O Bojanu Požarju si lahko vsak misli svoje. Verjetno tudi si, vendar ga berejo tudi tisti, ki imajo največ za povedati čez njega, njegov Požareport in njegovo preiskovalno novinarstvo. Obenem nihče ne more zanikati, da je Bojan v zadnjem letu na svojem portalu opravil garaško delo, ko gre za nadzor t.i. četrte veje oblasti nad vladajočo politiko oziroma vlado Marjana Šarca. Seznam "padlih" politikov, ministrov oziroma visokih državnih funkcionarjev, ki jih je razkril Požar, je res dolg.  Tugomir Kodelja, Šarčev kandidat za ministra za javno upravo. Marko Bandelli, minister za kohezijo. Dejan Prešiček, minister za kulturo. Jure Leben, minsiter za okolje in pristor. Peter Vilfan, državni sekretar v kabinetu premierja. Katja Damij, kandidatka za evropsko poslanko stranke LMŠ. Brane Kralj, generalni sekretar LMŠ. Da je to res neverjetna serija za enega novinarja v enem letu vlade, kot v pogovoru pravi Bojan Požar, drži. Z njim se strinjamo tudi o tem, da se kaj podobnega verjetno še nikjer na svetu ni zgodilo.

Kako se počutite v teh dneh, Bojan? Ali dobro spite? 

Spim dobro, edino malo manj kot sicer, saj mi ta sfabricirana "afera Požar" jemlje več tistega časa, ki mu pravimo prosti čas.

Po zdravju vas nisem vprašal le zaradi vljudnosti, ampak zato, ker ste se znašli pod velikim pritiskom. Tega ne morete zanikati.

Pritisk je res velik, no, vsaj bil je, ko bo to objavljeno, bo že manjši. Izmišljene afere brez prave podlage imajo praviloma zelo majhen čas uporabe.

Rekel bi, da ste takšnih ali drugačnih pritiskov že vajeni , ampak vseeno: ali ni tokrat vseeno šlo vse skupaj zelo daleč, predaleč?

Če bi hotel živeti brez pritiskov, definitivno ne bi smel delati kot novinar, še zlasti ne kot takšnega profila, kot sem jaz, in to v ključnih časih slovenske tranzicije, ko so stvari, ko je vpletena oblast, vključno z obveščevalci, kar se pravkar dogaja, lahko tudi nevarne. Se pa ščasoma navadiš, dobiš debelo kožo, si skorajda že imun. Ko pride huda kriza, si tudi rečem, Barbara to ve, tisti znameniti stavek iz Botra 2: We are bigger than US steel, močnejši smo od ameriškega jekla. Ha, ha, ha. In ja, seveda, doma moraš imeti stvari pošlihtane, in dobro fizično ter psihično kondicijo. Imam pa morda še to srečo, da sem precej poznan, imam odlične povezave povsod, levo in desno, tudi v podzemlju, in celo za najbolj naduto oblast bi bilo zdaj res prenevarno, še zlasti za aktualno oblast, ki vsem na očeh pušča svoje prstne odtise, če bi med danes ponoči pred vrati naključno pretepla skupina neznancev.

Nisem mislil predaleč v smislu nadzora nad pokvarjeno oblastjo - bolj me vznemirja medijska vojna, ki je izbruhnila po razkritju zadnje afere, ki ste jo objavili in zaradi katere so v zrak skočili tudi nekateri uredniki, novinarji. Smo prišli do točke, ko se bomo morali opredeljevati po ključu: "Si za na strani Požarja ali si proti njemu?"

Glejte, eden od najbolj znanih in visoko izobraženih slovenskih pravnikov mi je med drugim takole napisal: Bojan, poklon! Samo naprej, tvoji napadalci so povsem brez poante … to, da pa se predsednik vlade preko svojega glavnega svetovalca spravlja na novinarja, in to brez najmanjše podlage, brez najmanjšega filinga, je pa škandal velikanskih razsežnosti. Ta boj vidim kot do zdaj najbolj strateško pomembnega za premike pri pluralizaciji medijev … Nimam kaj dodati.

Je pravilna ocena, da je bila uvertura v aktualno medijsko vojno pravzaprav že vaše razkritje afere Uradni list? Zaradi nje naj bi "padel" Kralj, Šarčeva desna roka v stranki, to pa je odprlo vprašanje maščevanja Borutu Jamniku, v čigar ožji krog sodi Irena Prijević, ki je tudi pokopala Kralja? Sta se ta dva interesna kroga po vašem res spopadla?

