Tema, motiv in vsebina mojega komentarja je pomembna koordinata v zgodovinskem sosledju zavzemanja za popolno emancipacijo umetnosti. Ta se je skozi dolgotrajen in največkrat mučen proces ločila od religij in ideologij od njihovih ikonografij in obrednosti. Novomeška pomlad (1920) je umetniška in kulturna slovesnost, ki sto let po tistem, ko se je zgodila, še vedno izraža svojo emancipatorno energijo tako od kapiteljskih cerkva kot do državnih lakajev. Ker se je odvijala kmalu po prvi svetovni vojni, je bilo več kot razumljivo, da je bilo v njej naseljeno hotenje, da se morija, kakršno so umetniki tudi sami doživljali, nikoli več ne ponovi. Sprejemanje pacifističnega mišljenja mladih novomeških umetnikov je bilo brez zadržkov podprto tudi s strani starejših uveljavljenih umetnikov. Novomeška poteza je bila daleč od moralistične mirovniške lepljivosti: ampak le kaj bi sredi vojne s človeško zaljubljeno občutljivostjo? Bila je manifestacija večjega števila umetnikov. Naštel jih bom po vrsti, po znameniti fotografiji I. pokrajinske razstave. V prvi vrsti od leve proti desni je napol stal Marij Kogoj. Od leve proti desni pa so sedeli: Josip Vidmar, Božidar Jakac, Fran Tratnik, Anton Podbevšek, Miran Jarc, Karel Dernovšek, Marjan Mušič. V drugi vrsti pa so stali od leve proti desni: Emil Pureber, Leon Štukelj, Karl Pleiweis, Stanko Schweiger, Fric Gebauer, Viktor Schweiger, Karel Berborič, Lojze Mušič, Edo Skalicky, poleg njih so bili prisotni med umetniško mladino še Anton Puc, Edvin Šerko in Ivan Čargo. Mladi umetniki in intelektualci so od sveta brezkompromisno zahtevali vzpostavitev nove duhovne navpičnice. Ta naj bi bila globoka in odgovorna misel izhajajoča iz evropskega humanističnega bitja. Ves tedanji evropski dinamizem je izhajal iz samorefleksije in refleksije mladinske kulture. Povejmo še enkrat: ves svet, ampak čisto ves svet je po generalskih okrutnostih izhajal iz pozicije "naj se ne ponovi!".

Ni intezivnejšega dogodka na svetu od predstavitve novega umetniškega gibanja. To vam sicer zelo težko dokažem, ker sem prepričan, da niste imeli priložnosti doživeti tovrstnega dogodka. Novomeška manifestacija, ki se je zgodila 26. septembra 1920, je v svoji napovedi izžarevala umetniško željo prek ekspresionističnega izjavljanja. Dve leti po koncu vladanja vojaške drhali, ko se je svet navkljub vsemu za nekaj hipov umiril, so se mladi umetniki s podoporo starejših postavili v bran etičnim vrednotam z živo mislijo, da ne bodo uniformiranci nikoli več orali po človeškem dostojanstvu. Dvajset let kasneje so mnogi od teh mladeničev s fotografije morali ponovno stopiti na barikade človeškega. 

Umetniško dogajanje so organizirali v Klubu dolenjskih visokošolcev, na ves glas so zahtevali, da nova država s pomočjo umetnosti kultivira svojo neobčutljivost. Zahtevali so, da se iz življenja izključi barbarizem in da se uvede na vse ravni življenja - umetnost. Da postane umetnost - pozor! ne kultura - osrednja strojnica modernega življenja, da postane umetnost duhovni nosilec nove svetovne skupnosti. To je bil zagotovo prvi zametek avantgardne umetnosti na slovenskem. Nedologo za tem se je ideja Novomeške pomladi in umetniške revije Trije labodi prek mladega Josipa Vidmarja preoblikovala v idejo slovenskih Aten.

Z besedami Antona Podbevška: Želim si, da zaživi titanizem v naši umetnosti! Izgovorjeno s poetskim inventarjem ekspresionizma: spregovorili bomo s svojim kozmičnim nagovorom tistemu, ki še nima obraza. Pomembno je ozavestiti njihovo težnjo, da so se zavzemali za filozofsko motivirane vsebine z namenom, da se te vpletejo v živo tkivo narodove skupnosti.

