V svojem življenju sem (doslej?) srečal štiri francoske predsednike: Françoisa Mitterranda, Jacquesa Chiraca, Giscarda d’Estainga in Nicolasa Sarkozyja. Pri Mitterrandu sem bil leta 1991 skupaj s predsednikom Kučanom, pri Chiracu leta 2001 z Drnovškom; d’Estainga sem srečal leta 2003, ko je bil predsednik Konvencije o prihodnosti EU, jaz pa v njej predstavnik Slovenije; leta 2007 pa sem bil v delegaciji Janeza Janše pri Sarkozyju, ki nas je celo povabil na kosilo. O Chiracu sem pisal večkrat kot o katerem drugem francoskem predsedniku, saj je naša delegacija v Evropskem svetu sedela poleg francoske in smo se skupaj dolgočasili med odmori, ko so se odvijala kakšna zakulisna pogajanja ali ko smo čakali na kakšne dokumente. Chirac se je pogosto dolgočasil skupaj z italijanskim predsednikom Berlusconijem, nekoč pa sem se takšnega dolgočasja udeležil tudi pisec teh vrstic. Chiracu je ugajalo, da je v čebelnjaku vsesplošne angleščine lahko govoril francosko, Berlusconi pa, če se dobro spominjam, razen francoščine ni govoril nobenega drugega tujega jezika. Italijan in Francoz sta si pripovedovala anekdote o Rusiji in o ženskah, jaz pa sem v glavnem vlekel na ušesa.

O tem, kaj je Chirac - v moji navzočnosti - pripovedoval Drnovšku, sem že pisal. O muslimanih, o članstvu Turčije v EU, o prijateljstvu z Nemci oz. s Schröderjem. O njem je rekel, da ga posluša, ker je zelo pameten. To so bili časi zglednega francosko-nemškega sodelovanja. Francoz je bil živahen in zanimiv pripovedovalec. Prostori, v katerih nas je sprejel, so bili že spet klasično francoski: veliko pozlate, veliko rdeče barve, ogledal, preprog, tapiserij… drugače kot pri Mitterrandu, ki si je bil predsedniško pisarno opremil z modernističnim in minimalističnim pohištvom.

Maja 2003 je Putin praznoval 300. obletnico St. Peterburga. Udeležila sta se je tudi slovenski predsednik Drnovšek in pisec teh vrstic. Nekega majskega večera so nam priredili glasbeni večer s petjem in baletom, dirigiral je Valerij Gergijev, pela pa takrat malo znana - danes slavna - Ana Netrebko. Tik pred začetkom sta vstopila Chirac in njegova soproga, ki so jima določili sedeža v vrsti pred mano in nekaj vrst za vrsto, v kateri so sedeli najpomembnejši predsedniki, med drugimi George Bush in Vladimir Putin. Tam blizu je sedel tudi slovenski predsednik. Gospa Chirac je bila zelo nezadovoljna z razporedom, ki je bil nemara tudi rezultat pomote, Jacques pa je samo nekaj mrmral in primerjal številke sedežev s številkami na njunih vstopnicah. Razburjenje Chiracove soproge je bilo glasno, da sem dobro slišal: "Mitterrand bi takoj odstavil takšnega veleposlanika."

Morda je bil Chirac najbolj znan po tem, da je nasprotoval Američanom in, kadar je bilo mogoče, odganjal angleščino. Nekoč, ko je njegov minister Philippe Douste-Blazy v razpravi na Evropskem svetu nekemu kolegu odgovoril v angleščini, je protestno zapustil svoj sedež in dvorano. Pomenljivo in škandalozno - podobno kot Bushevo - je bilo Chiracovo nasprotovanje vojaškemu posegu v Iraku. Konec januarja 2003 je Busha podprla osmerica evropskih voditeljev (španski Jose Maria Aznar, portugalski Jose Manuel Durao Barroso, italijanski Silvio Berlusconi, britanski Tony Blair, češki Vaclav Havel, madžarski Peter Medgyessy, poljski Leszek Miller in danski Anders Fogh Rasmussen), nato še "vilenska skupina" (Albanija, Bolgarija, Estonija, Hrvaška, Latvija, Litva, Makedonija, Romunija, Slovaška in Slovenija); Chirac pa je podporo komentiral z besedami: "Zamudili so priložnost, da bi molčali." Chirac je posnemal tradicionalno francosko (golistično) stališče do ZDA, enako tudi nemški kancler, ki je tudi pozneje razkrival svoje simpatije do Rusije in do Vladimirja Putina. Leta 2008 je takšno francosko-nemško zavezništvo (brez Chiraca in Schröderja, s Sarkozyjem in Merklovo) preprečilo približevanje Gruzije in Ukrajine severnoatlantskemu zavezništvu.

Jacques Chirac je bil eden bolj trdoživih francoskih predsednikov (1995-2007). Na položaju je bil dlje od De Gaulla (1959-1969) in le dve leti manj kot François Mitterrand (1981-1995).