Jaz se kar strinjam z oceno kolega Tina Mamića, da se je ta medijska vojna z Bojanom Požarjem pripravljala že dlje časa, saj je kabinet predsednika vlade ne ne bi zmogel pripraviti in izpeljati v dveh dneh, razkritje afere Kralj pa je priprave na vojno z menoj samo še pospešilo.

Kar se tiče spopadov med Borutom Jamnikom in vrhom LMŠ, pa drži. Toda očitki, da sem jaz v Jamnikovem klanu, potem ko sem jaz o Jamniku zagotovo napisal več člankov kot vsi ostali novinarji skupaj, je tako bosa, da bolj ne more biti. Samo arhiv Požareporta poglejte, pa je vse jasno. Če je to ocena, če je to analiza Marjana Šarca in Damirja Črnčeca, potem so njune analize resnično bedaste in očitno sploh ne vesta, zakaj se gre.

Koliko je k eskalaciji prispevalo razkritje zasebnega zavoda, inštituta Iglu, katerega lastnik je Damir Črnčec, direktorica pa gospa, ki je obenem tudi direktorica podružnice Westinghousa v Sloveniji?

Hja, to razkritje pa je bilo, kot kaže, kaplja čez rok, pri čemer so Črnčeca verjetno dodatno obremenile objavljene navedbe mojih virov, da je v bistvu tudi on participiral pri aferi Kralj. Padec Braneta Kralja je namreč znotraj Šarčevega ožjega kroga položaj Damirja Črnčeca še malo okrepil, Črnčec pa je bil, kot zdaj že vemo, tisti, ki je po mojem uvodnem razkritju prijave, ki jo je spisala Irena Prijović zoper diletanta Kralja, poskrbel, da so posamezni mediji, mislim pa predvsem na Pop TV, takoj pograbili moje razkritje. Po tej zgodbi, aferi Črnčec-Westinghouse, objavljeni 16. septembra, se je po uvodnih bevskanjih iz nič, brez pravega razloga na Reporterju in spletnem portalu Vladimirja Voduška proti Faktorju, Požareportu in meni postopoma začela sedanja faza operacije diskreditacije Bojana Požarja. Po tistem znanem obveščevalnem principu, ki ga je kasneje padli ameriški predsednik Richard Nixon uporabil po razkritju Pentagonskih papirjev. Ker jih ni mogel zanikati, se je lotil diskreditacije Daniela Ellsberga, ki jih je dal v javnost.

Je bil torej Črnčec tisti, ki je proti vam zagnal medijsko mašinerijo, ki je pod vplivom vlade? Ali pa je dal navodila kar sam premier?!

Ja, Damir Črnčec je bil po mojem mnenju tisti, ki je najprej zaustavil poročanje o svoji aferi, aferi Črnčec-Westinghouse, in potem zagnal medijsko mašinerijo zoper mene, pri čemer je lahko računal tudi na srečno okoliščino, da je bila uredniško-novinarska klika, zbrana okoli Društva novinarjev Slovenije, Tjaša Slokar Kos, Matija Stepišnik, Blaž Petkovič … in podobni liki tega krdela, tudi takoj za to zaradi dolgoletnih frustracij in kompleksov. Oziroma kot je doživeto napisal Rok Čakš, urednik spletnega portala Domovina.je, "malokdaj se v kratkem času sprosti toliko nakopičenih zamer, potlačenega besa, zgibov iz zavisti in osebnih frustracij, kot se je sprostilo v vsesplošnem krdelnem napadu na novinarja Bojana Požarja". Črnčec je torej zaukazal, Šarec pa je dal zeleno luč. Za to sicer nimam materialnih dokazov, ampak saj veste, novinarji imamo dostikrat težavo, ko vemo, kaj je res, vendar tega žal ne moremo dokazati, saj za to nimamo resursov. Mi nismo policija ali sodišče, toda v tem primeru so prstni odtisi Damirja Črnčeca tako vidni, da bolj ne bi mogli biti.

Ena izmed lovk Črnčecove kadrovske hobotnice sega tudi v sam vrh Telekoma, mislim na članico uprave Vido Žurgo. Kdo je po vašem v javnost spravil informacijo o vaših pogodbah s Telekomom? Ravno gospa Žurga?

