj kapitalističnemu gospodarstvu. Na žalost sta v preteklih štirih desetletjih kitajski sodobni zdravstveni in izobraževalni sistem precej nazadovala. Danes je umrljivost na Kitajskem večja kot takrat, ko je bil na čelu Mao. Od začetka osemdesetih let prejšnjega stoletja se je kitajski šolski sistem večinoma decentraliziral in privatiziral; to ga je oddaljilo od vladnega nadzora in financiranja interesnih skupin – kar je posledica pobud za plačevanje šolnin v kitajskem izobraževanju, ki je najbolj prizadelo revnejše družine. Nadaljnji dokaz kitajskega drsenja proti kapitalizmu je povezan z večanjem dohodkovne neenakosti, ki se bliža ameriški. Previdne ocene razkrivajo, da se je raven kitajskega zasebnega premoženja med letoma 1978 in 2015 dvignila za štirikrat – v letih po Maovi smrti je poletela od 115 % na 478 %, medtem ko je delež državne lastnine v enakem obdobju padel z okoli 70 % na 30 %.

Poleg tega se je raven nacionalnega dohodka med zgornjimi 10 % kitajske družbe dvignila s 27 % leta 1978 na 41 % v letu 2015, medtem ko se je v enakem obdobju skupni dohodek spodnjih 50 % zaslužkov znižal s 27 % na 15 %. Številke, ki se nanašajo na indeks človekovega razvoja (Human Development Index – HDI) so tudi zgovorne, saj gre za statistično primerjavo, ki upošteva pričakovano življenjsko dobo, stopnjo pismenosti, stopnjo izobrazbe, življenjsko raven, življenjski standard itd. Leta 2017 je bil kitajski HDI na 86. mestu, samo dve mesti pred od vojne prizadeto Ukrajino. Amerika je na 13. mestu, Slovenija zaseda 25. mesto, Rusija je 49. in Indija na 130. mestu.

V celoti Združene države ostajajo najbogatejša država na planetu. Nobena druga si ne more privoščiti, da bi vsako leto porabila stotine milijard dolarjev za svoje oborožene sile. Ameriško 13. mesto na zgornjem indeksu je odsev naraščajočega prepada med bogatimi in revnimi. V sedemdesetih letih 20. stoletja se je bogastvo kopičilo v zgornjem enem odstotku ameriške družbe, ki vključuje elito, katera zdaj v veliki meri diktira vladno strategijo. Okoli 70 % ameriške populacije je v zadnjih štiridesetih letih ostalo brez določenih pravic, nekateri tudi brez volilne pravice, s čimer so praktično izključeni iz sodelovanja pri političnem odločanju.

Stopnja dohodka pri večini ameriškega prebivalstva stagnira, zdravstveni in izobraževalni sistem se slabšata. V Ameriki stopnja umrljivosti med mladimi in ljudmi srednjih let narašča, kar je v razvitem svetu skoraj neznan pojav. Za ameriško družbo so škodljiva tudi off-shore podjetja, ker se urbana infrastruktura sesuva. Mesta, kot sta Detroit in Pittsburgh, ki so bila nekoč komercialna središča, danes povezujejo s t.i. pasom rje (Rust Belt). Kitajski delež nacionalnega bogastva na prebivalca se je dejansko postopoma manjšal od leta 1970 do danes, medtem ko BDP zelo narašča in prikriva probleme. Večina kitajskega premoženja je zbranega v žepih manjšine. Na Kitajskem je danes več sto tisoč milijonarjev in število še narašča, medtem ko brezdomci postajajo vedno bolj pereče vprašanje.

Amerika ima precej večjo vojsko v primerjavi s Kitajsko, ne v številu vojakov, temveč v odnosu na njen celotni aparat, ki obsega tako drage vojne ladje in podmornice kot rakete in drone. Leta 2018 je Washington porabil vsaj trikrat več za vojsko kot Peking. V zadnjih letih je Pentagon prestavil okoli dve tretjini svojih oboroženih sil v azijsko-pacifiška območja. Eden ključnih elementov ameriške zunanje politike zadeva njene oborožene zmogljivosti. To smo opazili na sedemdesetletnici obstoja NATO pakta, ki so ga ustanovili na osnovi "blokade Rusije". Ko je ZSSR v začetku 1990-tih razpadla, se je NATO najprej razširil proti vzhodu in posrkal ponovno združeno Nemčijo. Članstvo v NATO se je po letu 1999 s sprejetjem Estonije in Latvije, ki mejita na Rusijo, skoraj podvojilo, medtem ko bo Severna Makedonija kmalu postala 30. članica zveze. Kljub zunanji podobi NATO izgublja svoje bistvo, ker Washington postaja nekoliko nezainteresiran za to organizacijo. Predsednik Trump je šel celo tako daleč, da je NATO označil za zastarelega. Trump je, tako kot njegovi predhodniki v tem stoletju, večinoma osredotočen na Kitajsko. 

Administracija Georgea W. Busha je izrazila bojazen pred naraščajočim kitajskim vplivom, toda resnični zasuk Washingtona v odnosu do Kitajske lahko zasledimo že pri Baracku Obami. Kajti Obama je bil tisti, ki je novembra 2011 označil Azijo kot "ključno" ameriško osišče.

***

Pekinški izziv Washingtonu je bolj finančno in industrijsko kot vojaško vprašanje. Šanghajska organizacija za sodelovanje, ki jo imenujejo tudi "vzhodna zveza", je politično in gospodarsko združenje pod kitajskim vodstvom, njene članice so tudi velike sile kot Rusija, Indija in Pakistan, ki so za povrh države z jedrskim orožjem. Azijska infrastrukturna investicijska banka (The Asian Infrastructure Investment Bank – AIIB), ustanovljena leta 2015 s sedežem v Pekingu, je multilateralna ustanova pod vodstvom Kitajske, ki je pritegnila desetine držav, tudi dolgoletne ameriške zaveznike Nemčijo, Francijo, Britanijo, Saudsko Arabijo, Avstralijo in Južno Korejo. Pomemben razvoj v mednarodnih zadevah je sposobnost Pekinga, da – v zaprepadenost ameriških političnih voditeljev –, privablja Ameriki naklonjene države. To je odraz kitajske elitne finančne zmožnosti, ki izziva povojne organizacije, kot sta MDS in Svetovna banka. Poleg tega je tu še Pobuda pasu in ceste, kitajsko zasnovan infrastrukturni program, ki vključuje investicije v več kot 150 državah in se razprostira na tisoče kilometrov po Evraziji. Vsi ti razvojni projekti čedalje bolj skrbijo Američane.