Beseda divjina označuje neprijazno, nekultivirano in nenaseljeno ozemlje. Ta zapuščeni prostor brezpotja je mitično bivališče hudiča, demonov, duš in duhov ter kraljestvo divjih živali. Hkrati pa je tudi domovanje tistega, kar je sveto. Zato divjina etimološko izhaja iz indoevropskega korena *diuo ter praslovanskega in starocerkvenoslovanskega div?, kar je pomenilo nekaj bleščečega, nebeškega ali božanskega (tako kot latinski deus, sanskrtski deva in avestovski daeva). To je mogoče razložiti na dva načina: da je bila narava nekaj svetega že sama po sebi ali da je bila sveta zato, ker jo je ustvarilo božansko bitje.

Sprememba pozitivne konotacije v negativno je sovpadala s postopnim naselitvenim in ekonomskim preusmerjanjem človeka v druga življenjska okolja. Stalni prebivalci pragozda, npr. indijanska plemena Amazonskega nižavja, svojega okolja ne vidijo kot "divjino". Z njim so tako tesno povezani, da ne morejo biti njegovi vladarji, niti občudovalci. Dojemajo ga povsem drugače, kot klobčič živahnih družbenih povezav med njimi, živalmi, rastlinami in duhovi. Res, da se te povezave ne sklepajo vsevprek, pač pa le s tistimi subjekti, ki imajo dovolj izoblikovano individualnost, a znotraj tega sveta prave opozicije še ne obstajajo. Ljudje se lahko spreminjajo v živali in te v ljudi ali živali ene vrste v drugovrstne. Vse je podrejeno toku sprememb, človek pa je zgolj pričevalec vseobsegajočega pretoka energij in identitet.

Med arhaičnimi poljedelskimi ljudstvi pa je bila narava po eni strani predkultura in s tem tudi podkultura, vendar je bila hkrati bivališče božanstev, duhov in duš prednikov, kar jo je dvigalo nad kulturo. Koncept divjine je bil lahko le produkt civilizacije, pravzaprav njen protipol. Iz tega sledi, da ni mogel nastati pred začetkom živinorejskih ali agrarnih skupnosti. V Evropi je divjina označevala "nekoristno" gozdno okolje, ki je bilo nasprotje odprtih in preglednih pašnikov, na Bližnjem vzhodu pa suho, nerodovitno pokrajino, ki je bila kontrast plodnim namakanim poljem. Da pa je kot božja stvaritev vendarle obdržala tudi dobre lastnosti, ni moglo zanikati niti krščanstvo. Priznavalo je, da je divjina kraj srečanja z Bogom, da daje zaščito ubežnikom in prerokom in da predstavlja kraj čistosti in neomadeževanosti. To sporočilo vsebuje npr. psalm 55.7-10: Kdo mi bo dal peruti kakor golobu? Odletel bi in poiskal bivališče. Glej, daleč bi pobegnil, prenočeval bi v puščavi. Hitro bi si poiskal zavetje pred šumečim vetrom, pred viharjem.

Etimologija praslovanske besede *gvozd izhaja po nekaterih razlagah iz chvost?, hrast, ki je veljal za sveto drevo in bil hkrati sinonim za vsa drevesa. V simboličnem pogledu je gozdna divjina nosila pečat podzemlja in kače. To se lepo kaže v ukrajinski legendi, po kateri na svetu sprva ni bilo gozdov. Šele tedaj, ko je Gospod preklel kačo in se je ta skrila pod zemljo, so tla prerasla drevesa. Zanimiv je slovenski narečni pojem razgozdan s pomenom "divji", "razuzdan". Pojem divji v nekaterih slovanskih jezikih pomeni tudi čarodejni, divji mož pa gozdni mož, podoben favnu. Od tod so izpeljane besede divjost, divjaštvo in divjóta (po Pleteršniku), ki skupaj s slovanskimi paralelami pomenijo brutalnost, surovost, odljudnost in podobno. Divjati pomeni drveti z veliko, neustavljivo silo (v primerih neurja, povodnji ipd.).

Še danes nam prav ta groba in nekoliko strašljiva divjina predstavlja "prvobitno neokrnjeno naravo". Iz besede divjina izhaja izraz diviti se, opazovati z zanimanjem in občudovanjem, kar pomeni čuditi se, občudovati, čudo, čudež ipd. Po Blaisu Pascalu najbolj občudujemo tisto, česar v resnici ne razumemo. Čudimo pa se lahko vsemu, kar je drugačno ali pa vsaj nekoliko različno od običajnega, bodisi v pozitivnem ali negativnem smislu. Tako je beseda čudo pomenila ponekod v Istri človeka, ki je bil "nihče in nič". Na slovenskem Štajerskem je čuden označeval nekaj odbijajočega ali celo ogabnega, medtem ko je bil v ukrajinščini in narečni ruščini samo pojem smešnega (tako kot npr. čudak), v poljščini in kašubščini pa prekrasnega in očarljivega!

Vse, kar je nenaravno, si zlahka pridobi značaj svetega ali demonskega. Božanski ali svetniški čudež vselej predstavlja nekaj, kar je v nasprotju z zakoni prirode. Človeško čudenje naravnim fenomenom je po sklepanju A. Leroia-Gourhana moralo obstajati že v fazi nereflektiranega videnja oblik, tj. pred prvimi paleolitskimi jamskimi upodobitvami živalskih in človeških likov. Ta drobna, a neizmerno pomembna distanca med "seboj" in fizičnim okoljem tedaj seveda še ni razrahljala vezi z vseobdajajočo naravo. Izkazala pa se je kot izhodišče, s katerega je človek začel ustvarjati svojstveno ločeno drugo realnost, ki ni enakovredna prvi célostnosti.