Zelo verjetno, da je to bila res ona, ker je do njih tudi imela dostop in hkrati motiv pomagati Črnčecu in LMŠ, torej tistim, ki so jo sforsirali za članico uprave. Jaz teh pogodb nisem dal novinarjem, saj mi to prepovedujejo ravno te pogodbe, bi jih pa pokazal brez težav, saj so povsem legitimne in skladne z dosegom Požareporta ali Faktorja, kar je kasneje priznalo tudi Delo, sicer celo do 134-krat manjše, kot jih imajo nekateri drugi mediji, in to celo tisti, ki zdaj problematizirajo naše pogodbe. In zanimivo, vsi mediji so kar naenkrat imeli te pogodbe, katerih kopije, poleg nas v firmi, je imel samo še Telekom. A so jih kar naenkrat, v enem samem popoldnevu, vsi odkrili z njihovim prodornim raziskovalnim novinarstvom, prekopali Telekomove arhive in podobno …?! Naj to verjamemo?! Ne, dobili so jih, razdelili so jim jih.

Si premier Šarec lahko privošči, da bi zaradi vaših medijskih razkritij žrtvoval svojega najvplivnejšega državnega sekretarja?

To je stvar njegove politične ocene in modrosti. Po mojih informacijah blizu vrha LMŠ pa je samo še vprašanje časa, kdaj bo Vida Žurga zapustila Telekom in kdaj bo odstopil Damir Črnčec. 

Ko je šlo za zadevo prisluškovanje oziroma objavo pogovora med Ludom Bammersom in patrom Ivanom Toljem, so obstajali indici o neposredni povezavi med popularno komercialno televizijo in kabinetom premierja, vezni člen je bil bržkone prav Črnčec. Toda tistikrat je premier brezpogojno "pokril" Črnčeca ...

Kot pravim, Črnčec je pred odhodom, vsekakor pa za Črnčeca, tudi če nekaj časa še ostane državni sekretar, nikoli več ne bo tako, kot je bilo. Njegova moč je splahnela tudi zato, ker je kompromitirano njegovo delo, povsod namreč pušča prstne odtise, vidi se, da še zdaleč ni tako luciden, kot se dela, in to samo pokriva z nadutostjo, zato si Šarec z njim objektivno ne more več dosti pomagati. Ima pa Šarec seveda en velik problem, on sploh nima nobenih svojih ljudi, nobenih dovolj sposobnih, ki bi lahko kompetentno zasedli oblastne in svetovalne položaje. Morda je pri LMŠ edina svetla izjema Tomaž Besek, novi predsednik upravnega odbora DUTB. Vsi ostali so samo neki bivši hišniki, natakarji, pa nimam nič proti tem poklicem, edino to, da iz danes na jutri res ne morejo prevzeti vodenja države, saj to zdaj že vsi vidimo in občutimo, tudi če se večinski mediji delajo lojalno neumne in kakor nič ne vidijo - samo zato, da ne bil vlade vodil Janša …

Koliko denarja se letno iz državnih podjetij prelije v medije za nagrajevanje njihove lojalnosti oziroma ohranjanje statusa quo? Si upate podati kakšno oceno?

Oglaševalski kolač v Sloveniji je težak milijardo evrov bruto na leto, od tega Požareport in Faktor skupaj zaslužita okoli 300 tisoč evrov ali 0,03 odstotke celotnega budžeta. Vsi tudi vemo, koliko podjetij je še vedno v državni lasti in nekatera državna podjetja so hkrati med največjimi oglaševalci v državi. Torej lahko govorimo o cifri blizu pol milijarde. Toda to je samo en del državne pomoči lojalnim medijem. Ostali del denarja za tako imenovane mainstream medije, od Pop TV do Večera, prihaja iz proračunsko plačanih naročnin in finančnih injekcij, ki jih te medijske hiše prejemajo iz javnih zavodov, državnih agencij in podobno. Delo, recimo, je v zadnjih letih na tak način reci in piši dobilo 40 milijonov evrov, Pop TV, recimo, je od vladnega Urada za komuniciranje, torej praktično iz kabineta predsednika vlade, dobil 276 tisoč evrov, vlada nekaterim medijskim hišam, kot je Pop TV, dovoljuje oglaševalski monopol, medijskemu tajkunu Martinu Odlazku pa celo dnevni časopis in televizijsko postajo, kar veljavni zakon o medijih celo izrecno prepoveduje. Tu je čista džungla, vlada in politika pa nič, ker si tako kupujejo lojalnost, mediji pa ekonomsko preživetje. Delo, Pop TV in imperij Martina Odlazka bi ob doslednem spoštovanju veljavne medijske in druge zakonodaje enostavno propadli!