Zahtevali so, da vstopi v življenje fluid, ne pa zatohla pasatistična religija. Mladim duhovnim prevratnikom je bil od pretekle umetniške generacije nadvse blizu slikar in kulturni buditelj Rihard Jakopič. Zato so ga povabili kot častnega gosta na slavje novega časa. Rihard Jakopič se je s svojo prislovično prijaznostjo seveda odzval povabilu. Poleg njega je na novomeških dnevih nastopil kot gost teoretik Josip Vidmar. Na slavje ga je povabil slikar Božidar Jakac po tistem, ko sta se seznanila v Pragi. (vir: Podoba novomeške pomladi, Milček Komelj).

Na manifestaciji so javno brali Charlesa Darwina, Karla Marxa, Hegla in Ivana Cankarja. Neplačan oglas: sposodite si v najbližji javni knjižnici roman Mirana Jarca z naslovom Novo mesto, ker menim, da je v knjigarni ne boste našli. To je roman, ki tematizira Novomeško pomlad. Konec oglasa!

Za tiste, ki pa nimate časa prebrati knjige objavljam kratek, a poveden odstavek:

Pa veš kaj je godba? Godba ritmičnih valov: misli, zvokov in podob, vsega. Naj zna kdo še tako lepo povedati svoja čustva, ta je zame samo senzitiven epigon. Pravi pesnik je božanski stvarnik in kozmični anarhist. Kakor dinamo je, ki pošilja toke miljonov voltov skozi človeško duševnost, da jo izrabi, izmuči in preoblikuje. Pesnik bodočnosti ni zasanjan romantik, temveč mora plesati kot akrobat na žici človeške misli, razpete med rojstvo in smrtjo, in smejati se v globino miljonom gledalcev.

Duhovni vodja manifestacije je bil pesnik-eksploziv Anton Podbevšek. Dr. Janez Vrečko je v katalogu slovenske avantgarde Tank zapisal, da je Podbevšek že kot gimnazijec v šoli pred poukom sošolcem recitiral svojo poezijo. Navduševal jih je za vse moderno in prevratno: Stoječ na gimanzijski klopi sredi razreda v zanj značilnem slogu je govoril sošolcem o veliki evropski umetnosti in o tem, da je tudi Novo mesto lahko enakovreden del tega velikega svetovnega dogajanja.

Neverjetno čudežno bo takrat, ko se bo Novo mesto v bodočnosti odločilo in prijavilo ter tudi dobilo nominacijo za organizacijo Evropske prestolnice kulture (EPK). Takrat bodo besede Antona Podbevška bolj vredne od vseh občutjivih verzov vseh pesnikov sentimenta.

***

Dogodek, ki je šele retroaktivno dobil ime Novomeška pomlad, je bil prvi v državi SHS, ki si je izboril popolno umetniško avtonomijo. V zgodovini umetnosti bo ostal pomemben zaradi avantgardistične geste, ki je postala vsaj tako legitimna kot umetnina sama, če ne še bolj. 

Osrednji dogodki novomeških dnevov so bili: razstava ter literani in glasbeni recital. V podobnem zaporedju so jih istega leta ponovili: razstavo v Jakopičevem paviljonu, Kogojev koncert v ljubljanski Unionski dvorani, v Dramskem gledališču pa recitacijski večer z naslovom Človek z bombami. Dve leti kasneje, leta 1922, je Podbevšek zapisal v svoji umetniški reviji Rdeči pilot:

Ako je obdeloval spreten kipar svoj marmor, je poizkušal, da mu vdahne duh in temperament mesta. Vse njegove strasti, vse njegove slavne tradicije so morale oživeti v njegovem delu. Danes ni mesto več celota, nobene idejne skupine ni več. Mesto je le skup interesov slučajno znesenih ljudi, ki nimajo skupnih intersov, razen interesa, da se obogate na stroške velike mase. Domovina ni več ... 

Tako kot je dr. Janez Vrečko o Antonu Podbevšku zapisal, da se je uprl nacionalni porabi literature v ideološke namene, želim, da na podoben način izzveni tudi moj komenatar. Novomeška pomlad je bila navkljub istorodni in istospolni zasedbi umetnikov zaradi tem, motivov in vsebin nadnacionalni dogodek. Zato želim, da bi vse umetnine: od Jarčevega romana Novo mesto, do človeka z bombami, pa do glasbe Marija Kogoja, vse do njujorških barvnih filmov Božidarja Jakca postale del kulturnega spomina vseh mest in velemest sveta. Novo mesto je sicer zelo majhno mesto, a je bilo po duhu na začetku XX. stoletja vsaj za nekaj dni velemesto. Vsa naša Nova mesta bi morala postati z besedami novomeških pomladnikov naše ekstaze skulptura!