In zato je sodelovanje pri medijskih napadih name dodatno motivirano tudi zaradi konkurence. Moj model tako imenovanih nišnih medijev z velikim dosegom, ponekod celo večjim, kot jih še zmorejo večinski mediji, hkrati pa 100-krat manjšimi stroški, to je trenutno edini možen model prihodnosti medijev na majhnem slovenskem tržišču. Poleg recimo Financ, ki pa so samo še napol medij, saj pretežno živijo od organizacije poslovnih dogodkov. En primer kot dokaz tej moji tezi: ko so mi pred tremi leti ponujali nakup Reporterja, je bila cena 300 tisoč evrov, kar je 200 tisoč evrov manj, kot je danes tržna vrednost Požareporta – na podlagi obstoječih ponudb, pri čemer se je vrednost Reporterja, tega je kasneje kupil Odlazek, vmes še zmanjšala. In, saj veste: when numbers talks bullshit walks.

V zadnjem letu in še nekaj ste s svojimi objavami odnesli kar nekaj visokih vladnih funkcionarjev, vključno z ministri. Nas lahko na kratko spomnite, koga vse ste "odstavili"?

Najprej Tugomirja Kodeljo, Šarčevega kandidata za ministra za javno upravo, ki ga je Šarec umaknil že med zaslišanji, potem Marka Bandellija, Dejana Prešička, Jureta Lebna, Petra Vilfana, nato Katjo Damij, tisto Šarčevo nesojeno kandidatko za evropsko poslanko, in Braneta Kralja. Neverjetna serija za enega novinarja v enem letu vlade, mislim, da se kaj takšnega še nikjer ni zgodilo.

Verjetno imate prav. Niste nikoli pomislili, da se vam bo kabinet predsednika vlade zaradi vseh teh člankov kdaj poskušal maščevati? 

Barbara je priča, ko sem slišal tisto Šarčevo izjavo okoli oglaševanja državnih podjetij v nekaterih medijih, sem rekel, evo, to je mišljeno zame. Šarec namreč do mene goji dve osebni zameri, in zdi se, da se predsednik vlade gre neko čudno vendetto. Nekaj dni prej, preden se je uradno podal v kandidaturo za predsednika države, ko to še ni bilo javno, me je poklical in povabil na kavo v Kamnik. Jaz ne vem, koga je še tako vabil, če sploh je še koga, mene pač je. Vse to imam na SMS-jih. Tam, bila sva sama v njegovi županski pisarni, mi je najprej potrdil, da bo kandidiral za predsednika, in mi predlagal, če bi ga jaz lahko podpiral. Tega mu seveda nisem mogel zagotoviti, saj sem novinar. Druga zamera pa je padla dva dni pred parlamentarnimi volitvami, ko sem na zadnjem soočenju na TV Slovenija razkril njegova tajna sestankovanja z Janšo. Šarec je bil naiven, pa je mislil, da jaz nekaj blefiram, zato se je najprej zlagal, da to ni res, toda Janša je potrdil in Šarcu je obraz padel navzdol. Razkril sem, da laže. Saj veste, tudi Nixon je padel zato, ker je med afero Watergate lagal. Poznavalci so takrat ocenjevali, da je Šarec zaradi moje intervencije tisto večer izgubil 2 do 3 poslanske mandate, in bi jih verjetno še več, če ga ne bi naslednji dan, tik pred volilnim molkom, intenzivno reševal Pop TV.

Da je Šarec izjemno osebno maščevalen, se je potrdilo tudi kasneje, ko sta on in Brane Kralj osebno preprečevala, da bi Barbara Drnač, kljub strokovnim referencam, ostala članica sveta Cankarjevega doma, kamor je bila imenovana med vlado Alenke Bratušek, in to samo zato, ker je moja zasebna partnerka. Barbara in Šarec se sicer zelo dobro poznata, saj sta si nekaj časa na TV Slovenija delila pisarno oddaje Tistega lepega popoldneva. Po dveh mesecih sta morala popustiti, ker ju je preglasovala koalicija, potem, pa pazite: Šarec je naročil, da njeno imenovanje za članico sveta CD ne sme biti javno objavljeno kot sklep vlade, tega ni bilo v sporočilu za javnost, in je Barbara dobila samo pisni sklep. Kot vidite, gre za male ljudi. Je pa bila Barbara potem že na prvi seji sveta CD izvoljena za podpredsednico sveta. No, rad bi videl takratni Šarčev izraz na obrazu.

Pa tudi z Damirjem Črnčecem imava pestro zgodovino, on se je ves čas želel dobivati z menoj in biti moj vir ter kakor vplivati na moje pisanje. Nazadnje me je na kavo vabil 28. marca letos, takrat, ko je zaokrožilo, da stranka SD zahteva njegovo zamenjavo.

Kot zelo medijsko izpostavljena javna osebnost ste gotovo najbolj zaščiteni pred morebitnimi varnostnimi grožnjami, okoli tega se verjetno oba strinjava. Vseeno pa me zanima, ali ste bili v zadnjem letu deležni kakšnih resnejših groženj?

Saj pravim, verjetno me malo rešuje to, da sem poznan. Enkrat me je sicer nekaj dni varovala policija, enkrat je bil naročeni pretep preprečen že takoj po naročilu, ampak jaz vsega tega ne razglašam javno. No, daleč najbolj resni pritiski so kazenski postopki, sem pa zdaj doživel en čisto poseben pritisk, in čas je, da to tudi javno povem: namreč, še isti dan, popoldne, po jutranji objavi tistega prvega članka o aferi Črnčec-Westinghouse, sem dobil elektronsko sporočilo iz Telekoma, da zaradi "optimizacije stroškov" zmanjšujejo obseg oglaševanja na oddaji Faktor za 75 odstotkov?! Zdaj pa mi vi povejte, je to slučaj ali ne, je to pritisk na medij ali ne?!

Delov urednik Urbas vas je pred dnevi izjemno ostro in na prvi pogled nepričakovano napadel na tviterju. Ozmerjal vas je kar z likvidatorjem, medijskim morilcem. To so težke besede. Kaj jih je po vašem mnenju spodbudilo?

Žal res nepričakovano samo na prvi pogled. Uroša Urbasa dobro poznam in spremljam že vrsto let, gre za novinarja in urednika precej neprijetnega značaja, nagnjenega k mobingu, polnega kompleksov in frustracij, pa še paranoičnega. Ko si z njim na kavi, pregleduje mize, če ni kje snemalnih naprav, govori tiho, gleda naokoli, če kdo opazuje in podobno. Ko je bil še urednik Siola, mi je nosil informacije in celo fotografije tajkunov in poslovnežev, ki jih sam ni upal objaviti, da se jim ne zameri, kar pomeni, da ni ravno med najbolj pogumnimi. Predvidevam pa, da ga vseeno malo muči, ker mora delati za tako razvpitega tajkuna, kot je Stojan Petrič, da Delu strmo pada naklada, da ni več noben medijski igralec, da vsi resni ljudje vemo, da svojo plačo dobiva iz aneksov itak že preplačanih gradbenih projektov, ki jih proračun plačuje Kolektorju, ne pa zaradi branosti Dela, ženo so mu lepo varno zaposlili v državnem podjetju, imel naj bi tudi še nekatere neke piškotke ob strani, tako se govori, in tako dalje in dalje. Jaz pa sem v bistvu vse to, kar bi si on želel biti, čeprav je tudi on imel podobne izhodiščne možnosti kot jaz. Le da njegovega portala nihče ne bi bral. Zdaj je pač izkoristil vse to in bruhnil ven vse, kar ga muči, Roman Vodeb bi rekel in citiral Freuda, to je klasičen primer.

Da ste medijski morilec, je napisal ...

Da, da sem jaz medijski morilec, in to samo zato, ker resno jemljem svoj novinarski poklic in razkrivam koruptivna početja nosilcev oblasti. Povedano drugače: razkrijem afero Kralj, ki jo zdaj, podobno kot afero Črnčec, preiskuje tudi Komisija za preprečevanje korupcije, Urbas pa temu pravi medijski umori. Moraš biti res zmešan, ali pa te nekje res močno držijo, da novinarski objavi zapisane prijave Irene Prijović, izvršne direktorice Združenja nadzornikov, poslane na KPK in SDH, rečeš medijski umor?! To je res butasto, skrajno nenovinarsko, če ne že popolnoma noro. Po drugi strani pa vidim, da Urbas na Delu goji zvrst intervjujev v slogu Pionirskega lista, potem se pa čudi, ker Dela več ne berejo.

Bojan Požar na lanskem Maratonu Treh src. (Foto: Mediaspeed)

Je v našem medijskem prostoru še vedno takšna prevladujoča mentaliteta, ki ni naklonjena preiskovalnemu novinarstvu, namesto tega pa teži k nekakšni kohabitaciji z oblastjo? Čemu gre to prepisati - prestrašenim urednikom, podkupljenim novinarjem ali pragmatičnim lastnikom?

To je žal golo dejstvo. Poglejte samo ta moj primer, vsi, ampak dobesedno vsi večinski mediji so bili enoglasno kot vojaki pripravljeni pri polni zavesti lagati in prirejati podatke, dejstva, ne samo neke informacije in govorice. Lagali so o dosegu Požareporta, lagali so o gledanosti Faktorja, namerno niso objavili zneska, ki smo ga porabili za volilno kampanjo, čeprav je že več kot eno leto javno objavljen, samo zato, ker je šlo samo 26 tisoč evrov, kar bi lahko financiral sam iz lastnega žepa, če bi to bilo dovoljeno, vedeli so, da so pogodbe s Telekomom manjše od pogodb, ki jih imajo drugi mediji, tudi tisti, ki so manj brani od Požareporta ali manj gledani od Faktorja, normalno izobraženi in prisebni novinar, kot je Novica Mihajlović iz Dela, ki je pred delal na Financah, tudi zagotovo dobro ve, da ne gre enačiti prometa firme s prihodki direktorja, pa so to kljub temu napisali, celo Rada Pezdirja so vpletli v komplot. Tako so poročali, da sem jaz enkrat cel dan reklamiral Faktor o Mercatorju, kjer bi moral komentirati Pezdir, potem pa sem se zmenil z "omrežjem" in te oddaje ni bilo, kar je razjezilo tudi Pezdirja. Čista laž, čiste nebuloze, tudi Pezdir mi je včeraj ogorčeno pisal. Ta oddaja je bila, Pezdir je komentiral skupaj z menoj, in ta oddaja je tudi še vedno na spletu.

Neverjetno ...

Hja, verjemite, če so tako lagali, se lahko zlažejo čisto vse. Še to, da sem bil agent vzhodnonemškega Stasija. Gre pa, kot pravite, za prestrašene urednike, podkupljene novinarje, in to za majhen denar, prodajajo se za kosila, za 200 evrov mesečno, sami pa dostikrat prodajajo celo svoje vire, in seveda lastnike medijev, ki jih oblast direktno obvladuje. Vsi lastniki večjih časopisov so denimo v raznih kazenskih ali sodnih postopkih - Martin Odlazek, Bojan Petan, Stojan Petrič, Uroš Hakl -, kar pomeni, da lahko oblast vsak trenutek samo malo bolj pritisne na policijo ali tožilstvo in že se nekdo lahko znajde v priporu, pridržan, zato omenjeni lastniki teh medijev, ki so dejansko bolj navidezni lastniki, nikoli ne bodo dovolili ali tvegali novinarstva, ki bi razkrinkaval to oblast. To je igra moči in politika ima vse karte v rokah. Pop TV držijo v šahu z monopolom, Telekomovi mediji so itak državni, RTV Slovenija pa sploh. In to je to, krog je sklenjen.

Poleg tega je v zadnjih letih slovenske tranzicije zaradi padanja dosegov velikih medijev službo izgubilo že dve tretjini novinarjev, v prihodnjih letih pa jih bo na cesti ostala še polovica te zadnje tretjine. Zato reši se, kdor se more. Eni, ki imajo boljše veze, bežijo v druge državne službe, drugi se rešujejo z novinarsko lojalnostjo.

Bomo kdaj uspeli vzpostaviti močno četrto vejo oblasti, ste vsaj malce optimistični glede tega?

Jaz sem bil sprva velik optimist, toda zdaj je bistveno slabše kot pa je bilo v devetdesetih letih. Po moje bo trajalo še nekaj generacij, podobno kot s parlamentarno demokracijo, in pravzaprav imamo še srečo, da je prišel internet. Če ga ne bi bilo, se midva zdaj o medijih sploh ne bi pogovarjala.